VSL Sklep II Cp 1312/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za začasno odredbo, saj je ugotovilo, da je o predlogu za enako zavarovanje na enaki dejanski podlagi že pravnomočno odločilo.

2Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu za zavarovanje ugodi, podredno razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje že v sklepu z dne 27. 6. 2024 ugotovilo, da je tožnik uspel z verjetnostjo izkazati obstoj nedenarne terjatve. Nadalje opozarja, da se je v novem predlogu skliceval na več sklepov in sodb Višjega sodišča v Ljubljani: I Cp 1222/2024,¹ II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1222/2024,² II Cp 1364/2024,³ I Cp 1059/2024.⁴ Vse te odločbe so iz časa po 27. 6. 2024, ko je bilo odločeno o prvotnem predlogu za začasno odredbo. Opozori tudi, da je Sodišče EU v sodbi v zadevi C-287/22 v 41. točki zapisalo, da Direktiva 93/13 nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodišču, ki je pristojno za presojo dejanskega stanja in nepoštenosti pogodbenega pogoja, ne omogoča, da sprejme začasne ukrepe, kadar je sprejetje teh potrebno za zagotovitev polnega učinka njegove končne odločbe, saj lahko ta ureditev ogrozi učinkovitost varstva, ki se želi zagotoviti z direktivo po stališču SEU je zaradi zagotavljanja polnega učinka direktive treba po potrebi tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso. V tej zvezi na koncu pritožba opozori še na odločbo VSL I Cp 1185/2024, v kateri je bila obravnavana pritožba v zvezi z novim predlogom za začasno odredbo, pri čemer je bil identičen predlog že pravnomočno zavrnjen.

3Tožena stranka v odgovoru nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je v delu, v katerem je predlagana začasna odredba o novem predlogu enaka prvemu predlogu, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, predlog nedovoljen in ga je treba zavreči.⁵ Gre za posledico pravnomočnosti, ki je pomemben atribut pravne države. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodne odločbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načelo materialne resnice in zakonitosti.⁶

6Glede na to je za odločitev pomembno, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je novi predlog za zavarovanje z začasno odredbo v bistvenem enak prvotnemu, ki je bil že pravnomočno zavrnjen, posledica česar je, da je zaradi učinka ne bis in idem treba ponovni predlog zavreči (drugi odstavek 319. člena ZPP). Izpodbijana odločitev se tako izkaže kot pravilna.

7Ko se pritožba sklicuje na sodno odločbo tukajšnjega sodišča I Cp 1185/2024 je pomembno, da gre za eno samo odločbo, ki pa še ne pomeni sodne prakse. Pojasnjeno je že bilo, da obstoji več sodnih odločb, v katerih pa je bil v nasprotju z navedeno ravno poudarjen pomen pravnomočnosti. Izpodbijana odločitev po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ne nasprotuje Direktivi 93/13. Institut pravnomočnosti namreč ni zgolj del nacionalne ureditve v Republiki Sloveniji, ampak gre za nadnacionalni institut, ki se je oblikoval in razvijal skozi zgodovino in ki se je uveljavil kot pomembni del sodobne pravne ureditve civiliziranih držav. Končno, ta institut sodišču, ki je pristojno za presojo dejanskega stanja in nepoštenosti pogodbenega pogoja, ne preprečuje, da sprejme začasne ukrepe, kadar je sprejetje teh potrebno za zagotovitev polnega učinka končne odločbe. Začasni ukrepi so tako po pravu RS kot ob uporabi navedene direktive dopustni, ko pa je o začasnem ukrepu pravnomočno odločeno, pa res iudicata predstavlja oviro za ponovno odločanje o isti stvari.

8Pritožba zato ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), enako svoje pritožbene stroške krije tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in stroški zato niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zmotno je stališče, da mora tožnik podati navedbe, da bi se mu z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi zmogel plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb.
² Težko nadomestljiva škoda je, da v zadevah potrošniških kreditov z valutno klavzulo CHF brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne odločitve meritorne sodbe.
³ Polni učinek meritorne odločitve je mogoče doseči le, če potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati tožbeni zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.
⁴ Reverzibilnost ni pogoj za presojo utemeljenosti tovrstne začasne odredbe.
⁵ Npr. I Cp 2788/2013, I Cp 1167/2014, II Cp 1064/2019 in druge.
⁶ VSRS Sodba II Ips 96/2020.