VSL Sodba II Cpg 276/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 153,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.464,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 366,00 EUR od 12. 10. 2022 dalje do plačila; 366,00 EUR od 12. 11. 2022 dalje do plačila; 366,00 EUR od 12. 12. 2022 dalje do plačila; 366,00 EUR od 12. 1. 2023 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 639,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (9. dne) dalje do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 10. 6. 2022 sklenili Pogodbo o izvajanju oglaševanja v iskalniku in v prikaznem omrežju Google št. ... (v nadaljevanju: Pogodba). S Pogodbo je toženka naročila vzpostavitev, vodenje in optimizacijo oglasnih kampanj v iskalniku in v prikaznem omrežju Google, v sklopu katerih se je tožnica toženki zavezala objavljati oglase in zagotavljati naslednje storitve: zakup ključnih besed in oglasnega prostora na iskalniku oziroma v prikaznem omrežju Google, oglaševanje na mobilnih napravah, načrtovanje in pripravo oglasov in oglasnih pasic, vodenje Google AdWords kampanje s strani certificiranih Google strokovnjakov, optimizacijo oglasnih kampanj, statistiko oglasnih kampanj, merjenje konverzij na spletni strani ter ocene trendov in poslovne priložnosti. V Pogodbi ni bila določena obveznost tožnice, da bi morala opraviti točno določeno količino oziroma obseg navedenih storitev ali da bi morala pri izvedbi posamezne storitve porabiti določeno časovno enoto časa, da bi se storitev štela za opravljeno. Za vodenje Google Ads kampanje je bil dogovorjen mesečni pavšal v višini 300,00 EUR + DDV, pri čemer je tožnica račun izdala vsakokrat v začetku meseca za pretekli mesec. Tožnica vtožuje plačilo računov za obdobje od septembra do decembra 2022. Tožnica je na oglaševalskem računu toženke Google Ads v septembru 2022 izvedla 19 sprememb, v oktobru 2022 109 sprememb, v novembru 2022 15 sprememb in v decembru 2022 14 sprememb. Skupno je tožnica na oglaševalskem računu toženke v vtoževanem obdobju izvedla 157 sprememb, kar predstavlja vsebino (predmet) pogodbene obveznosti tožnice, pri čemer optimizacija Google Ads kampanje zajame tudi aktivnosti, ki niso vidne v samem sistemu. Tožnica je izpolnila zaveze, ki jih je prevzela s Pogodbo. Med strankama ni bila dogovorjena kakršnakoli zaveza tožnice glede stroška konverzije po izvedeni kampanji ali dosega kakšnih drugih vplivov na poslovanje toženke.

7V sporih majhne vrednosti pritožbeno sodišče ne sme upoštevati pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nobeden od teh razlogov v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija presojo sodišča prve stopnje, ki je na podlagi dokazne ocene izpovedb prič in zakonitega zastopnika toženke ter izpiskov sprememb aktivnosti Google Ads računa toženke zaključilo, da je tožnica izpolnila pogodbene zaveze, ki so navedene v 2. členu Pogodbe, zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

8Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala zaveze glede stroška konverzije po izvedeni kampanji, predstavlja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z neobstojem zaveze tožnice o prepolovitvi stroška konverzije, zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Enostranska subjektivna pričakovanja zakonitega zastopnika toženke glede vpliva oglaševalske kampanje na uspešnost poslovanja pa ne predstavljajo kavze, temveč zgolj nagib za sklenitev Pogodbe, ki na veljavnost Pogodbe ne vpliva (prvi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

9Toženka izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je bil v njeni prvi (in hkrati zadnji) pripravljalni vlogi podan ugovor odpadle kavze prepozen. Sodišče prve stopnje je kljub temu stališču ugovor odpadle kavze tudi vsebinsko zavrnilo, ker je ugotovilo, da dejstvo, s katerim je toženka utemeljevala ta ugovor, tj. obstoj zagotovil tožnice, da bo z oglaševalsko kampanjo dosegla točno določeno znižanje stroška konverzije, ni resnično. Zato pritožbene navedbe, da je toženkin ugovor odpadle kavze predstavljal odgovor na navedbe nasprotne stranke in torej ni bil podan prepozno, niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Prav tako ni odločilnega pomena za odločitev o pritožbi pritožbeni očitek, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da ni mogoče hkratno uveljavljanje ugovora neizpolnitve pogodbe, jamčevalnega zahteva za znižanje plačila in ugovora odpadle kavze. Sodišče prve stopnje je namreč kljub stališču, da teh ugovorov ni mogoče hkratno uveljavljati, vse tri navedene toženkine ugovore obravnavalo tudi po vsebini.

10212. člen ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V skladu z razpravnim načelom in povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena morajo stranke navesti ustrezna dejstva (sodišče dejstev, ki jih stranke ne zatrjujejo, ne sme vzeti v podlago svoje odločbe), v dokaz zatrjevanih dejstev podati dokazni predlog in v njem označiti dokazno temo, opredeliti morajo torej, katero dejstvo naj se ugotovi s predlaganim dokazom (dolžnost substanciranja dokaznega predloga). Na toženki, ki se je proti tožbenemu zahtevku za plačilo opravljenih storitev branila z ugovorom, da pogodba s strani tožnice ni bila pravilno izpolnjena, je bilo trditveno in dokazno breme za obstoj pomanjkljivosti oziroma napak izvedenih storitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka s tem ugovorom ni mogla uspeti, ker ni pojasnila, kaj naj bi bila vsebina napak opravljenega dela. Stranka, ki se sklicuje na obstoj stvarnih napak, mora namreč napake določno opisati, toženka pa tega ni storila.

11Toženka presojo sodišča prve stopnje, da ni konkretizirala vsebine napak opravljenega dela in rokov za njihovo odpravo, ki naj bi jih postavila tožnici, izpodbija in trdi, da je predložila obsežno elektronsko korespondenco med pravdnima strankama, iz katere jasno izhajajo opozorila, zahteve po izboljšanju storitev in izrecna opozorila o neustreznosti vodenja kampanje. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka ni pojasnila vsebine zatrjevanih napak opravljenega dela. Toženka je podala zgolj splošne in nekonkretizirane navedbe, da tožnica za toženko ni izvajala praktično ničesar, da je tožnica grobo kršila svoje pogodbene zaveze, da je bila skoraj popolnoma neaktivna pri razvoju in optimizaciji oglaševalske kampanje, da so bile storitve opravljene v bistveno manjšem obsegu in kakovosti od dogovorjene ipd. Takšne navedbe ne zadoščajo za substanciranost ugovora nepravilno izvedenih storitev. Edini konkretni očitek toženke je bil, da tožnica ni dosegla svoje zaveze o prepolovitvi stroška konverzije, kar pa ne more predstavljati nepravilne izpolnitve, ker iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica takšne zaveze ni prevzela. V zvezi z očitkom, da šest ur dela (kot naj bi izhajalo iz izpiska sprememb v Google Ads računu) ne zadošča za profesionalno upravljanje in optimizacijo Google Ads kampanje, pa je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene, ki je v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati, ugotovilo, da iz samega izpiska aktivnosti v Google Ads računu ni razviden dejansko porabljeni čas za nalogo, ker optimizacija Google Ads kampanje zajema tudi aktivnosti, ki niso vidne direktno v samem sistemu.

12Toženka svojemu trditvenemu bremenu glede zatrjevane nepravilne in nezadostne oziroma pomanjkljive izpolnitve pogodbenih zavez tožnice ni zadostila niti s sklicevanjem na elektronsko korespondenco med strankama, iz katere naj bi izhajalo grajanje stvarnih napak. Sklicevanje na listinski dokaz kot del trditvene podlage je sicer dopustno, kadar so splošne dejanske navedbe razvidne iz vloge in se stranka sklicuje na prilogo le za natančnejše substanciranje teh navedb, kar velja še posebej, če gre pri tem za večje število terjatev, postavk, napak ipd. Vendar v obravnavani zadevi v vlogah toženke ni bilo niti splošnih dejanskih navedb o vsebini zatrjevanih pomanjkljivosti oziroma napak izvedenih storitev. Konkretizirane navedbe o zatrjevanih pomanjkljivostih oziroma napakah opravljenih storitev ter o postavitvi rokov za njihovo odpravo pa ne izhajajo niti iz predložene elektronske korespondence, na katero se sklicuje pritožnica.

13Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, v pravdnem postopku niso dovoljeni. Izvedba dokazov služi namreč dokazovanju predhodno zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Nesubstanciranost dokaznega predloga je ustavno dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Toženka je predlagala postavitev izvedenca oglaševalske ali druge ustrezne stroke, da bi podal mnenje, ali je tožnica izvedla oglaševalske storitve v dogovorjenem obsegu in ali so bile storitve izvedene v skladu s pravili in običaji oglaševalske stroke, ter da bi potrdil toženkine navedbe, da so izvedene oglaševalske storitve obremenjene s stvarnimi napakami. Ker so bile dejanske navedbe toženke, ki jih je želela dokazovati s tem dokaznim predlogom, preveč pavšalne, da bi bilo mogoče s pomočjo izvedenca preverjati njihovo resničnost, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca oglaševalske ali druge ustrezne stroke ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni sledilo predlogu toženke, naj sodišče naloži tožnici predložitev Google certifikatov delavcev, ki so delovali na toženkini oglaševalski kampanji. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka tekom postopka ni niti zatrjevala, da bi tožnici kadarkoli pred tem sodnim postopkom očitala, da njeni zaposleni ne bi imeli ustreznih certifikatov. Pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka kadrovske ustreznosti tožnice ni problematizirala že pred sodnim postopkom, arbitraren in pomeni zamenjavo dokazne ocene z domnevami, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ta zaključek napravilo na podlagi preučitve toženkine trditvene podlage. Ker toženka ni postavila trditev o pravočasnem grajanju zatrjevane pomanjkljive usposobljenosti tožničinih delavcev, z očitkom pomanjkljive usposobljenosti tožničinih delavcev ni mogla uspeti, presoja sodišča prve stopnje, da je imel toženkin dokazni predlog za predložitev certifikatov usposobljenosti pomanjkljivo trditveno podlago, pa je pravilna. Sodišče prve stopnje pa je toženkin očitek pomanjkljive usposobljenosti tožničinih delavcev zavrnilo tudi z dejansko ugotovitvijo, da je tožnica eden izmed treh Google premier partnerjev v Sloveniji, ter z okoliščino, da toženka ni prerekala dejstva, da imajo tožničini zaposleni, ki so delali na kampanji za toženko, več kot desetletne izkušnje na področju digitalnega marketinga.

15Toženka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je presodilo, da pri umskem delu, kot je s Pogodbo določeno vodenje oglaševalske kampanje, ni mogoče uveljavljati stvarnih napak, ker je predmet pogodbe umsko delo in ne predmet materialne narave. Ker je sodišče prve stopnje toženkin ugovor nepravilne izpolnitve zavrnilo tudi iz drugih razlogov (nezadostna konkretiziranost napak in njihovega grajanja), se ta pritožbeni očitek izkaže kot neodločilen za odločitev o pritožbi in se pritožbeno sodišče do njega ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zahtevek za znižanje plačila zavrnilo s formalistično razlago, da ker med strankama ni bila sklenjena prodajna pogodba, temveč podjemna, toženka ne bi smela zahtevati znižanja kupnine, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je toženka pri uveljavljanju zahtevka za znižanje kupnine uporabila napačno terminologijo, ker v obravnavani zadevi ne gre za prodajno pogodbo. Vendar pa sodišče prve stopnje jamčevalnega zahtevka za znižanje plačila ni zavrnilo zaradi napačne terminologije toženke, temveč zaradi pomanjkljive trditvene podlage toženke, ki ni pojasnila, kaj naj bi bila vsebina napak opravljenega dela in kakšen primeren rok za odpravo teh napak je postavila tožnici.

17Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev, da je toženka dolžna povrniti tožnici vse njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka v pritožbi opozarja na nesorazmerje med dejanskim obsegom sodne obravnave in priznanimi stroški, ki naj bi jih sodišče prve stopnje v celoti priznavalo kot potrebne, ne da bi tehtno presojalo njihovo nujnost oziroma smotrnost v okoliščinah konkretne zadeve. Očitek je premalo konkretiziran, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe specificirano pojasnilo, katere priglašene stroške je priznalo tožnici, zato bi morala toženka konkretno navesti, katero od dejanj, za katero je sodišče prve stopnje priznalo stroške, ni bilo potrebno za pravdo. Ker tega ni storila, je njena pritožba zoper odločitev o stroških neutemeljena.

18Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožnice obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), in materialne stroške v višini 5 točk, kar znaša 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 153,00 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 8 dni po prejemu te sodbe.