VSL Sklep II Cp 1163/2024

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Kratek oris zadeve ter odločitev sodišča prve stopnje

1V prometni nesreči, ki se je zgodila ... 9. 2017, je bila kot sopotnica v vozilu, ki ga je vozil A. A., hudo telesno poškodovana B. B. (v nadaljevanju oškodovanka), mati obeh tožnikov. Oškodovanka je na toženo stranko, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, 6. 4. 2018 po svojem pooblaščencu (Odvetniški pisarni X.) vložila odškodninski zahtevek za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Oškodovanka je umrla 8. 5. 2018. Tožnika sta dediča oškodovanke in sta v zapuščinskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, podedovala terjatev do toženke iz naslova poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka, in sicer na podlagi njenega zahtevka z dne 6. 4. 2018 (sklep o dedovanju D 134/2018 z dne 3. 7. 2018). Terjatev sta dedovala vsak do 1/2. Toženka je 17. 7. 2018 (to je že po oškodovankini smrti in ne da bi za njeno smrt vedela) oblikovala dve ponudbi za sklenitev izvensodne poravnave - eno za premoženjsko¹ in drugo za nepremoženjsko škodo.² Obe je z dopisom z dne 17. 7. 2018 poslala pooblaščencu oškodovanke in o tem obvestilo poslala tudi oškodovanki. Obe poravnalni ponudbi je 27. 7. 2018 podpisal pooblaščenec tožnikov ter nekdanji pooblaščenec oškodovanke, s tem, da je pri zapisu imena oškodovanke ročno zapisal "sedaj dediča C. C. in D. D., vsak do 1/2", vnesel pa je tudi davčni številki tožnikov in računa, na katerega naj se denar nakaže. Obe listini je z dopisom z dne 27. 7. 2018 posredoval toženki in v tem dopisu toženko seznanil, da je oškodovanka umrla. Toženka je izplačilo ponujene odškodnine odklonila in je tožnikoma posredovala novo (nižjo) ponudbo, s katero se tožnika nista strinjala, saj menita, da je že pred tem prišlo do veljavne sklenitve izvensodne poravnave in jima toženka dolguje toliko, kot je ponudila oškodovanki. Toženka jima je zato 4. 10. 2019 plačala nesporni del, in sicer vsakemu 25.000 EUR.

2Tožnika s tožbo (na račun nepremoženjske škode, ki jo je utrpela pok. oškodovanka) od toženke zahtevata vsak še plačilo zneska 26.508,95 EUR. Zahtevek opirata na po njuni trditvi veljavno sklenjeno izvensodno poravnavo; dodatno pa svoj zahtevek utemeljujeta z navedbo dejstev o škodnem dogodku, povzročitelju, odgovornosti toženke, svoji aktivni legitimaciji, navedbo dejstev o obliki in obsegu škode ter višini odškodnine, do katere bi bila po njunem prepričanju upravičena oškodovanka oziroma tožnika kot njena dediča.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbena zahtevka tožnikov zavrnilo. Glede prvo navedene podlage je kot odločilno upoštevalo dejstvo, da je oškodovanka umrla, preden je prejela ponudbo toženke. Ob sklicevanju na 1. odst. 22. čl. OZ³, ki velja tudi za izvensodno poravnavo, je zaključilo, da poravnalna ponudba toženke ne zavezuje, saj je bila dana takrat že pok. oškodovanki. Presodilo je tudi, da 1. odst. 32. čl. OZ⁴ v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj se nanaša na primere, ko je stranka ponudbo že prejela, je pa umrla, preden jo je sprejela. Tožnika bi zato morala terjatev do toženke uveljaviti v svojem imenu in za svoj račun še pred prejemom ponudbe. Ker je pooblaščencu pooblastilo za zastopanje oškodovanke z njeno smrtjo prenehalo (3. odst. 79. čl. OZ⁵), prejete ponudbe v njenem imenu in za njen račun ni mogel podpisati. Podpisal jo je kot pooblaščenec tožnikov. Takšna listina predstavlja ponudbo tožnikov toženki za sklenitev izvensodne poravnave, ki je toženka ni sprejela. Glede dejstev in dokazov, ki sta jih tožnika dodatno navedla za utemeljitev svojega zahtevka, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da pravne podlage za presojo, ali je ponujena višina odškodnine ustrezna, ni; glede na specifikacijo toženke, kaj predstavlja znesek 100.000 EUR, bi morala postaviti povsem drugačne trditve kot sta jih.

Pritožbene navedbe

4Tožnika zoper odločitev vlagata pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP.⁶ Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Priglašata stroške.

V bistvenem navajata, da s tožbo uveljavljata plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne ... 9. 2017, ki jo je utrpela B. B., pokojna mati tožnikov. Zahtevek sta tožnika podedovala s trenutkom oškodovankine smrti 8. 5. 2018. Sodišču očitata zmotno uporabo 1. odst. 22. čl. OZ in se sklicujeta na komentar V. Kranjca v Obligacijskem zakoniku s komentarjem. Menita, da je sodišče besedilo o določeni osebi razlagalo preozko in ni upoštevalo, da deliktno razmerje že obstaja. Pomembna sta škodni dogodek in škoda, ne pa toliko oseba, na katero se ponudba nanaša. Upoštevane morajo biti vse osebe, ki so lahko univerzalno povezane z naslovnikom ponudbe, dokler se ponudba nanaša na isti škodni dogodek in s tem povezano razmerje, v konkretnem primeru tudi na tožnika kot dediča. S ponudbo in sprejemom ponudbe ne pride do vzpostavitve razmerja, ampak le za razrešitev že znanega razmerja. V prid takšne razlage govori tudi določba 32. čl. OZ. Ker v njej ne piše, da velja le za primere, ko do smrti naslovnika ponudbe pride v času med ponudbo in njenim sprejemom, jo je treba razlagati smiselno. Ker se ponudba ni nanašala na osebo oškodovanke, ampak na škodni dogodek in posledice, velja, da iz narave razmerja izhaja, da ponudba ne izgubi učinka. Da se je ponudba nanašala na škodni dogodek, potrjuje ravnanje toženke, ki je izplačala nesporni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo in je zahtevek v delu, ki se nanaša na rento, pripoznala. Poudarjata, da je za višino odškodnine pomembno stanje oškodovanke v času zaključka zdravljenja; njena smrt ni pomembna okoliščina. Ker je bila ponudba dana in sprejeta po zaključku zdravljenja, je bila poravnava veljavno sklenjena in toženko zavezuje. Poravnalna ponudba je bila s strani toženke že podpisana; z njeno predložitvijo upravičencem je toženka svoj dolg iz konkretnega odškodninskega razmerja pripoznala. Dana ponudba jo veže in od nje ne more odstopiti. Dejstvo, da je pooblaščencu s smrtjo oškodovanke prenehalo pooblastilo, ni pomembno. Ponudbo sta sprejela tožnika oziroma v njunem imenu pooblaščenec, kar sta potrdila in odobrila s pisnim pooblastilom. Šlo je le za formalni vstop dedičev v postopek kot to izhaja iz odločbe VS RS II Ips 58/2015. Ta se sicer nanaša na procesno situacijo, a je pomembno, da se deliktno razmerje s spremembo osebe materialno ni nič spremenilo, ampak se je le deklarirala nova stranka.

Sodišče je potrdilo, da sta tožnika kot dediča oškodovanke pridobila terjatev oškodovanke do toženke. Sodišče bi zato, če je presodilo, da poravnava ni bila veljavno sklenjena, moralo zahtevka tožnikov obravnavati kot podedovano terjatev oškodovanke. Takšno terjatev sta tožnika utemeljila v tožbi in 2. pripravljalni vlogi. Zanjo sta tudi predložila dokaze. S tem sta tožnika vzpostavila podlago za uveljavljanje tožbenih zahtevkov brez sklenjene poravnave. Tožbena zahtevka sta to omogočala. Sodišče tega ni upoštevalo in obravnavalo. V razlogih ni konkretno pojasnilo, kakšne drugačne trditve bi morala tožnika ponuditi. Tožnikoma je bila kršena pravica do obravnavanja, kar terja razveljavitev sodbe.

5Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Presoja pritožbenega sodišča

6Pritožba je utemeljena.

7Zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru med tožnikoma (kot dedičema po pok. B. B.) in toženko ni prišlo do sklenitve veljavne izvensodne poravnave, je glede na v uvodu povzete dejanske ugotovitve, materialnopravno pravilen. Določilo 1. odst. 22. čl. OZ je sodišče pravilno razlagalo. Drži sicer, da je v Obligacijskem zakoniku s komentarjem⁷ avtor komentarja k določbi 22. čl. OZ zapisal, da je treba besedilo o določeni osebi razlagati po smislu, ne po besednih znakih, a pritožnika v pritožbi izpustita nadaljnje pojasnilo, da se ne zahteva, da je naslovnik le eden in da mora biti krog oseb, na katere je predlog naslovljen, določen oziroma mora biti oseba ali več oseb predlagatelju znane; te pa so mu znane, če je predlagatelj ponudbo nanje izrecno naslovil. V konkretnem primeru je toženka svojo poravnalno ponudbo naslovila (le) na (pok.) oškodovanko. Ker toženka ob njenem oblikovanju ni vedela, da je oškodovanka pokojna, se njena ponudba niti smiselno ni mogla nanašati na njene dediče. Toženka za oba tožnika takrat niti ni vedela. Zahteva, da mora biti ponudba naslovljena na določeno osebo, je tudi logična, saj sicer ni mogoče identificirati osebe, ki bo s sprejemom ponudbe vstopila v pogodbeno razmerje s ponudnikom. Poudarjanje, da deliktno razmerje že obstoji in da bi ga sklenjena izvensodna poravnava le razrešila, na tako presojo ne vpliva. S sklenitvijo izvensodne poravnave namreč nastane med oškodovancem in odgovorno osebo (tudi) pogodbeno razmerje. Tožnika sta po ugotovitvi sodišča prve stopnje sicer dediča odškodninske terjatve, ki jo je imela oškodovanka zoper toženko, a to ni razlog, ki bi toženko lahko proti njeni volji prisilil k sklenitvi izvensodne poravnave, ki je bila sicer pripravljena in ponujena oškodovanki. Stališča, za katerega se zavzemata pritožnika, ne potrjuje niti določba 32. čl. OZ. V njej res ni izrecno zapisano, da ponudba ne izgubi učinka le v primeru, če je smrt stranke nastopila v času od prejema ponudbe do njenega sprejema, a tak sklep narekuje razlaga. Ker določba govori o tem, da "ponudba ne izgubi učinka, če..." - učinek ponudbe pa nastopi šele, ko jo naslovnik prejme,⁸ je mogoč le zaključek, da se določba nanaša na primere, ko je stranka ponudbo že prejela, pred izjavo o sprejemu pa umrla.

8Ugotovitev sodišča prve stopnje, da dana ponudba, ki je bila naslovljena na takrat že pokojno oškodovanko, toženke ne zavezuje, je zato pravilna. Do istega zaključka vodi ugotovitev, da oškodovanka, na katero je bila ponudba naslovljena, te ni nikoli prejela. Sama je ni prejela, ker je pred tem umrla, njen pooblaščenec je ni mogel veljavno prejeti, ker mu je z njeno smrtjo prenehalo pooblastilo (3. odst. 79. čl. OZ). Veljavno pa je nista prejela niti dediča oškodovanke, saj ni bila naslovljena nanju. Ponudba zato nikoli ni začela učinkovati in jo je toženka, ko je izvedela za smrt oškodovanke, lahko umaknila (2. odst. 25. čl. OZ).

9Pritožnika se v zvezi s tem neutemeljeno sklicujeta tudi na dejstvo, da jima je toženka izplačala nesporni znesek odškodnine in da je pripoznala zahtevek v delu, ki se je nanašal na denarno rento. Podlage za izplačilo in delno pripoznavo namreč ni predstavljala sporna izvensodna poravnava, ampak dejstvo, da toženka priznava, da sta tožnika kot dediča podedovala oškodovankino odškodninsko terjatev iz škodnega dogodka, a ne v taki višini kot to zatrjujeta. O tem, zakaj je neutemeljeno sklicevanje pritožnikov na sodbo VS RS II Ips 58/2015, pa je pravilne in zadostne razloge navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

10Tožbeni zahtevek, v kolikor ga tožnika opirata na sporno toženkino ponudbo in trditev o sklenjeni izvensodni poravnavi, je bil zato pravilno zavrnjen.

11Pritožnika pa utemeljeno opozarjata, da svojega zahtevka nista utemeljevala le na teh trditvah, ampak sta ponudila tudi trditve, ki omogočajo presojo utemeljenosti zahtevka na drugačni podlagi. Sodišče prve stopnje teh navedb (in dokazov) sicer ni spregledalo, a jih vsebinsko ni obravnavalo, ker je štelo, da tožnika želita le presojo primernosti s strani toženke ponujenega zneska za nepremoženjsko škodo, kar pa ne drži. S temi trditvami sta namreč tožnika utemeljevala terjatev, ki jo zoper toženko uveljavljata v svojem imenu in za svoj račun kot dediča pok. oškodovanke, torej ob predpostavki, da do veljavne sklenitve izvensodne poravnave ni prišlo. Tega sicer nista izrecno navedla, a to iz njunih navedb logično izhaja,⁹ tako pa je navedbe razumela tudi toženka.¹⁰ Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka tudi sicer ni vezano (3. odst. 180. čl. ZPP) in odloča o tožbi tudi, če je stranka sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je torej naloga sodišča. To stališče, ki v sodni praksi nikoli ni bilo sporno, je pojasnilo tudi že Ustavno sodišče, ko je v odločbi Up 108/04 z dne 8. 9. 2005 zapisalo: "Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogodka. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke." Sklicevanje tožnikov na izvensodno poravnavo (ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bila sklenjena) zato ne more biti ovira, da sodišče zahtevka, glede na podane trditve in dokaze (tako glede podlage kot višine zahtevka) ne presoja še na drugačni pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane odločitve sicer navedlo, da bi morala tožnika ponuditi povsem drugačne trditve kot sta jih, a tega ni konkretneje pojasnilo. Pritožbeno sodišče tega očitka zato niti ne more preveriti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), dodaja pa, da samo pomanjkljivosti v tej smeri ni zaznalo.

Sklepno

12Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Na podlagi 355. čl. ZPP je izpodbijano sodbo razveljavilo. Za razveljavitev se je odločilo zato, ker sodišče prve stopnje doslej dejstev, povezanih z drugačno podlago zahtevka in njegovo višino, še ni ugotavljalo. Ker gre za samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje s strani sodišča prve stopnje, bi, če bi o tem prvič odločalo pritožbeno sodišče, prišlo do kršitve ustavnopravnega načela instančnosti. Pravica do pritožbe mora namreč omogočiti strankam pritožbeni preizkus odločitve z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti, tako da lahko uveljavljajo dejanske, materialnopravne in postopkovne napake pri sojenju na prvi stopnji. Zaradi razveljavitve odločitve tudi ne bo prišlo do hujše kršitve pravice strank do sojenja v razumnem roku, saj bi dokazni postopek, ki bi ga izvedlo pritožbeno sodišče, trajal enako dolgo kot ta, ki ga bo izvedlo prvo sodišče.¹¹ Podrobnejša navodila za delo v ponovljenem postopku glede na predhodno obrazložitev niso potrebna.

13Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Sporna je le ponudba za nepremoženjsko škodo.
² Oškodovanki je za utrpelo škodo ponudila 100.000 EUR (iz neprerekanih navedb toženke izhaja, da ta znesek predstavlja odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v višini 40.000 EUR, odškodnino za strah v višini 5.000 EUR, odškodnino za skaženost v višini 5.000 EUR in odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 50.000 EUR).
³ Obligacijski zakonik; 1. odst. 22. čl. OZ se glasi: "Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila."
⁴ 1. odst. 32. čl. OZ se glasi: "Ponudba ne izgubi učinka, če je smrt ali nesposobnost ene stranke nastopila, preden je bila sprejeta, razen, če izhaja nasprotno iz namena strank, običajev ali narave posla."
⁵ 3. odst. 79. čl. OZ se glasi: "Pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe oziroma s smrtjo tistega, ki ga je dal, razen če se začeti posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike ali če pooblastilo velja tudi za primer smrti tistega, ki ga je dal, bodisi po njegovi volji bodisi glede na naravo posla."
⁶ Zakon o pravdnem postopku.
⁷ Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 238 in 239.
⁸ Vse do takrat jo namreč ponudnik lahko umakne (glej 2. odst. 25. čl. OZ).
⁹ Če bi tožnika zahtevek utemeljevala le na sporni izvensodni poravnavi, bi bile take trditve nesmiselne, saj je višina toženkine obveznosti v izvensodni poravnavi dogovorjena in je v sodnem postopku ne bi bilo treba preverjati.
¹⁰ Toženka se je namreč do zahtevanih zneskov odškodnine za posamezno obliko škode opredelila v vlogi z dne 2. 10. 2023 in nasprotovala le zahtevani odškodnini za skaženost in ZŽA; to, da sta tožnika kot dediča pok. oškodovanke upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela oškodovanka, pa niti ni bilo sporno.
¹¹ Glej odločbo VSRS Cp 23/2023, tč. 12; podobno tudi v odločbi Cp 17/2023. tč. 7 in 8.