UPRS Sodba I U 641/2025

Tožba se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 12. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (21. 2. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je Republika Hrvaška vanjo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla že 21. 11. 2024. Zato je tožena stranka tej državi 4. 3. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 12. 3. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi točke c prvega odstavka 18. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru (14. 3. 2025). Iz njih je razvidno, da tožnik želi ostati v Republiki Sloveniji, čeprav ve, da v Republiki Hrvaški ni pomanjkljivosti glede sistema mednarodne zaščite. V Republiko Hrvaško je vstopil skupaj z bratom. Takoj je nameraval oditi v Republiko Slovenijo, vendar je moral, da bi bilo vse zakonito, najprej vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Kasneje se je skupaj z bratom odločil, da odideta v Republiko Slovenijo. Dogovorila sta se, da bosta bivala izven azilnega doma, saj sta želela živeti skupaj. Brat ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, saj že tri leta živi v Republiki Sloveniji. Na odločitev v Republiki Hrvaški ni počakal, ker je bila od vsega začetka njegova ciljna država Republika Slovenija, vendar je želel po vstopu v Republiko Hrvaško vse urediti zakonito in je zato vložil prošnjo. Predstavniki hrvaškega pristojnega organa so bili do njega prijazni. V postopku je imel tolmača. Tožnik ima že od sedemnajstega leta diagnosticirano skoliozo. V Republiki Hrvaški ni potreboval zdravstvene oskrbe.

4Uradna oseba je tožnika seznanila z odgovorom Republike Hrvaške, iz katerega izhaja, da bo po vrnitvi v to državo nastanjen v azilni dom, ki je skladen s standardi Evropske unije (EU), njegova prošnja pa bo obravnavana v razumnem času. Tožnik je izjavil, da se kljub temu ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, saj v Republiki Sloveniji živi njegov brat. V času bivanja v Republiki Hrvaški ni imel težav z uradnimi osebami ali drugimi. V Republiki Sloveniji si želi ostati zato, ker je zaradi njegovih težav s hrbtenico zaželeno, da nekdo pazi nanj. Včasih ima tudi krče in težko diha. Uradna oseba je tožnika vprašala ali meni, da bi v Republiki Hrvaški prejel ustrezno pomoč. Odgovoril je, da ne misli, da mu ne bi mogli pomagati, se pa boji, da bi se lahko kaj zgodilo in ne bi mogel poklicati na pomoč.

5Tožena stranka izpostavlja, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj pristojnost določajo merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da ve, da v Republiki Hrvaški ni pomanjkljivosti glede sistema mednarodne zaščite, in da so bili predstavniki hrvaškega pristojnega organa do njega prijazni. V postopku je imel zagotovljeno tolmačenje.

6Tožnikove domnevne zdravstvene težave s hrbtenico, za katere sicer ni predložil dokazov, očitno niso take narave, da bi preprečile predajo, na kar nakazuje že dejstvo, da je kljub domnevnim zdravstvenim težavam samostojno zapustil Republiko Hrvaško. Poleg tega ne gre spregledati, da tožnik v tej državi, čeprav je v njej bival dlje časa, ni potreboval s tem povezane zdravniške oskrbe. Pri tem iz navedenega odgovora Republike Hrvaške z dne 12. 3. 2025 izhaja, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito obravnavana v razumnem času, tožnik pa bo nastanjen v kapacitete, ki ustrezajo standardom EU. Republika Hrvaška je pozvala Republiko Slovenijo, da jo pred predajo obvesti o morebitnih tožnikovih duševnih ali fizičnih zdravstvenih težavah, ki bi lahko predstavljale posebnosti v zvezi z njegovim sprejemom ali oskrbo. Zato ni utemeljenega dvoma v to, da bo tožnik po vrnitvi v Republiko Hrvaško deležen ustrezne oskrbe v zvezi s svojimi domnevnimi zdravstvenimi težavami.

7Tožnik je imel na osebnem razgovoru možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, vendar tega ni storil. Iz njegovih izjav tako ni razvidno, da mu ob morebitni vrnitvi grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Nasprotno, tožnik je sam povedal, da v Republiki Hrvaški ni pomanjkljivosti glede sistema mednarodne zaščite. Glede na navedeno torej ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Tožnikove trditve

8Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in obravnavo svoje prošnje za mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

9Tožnik se ne strinja s stališčem, da v Republiki Hrvaški ne bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Poudarja, da hrvaški organi prosilce za mednarodno zaščito brez ustrezne obravnave njihove prošnje pošljejo nazaj v državo, iz katere so vstopili v Republiko Hrvaško, kar je v tožnikovem primeru Bosna in Hercegovina (BiH). Pushback se izvaja glede prosilcev, ki so ravnokar prešli mejo ali so bili ujeti znotraj Hrvaške oziroma so tam že več dni. Upravno sodišče v Braunschweigu je 8. 5. 2023 v podobnem primeru odločilo, da so nezakonite odredbe o izgonu in prepovedi vstopa na podlagi Uredbe Dublin III. Sodišče je ugotovilo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, saj oblasti prosilce redno pošiljajo nazaj čez zunanjo mejo EU brez obravnave njihovih prošenj. Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu je v sodbi z dne 2. 9. 2022 ugotovilo, da sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku obstajajo tudi zato, ker se prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so tako umaknili svojo vlogo, v nasprotju s členom 18 (2/2) uredbe Dublin III obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo.

10Navedeno velja tudi za tožnikov primer. Njegova ciljna država je namreč Slovenija, na Hrvaškem pa je prošnjo vložil le zato, ker je želel narediti vse zakonito, s čimer se je izognil grozečemu "pushbacku". Ob predaji bo Republika Hrvaška štela, da je tožnik umaknil svojo prvo prošnjo in bo lahko vložil le ponovno prošnjo. Zato ne bodo obravnavani njegovi razlogi iz prve prošnje, s čimer bo kršeno načelo nevračanja.

11Ugotovitev, da tožnik na Hrvaškem ni bil podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ne pomeni, da tamkajšnji azilni sistem nima sistemskih pomanjkljivosti.

12V nadaljevanju se tožnik sklicuje na -"Informacije o stanju na Hrvaškem", iz katerih so razvidne tudi odločitve nemških sodišč. Poudarja, da je treba upoštevati tudi njegovo kronično bolezensko stanje in se sklicuje na svoje izjave v upravnem postopku, da ima skoliozo, zaradi katere včasih težko diha. Takrat potrebuje pomoč, ki mu jo je od prihoda v EU nudil brat, ki je bil vedno navzoč. Predaja Hrvaški bi pomenila grožnjo za tožnikovo življenje, "saj tam nima nikogar, ki bi mu v časih napadov lahko pomagal".

Trditve tožene stranke

13V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Izpostavlja sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje tudi na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023 in I Up 195/2023.

14Ni utemeljen tožnikov strah, da bo vrnjen v izvorno državo, saj ga pred vrnitvijo ščiti status prosilca za mednarodno zaščito. Večina predloženih informacij nanaša na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške.

Dokazni postopek

15V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in prilogo A3 sodnega spisa, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

16Tožba ni utemeljena.

17Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

19Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)². Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke c prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi bila ta presoja napačna.

20V obravnavani zadevi prav tako ni sporno, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III³, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena⁴ dolžna tudi obravnavati.⁵ Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

21Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

22Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).⁶

23SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

24V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

25Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

26Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.⁷

27Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu.⁸ Nasprotno, tožnik je izjavil, da v Republiki Hrvaški ni pomanjkljivosti glede sistema mednarodne zaščite in da so bili predstavniki hrvaškega pristojnega organa do njega prijazni; v postopku je imel zagotovljeno tolmačenje. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

28V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 14. 3. 2025. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,⁹ kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

29V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, pri čemer je upoštevalo tožnikovo dokazno gradivo v upravnem sporu, ki je sicer obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik namreč izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane navedbe, katerih vsebine tožnik ni prerekal, je tožena stranka prav tako podala šele v odgovoru na tožbo. Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v tem pogledu ni bila pomanjkljiva¹⁰, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

30Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,¹¹ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.¹² Tega pa tožnik v upravnem postopku ni problematiziral. Celo nasprotno, iz njegovih izjav na osebnem razgovoru kot rečeno izhaja, da tožnik ve, da v Republiki Hrvaški ni pomanjkljivosti glede sistema mednarodne zaščite, in da so bili predstavniki hrvaškega pristojnega organa do njega prijazni.

31Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 17. 2. 2025 je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), UNHCR),¹³ ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,¹⁴ ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

32Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

33Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo nista upoštevni niti sodbi ESČP v zadevah M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, saj se nanašata na položaj, ko pritožnikom ni bila omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čemur tožnik kot rečeno ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku.

34Na tožnikov položaj prav tako ne vplivajo članki iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite in nasilju nad prosilci za azil s strani hrvaških organov", ki se nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite ter neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

35Iz navedenega je torej razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo, saj se navedene sodbe nacionalnih sodišč, ki obravnavajo tak položaj in s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno. Sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, pa ni zatrjeval (problematiziral).

36S tožbenimi navedbami tožnik smiselno trdi tudi, da njegove zdravstvene težave preprečujejo predajo Republiki Hrvaški.

37Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji izhaja, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.¹⁵,¹⁶ Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna.¹⁷ Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP.¹⁸ Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.¹⁹

38Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo, saj ni določno nasprotoval ugotovitvam tožene stranke glede zatrjevanih zdravstvenih težav. Iz navedenega torej očitno ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici.

39Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine²⁰, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.²¹

40Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
³ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.
⁴ Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
⁵ Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.
⁶ Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
⁷ SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).
⁸ Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.
⁹ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
¹⁰ V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.
¹¹ V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
¹² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).
¹³ Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.
¹⁴ Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).
¹⁵ Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.
¹⁶ Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.
¹⁷ SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).
¹⁸ Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).
¹⁹ C-578/16, točke od 73 do 75.
²⁰ V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.
²¹ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).