VSL Sodba II Cp 918/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Predmet postopka je plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel 5. 11. 2017, ko je med pravdnima strankama prišlo do spora.

2Toženka je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 12368/2018 z dne 12. 2. 2019 obsojena za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ki ga je storila s tem, da je 5. 11. 2017 ob približno 17.15 uri v A., na dvorišču stanovanjske hiše A. 67, tožnika najprej odrivala, nato pa ga s šopom ključev udarila v predel obraza, nato pa še v mezinec leve roke in mu s takšnim ravnanjem prizadela razpočno rano na predelu ličnice leve strani obraza ter zlom osnovnice končnega členka in odkrušenje osnovnice srednjega členka mezinca leve roke.

3Tožnik je uveljavljal naslednjo odškodnino: 2.200 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000 EUR iz naslova strahu, 1.400 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 73,21 EUR iz naslova potnih stroškov zaradi obiskovanja zdravniških pregledov. Sodišče prve stopnje je štelo, da je vtoževana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti del odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter da tožnik iz tega naslova uveljavlja znesek 3.600 EUR.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 2.073,21 EUR (2.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 73,21 EUR za potne stroške) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2020 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

5Toženka vlaga pritožbo zoper I. in II. točko izreka sodbe. Kot bistveno navaja, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka je pravočasno podala pripombe na izvedensko mnenje in predlagala njegovo dopolnitev ali zaslišanje izvedenca. Sodišče o tem dokaznem predlogu ni odločalo, prav tako toženke ni pozvalo, da dokazni predlog dopolni. Izvedba dokaza z izvedencem brez njegovega zaslišanja predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče predlaganega dokaza ni zavrnilo na glavni obravnavi, na kateri bi lahko obrazložilo svojo odločitev, strankam pa dalo možnost pripomb nanjo. S tem je kršilo načeli neposrednosti in kontradiktornosti. Sodišče se ni opredelilo do vseh toženkinih pripomb na izvedensko mnenje. Toženka je prepričana, da bi izvedenec na zaslišanju ali v pisni dopolnitvi mnenja ponovno ocenil nepremoženjsko škodo, kar bi z veliko verjetnostjo vplivalo na višino dosojene odškodnine.

Tožnik je tudi sam prispeval k nastali škodi. Tožnik je vedel za vzkipljivost toženke, pa ji je kljub temu razkopal vrtnice; lahko bi se umaknil, pa tega ni storil; toženko je tudi brcnil. Prav tako se tožnik ni držal navodil osebnega zdravnika in je takoj pričel z opravljanjem dela, zaradi česar je bila škoda večja, kot bi bila sicer.

Sodišče je nepravilno štelo, da tožnik iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavlja 3.600 EUR in ne 2.200 EUR. Sodišče višine odškodnine ni ustrezno obrazložilo, zato je toženka ne more preizkusiti. Prisojena odškodnina je pretirana. Tožnik ni dokazal, da je jemal analgetike, ni bil v bolniškem staležu, ves čas je opravljal delo z računalnikom, prvič pa je navajal bolečine v mezincu šele mesec in pol po poškodbi.

Toženka se ne strinja z odločitvijo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, saj je tožnik v postopku uspel le s 44 % zahtevka. Tožnikovi zadnji pripravljalni vlogi sta bili nepotrebni in neobrazloženi, zato tožnik ni upravičen do povračila njunih stroškov.

6Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

7Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

8Toženka ne konkretizira očitka o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato le na kratko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih navedlo zadostne razloge, ki niso medsebojno nasprotujoči si, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa.

9Dokaz z izvedencem je primarno res ustni dokaz, vendar ni pravilno kategorično pritožbeno stališče, da izvedba dokaza z izvedencem brez njegovega zaslišanja (vedno) predstavlja bistveno kršitev postopka. V skladu s sodno prakso do kršitev pravil pravdnega postopka tako ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati, oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Pri tem pa se mora sodišče opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj izvedenec poda dodatna pojasnila.¹

10Sodišče prve stopnje se je do opustitve dopolnitve izvedenskega mnenja v zadostni meri opredelilo v 4. točki obrazložitve. Pripombe toženke je ocenilo za nerelevantne; takšne, ki ne vzbujajo dvoma v izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče takšnemu stališču pritrjuje. V zvezi s tem najprej pojasnjuje, da sodišče prve stopnje toženke ni bilo dolžno pozivati k dopolnitvi pripomb zoper izvedensko mnenje, temveč je moralo presoditi, ali že podane pripombe terjajo dopolnitev izvedenskega mnenja. Nadalje je treba opozoriti, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni namenjena temu, da izvedenec ponovno oceni že upoštevane podatke in še enkrat poda mnenje, temveč temu, da se razčistijo morebitne nejasnosti, dopolnijo morebitne pomanjkljivosti ter podajo dodatna strokovna pojasnila. Pripombe, ki jih je toženka navedla v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2013 in jih ponavlja v pritožbi, predstavljajo povzetek zdravniških izvidov, okoliščin zdravljenja, tožnikove izpovedi in navedb toženke. Z vsem tem je bil izvedenec seznanjen, vse to je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval. Na tej podlagi je (le) dopustil možnost trajnih bolečin, zato je bila dokazanost tega dejstva odvisna od presoje verodostojnosti tožnikove izpovedi s strani sodišča in ne strokovnega znanja izvedenca. Tudi presoja, ali ugotovljena stopnja in trajanje bolečin dosegata standard pravno priznane škode, je v domeni sodišča, saj gre za pravno in ne dejansko vprašanje.

11Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je po pridobitvi izvedenskega mnenja in pripomb nanj kljub nasprotovanju toženke sodbo izdalo brez oprave dodatnega naroka, je bilo v nasprotju z 279.a členom ZPP. Vendar pa kršitev zakonske določbe ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka v pritožbi tako ne navaja, da ji je bila zaradi ravnanja sodišča odvzeta možnost obravnavanja pisnega izvedenskega mnenja na naroku, temveč očitek bistvene kršitve postopka utemeljuje s tem, da sodišče o zavrnitvi dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ni odločilo na naroku, na katerem bi odločitev obrazložilo in strankam omogočilo pripombe nanjo. Toženka torej kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti zatrjuje iz razloga, ker ji ni bila dana možnost, da se na naroku seznani z razlogi za zavrnitev dokaza in jim obrazloženo ugovarja.

12Iz zakona ne izhaja izrecna zahteva, kdaj je sodišče dolžno obrazložiti dokazni sklep. Če tega ne stori ob izreku dokaznega sklepa, temveč šele v sodbi, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ravnanje sodišča vpliva na rok, do katerega je stranka dolžna grajati opustitev izvedbe dokazov. Dokler sodišče ne izda popolnega (tj. obrazloženega) dokaznega sklepa, od stranke namreč ni upravičeno zahtevati, da graja njegovo pravilnost.² Dejstvo, da je sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja obrazložilo šele v sodbi, tako ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, utemeljuje pa ugotovitev o pravočasnosti pritožbene graje razlogov za zavrnitev dokaza. Do te se je pritožbeno sodišče opredelilo zgoraj in ugotovilo, da je zavrnitev dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja obrazložena, dopustna in utemeljena.

13Sodišče prve stopnje je res odločalo mimo tožbenega zahtevka, ko je štelo, da tožnik iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteva tako znesek, ki ga je uveljavljal za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi znesek, ki ga je uveljavljal za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar pa to ni vplivalo na odločitev in njeno pravilnost. Sodišče prve stopnje je namreč s prisojenim zneskom za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ostalo v okviru zneska, ki ga je tožnik uveljavljal za to obliko škode, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zavrnilo.

Glede temelja odškodninskega zahtevka

14Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da skladno z določbo 14. člena ZPP sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku, hkrati pa dejstvo, da je povzročitelj škode s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega škodnega dogodka, ne predstavlja ovire za presojo, da je tudi sam oškodovanec s svojim ravnanjem ali opustitvijo prispeval k nastanku škodnega dogodka ali povzročil, da je škoda večja od tiste, ki bi sicer izhajala iz kaznivega dejanja.

15Glede zatrjevanega prispevka k nastanku poškodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo, da je toženka šele med zaslišanjem prvič omenila, da naj bi ji tožnik pred škodnim dogodkom razkopal vrtnice. Tudi sicer takšno tožnikovo dejanje ne bi opravičevalo ravnanja toženke, ko mu je ob kasnejšem srečanju odvzela šop ključev ter ga z njimi udarila in ga poškodovala. Kot soprispevka k nastanku škode tudi ni mogoče opredeliti dejstva, da se tožnik ni izognil srečanju s toženko, kakor tudi ne dejstva, da se ji, potem ko mu je vzela ključe in se vznemirila, ni umaknil in je pomiril, temveč je pričakoval vračilo ključev. To velja ne glede na to, da sta stranki v sporu in je tožniku znano, da toženka po lastni navedbi težje kontrolira svoje vedenje. Tožnik je toženko brcnil, potem ko ga je že poškodovala in z namenom, da odvrne njen nadaljnji napad. Tožnikova brca zato ni v vzročni zvezi z nastalo mu škodo.

16Neutemeljen je tudi očitek tožniku, da je z neupoštevanjem navodil zdravnikov povzročil, da je bil škoda večja od tiste, ki bi izvirala iz toženkinega ravnanja. Tožnik je neposredno po poškodbi poškodovani prst obremenjeval le za namen opravljanja svojega dela (delo na računalniku). Niti izvedensko mnenje niti ostala spisovna dokumentacija ne nudita podlage za ugotovitev, da je s tem poslabšal svoje zdravstveno stanje ali podaljšal čas zdravljenja. Tudi če je ob delu trpel bolečine, ki jih sicer ne bi, s tem toženke ni dodatno finančno obremenil. Opozoriti je namreč treba, da bi bil tožnik v primeru opustitve pridobitnega dela od nje upravičen zahtevati še nadomestilo za izgubo dohodka.

Glede škode in višine odškodnine

17Sodišče prve stopnje je v točkah 15 do 18 obrazložitve ugotovilo, katere poškodbe je tožnik utrpel v škodnem dogodku ter kakšne in kako dolgotrajne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je zaradi njih trpel. Toženka z golo pritožbeno navedbo, da višine odškodnine zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti, ne uspe utemeljiti uveljavljene procesne kršitve.

18Toženka je na naroku 15. 3. 2023 izjavila, da zanjo ni sporno, da je tožnik v dogodku poleg poškodbe lica utrpel tudi poškodbo mezinca. Drugačne pritožbene navedbe so zato neutemeljene. Prav tako ne more biti uspešno njeno namigovanje, da so ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem posledica stare poškodbe. To tezo je namreč prepričljivo zavrnil že izvedenec, toženka pa takšni njegovi ugotovitvi ni argumentirano nasprotovala.

19Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 1,4 neto plače.³ Takšna odškodnina ustrezno odraža merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika ter načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Tožnik je občasne srednje hude bolečine in občasne blage bolečine trpel več kot dva meseca, občasne lažje bolečine v mezincu pa ob intenzivnih aktivnostih, ki vključujejo levo roko, trpi še sedaj. Za zelo lahke poškodbe (udarnine, manjše razpočne rane) se v sodni praksi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznavajo odškodnine v višini od ene do dveh neto mesečnih plač.⁴ Umestitev tožnikovega primera približno v sredino tako opredeljenega razpona je glede na to, da je ob udarcu utrpel tudi poko kosti, po drugi strani pa razpočna rana ni bila posebej obsežna in globoka, ustrezna.

Glede stroškov

20Stroški zadnjih dveh pripravljalnih vlog tožnika predstavljajo potrebne stroške postopka. V tretji vlogi se je tožnik izjavil o izvedenskem mnenju, v četrti pa je obrazloženo odgovoril na predhodno pripravljalno vlogo toženke. Toženka v pritožbi zanemari, da je stroške izvedenca (503 EUR) in sodne takse (255 EUR) v celoti kril tožnik. Pritožbeno zavzemanje za to, da se namesto odločitve, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, stroški odmerijo po uspehu, je zato v njeno škodo.

Glede odločitve in stroškov pritožbenega postopka

21Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22Toženka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama, hkrati pa mora tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške tožnika pritožbeno sodišče šteje 250 točk⁵ za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 186,66 EUR. Toženka mora priznani znesek stroškov tožniku povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2018 z dne 31. 5. 2018.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 216/2017 z dne 15. 3. 2018.
³ Ta je v mesecu izdaje sodbe znašala 1.449,19 EUR.
⁴ Npr. primeri iz baze podatkov odločb o negmotni škodi VSRS VS00022952, VS00022880, VS00022878, VS00022869, VS002661, VS002086.
⁵ V pritožbenem postopku je sporen znesek 1.600 EUR.