VSL Sodba in sklep II Cp 365/2025

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da

- se v prvi alineji III. točke izreka znesek 26.500 EUR zviša na 40.000 EUR,

- se v drugi alineji III. točke pravilno glasi: "v višini 20.242 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 3. 9. 2019 dalje in v višini 1.250,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 10. 7. 2024 dalje".

II. V ostalem delu se pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 261,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (1) da je toženka dolžna tožniku plačati (a) 26.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2019 dalje ter (b) 17.044 EUR in 1.055 EUR, od njih obračunati in plačati davke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega zneska od 3. 9. 2019, od drugega pa od 10. 7. 2024 dalje (prva in druga alineja III. točke izreka), (2) zavrnilo, kar je tožnik zahteval več (IV. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo izvedenkino pritožbo zoper sklep z dne 22. 8. 2023.

3Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da tek kazenskega postopka ni bil nezakonit in zato ne gre za toženkino protipravno ravnanje. Na to kaže že ugotovitev v 37. točki obrazložitve, da je bilo v kazenskem postopku že s sklepom 20. 12. 2016 ugotovljeno, da je bil poseg v tožnikovo osebno svobodo v primerjavi z izkazano nevarnostjo ponavljanja kaznivih dejanj nesorazmeren. Zmotno so ocenjene nekatere okoliščine, kot so način in okoliščine odvzema prostosti, vodenje kazenskega postopka, publiciteta postopka, vklepanje tožnika ob prihodu na sodišče. Če že niso upoštevne pri presoji nezakonitosti toženkinega ravnanja, bi morale biti upoštevane pri vrednotenju višine odškodnine. Škoda, nastala zaradi teka kazenskega postopka, je pravno priznana škoda že ob upoštevanju splošnih načel odškodninskega prava. Država je tožniku prisilno omejevala prostost, ga poniževala z neštetimi obravnavami (vklepanjem in vožnjo s policijskim spremstvom), medijskim izpostavljanjem in dolgotrajnim postopkom. Že začetek postopka je bil izjemno stresen in odmeven v soseščini. Ker se je razvedelo, da je bil priprt zaradi domnevne preprodaje mamil, so ga ob vrnitvi domov vsi gledali postrani; dlje časa se je izogibal vsakršnemu srečanju s sosedi, znanci, prijatelji; izgubil je stik s prijatelji in tedanjem dekletom; osebnostno se je spremenil; izgubil je možnost zaposlitve; njegovega življenja in ugleda je bilo za vselej konec. Navedeno utemeljuje odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali vsaj višjo odškodnino zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Nesprejemljivo je enačenje tožnikovega položaja, ki je bil v priporu po nedolžnem, z ostalimi priprtimi osebami. Upoštevati je zato treba, da je trpel smrad, kajenje, neustrezno higieno sopripornikov, majhne prostore, težave z rekreacijo, bolne sopripornike, poleti vročino in pozimi mraz. Očitek, da se ni pritoževal nad razmerami, ni na mestu. Pritoževal se ni le zato, ker si ni želel poslabšati bivanjskih razmer, to pa ne pomeni, da ni trpel zaradi neustrezne prehrane in neprimernega posteljnega vložka. Možnost premestitve ni bila realna. Na drugi strani se njegova nekonfliktnost in spoštovanje hišnega reda pol leta ni odrazila v varnostni oceni.

Zmotno je stališče, da mu ne gre odškodnina za izgubljeni dohodek za obdobje po odpravi pripora. Gre za neposredno posledico neutemeljenega pripora. Kazenski postopek je še tekel; moral se je udeleževati obravnav; ne bi mogel pridobiti potrdila, da ni v kazenskem postopku, ki ga delodajalci zahtevajo ob prijavi na delovno mesto; možnost odprtja svojega s.p. ni bila realna; v majhnem kraju, kjer živi, se je razvedelo, da je bil v priporu in v kazenskem postopku; primer je bil deležen tudi medijske pozornosti. Tudi iz ugotovitev v sodbi izhaja, da je bil razlog za nezmožnost pridobitve zaposlitve deloma tudi pripor.

Nepravilna je ugotovitev o višini pričakovanega dohodka. Primerjava z drugimi delavci v A. d. o. o. ni ustrezna, ker je vsak dogovor poseben. Sam je bil dogovorjen za dodatno stimulacijo za nadurno delo, ki ne bi bila vključena v osnovno postavko. Nesprejemljiva je navedba, da gre za bruto znesek.

Odločitev o pričetku teka zamudnih obresti je zmotna.

Odločitev o stroških sicer ni vsebovana v izreku, a ugotovitev, da je uspel le delno, je napačna.

4Toženka v pritožbi zoper odločitev v drugi alineji III. točke izreka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in znižanje odškodnine.

Zmotno je stališče, da je odškodnina za škodo zaradi izgube dohodka predmet obdavčitve po 1. točki v zvezi s 5. točko 27. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ker v zakonu ni izrecno določeno, da je navedena odškodnina predmet obdavčitve, je treba uporabiti 1. točko navedenega člena, po kateri se od odškodnine neupravičeno obsojenim in priprtim ne plača dohodnina. Sodba VSL II Cp 764/2022, na katero se opira sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi ni uporabljiva.

Zmotna je navedba obveznosti obračuna davka v izreku. Odločilen je dogovor med tožnikom in A. d. o. o., v katerem je bilo govora o neto zneskih. Vnos davčne obveznosti v izrek predstavlja vsebinsko odločitev o tem, da se od prisojenega zneska obračunajo in plačajo davki, kar je napačno. Obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko izvrši plačilo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe, s katerim je prisojen obdavčljiv dohodek, in glede na predpis, veljaven ob izplačilu. Ob izdaji sodne odločbe davčne obveznosti še ni, zaradi česar je odločitev o njeni obveznosti v izreku sodbe preuranjena.

Ob upoštevanju prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je v primeru, ko je dolžnik obdavčljive obveznosti plačnik davka, je tako obveznost treba izpolniti tako, da se del obveznosti v višini davčnega odtegljaja nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, ostali del pa (neposredno) upniku. Tudi plačilo davčnega odtegljaja je plačilo za upnika; pri dohodnini je to le akontacija, ker je končna višina neto prejetega dohodka odvisna od siceršnje davčne obveznosti upnika za plačilo dohodnine. Na tak način je zadoščeno tudi zahtevi po popolni odškodnini.

Ker ne gre za plačilo plače, ampak odškodnine, je odločitev o pričetku teka zamudnih obresti napačna.

5Izvedenka v pritožbi navaja, da je po pozivu sodišču, naj pritožbo predloži v zadostnem številu izvodov, predložila dva izvoda pritožbe. Ocenila je, da je pritožba namenjena odločanju pritožbenega sodišča. Pritožba se je nanašala na sklep o izvedenini in ne na stranke postopka. Po elektronski poti je sodišču sporočila, da lahko kopira dodatni izvod. Prilaga tri izvode pritožbe.

6Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

7Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni. Pritožba izvedenke ni utemeljena.

O pritožbah zoper sodbo

O tožnikovi pritožbi

8Tožnik je v pravdi zahteval povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi neupravičenega pripora in teka kazenskega postopka. Na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik priprt od 2. 7. 2015 do 20. 12. 2016 in da se je kazenski postopek končal z oprostilno sodbo, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožnik upravičen do povrnitve nepremoženjske in premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi neutemeljenega pripora, ne pa tudi do morebitne škode zaradi teka kazenskega postopka.

9Pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da tek kazenskega postopka ni bil nezakonit (in protipraven), ni utemeljen. Tek kazenskega postopka ni nezakonit. Skladno s 1. točko 1. odst. 542. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)¹ ima pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe. Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, je odškodninska odgovornost države vzpostavljena ne glede na protipravnost ravnanja pristojnih organov in njihovo krivdo. Odločilen je izid kazenskega postopka. Da sam tek kazenskega postopka, četudi je bil zaključen z oprostilno sodbo, ni protipraven, je že utrjeno stališče v sodni praksi.² Pritožnik ni navedel argumentov, ki bi utemeljevali njegovo spremembo.

10Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za prisojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, se škodne posledice neutemeljenega pripora praviloma ovrednotijo v enotni odškodnini. Pri tem sodišče upošteva vse okoliščine primera, kot so predvsem trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, publiciteta o kaznivem dejanju, ki je vplivala na oškodovančeva razmerja po vrnitvi iz pripora, prizadetost časti zaradi ugleda, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po odvzemu prostosti.³ Izjema so primeri, ko se škodne posledice odražajo v obliki zmanjšanja življenjske aktivnosti v taki meri, da to opravičuje prisojo posebne odškodnine. Obravnavani primer ni tak.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejstev, pomembnih za prisojo odškodnine zaradi neutemeljenega pripora. Ugotovitve temeljijo na natančni in izčrpni oceni predloženih dokazov. Tako je sodišče pri ovrednotenju škode upoštevalo - dolgotrajnost pripora (538 dni), - zaskrbljenost zaradi (negotovega) izida postopka, - medijsko odmevnost kazenskega postopka, - prenehanje partnerske zveze in izgubo prijateljev, - mladost, - doživljanje stigmatizacije, - razmere, ki so povezane z bivanjem v priporu (omejen prostor, vročina v prostorih, ki je zunaj ne bi trpel, stroga pravila hišnega reda, omejitve pri športnih aktivnostih, omejitve v prehrani, pomanjkanje zasebnosti). Po ugotovitvah v sodbi pa tožnik ni dokazal, - da bi bile sobe prenatrpane, - da bi pritožbe zaradi pomanjkljive higiene ali nespoštovanja hišnega reda s strani sozapornikov vplivale na slabše obravnavanje, - da bi prosil za premestitev, - da so bile razmere v priporu nevzdržne oz. nesprejemljive, - da so mu bili omejeni obiski. Tožnik je v pritožbi le ponovil svoje navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, ne da bi se soočil z dokazno oceno glede posameznih ugotovitev. Na tak način ni vzbudil dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

12Utemeljen pa je pritožbeni očitek o prenizkem ovrednotenju ugotovljenega obsega škode v primerjavi z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je prisodilo odškodnino v višini 17,9 povprečnih neto plač, kar ob povprečni plači za junij 2024 v višini 1.501,97 EUR znaša 26.900 EUR.⁴ Dodalo je, da navedena odškodnina pomeni 50 EUR/dan. V umestitvi zadeve v okvir prisojenih odškodnin zaradi neutemeljenega pripora je opravilo primerjavo z zadevami VS RS II Ips 272/2011 in II Ips 196/2016 ter VSL II Cp 633/2017 in II Cp 2101/2017, ponujenimi s strani toženke.

13Vrhovno sodišče je v nedavni odločbi II Ips 83/2023⁵ strnilo stališča sodne prakse o pristopu k odmeri odškodnine zaradi neutemeljenega pripora in njihovi višini. V skupini večmesečnih priporov se dnevni zneski prisojenih odškodnin gibajo med 0,03 in 0,083 povprečne neto plače na dan, večina pa med 0,05 in 0,08 povprečne neto plače na dan. V obravnavani zadevi znaša dnevni znesek 0,033 povprečne neto plače na dan in se torej nahaja na spodnjem robu prisojenih odškodnin. Pritožnik utemeljeno opozarja, da okoliščine primera utemeljujejo višje ovrednotenje. Tožnik je bil prvič v priporu in pred tem ni bil obsojen; strah ga je bilo, kakšen bo izid postopka; izgubil je pomemben del socialnih vezi; je mlad in živi v relativno majhnem kraju; po izpustitvi doživlja stigmatizacijo. V primerjavi z zadevami, s katerimi je sodišče opravilo primerjavo,⁶ in v katerih je bila prisojena odškodnina v višini med 0,033 in 0,047 povprečne neto plače na dan, pritožnik pred tem ni bil v priporu ali zaporu niti ni bil obsojen. V drugih zadevah, dostopnih v sodni praksi, v katerih so bile odškodnine prisojene v zneskih nad 0,06 povprečne neto plače na dan, pa so bile posledice bodisi v družinskem življenju bodisi v okrnitvi ugleda intenzivnejše.⁷ Navedeno utemeljuje zvišanje odškodnine na 40.000 EUR (kar predstavlja približno 0,05 povprečne plače na dan).

14Delno je utemeljen pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da gre tožniku odškodnina zaradi izgubljenega dohodka le za čas, ko je bil v priporu, v ostalem obdobju pa je izguba dohodka lahko le posledica teka kazenskega postopka, ki ni protipravna. V sodbi je ugotovljeno, - da je tožnik spomladi 2015 prenehal z opravljanjem dejavnosti v okviru s. p., - da se je s 1. 9. 2015 dogovoril za zaposlitev v družbi A. d. o. o., - da do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, ker je bil od 2. 7. 2015 v priporu, - da bodoči delodajalec ni bil pripravljen čakati z zaposlitvijo do izpustitve iz pripora, - da tožnik ni dokazal, da ni dobil zaposlitve zaradi nemožnosti pridobitve potrdila o nekaznovanosti, da ni konkretno navedel, kje je iskal zaposlitev, ni bil prijavljen kot iskalec zaposlitve, ni izkazal, da bi odprl s. p., bil pa je mlad in sposoben za delo. Sodišče je zaključilo, da ni življenjsko, da od decembra 2016, ko je bil izpuščen iz pripora, do aprila 2019, ko je bila v pritožbenem postopku potrjena oprostilna sodba, ni mogel dobiti zaposlitve.

15Ocena, da izgubljeni dohodek po 20. 12. 2016, ko je bil tožnik izpuščen iz pripora, ni več v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom, je prestroga. Po izpustitvi iz pripora tožnika zaposlitev ni čakala. Možnost, da bi se zaposlil že naslednji dan po izpustitvi iz pripora, zato ni bila realna. Izguba dohodka v obdobju, razumno potrebnem za pridobitev zaposlitve, je zato predvidljiva posledica pripora, za neutemeljenost katerega odgovarja toženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je to obdobje treh mesecev.

16Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve o višini mesečnega dohodka, ki bi ga tožnik pridobil, če bi bil zaposlen. Sodišče se je oprlo na ugotovitve izvedenskega mnenja o višini dohodkov primerljivih delavcev v družbi, v kateri bi se tožnik zaposlil. Ugotovilo je, da bi mesečna bruto plača v letu 2015 znašala 1.063 EUR, v letu 2016 pa 1.066 EUR, in da bi vključevala nadurno delo, dodatke za minulo delo in 20 % stimulacijo. Tožbeno trditev o posebnem izplačevanju stimulacije je ocenilo kot nedokazano. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokazne ocene. Dokazi, da je bil dogovor drugačen, kot je bila praksa pri ostalih zaposlenih, so tudi po oceni pritožbenega sodišča premalo trdni.

17Tožnik je v pritožbi navedel, da je nesprejemljiva prisoja odškodnine za izgubljeni dohodek v bruto znesku. Pravilni in izčrpni razlogi o tem so podani v 86. in 87. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker so pravilni, pritožnik pa ne navaja nasprotnih argumentov, natančnejša obrazložitev ni potrebna. Nenazadnje pravilnost stališča potrjujejo stališča sodne prakse, navedena v nadaljevanju te odločbe v okviru presoje toženkine pritožbe.

18Pritožnik ni uveljavljal, da bi primerljivi zaposleni v nadaljnjem obdobju treh mesecev (od 21. 12. 2016 do 20. 3. 2017) prejemal plačo, višjo od ugotovljene. Glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi o višini izgubljenega dohodka in nesporni ugotovitvi izvedenke, da bi regres za leto 2017 znašal enako kot za leto 2016 (791 EUR), gre tožniku iz naslova izgubljenega dohodka še znesek 3.198 EUR ter sorazmeren del regresa za leto 2016 v višini 21,75 EUR in sorazmeren del regresa za leto 2017 v višini 174,02 EUR (791 EUR : 12 x 2,64).

19Neutemeljen je očitek glede odločitve o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče se je pravilno oprlo na 299. čl. OZ. V primeru, ko rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega izpolnitev. Kot tako zahtevo je sodišče pravilno upoštevalo vložitev odškodninskega zahtevka pri državnem odvetništvu.

20Neutemeljen je očitek v zvezi s stroški postopka. V izreku izpodbijane sodbe je navedeno, da bo o stroških odločeno po pravnomočnosti sodbe. Ker sodišče prve stopnje o stroških postopka še ni sprejelo odločitve, zapis v obrazložitvi, da bo pri odločitvi upoštevan delež tožnikovega uspeha v višini 45,45 %, ni odločilen.

O toženkini pritožbi

21Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da odškodnina za škodo zaradi izgube dohodka ni predmet obdavčitve. V skladu s 27. čl. ZDoh-2 se dohodnina (med drugim) ne plača od odškodnine neupravičeno obsojenim in priprtim v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek (1. točka) in od odškodnine za navadno škodo ter odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine in za strah na podlagi sodbe sodišča.

22Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi navedlo, da je podlaga za prisojo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljenega pripora sicer določena v ZKP, a so pravila o pravno priznanih oblikah škode in njeni višini določena v OZ. Argument je pravilen. ZDoh-2 v poimenovanju škod, ki so izvzete iz davčne obremenitve, uporablja pojmovnik OZ. Po 132. čl. OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Sledeč 5. točki 27. čl. ZDoh-2 so oproščene odškodnine za navadno škodo in za nepremoženjsko škodo (ki jo utrpijo fizične osebe). Opisana povezanost določb ZKP in OZ terja povezano razlago določb ZDoh-2 o obsegu davčne oprostitve. Ni videti utemeljenega razloga (tega ne ponudi niti pritožnica), da bi bila odškodnina za izgubljeni dohodek v eni skupini oškodovancev prosta davka, v drugi pa ne.

23Utemeljen pa je toženkin pritožbeni očitek glede oblikovanja izreka. Vrhovno sodišče se je že večkrat izreklo o tem vprašanju, sodišče pa je pomotno sledilo stališču starejše sodne prakse, ki je bilo z odločbo VS RS II Ips 13/2023 z dne 6. 9. 2023 preseženo.⁸ Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno-upravnem postopku. Z dajatvenim izrekom zato sodišče odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki pa mora biti po višini taka, da bo oškodovancu omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan. O (morebitni še odprti) dilemi, ali mora biti dejstvo, da gre za obdavčljivo odškodnino, razvidno iz izreka sodbe, je VS RS v odločbi II Ips 70/2023 z dne 13. 2. 2024 izreklo, da je odgovor na to vprašanje negativen. Zapis v izreku, da je toženka dolžna od prisojenega zneska obračunati in plačati davke in tožniku izplačati neto zneske, je torej zmoten in narekuje spremembo odločitve.

24Neutemeljen pa je toženkin pritožbeni očitek glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Opirajoč se na 299. čl. OZ jo je sodišče prisodilo od dneva vložitve odškodninskega zahtevka pri toženki. Nenazadnje je bilo tako tudi toženkino stališče v postopku pred sodiščem prve stopnje.

25Po ugotovitvi, da so pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava delno utemeljeni, v ostalem pa niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zvišalo za 13.500 EUR (na 40.000 EUR), znesek prisojene odškodnine za premoženjsko škodo pa za 3.198 EUR (s 17.044 EUR na 20.242 EUR) oziroma za 195,77 EUR (s 1.055 EUR na 1.250,77 EUR), in da je iz izreka črtalo del, ki se nanaša na toženkino dolžnost obračuna in plačila davkov.

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ovrednotenju pritožbenega uspeha pritožnikov (2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP). Tožnikov pritožbeni uspeh je približno 35 % (od izpodbijanih nekaj manj kot 48.000 EUR je uspel z zvišanjem za nekaj manj kot 17.000 EUR); toženkin pritožbeni uspeh je zanemarljiv (uspela je le s črtanjem davčne obveznosti iz izreka, navedeno pa ne zmanjšuje višine njene obveznosti po sodbi). Tožnik je tako upravičen do povrnitve 35 % stroškov, nastalih s pritožbo, toženka pa ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tožnikov odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek pritožbenega postopka (2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP). Tožnikovi pritožbeni stroški znašajo 746,64 EUR (za pritožbo 1.000 tč. x 0,6 EUR, za materialne stroške 20 točk x 0,6 EUR, 22 % DDV). Toženka mu je dolžna povrniti 261,32 EUR. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. čl. OZ.

O pritožbi izvedenke zoper sklep z dne 12. 4. 2024

27Odločitev o zavrženju izvedenkine pritožbe zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov z dne 22. 8. 2023 temelji na ugotovitvah, - da je izvedenka vložila pritožbo v dveh izvodih, - da je bila s sklepom pozvana k predložitvi dodatnega izvoda v 8-dnevnem roku in opozorjena, da bo sodišče v nasprotnem primeru pritožbo zavrglo, - da izvedenka tega v danem roku ni storila.

28Kot je pravilno navedeno v izpodbijanem sklepu, je v skladu s 1. odst. 106. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) stranka dolžna izročiti vlogo v toliko izvodih, kolikor je treba za sodišče in nasprotno stranko.

29Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče izvedenkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Relevantni del določbe se glasi: "Pravico do povrnitve škode ima tudi: (1) kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena; ..."
² Glej npr. sodbi VS RS II Ips 455/2010 z dne 31. 1. 2013 in II Ips 46/2015 z dne 23. 4. 2015.
³ Prepričljivo se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 295/2009 z dne 13. 9. 2012, v kateri je navedeno, da gre za utrjeno stališče v sodni praksi.
⁴ V izreku je pomotoma naveden znesek 26.500 EUR. Zaradi zvišanja odškodnine navedeno neskladje za odločitev ni pomembno, pritožbeno sodišče pa je v odločitvi upoštevalo v izreku izpodbijane sodbe navedeni znesek.
⁵ Sodba z dne 5. 6. 2024.
⁶ Tožnik niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni navedel podobnih zadev iz sodne prakse.
⁷ Gre za zadeve II Ips 142/2010, II Ips 36/2008, II Ips 531/2007, II Ips 510/2007, II Ips 316/2005 in II Ips 91/2000.
⁸ V 24. točki obrazložitve je izrecno navedlo, da je z zavzetimi stališči preseglo starejša stališča iz odločb II Ips 361/2010 z dne 5. 3. 2014 in II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016.Razvoj sodne prakse se je postopno napovedoval prek odločb II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017 in II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021.