UPRS Sodba I U 548/2025

Tožba se zavrne.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v Kraljevino Maroko (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 14. 1. 2025 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Maroka, da je državljan te države in do dokaza o nasprotnem sprejela, da sta njegovo ime in priimek A. A. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi in da je izvorno državo zapustil 2023 zaradi zdravstvenih in finančnih razlogov, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, ni bil kaznovan ali služil zaporno kazen.

3Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Na njem je povedal, da je končal šest razredov osnovne šole. Delal je kot krojač, a zaslužek ni zadostoval za preživetje. Njegovi ciljni državi sta bili Italija ali Španija, kjer je veliko Maročanov, ki imajo zagotovljeno delo. Tudi sam si je želel tam delati. Večina fantov oziroma moških iz Maroka odpotuje v Evropo, da si izboljšajo finančno stanje. Odhod mu je preprečilo zdravstveno stanje, ima namreč težave z ledvico. Zdravstvo v Maroku je neurejeno in ni ustrezne zdravstvene oskrbe za njegove težave. Iz Maroka je odšel zaradi zdravstvenih težav, saj je zdravnik ugotovil, da ima le eno ledvico, ki ne deluje optimalno. Sedaj ima tudi težave z ledvičnimi kamni. Odšel je tudi zaradi svojega finančnega stanja. Državo je bil prisiljen zapustiti, saj v primeru, da izgubi še drugo ledvico, mu tam brez denarnih sredstev ne bi mogli pomagati. Izvorno državo je zapustil 1. ali 6. decembra leta 2023. Z letalom je brez težav odpotoval v Turčijo, na poti je prečkal Bolgarijo, zaradi težav s tihotapcem je 15 dni preživel v bolgarskem gozdu in dobil ozebline zaradi katerih je izgubil vseh deset prstov na nogah. Če bi ostal v Maroku, bi umrl. Tudi če bi se moral vrniti v izvorno državo, bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi zdravstvenega stanja. Od Slovenije pričakuje, da bo našel zaposlitev in ustvaril družino.

4Toženka je ocenila, da tožnikovih izjav ne gre povezati s preganjanjem tožnika na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami (majhen zaslužek) in osebnimi zdravstvenimi težavami (ima le eno delujočo ledvico in ledvične kamne ter težave z nogami oziroma prsti na nogah, ki so mu jih v Bosni in Hercegovini amputirali zaradi ozeblin). Te težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku je dejansko delal (kot krojač), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Kot izhaja iz njegovih izjav je bil v izvorni državi tudi pregledan, napoten na preiskave in postavljena mu je bila diagnoza. To pomeni, da zdravstveni sistem v Maroku na osnovni ravni deluje. Prav tako nihče ne more napovedati, ali bi se zdravstveno stanje tožnika lahko poslabšalo in v kolikšni meri. Tožnik je tudi izpovedal, da trenutno ne potrebuje zdravljenja in ne prejema nobene terapije. Njegove težave z ledvico se kažejo kot ledvični kamni, skrbi ga, kaj bo v prihodnosti. A navedbe tožnika, da mu zdravstvena oskrba v prihodnosti ne bi bila nudena na zadovoljivi ravni, so zgolj hipotetično predvidevanje, ki ga ni mogoče presojati v okviru določb ZMZ-1.

5Glede tožnikovih težav zaradi ozeblin toženka ugotavlja, da je bil tožnik zdravstveno oskrbljen in operiran (pred letom dni v Bosni in Hercegovini), a je povedal, da ima kot posledico bolečine ob daljši hoji. Tudi, da so mu zdravstveno dokumentacijo vzeli hrvaški policisti. Ozeblin oziroma stopal na osebnem razgovoru ni želel pokazati, pridobil pa jih je na poti (bolgarski gozd) in ne v izvorni državi, zaradi česar te navedbe za postopek niso pomembne. Toženka izpostavi, da tožnika slednje ni ustavilo, da je po podaji prve prošnje za mednarodno zaščito zapustil Slovenijo in pot nadaljeval v Italijo in nato še v Švico. Zato sklene, da tožnika omenjeno zdravstveno stanje ne ovira pri daljši hoji ali normalnemu življenju, kakor skuša prikazati.

6Toženka ugotavlja, da so osebni zdravstveni razlogi in ekonomska stiska tožnika lahko razlogi, da je zapustil izvorno državo, vendar jih ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Toženka je tako povzete tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in zaključila, da je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

7Vlada Republike Slovenije je Maroko 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. S to okoliščino je toženka v postopku seznanila tudi tožnika. Razlogi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v smislu, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država v ničemer niso izkazani.

Tožba

8Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Meni, da je nezakonita.

9Tekom postopka je navajal zdravstvene težave. V primeru subsidiarne zaščite je treba presojati, ali bi bil v primeru vrnitve soočen z resno škodo in ali bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve kakorkoli ogroženo. Ima le eno bolno ledvico, ledvične kamne in je brez prstov na nogah. Toženka bi morala zato, da bi ugotovila, da v primeru vrnitve ne bo soočen z resno škodo in da njegovo življenje v primeru vrnitve v matično državo ne bo kakorkoli ogroženo, pridobiti informacije iz izvorne države. Morala bi tudi oceniti listine, to je zdravniške izvide. Ker se ni opredelila do listin v spisu in ni pridobila informacij iz izvorne države, je kršila postopek. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

Odgovor na tožbo

10Toženka se v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Dokazni postopek

11Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis, ki se nanaša na zadevo, prilogi A1 in A2 sodnega spisa, ki ju je vložil tožnik ter prilogo B1, ki jo je vložila toženka. Zaslišalo je tožnika.

12Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

13Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Tožnik ne prereka, da ne izpolnjuje statusa begunca, zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. ZMZ-1 v 28. členu opredeljuje, da se za resno škodo šteje: 1. smrtna kazen ali usmrtitev, 2. mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in 3. resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1). Poleg navedenega subjektivnega elementa mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi.

14Okvir prošnje za mednarodno zaščito tako začrta prosilec.¹ Tožnik v tožbi pavšalno navede, da se toženka ni opredelila do zdravniških izvidov oz. listin v spisu. Tega očitka že zato ni mogoče preizkusiti. Pri tem tudi spregleda, da mu je toženka v celoti verjela tako glede tega, da ima le eno ledvico, ki ni v dobrem stanju, da ima ledvične kamne in amputirane prste na nogi in kar je bilo na naroku med strankama ugotovljeno kot nesporno. Toženka se je v izpodbijani odločbi tako tudi v celoti opredelila do vseh tožnikovih trditev glede zdravstvenega stanja, tožnik pa ne izpodbija njenega zaključka, da je sam izpovedal, da trenutno zaradi zdravja nima težav oz. se ne zdravi in da mu nevšečnosti povzročajo le ledvični kamni (in mora večkrat na stranišče). Tudi zaslišan na sodišču, je po oceni sodišča povsem resnicoljubno izpovedal, da le občasno uporablja mazilo za noge. Česa toženka ni ugotovila oz. katerih trditev, ki naj bi jih glede zdravstvenega stanja še postavil in jih toženka ni preverila, tožnik ne pove. Tožnik v tožbi tudi ne prereka zaključkov toženke, da mu je bila v Maroku nudena osnovna zdravstvena oskrba in postavljena diagnoza glede težav z ledvicami (prav tako ne, da je ozebline prstov na nogi utrpel na poti v Evropo in ne v izvorni državi).

15Ugotovitev toženke, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred resno škodo, je tako pravilen. S tem pa tudi zaključek, da gre pri zdravstvenih razlogih za očitno neutemeljen razlog. Tožnik namreč ne pojasni, kako bi lahko njegovo zdravstveno stanje, ob tem, da je v izvorni državi bil deležen zdravstvene oskrbe, povezali z resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Zato ne more biti utemeljen prav tako le navržen ugovor tožnika, da bi morala toženka pridobivati informacije iz izvorne države in preverjati, ali bo tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja izpostavljen resni škodi oz. da njegovo življenje zaradi ne bo ogroženo.

16Enako velja glede zatrjevanega slabšega ekonomskega položaja tožnika v izvorni državi. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prav tako po že ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Gre za stanje ekonomskih in socialnih razmer, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka. Institut mednarodne zaščite, kot je prav tako večkrat poudarilo Vrhovno sodišče in izpostavlja tudi toženka, varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1.² Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.³ Zato je tudi glede slednjega pravilen zaključek toženke, da tožnik uveljavlja očitno neutemeljen razlog za ugoditev statusu subsidiarne zaščite. Zaključka toženke, da je Maroko zanj varna država, tožnik v ničemer ne izpodbija.

17Sodišče se ob povedanem v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je toženka pravilno uporabila materialno pravo in prošnjo tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno.

18Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.
² Primerjaj Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 1o. 2023 in druge.
³ Tako izrecno Vrhovno sodišče v zadevi I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, ki se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.