VSL Sodba I Cpg 503/2024

I. Tožničina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama trpi stroške s pritožbo, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo 1485,96 EUR, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena zavarovalnica tožnici plača 215.928,41 EUR odškodnine z obrestmi zaradi napake, ki naj bi jo bila zagrešila odvetniška družba - ta v tem sporu intervenira na strani svoje zavarovalnice -, ko je tožnico zastopala v izvršilnem postopku. Zato je tožnico zavezalo k povrnitvi toženkinih in intervenientkinih pravdnih stroškov.

2Tožnica se pritožuje, toženka pa odgovarja, da neutemeljeno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožba je zgrajena na očitku, da navedena odvetniška pisarna, ki jo je tožnica pooblastila za vložitev predloga za izvršbo, pri tem ni bila dovolj skrbna, ko v enem od primerov izvršbe na dolžnikovo terjatev (kot enem od številnih tedanjih pred­laganih izvršilnih sredstev, in to zoper dva izvršilna dolžnika) glede ene od dolž­nikovih dolžnic v elektronski obrazec portala e-sodstvo domnevno ni vnesla njenega pravilnega poslovnega naslova. V elektronski vlogi je glede te dolžnikove dolžnice navedla: A., d. o. o. - v stečaju, B. ulica 24 B, C., matična številka: ..., davčna številka SI: ... S tem naj ne bi bila upoštevala, da se po začetku stečajnega pos­topka - skladno z 251. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) - vsa pisanja, ki jih je v sod­nih postopkih treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki ali kot drugemu udeležencu teh postopkov, vročajo upravitelju. V polje elektronskega obrazca za nas­lov navedene družbe naj bi bila intervenientka zato morala vpisati naslov njene stečajne upraviteljice. Tožnica je še trdila, da je kljub temu, da sistem e-sodstvo po vnosu matične ali davčne številke samodejno dopolni podatke o poslovnem naslovu, ta podatek možno spremeniti, intervenientka pa naj bi bila to dolžna (vsaj poskusiti) storiti. Alternativno naj bi bila za navedbo naslova stečajne upraviteljice lahko ob oddaji elektronskega predloga za izvršbo vložila bodisi dodatno elektronsko vlogo bodisi t. i. nestandardiziran del besedila elektronske vloge v smislu 21. in 22. člena Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (v tej zadevi je ta pravilnik relevanten v svoji prvotni verziji iz Uradnega lista št. 49/17, v nadaljevanju: Pravilnik), bodisi bi bila dodatno vlogo s potrebnimi podatki lahko poslala po pošti. Ker intervenientka ni tako ravnala, naj bi bila na poslovnem naslovu navedene družbe opravljena neveljavna vročitev, še pred izvedbo pravilne vročitve na naslovu stečajne upraviteljice pa naj bi bili tožnico prehiteli drugi upniki navedene družbe. Tožnica naj bi bila zato, ker se ni takrat poplačala, pozneje pa ne v celoti, oškodovana.

5Pritožbeno sodišče dejansko podlago tožbe povzema samo v tem obsegu, saj enako kot v bistvu že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (ne da bi slednje to sicer izrecno zapisalo) ocenjuje, da tožba s to vsebino ni sklepčna. Zatrjevano intervenientkino ravnanje ni strokovna napaka, hkrati pa je vzrok zatrjevane tožničine škode ravnanje izvršilnega sodišča (prim. 8. in 11. točko obrazložtive izpodbijane sodbe).

6Navedba napačnega naslova drugega udeleženca v postopku v strankini vlogi, ki bi zavedla sodišče, da temu udeležencu pisanje vroča na ta naslov, lahko pomeni neskrbno ravnanje strankinega pooblaščenca, za katero ta odškodninsko odgovarja. Samo vročanje sicer v našem sistemu oficialnega vročanja (J. Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, str. 230) spada k procesnim dejanem sodišča, ne pa stranke. Medtem ko se fizičnim osebam vroča na naslovu, kjer dejansko prebivajo, četudi so morda prebivališče uradno prijavile drugje, se gospodarskim družbam vroča izključno na "uradno prijavljenih" naslovih, kar je praviloma poslovni naslov, vpisan v sodni register (tretji odstavek 139. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Za primer stečaja pa velja posebno pravilo. Že navedeni 251. člen ZFPPIPP se glasi: "Po začetku stečajnega postopka je treba vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki ali drugem udeležencu postopka, vročiti upravitelju: 1. v primeru iz 5. točke tretjega odstavka 110. člena tega zakona: na poslovni naslov pravnoorganizacijske oblike, prek katere opravlja pristojnosti in naloge upravitelja, vpisan v register po tretji alineji 2. točke drugega odstavka 229. člena tega zakona. 2. v drugih primerih: na njegov naslov, vpisan po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 229. člena tega zakona." Brez povzemanja določb ZFPPIPP iz citiranih napotil je za primer, ki je zdaj pod presojo, pomembno, da je naslov stečajnega upravitelja (poslovni ali "domači"), kamor se vročajo pisanja za stečajnega dolžnika, ravno tako objavljen in prosto dostopen v sodnem registru.

7Ker so vsi merodajni podatki o naslovu za vročanje gospodarskim družbam, tudi kadar se znajdejo v stečaju, javni, je pri njih za razliko od vročanja fizičnim osebam že s tem manj možnosti, da bo navedba naslova v strankini vlogi, kamor je treba gospodarski družbi kaj vročiti, napačna in da bo sodišče to zavedlo, da odredi vročitev na napačen naslov. To se sicer lahko dogodi, zlasti kadar pooblaščenec pred vložitvijo vloge v registru ne preveri naslova družbe ali njenega morebitnega stečajnega upravitelja in zato navede napačen naslov, sodišče pa se na to zanese in odredi vročitev na ta naslov.

8A če bi napako opazilo, bi jo pri odrejanju vročanja lahko samo odpravilo - in bi to tudi moralo storiti. Prvič, določba tretjega odstavka 139. člena ZPP, da "se vroča" na naslov v sodnem ali poslovnem registru osebam, ki se tja vpisujejo, oziroma 251. člena ZFPPIPP, da "je treba vsa pisanja v sodnih postopkih", namenjena stečajnemu dolžniku, vročati njegovemu stečajnemu upravitelju, je zapoved sodišču, kam mora odrediti vročanje. In drugič, sodišče mora že po splošni določbi 80. člena ZPP po uradni dolžnosti ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, kar je še posebej ponovljeno pri predhodnem preizkusu tožbe (273. člen ZPP). Ker gospodarske družbe šele z vpisom v sodni register pridobijo lastnost pravne osebe (prvi odstavek 5. člena Zakona o gospodarskih družbah) in s tem sposobnost biti stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP), sodišče ob dolžnem preverjanju, ali je gospodarska družba, ki je označena kot udeleženka postopka, lahko stranka, zlahka preveri pravilnost njenega poslovnega naslova, obenem pa, ali je morda prišla v stečaj (tudi začetek stečajnega postopka se vpiše v sodni register, sočasno s tem pa pri firmi družbe dodatek "v stečaju"; 1. točka prvega in 1. točka drugega odstavka 229. člena ZFPPIPP). In če je tako, to sproži drugo zgoraj navedeno dolžnost sodišča glede zakonitega zastopnika družbe, saj z začetkom stečajnega postopka vsa pooblastila zakonitih zastopnikov za zastopanje in vodenje poslov stečajnega dolžnika prenehajo in preidejo na stečajnega upravitelja (245. člen ZFPPIPP).

9Vsa navedena pravila iz ZPP se skladno s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v izvršilnem postopku uporablja smiselno. Pri predhodnem preizkusu predloga za izvršbo, kadar je med predlaganimi izvršilnimi sredstvi izvršba na denarno terjatev, pa je smiselno to, da mora sodišče tudi v zvezi z zastopanjem dolžnikove dolžnice, ki je gospodarska družba, upoštevati, kar je bilo pravkar rečeno: preveriti mora, ali ima sposobnost biti stranka, in če je v stečaju, tudi še, kdo je njen stečajni upravitelj in njegov naslov. ZIZ namreč izvršilnemu sodišču v tretjem odstavku 45. člena tudi izrecno (brez trpnika) nalaga, naj sklep o izvršbi za izterjavo denarne terjatve, izdan na podlagi izvršilnega naslova, vroči tudi dolžnikovemu dolžniku.

10Sodišče mora torej že samo v sodnem registru preveriti, ali udeleženka postopka, ki je gospodarska družba, obstaja, in če je v stečaju tudi, kdo je njen stečajni upravitelj in kje ima ta naslov. Kadar pa iz strankine vloge že izhaja firma gospodarske družbe, ki ji je treba vročiti kakšno pisanje, pri tej firmi pa je naveden še dodatek "v stečaju", je to za sodišče povsem zadosten signal, da mora uporabiti navedeno posebno pravilo in vročitev odrediti na naslovu stečajnega upravitelja. Da v primeru pod presojo vročitve ni odredilo na naslovu stečajne upraviteljice dolžnikove dolžnice kljub temu, da je odvetniška družba v predlogu za izvršbo firmo te dolžnice izrecno navedla skupaj z dodatkom "v stečaju", je bila izključna napaka izvršilnega sodišča. Napaka ima tudi takšno težo, da bi tudi v primeru (po oceni pritožbenega sodišča sicer neobstoječe) odvetniške napake prekinila vzročno zvezo med slednjo napako in škodo zaradi prepozne vročitve.

11Zgoraj navedeni razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je do konca razvilo tiste iz izpodbijane sodbe, zadostujejo in so glavni za zaključek o nesklepčnosti tožbe.

12Manj pomembno je zato, da ni natančno in pravilno pritožbeno stališče, da bi bila morala intervenientka v elektronskem obrazcu predloga za izvršbo, ko se je po vnosu davčne ali matične številke dolžnikove dolžnice obrazec samodejno izpolnil s podatkom o njenem poslovnem naslovu, ta podatek ročno spremeniti. Z začetkom stečaja se poslovni naslov družbe ne spremeni. Ob vnosu naslova stečajne upraviteljice na to mesto bi bila zato ta rubrika izpolnjena napačno; če pa bi se vanjo poleg tega dopisalo še ime stečajne upraviteljice, to ne bi bila več rubrika o poslovnem naslovu družbe, temveč o njeni zakoniti zastopnici.

13Po doslej razloženem je videti, da je bila pomanjkljivost sistema e-sodstva, da ob vpisu matične ali davčne številke gospodarske družbe kot udeleženke izvršilnega postopka v elektronski obrazec poleg samodejnega priklica oziroma uvoza registrskih podatkov o njeni firmi, sedežu in poslovnem naslovu tega istega ni zagotavljal tudi glede registrskih podatkov o stečajnem upravitelju in njegovem naslovu za primer, da je bila družba v stečaju. S tega zornega kota tožnica intervenientki v bistvu očita, da ni premagala te pomanjkljivosti oziroma da si k temu ni dovolj prizadevala. Na to kažejo zgoraj povzete nadaljnje alternativne poti (poleg tiste, ki je bila v prejšnji točki te obrazložitve zavrnjena), ki bi jih bila intervenientka po njenem morala izbrati. Vložiti naj bi morala bodisi še eno elektronsko vlogo poleg predloga za izvršbo bodisi nestandardizirani del besedila predloga za izvršbo v smislu Pravilnika bodisi dodatno vlogo po pošti. Pritožbeno sodišče niti tako preformuliranemu tožbenemu očitku ne pritrjuje. Vsi navedeni načini spodkopavajo smisel elektronskega vlaganja vlog s poenostavitvijo in olajšanjem komunikacije med stranko in sodiščem. Elektronsko poslovanje ne sme biti past ne za stranko ne za odvetnika. Kljub možnosti vložitve dodatne vloge po Pravilniku in nestandardiziranega dela besedila elektronske vloge, pa so po drugi strani na vseh 18 straneh Navodil za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo, ki so Priloga 7 Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (v verziji iz Uradnih listov št. 104/11, 88/14 in 44/16), izdanega na podlagi ZIZ, rubrike o zakonitem zastopniku omenjene le v zvezi z rubrikami o upniku, stečaj pa ni omenjen niti enkrat, vse rubrike glede dolžnikovega dolžnika pa je bila intervenientka izpolnila v skladu s temi navodili. In kot že pojasnjeno, naloga sodišča je, da je že samo pozorno na sposobnost biti stranka gospodarskih družb in na pravilno zastopanje družb v stečaju, če pa je že intervenientka za dolžnikovo dolžnico navedla, da je to družba v stečaju, je to bilo povsem zadostno opozorilo sodišču, naj ravna, kot je treba.

14Sodišče prve stopnje je pravni interes za intervencijo utemeljilo pravilno. Po zavarovalni pogodbi toženka intervenientki jamči za plačilo do določene vsote. Že ta pogodbeni mehanizem, da če bi v tej zadevi plačala tožnici, bi bilo navedenega jamstva manj, po oceni pritožbenega sodišča itervenientkin ekonomski interes povzdigne do stopnje pravnega interesa.

15Ni utemeljen pritožbeni očitek o nepreverljivosti prisoje stroškov. Res se je sodišče načeloma neustrezno sklicevalo na priložene stroškovnike, vendar je v obraz­ložitvi določno navedlo, katere stroškovne postavke je priznalo, pri čemer sta toženka in intervenientka največji del svojih stroškov (s stroškovnimi postavkami v velikostih, ki so zrcalile enake tožničine) priglašali sproti v vlogah. Pritožbeno sodišče ne sledi niti očitkom, da je bila intervencija, priglašena približno en teden pred prvim narokom, četudi jo je bila toženka že dosti prej pozivala, da se ji v pravdi pridruži, očitna zloraba; da intervenientkina vloga na štirih straneh ni prinesla ničesar vsebinsko novega in zato ne pomeni potrebnega stroška ter da pritožnica ni dolžna trpeti potnih stroškov intervenientkine pooblaščenke, ki ima sedež zunaj sedeža sodišča. Intervenient lahko vstopi v pravdo vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku (drugi odstavek 199. člena ZPP) in že zato intervenientki ni mogoče očitati ravnanja z očitnim in izključnim namenom intervencije zaradi škodovanja tožnici. Intervenientovo upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov se ravna po enakih merilih, kot veljajo za stranko, ki se ji je pridružil (N. Betetto v L. Ude, A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV, Ljubljana 2006, str. 34). Ker je imela intervenientka pravni interes, da toženka v pravdi uspe, je bistveni del stroška za sestavo vloge odvetnikova pravna analiza, ki ni bila nepotrebna, tudi če so se nazadnje uveljavljali enaki razlogi, kot so bili toženkini. Ocena o nepotrebnosti potnih stroškov za odvetnika iz oddaljenega kraja ni samodejna (gl. isto komentatorko v navedenem delu, str. 36-37), v tej zadevi pa je ta ocena negativna že zato, ker gre za razmeroma visok znesek, intervenientka in pooblaščenka pa nista le iz istega mesta, temveč z iste ceste. Ker takšna bližina med stranko in odvetnikom očitno olajša komunikacijo v primerjavi s tem, da bi bila ena iz D. in druga iz E., potnega stroška na tej relaciji ni mogoče odpisati kot nepotrebnega bremena za nasprotno stranko. Prisoja pravdnih stroškov na prvi stopnji je bila pravilna.

16Drugih pritožbenih razlogov ni bilo treba obravnavati, saj na zgoraj navedene razloge in odločitev ne morejo vplivati.

17Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

18Odgovor na pritožbo je bil potreben, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 154., 155. in 165. člena ZPP toženki priznalo stroške za nagrado njene pooblaščenke za sestavo tega odgovora, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), vsega skupaj 1485,96 EUR (2030 točk x 1,22 x 0,6 EUR/točko).