VSL Sodba I Cp 1395/2024

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Pravdni stranki sta brat in sestra, ki sta bila od leta 1985 do leta 2014 solastnika nepremičnine, na kateri stoji hiša, v kateri živita. Na tej nepremičnini sta postavila tudi garaži; vsak je uporabljal svojo. Leta 2014 sta sklenila razdružilno pogodbo in toženec je postal lastnik nepremičnine v celoti. Tožnica je garažo tudi po letu 2014 (ko ni bila več solastnica nepremičnine) še naprej uporabljala. Toženec temu ni aktivno nasprotoval do leta 2023. Tožnica je zahtevala, da sodišče ugotovi obstoj služnostne pravice uporabe in dostopa do garaže v njeno korist na podlagi priposestvovanja služnostne pravice ter da ji toženec izda ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica zatrjuje priposestvovanje neprave stvarne služnosti. Priposestvovalna doba bi lahko začela teči v letu 2014, ko tožnica ni bila več solastnica nepremičnine, zato je za presojo izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje potrebno uporabiti Stvarnopravni zakonik.¹ Ker tožnica ni zatrjevala pravnega naslova, na podlagi katerega je izvrševala služnost, in ker do trenutka, ko ji je toženec prepovedal nadaljnjo uporabo garaže, še ni potekla desetletna priposestvovalna doba, tožbeni zahtevek glede priposestvovanja ni utemeljen. Dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na temelju priposestvovanja pa je nesklepčen.

Pritožbeni postopek:

3Zoper sodbo se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je potrebno v priposestvovalno dobo všteti celoten čas dejanske neposredne uporabe garaže (torej je priposestvovalna doba tekla od leta 1985). Toženec od leta 1985 do 2023 uporabi garaže ni nasprotoval. Tožnica je nepremičnino pred letom 2014 uporabljala prek svojega solastniškega deleža. Zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno: sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedbo vseh predlaganih dokazov. Izpodbijana sodba je tudi sama s seboj v nasprotju.

4Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

O začetku teka priposestvovalne dobe:

6Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je priposestvovalna doba lahko začela teči šele leta 2014, ko je tožnica prenehala biti solastnica nepremičnine. Služnostna pravica sicer lahko obstaja tudi na stvari, na kateri ima služnostni upravičenec solastnino,² vendar pa na taki stvari solastnik ne more pridobiti (nove) služnostne pravice.³ Razlaga sodbe VSRS II Ips 39/2022 z dne 5. 10. 2022, kot jo ponudi pritožba, je napačna: seveda lahko tretja oseba, ki ni solastnik, določeno pravico priposestvuje le na posameznem solastniškem deležu, vendar pa tožnica na nepremičnini, na kateri ima solastniško pravico, ne more priposestvovati neprave stvarne služnosti, ker ta niti ne more nastati zaradi njenega solastništva nepremičnine. Pritožbeno stališče, da je priposetvovalna doba tekla ves čas, ko je tožnica izvrševala posest (torej tudi v času njenega solastništva), bi pripeljalo do absurdne situacije, po kateri bi lahko vsak solastnik že v času dovolj dolgega solastništva priposestvoval (nepravo) stvarno služnost (v konkretnem primeru bi tožnica nepravo stvarno služnost priposestvovala leta 1995 ali 2005, ko je bila še solastnica nepremičnine). Pravico služnosti bi v takih primerih služnostni upravičenec obdržal tudi ob kasnejši izgubi lastništva, kar bi izvotlilo lastninsko pravico na stvari - novi lastnik bi glede na obseg služnosti lahko pridobil tudi le golo lastninsko pravico, medtem ko bi bil v uporabi stvari popolnoma omejen.

7Začetka teka priposestvovalne dobe ne more spremeniti niti dejstvo, da je toženec vse od leta 1985 soglašal s tožničino uporabo garaže, niti tožničina namigovanja v pritožbi, da je bila garaža postavljena na toženčevem delu solastne nepremičnine. Stvar v solastnini v naravi ni razdeljena, zato garaža ni bila postavljena na toženčevem delu, ampak na nepremičnini v solastnini. Tudi na tej garaži (kot tudi na vseh ostalih delih nepremičnine) sta imela solastnika solastninsko pravico, tožničina (izključna) uporaba garaže pa je temeljila na dogovoru o načinu (so)uporabe solastne nepremičnine.⁴ Soglasje za uporabo tožničine garaže je torej del navedenega dogovora, ki ne more predstavljati pravnega naslova za nastanek neprave stvarne služnosti - nenazadnje je tožnica gotovo vedela oziroma bi morala vedeti, da garažo do leta 2014 uporablja kot solastnica na podlagi dogovora z drugim solastnikom in ne kot služnostna upravičenka. Soglasje za uporabo tuje stvari je tožnica prejela šele leta 2014, ko je stvar prišla v izključno lastništvo in tožnica na njej ni imela več solastninske pravice - takrat je lahko začela teči priposestvovalna doba za priposestvovanje stvarne služnosti.

O uporabi določb SPZ:

8Ker je v obravnavanem primeru priposestvovalna doba lahko začela teči v letu 2014, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo izključno na določila SPZ, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2003. Ob očitnem dejstvu, da priposestvovalna doba ni potekla in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do ugovora toženca iz odgovora na pritožbo, da sedanja ureditev po SPZ ne predvideva nastanka osebnih služnosti in neprave stvarne služnosti s priposestvovanjem.

Sklepno in stroški:

9Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožba tožnice ni sklepčna, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in ni nepopolno ali zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev glede zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku⁵), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
² To velja v primerih, ko je lastnik gospodujoče nepremičnine postal solastnik služeče nepremičnine - v teh primerih ne moremo šteti, da je ista oseba postala lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine, ker ima na služeči nepremičnini le solastniški delež in tako niso podani pogoji za prenehanje stvarne služnosti zaradi združitve po 224. členu SPZ (prim. sodbo VSRS II Ips 109/2019 z dne 12. 6. 2020).
³ Sodna praksa sicer ob izpolnjevanju posebnih okoliščin dopušča tudi nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem na tistih nepremičninah v solastništvu, ki so v solastnini le še formalno, dejansko pa so že razdeljene (prim. sklep VSRS II Ips 37/2017 z dne 6. 9. 2018); v konkretnem primeru ni podan obstoj kakršnikoli okoliščin, ki bi terjale posebno obravnavo.
⁴ Dogovori o (so)uporabi solastne stvari so lahko različni. Če obstoji soglasje, lahko tudi en solastnik uporablja stvar v celoti, solastniki se lahko dogovorijo o uporabi posameznega dela stvari (kot v obravnavanem primeru), o skupni ali zaporedni rabi (prim. sodbo VSL I Cp 444/2018 z dne 14. 6. 2018). V nobenem od navedenih primerov zaradi rabe in posesti stvari ne pride do priposestvovanja (posameznega dela) stvari ali priposestvovanja služnosti na tej stvari.
⁵ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.