VSRS Sklep II Ips 68/2024

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji postopek

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (I.1.) za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb, št. ... z dne 24. 5. 2007 v notarskem zapisu s sporazumom o zavarovanju terjatve, in št. ... z dne 17. 6. 2005 v navadni obliki, Pogodbe o potrošniškem kreditu z valutno klavzulo, št. ... z dne 18. 5. 2007 in Poroštvene izjave, št. ... z dne 18. 5. 2007, (I.2.) ter plačilo vsem tožnikom zneska 82.849,73 EUR, (I. 3.) prvi tožnici pa še 11.975,64 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi (I.4.) zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižb in izbris skupne hipoteke pri nepremičninah, posamezni del št. 102 v stavbi št. 4656 k. o. ..., ID znak: ... kot glavni nepremičnini, ter posamezni del št. 212 v stavbi št. 4656 k. o. ..., ID znak: ..., in posamezni del št. 106 v stavbi št. 4656 k. o. ..., ID znak: ..., kot stranskima nepremičninama, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi prodajne pogodbe, št. ... z dne 11. 5. 2007 v zvezi z odpravkom notarskega zapisa SV ... z dne 24. 5. 2007. Postopek, ki se nanaša na (II.) plačilo zneskov 1.119,21 EUR in 1.889,34 EUR in (III.) podredni tožbeni zahtevek, je zaradi umika tožbe v tem delu ustavilo. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse njene pravdne stroške (IV.).

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v I.1. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost kreditnih pogodb, v I.4. točki izreka pa tako, da je ugotovilo, da je neveljavna vknjižba skupne hipoteke pri nepremičninah, ter se izbriše. Odločitev v I.2., I.3., in IV. točki (glede denarnega zahtevka in stroškov, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje), je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3Vrhovno sodišče je zoper pravnomočni del odločitve sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 487/2023 z dne 5. 6. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali lahko prvostopenjsko sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni s sklicevanjem na novo sodno prakso, ki je bila izdana po izdaji prvostopenjske sodbe, ne da bi dalo strankam možnost, da se o tako novo sodni praksi izjavijo? 2. Ali vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo in naknadno obveščanje banke, v katerem banka poziva na konverzijo kredita z valutno klavzulo v kredit v domači valuti, vpliva na presojo vprašanja dobre vere banke ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank?

Revizija

4Na podlagi tega sklepa toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnikov zavrne in jim naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje.

5Toženka v reviziji poudarja, da je od odločitve na prvi stopnji (9. 11. 2021) do drugostopenjske odločbe minilo dve leti. Višje sodišče se je v izpodbijani sodbi, s katero je spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča, v pretežni meri oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in na sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki sta bili obe izdani po izdaji prvostopenjske sodbe. Povzročili sta, da je višje sodišče na podlagi istega dejanskega stanja sprejelo diametralno drugačno odločitev kot sodišče prve stopnje, ki se je v času izdaje sodbe opiralo na takrat ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. V starejši sodni praksi je Vrhovno sodišče štelo, da mora tožnik najprej dokazati, da glavni pogodbeni pogoj (to je valutna klavzula) ni jasen in razumljiv oziroma da banka ni izp0lnila svoje informacijske dolžnosti v zvezi z jasnostjo in razumljivostjo glavnega pogodbenega pogoja (tako imenovani test transparentnosti), šele nato pa se lahko za glavni predmet pogodbe opravi test nepoštenosti. Po prejšnji sodni praksi je Vrhovno sodišče štelo, da je nejasen in nerazumljiv glavni pogodbeni pogoj nepošten, če je banka ravnala v slabi veri in dajala zavajajoča pojasnila in zagotovila, ker to v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Za uspeh tožbenega zahtevka so morale biti kumulativno izpolnjene vse te predpostavke. Da je res prišlo do spremembe sodne prakse, toženka izkazuje s predloženim pravnim mnenjem dr. Rajka Pirnata in dr. Aleša Galiča.¹ Opozarja, da je višje sodišče s tem, ko ji ni dalo možnosti do izjave v zvezi s spremenjeno sodno prakso, zagrešilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba drugostopenjskega sodišča nedvomno pomen sodbo presenečenja, saj je tožena stranka v času izdaje prvostopenjske sodbe nikakor ni mogla pričakovati. Toženka meni, da bi ji višje sodišče moralo dati možnost izjave ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. V nobenem primeru pa ni zakonito, da je sodišče druge stopnje novo sodno prakso uporabilo ne da bi o tem obvestilo pravdni stranki ter sprejelo drugačno odločitev od tiste, ki jo je narekovala prejšnja sodna praksa.

6Sodišče druge stopnje je v izpodbijani odločitvi sprejelo stališče, da možnost konverzije še ne zagotavlja ustrezne učinkovitosti obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja, saj naj bi z njo potrošnik utrpel enake negativne posledice. Do naknadnega pozivanja, v katerem je banka opozarjala na možnost konverzije in jo celo priporočala, se sodišče druge stopnje ni opredelilo. V vsakem primeru pa se višje sodišče ni opredelilo do stališča tožene stranke, da 23. člen Direktive 2014/17/EU, ki je začela veljati 20. marca 2014, določa, da morajo države članice zagotoviti, da v primeru, kadar se kreditna pogodba nanaša na posojilo v tuji valuti, ob sklenitvi kreditne pogodbe obstaja primeren regulativni okvir, s katerim se zagotovi (med drugim) vsaj to, da ima potrošnik pod določenimi pogoji pravico do pretvorbe kredita v drugo valuto. Evropska Unija je torej kot ustrezno zaščito potrošnika pred valutnim tveganjem prepoznala klavzulo o zamenljivosti kredita, katero je tožena stranka na lastno iniciativo vključevala že v letu 2007, kar je celih 7 let pred sprejetjem Direktive. Opozarja, da sodne prakse Vrhovnega sodišča o tem ni, višja sodišča pa glede samega vpliva med klavzulo zamenljivosti in dobro vero banke ter neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih strank niso dale nikakršnega dokončnega odgovora. Opozarja, da je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 62/2023 v točkah 30 in 31 opozorilo na to, da je klavzula zamenljivosti element pogodbe, ki je bil doslej v sodni praksi popolnoma neupravičeno spregledan. Zapisalo je, da so predvidena možnost konverzije, valutna klavzula in ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki součinkujejo drug na drugega in jih je torej treba obravnavati celostno in ne parcialno. Valutne klavzule po stališču Vrhovnega sodišče tako ni mogoče že prima facie zavrniti kot nepomembne. Toženka opozarja, da klavzula zamenljivosti prepreči morebitno ničnost pogodbe z valutno klavzulo. Kaže na to, da banka ni ravnala v slabi veri in da ni obstajalo neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do teh trditev, je po mnenju toženke storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je navajalo, da možnost konverzije, katero so tožniki nesporno imeli, nima nobenega vpliva na odločanje v konkretni zadevi.

Odgovor na revizijo

7Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki so nanjo odgovorili. V odgovoru povzemajo stališča iz sodb Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Andriciuc, št. C-186/16, in zadevi Kasler in Kaslerné Rábai, C-26/13 in Czako, št. C-126/17. Utemeljujejo, zakaj pravno mnenje, ki ga je reviziji priložila toženka, napačno povzema razvoj sodne prakse pred Vrhovnim sodiščem. Opozarjajo, da je na spremembo sodne prakse vplivalo Ustavno sodišče z odločbo Up-54/19-46 z dne 6. 7. 2023, s katero je razveljavilo sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018. V tej odločbi je izrazilo stališče, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavno skladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive 93/13/EGS tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne (konsistentne) razlage (17. točka obrazložitve). V tej odločbi je zavzelo izrecno stališče, da zavedanja potrošnikov o dejanskih posledicah velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti na celotno obdobje odplačevanja kredita ni mogoče enačiti z golim številom sestankov in informativnih razgovorov in/ali potekom časa za premislek, grafično predstavitvijo preteklega gibanja tečajnega razmerja, abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, možnim ravnanjem pritožnikov po sklenitvi pogodbe v smislu konverzije in odsotnostjo izrecnih zavajajočih zagotovil s strani banke. Prav tako ne na podlagi opozorila na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita zaradi valutnega in obrestnega tveganja brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev (20. točka obrazložitve). Opozarjajo, da se je v tem kontekstu Ustavno sodišče opredelilo glede pomena konverzije kredita, pri čemer je to konverzijo izrecno zavrnilo kot neprimerno za učinkovit izhod potrošnika iz valutnega tveganja. Ustrezna informiranost potrošnika je ključna za presojo vpliva konverzije kredita in predčasnega poplačila in tega, ali lahko s tem učinkovito omili škodljive posledice pogodbenega pogoja, ki je vezan na nominacijo kredita v tuji valuti. To pomeni, da je tudi pri presoji pomena konverzije bistveno, ali je ponudnik storitev zadostil zahtevi po preglednosti in transparentnosti pogodbenega pogoja. Menijo, da tožena stranka temu ni zadostila in da v takšnem položaju pričakovanje, da bi tožniki uveljavljali konverzijo, in to še preden bi prišlo do večjih nihanj, v teh okoliščinah ni povsem realno. Opozarjajo tudi, da slovensko nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku. Sodišči prve in druge stopnje sta opravili presojo v smeri nepoštenosti pogodbenih pogojev le z vidika 4. alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ne pa tudi z vidika prve do tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Čeprav ta presoja sodišč zadošča za pravilnost sodbe, pa tožniki opozarjajo, da bi morebitno stališče sodišč, ki bi odstopale od zakonske ureditve, po kateri slovensko nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasni in razumljivem jeziku, pomenilo poseg v načelo zaupanja v pravo, ki je odraz načela pravne države po 2. členu Ustave, šlo pa bi tudi za kršitve pravic iz 14. in 22. člena Ustave.

8Revizija je utemeljena.

O utemeljenosti revizije

9V sodni praksi Vrhovnega sodišča o potrošniških pogodbah v švicarskih frankih je v letu 2023 prišlo do bistvene nadgraditve dotedanjih stališč. Že prejšnja praksa je sicer poudarjala pomen pojasnilne dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja. Vrhovno sodišče je v prvih odločbah zavzelo stališče, da je presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le pod pogojem, da pogodbena določila o tem niso dovolj jasna in razumljiva (pregledna), da pa le to ne zadošča. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je bila po starejši sodni praksi Vrhovnega sodišča potrebna ugotovitev, da je toženka tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila in pri tem ravnala v slabi veri. Vrhovno sodišče je odločilo, da če bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.² Na podlagi novih revizijskih ugovorov in izhodišč, ki sta ji začrtala Ustavno sodišče v odločbi Up-14/21 z dne 13. 1. 2021 in SEU (zlasti v odločbi Paribas, od C-609/19 z dne 10. 6. 2021), je Vrhovno sodišče z sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (javno objavljeni 25. 5. 2023) dotedanjo prakso nadgradilo. Bistvo spremenjene prakse je, da že neustrezna pojasnila posojilodajalca lahko povzročijo nepoštenost pogodbenega pogoja.

10Tožena stranka torej utemeljeno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. V odgovoru na pritožbo se do stališč v kasneje oblikovani sodni praksi ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP.

11Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pritrdilen: utemeljen je revizijski očitek tožene stranke, da je bila prikrajšana za izjavo o novih stališčih Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.³

12Zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje (torej prvo in drugo alinejo I. točke izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP in odgovoriti tudi na navedbe pravdnih strank glede vpliva možnosti predčasnega plačila in konverzije pogodbe na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.⁴

13Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Avtorja pravnega mnenja, ki je bilo izdelano po naročilu Združenja bank Slovenije - GIZ, izpostavljata tudi vprašanje ustavne dopustnosti retroaktivne uporabe nove sodne prakse, vendar revizija glede tega vprašanja ni bila dopuščena.
² Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 14. 2. 2014.
³ Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče obravnavalo v sklepih II Ips 42/2024 z 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 s 15. 1. 2025 in II Ips 58/2024 z 22. 1. 2025, II Ips 62/2024 z dne in II Ips 39/2024 obe z dne 19. 2. 2025.
⁴ Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 39/2024 z dne 19. 2. 2025 povzelo izhodišča iz sodne prakse SEU za presojo vpliva možnosti konverzije kredita na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.