VSM Sklep III Kp 30845/2024

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu in čas odvzema prostosti, ki ga je šteti od 2. 5. 2024, od 06:43 ure dalje. Na podlagi šestega odstavka 308. člena in 47. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo še denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 10 EUR, kar skupaj znaša 1.500 EUR. Plačilo tega zneska mora opraviti v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolženemu izreklo še stransko kazen izgon tujca iz države za čas štirih let, na podlagi 73. člena KZ-1 pa še varnostni ukrep odvzem predmetov, v okviru katerega mu je odvzelo mobilni telefon in SIM kartico. Obdolženca je oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s stroški zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti pa je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP, bremenijo proračun.

2Zoper navedeno odločitev se pritožuje zagovornica obdolženega. Uveljavlja vse pritožbene razloge, posebej izpostavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, graja tudi izrečeno kazen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, podrejeno izrek milejše kazni ali razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Zagovornica v pritožbi uvodoma navaja, da izpodbijana obsodilna sodba v pretežni meri temelji na izpovedbah dveh tujcev, pridobljenih tekom nujnih preiskovalnih dejanj, pred zaslišanjem katerih obdolženi ni bil na njemu razumljiv način poučen o tem, da je lahko navzoč pri njunem zaslišanju in posledično tudi ni bil navzoč. Ravno ti dve priči, v kolikor bi bili zaslišani v kontradiktornem postopku, v katerem bi jima lahko vprašanja postavljala tudi obramba, bi lahko edini potrdili ali ovrgli obdolženčev zagovor, da za prisotnost migrantov v priklopnem vozilu, s katerim je upravljal, ni vedel in torej kaznivega dejanja ni storil. Omenjeni priči tekom glavne obravnave nista bili ponovno zaslišani in jima obramba ni mogla zastaviti relevantnih vprašanj, torej vprašanj, pomembnih za obrambo obdolženega in tako sodba temelji na njunih vsebinsko pomanjkljivih izpovedbah in na posrednih dokazih (za katere meni, da jih je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo). S takimi navedbami zagovornica vsebinsko smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, konkretno kršitev pravice do obrambe. Utemeljeno. Pritožbeni pregled zadeve namreč pokaže, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi, z uporabo določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP pri branju (brez soglasja strank) izpovedb, tekom nujnih preiskovalnih dejanj zaslišanih prič, neutemeljeno odstopilo od načela neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi, saj je s tem kršilo obdolženčevo pravico do zaslišanja obremenilnih prič oziroma njegovo pravico do obrambe.

5Iz podatkov spis izhaja, da je bila obdolžencu odvzeta prostost 2. 5. 2024 ob 6.43 uri, ko je bil tudi poučen o pravici do zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju. Odločba o pridržanju mu je bila vročena istega dne ob 8.30 uri, ob 10.45 uri je nato višja državna tožilka na preiskovalnega sodnika naslovila predlog za zaslišanje dveh prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, B. B. in C. C. (od slednjega je zbirala policija obvestila do 10.20). Dne 2. 5. 2024 je bil obdolženi s pomočjo prevajalke za turški jezik, ob neznani uri obveščen, da bo dežurni preiskovalni sodnik na podlagi 149. in 166. člena ZKP istega dne, brez navedene ure zaslišanja, opravil nujna preiskovalna dejanja z zaslišanjem prič, katerih ni bilo navedeno ne poimensko niti, da gre za obremenilne priče. Obveščen je bil, da je pri tem preiskovalnem dejanju lahko navzoč, preiskovalno dejanje pa bo opravljeno tudi brez njegove navzočnosti. Na podlagi takega obvestila, iz katerega tudi ni izhajalo, da je upravičen do zagovornika, ali da bo zaslišanje teh prič v nadaljevanju kazenskega postopka lahko oteženo, je obdolženi dne 2. 5. 2024 (ura pri tem ni navedena) navedel, da ob zaslišanju ne bo navzoč. Preiskovalni sodnik je nato 2. 5. 2024 ob 11.00 zaslišal pričo B. B. in ob 12.08 uri pričo C. C., tujca, ki sta bila najdena v tovornem delu vozila, ki ga je obdolženi prepeljal čez mejo Republike Slovenije, torej dva izmed devetih migrantov. Ob njunem zaslišanju obdolženi ni bil navzoč, prav tako tedaj še ni imel zagovornika, ki bi lahko bil navzoč, le-ta je bil obdolženemu postavljen šele naslednji dan, 3. 5. 2024.

6Na predobravnavnem naroku je zagovornica zahtevala neposredno zaslišanje prič B. B. in C. C. na glavni obravnavi. Posebej je tudi navedla, da je z njunim zaslišanjem treba preveriti okoliščino ali je obdolženi vedel, da prevaža v tovornem delu vozila tujce. Slednji je namreč to zanikal in tekom sojenja zatrjeval, da so prišli tujci v priklopnik brez njegove vednosti, najverjetneje jim je pri tem pomagal D. D., ki je obdolžencu dolgoval denar in si je na ta način hotel vsaj za nekaj časa pred njegovimi terjatvami zagotoviti mir, na kar kaže tudi dejstvo, da je pred prihodom obdolženega na mejo nekdo, nek Turk, po telefonu poklical policijo in jih obvestil, da se v obravnavanem vozilu nahajajo migranti in tudi dejstvo, da je D. D. komuniciral z C. C., migratom v priklopniku, ki ga je upravljal.

7Sodišče prve stopnje je opravilo pri Uradu vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov poizvedbe o nahajanju B. B. in C. C. Odgovorili so, da nista bila nastanjena v Azilnem domu ali njegovih enotah in ne vedo kje se trenutno nahajata. Sodišče je kljub vztrajanju zagovornice pri neposrednem zaslišanju prič, na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbi B. B. in C. C., pridobljeni tekom nujnih preiskovalnih dejanj (list. št. 357, 2. stran). Po modifikaciji obtožnice je obdolženi dopolnil zagovor, zagovornica pa je ponovila svojo zahtevo po neposrednem zaslišanju omenjenih prič. Sodišče je tudi tokrat njen predlog zavrnilo in sledile so besede strank, po katerih je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 351. člena ZKP zadevo vrnilo v fazo dokazovanja, da "iz previdnosti" opravi vnovične poizvedbe kje se nahajata omenjeni priči. Sledile so poizvedbe pri Generalni policijski upravi (GPU) Ljubljana, na SKP PU Maribor in pri Uradu Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov. GPU je dne 10. 2. 2025 odgovorila, da jih je glede na njihovo zaprosilo INTERPOL Budimpešta pozval k posredovanju dejstev o primeru (kratek opis dejstev, čas in kraj storitve,...), SKP PU Maribor je dne 11. 2. 2025 navedla, da v evidencah ni navedeno, da bi omenjeni priči prebivali v Azilnem domu in jim njun naslov bivanja ni poznan, Urad vlade RS za integracijo migrantov je dne 13. 2. 2025 navedel, da omenjeni osebi ne prebivata več v Azilnem domu Ljubljana in njegovih izpostavah, GPU pa je dne 18. 2. 2025 še sporočil (list. št. 541- 542 del "D"), da jih je INTERPOL Wiesbaden iz Nemčije obvestil, da ima podatke o registraciji B. B., rojenega ..., X, bivališče ima prijavljeno na naslovu Y. Tam je registriran od 27. 8. 2024. Na naroku glavne obravnave dne 26. 2. 2025 je sodišče prebralo odgovor Urada vlade RS za integracijo migrantov z dne 13. 2. 2025 in odgovor SKP PU Maribor z dne 11. 2. 2025 (ne pa tudi dveh odgovorov GPU z dne 10. 2. 2025 in 18. 2. 2025), ter navedlo, da iz njih izhaja, da priči nista prisotni na ozemlju Republike Slovenije in da njuno trenutno bivališče ni znano ter na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP ponovno prebralo njuni izpovedbi iz faze nujnih preiskovalnih dejanj, ponovljen dokazni predlog po njunem zaslišanju pa zavrnilo z obrazložitvijo, da sodišče tudi z dodatnimi poizvedbami ni prišlo do podatkov, s pomočjo katerih bi lahko priči vabilo na glavno obravnavo.

8Vsebinsko enako kot na zapisnik glavne obravnave z dne 26. 2. 2025 je sodišče navedlo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri kateri pa je izpovedbi omenjenih prič, ki ju ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, upoštevalo pri svoji odločitvi kot obdolžencu obremenilni. Zaključki v točki 22 obrazložitve o obogatitvenem namenu obdolženca ter v točkah 22 in 23 obrazložitve o trajanju in načinu konkretnega prevoza tujcev, ki je predstavljal nevarnost za življenje ali zdravje migrantov, torej zaključki o obstoju dveh zakonskih znakov kaznivega dejanja namreč temeljijo predvsem na izpovedbah teh dveh prič. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

9Obdolžencu mora biti omogočeno, da vsaj enkrat v postopku lahko postavlja sam ali po zagovorniku, obremenilni priči vprašanja oziroma, da sodišče zasliši priče, katerih zaslišanje predlaga celo v svojo obrambo. To sodišče obdolženemu v predmetni zadevi neutemeljeno ni omogočilo. Ne samo, da obdolženi pred zaslišanjem zanj obremenilnih prič B. B. in C. C. ni bil seznanjen kateri priči bo preiskovalni sodnik zasliševal tekom nujnih preiskovalnih dejanj in tudi ne, da gre za obremenilni priči, ni bil seznanjen, da obstaja možnost, da prič kasneje, na glavni obravnavi ne bo mogoče več zaslišati, niti ni bil pred njunim zaslišanjem seznanjen, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč na zaslišanjih prič, ob tem pa je ostalo nejasno kdaj oziroma ali pravočasno je sploh bil seznanjen z zaslišanjem teh njemu tedaj neznanih prič, tudi na glavni obravnavi sodišče ni spoštovalo njegove pravice do obrambe. Kot izhaja iz odgovora GPU z dne 18. 2. 2025 je namreč sodišče razpolagalo s podatkom o bivališču vsaj ene od omenjenih prič (glede druge pa bi morebiti lahko pridobilo podatke od INTERPOLA Budimpešte), pa kljub vztrajni zahtevi obrambe, niti te ni zaslišalo. V takih okoliščinah ni mogoče zaključiti, da se je obdolženi zavestno odrekel navzočnosti na zaslišanju obremenilnih prič in možnosti njunega zaslišanja niti da obstajajo objektivne ovire za neposredno zaslišanje prič ter je mogoče prebrati njihove predhodno dane izpovedbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP.

10Ker so tekom zaslišanj obremenilnih prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj umanjkale bistvene kavtele za zagotovitev pravic obrambe, je sodišče prve stopnje imelo tekom glavne obravnave dolžnost omenjeni obremenilni priči zaslišati neposredno in tako zagotoviti ustrezno, zakonito in pravilno izvedbo dokazov, ki bo zadostila obdolženčevi pravici do obrambe. Te dolžnosti pa ni izpolnilo. Kljub vztrajanju obrambe po neposrednem zaslišanju omenjenih dveh prič in pridobljenih podatkih za vabljene priče B. B. na glavno obravnavo, namreč sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti njega. V točki 4 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe je celo navedlo, da ni prišlo do podatkov, na podlagi katerih bi lahko tujca vabilo na glavno obravnavo in ne ve kje se nahajata v točki 5 obrazložitve pa, da priči ni bilo mogoče najti. S takim ravnanjem je ne samo kršilo obdolženčevo pravico do zaslišanja obremenilnih prič oziroma pravico do obrambe, ki jo zagotavljata 29. člen Ustave Republike Slovenije (URS) in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), temveč je v razlogih sodbe navedlo celo podatke, ki so v nasprotju s podatki spisa v kolikor se nanašajo na B. B.

11Takšna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi narave sprejete odločitve se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do navedb v pritožbi, ki se nanašajo na očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in na odmero kazenske sankcije. V ponovljenem sojenju, ki se vrača v fazo glavne obravnave bo tako sodišče prve stopnje moralo izvesti vse materialnopravno relevantne dokaze ob upoštevanju načela neposrednosti in vseh pravic obrambe na katere je opozorilo pritožbeno sodišče in izhajajo iz ZKP, URS in EKČP, pri tem pa bo pretehtalo in kritično presodilo tudi ostale navedbe pritožnice, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi sedaj ni moglo ukvarjati. Šele po zakonito in celovito izvedenem dokaznem postopku bo nato sodišče prve stopnje ponovno ocenilo zakonito pridobljene dokaze in ponovno razsodilo ali je obdolženi kriv očitanega mu kaznivega dejanja.

12Sklep temeljni na prvem odstavku 392. člena ZKP.