VSL Sodba in sklep I Cp 155/2024

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (VI. in VII. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) predlog za prekinitev postopka zavrnilo; (II) delni umik tožbe, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe hipotek ID pravice 1000 in ID pravice 1001 pri nepremičninah ID znak del stavbe 000-927-16 in ID znak del stavbe 000-927-64 ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da iz zemljiške knjige pri navedenih nepremičninah navedeni hipoteki izbrišeta, je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo; (III) spremembo tožbe z dne 18. 10. 2022 dopustilo ter razsodilo, (IV) da je kreditna pogodba številka 1000 z dne 20. 11. 2007, sklenjena med tožečo in toženo stranko nična; da sta Kreditna pogodba in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve 142. čl. Stvarnopranega zakonika, notarski zapis notarja F. F., opravilna številka SV 721/2007 z dne 26. 11. 2007, sklenjena med tožečo in toženo stranko nična; (V) da je kreditna pogodba številka 1001 z dne 20. 11. 2007, sklenjena med tožečo in toženo stranko nična; da sta Kreditna pogodba in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve 142. čl. Stvarnopranega zakonika, notarski zapis notarja F. F., opravilna številka SV 722/2007 z dne 26. 11. 2007, sklenjena med tožečo in toženo stranko nična; (VI) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvo tožniku in drugo tožnici v roku 15 dni plačati posamezne mesečne zneske kredita z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter odločilo (VII) da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujejo prvi tožnik in druga tožnica (v nadaljevanju tožnika) ter toženka. Tožnika sodbo izpodbijata v VI. in VII. točki izreka iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni in zahtevku tožnikov ugodi v celoti. Podredno pa predlagata, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, v vsakem primeru s stroškovno posledico za toženko. Toženka sodbo izpodbija v IV. in V. ter posledično tudi v VII. točki izreka iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrže oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne oziroma drugič podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožnika v pritožbi trdita, da sodišče prve stopnje ugotovitve, da sta bila tožnika že ob porastu vrednosti obroka leta 2011 seznanjena z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla, ni z ničemer utemeljilo in je zato sodba v tem delu brez razlogov ter se je ne da preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹.

Toženka ni trdila in dokazala, kakšen je popoln obseg pojasnil, ki bi ga morala podati skladno z Direktivo in ZVPot² ter kakšen obseg pojasnil je dejansko dala, in da sta se tožnika že leta 2011 zavedala razkoraka med tema dvema kategorijama ter posledično razlogov za ničnost kreditnih pogodb. Spreminjanje vrednosti obroka je v kreditnih pogodbah v tuji valuti dovoljeno in dopustno, kršitev pojasnilne dolžnosti in slaba vera banke ob sklepanju pogodbe oziroma nastop enega od pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot pa povzroči, da je lahko taka pogodba nična. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno in napačno ugotovilo, saj se tožnika pred letom 2015 nikakor nista mogla zavedati dejstev, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnika se sklicujeta na sodbo VS RS II Ips 14/2020 z dne 8. 5. 2019 in sklep VS RS II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. Ker se tožnika pred letom 2015 nista zavedala, da je toženka ob sklenitvi kreditnih pogodb kršila pojasnilno dolžnost ter načelo vestnosti in poštenja, sta tožbo v letu 2018 vložila znotraj petletnega zastaralnega roka.

Dejansko stanje glede izvršenih plačil tožnikov med strankama ni sporno in zato gre pri odločanju o dajatvenem zahtevku tožnikov za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, o tem pa lahko odloči pritožbeno sodišče.

4Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je s kršitvami hudo poseglo v njen pravni položaj in kršilo njeno pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP kot tudi načeli enakosti in enakega varstva pravic po 14. in 22. členu Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožniki nimajo pravnega interesa za ugotovitvene zahtevke. Z vsebinskim obravnavanjem ugotovitvenega zahtevka je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugotovitveni in dajatveni del zahtevka sta glede na vsebino tožbene podlage tožnikov v medsebojnem razmerju prejudicialnosti. Z odločitvijo o zastaranju kondikcijskega zahtevka je sodišče (pravilno) odločilo o bistvu spornega razmerja med strankama, z odločitvijo o ugotovitvenih zahtevkih pa je nato prestopilo meje svoje pristojnosti in obravnavalo zahtevek, od katerega tožniki sploh nimajo nobene koristi, ker z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev.

Kreditna sposobnost tožnikov je bila tekom celotnega postopka med strankama izrazito sporna. Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna in pomeni bistveno kršitev postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 22. členu Ustave. Takšno kršitev sodišče prve stopnje zagreši tudi s tem, ko le parcialno in arbitrarno upošteva relevantne pravne podlage in navedbe toženke. Do vseh njenih navedb in dokazov pa se ne opredeli in zavrnitve dokazov ne obrazloži. Toženka ne ve, ali so bili njeni argumenti slišani. Kršitev 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 22. členu Ustave pa je sodišče prve stopnje zagrešilo z ugotovitvijo, da je prvi tožnik prejemal mesečni dohodek 900 EUR, čeprav iz dokazov toženke izhaja, da je ta znašal 1.200 EUR. Med strankama sporna dejstva, okoliščine in pravna naziranja so v očeh sodišča prve stopnje zmotno nesporna in zato niso bila skrbno in celovito presojana, to pa predstavlja bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 22. členu Ustave.

Sodišče prve stopnje ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na zavezujočih določbah nacionalnega prava in je zato zmotno uporabilo materialno pravo. V obravnavani zadevi gre za pravi devizni kredit in ne zgolj za preobleko valutne klavzule. SEU³ je presojalo načelo monetarnega nominalizma in v zadevah C-364/19 in C-81/19 ugotovilo, da se Direktiva ne uporablja za presojo spornih kreditnih pogodb. Ker sporni pogodbeni pogoj temelji na določbi nacionalnega prava (načelu monetarnega nominalizma iz 371. člena OZ⁴ oziroma po stališču sodišča prve stopnje na valorizaciji denarnih obveznosti iz prvega odstavka 372. člena OZ) oziroma ima isto normativno vsebino, je na podlagi 1(2) člena Direktive izključen s področja uporabe te Direktive. Analiza pogodbene določbe, vključno s presojo morebitne neizpolnitve zahteve po preglednosti ali preučitve, vprašanja, ali je prodajalec oziroma ponudnik ravnal v dobri veri in ali je pogodbeni pogoj povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, pa je mogoča le, če sodišče predhodno ugotovi, da sporni pogodbeni pogoj dejansko spada na področje uporabe Direktive. Izključitev iz uporabe Direktive je upravičena z dejstvom, da je načeloma legitimno domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med vsemi pravicami in obveznostmi strank določenih pogodb. Pogoji iz 1(2) člena Direktive so izključeni s področja uporabe Direktive, tudi če navedena določba ni bila formalno prenesena v pravni red države članice.

Kreditna pogodba je jasna in razumljiva, sodišče prve stopnje pa zmotno razlaga merila za presojo pojasnilne dolžnosti. Iz sodbe SEU v zadevi Andriciuc in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča nedvoumno izhaja, da presoja morebitne nepoštenosti poteka postopoma, preko štirih zaporednih korakov. Sodišče prve stopnje pa je po presoji, ali gre za posamično dogovorjeno določbo in ali gre za glavni predmet pogodbe, nadaljevalo s presojo zadnjega koraka, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten. Pri tem se je naslonilo na odločitev VS RS II Ips 8/2022 in spregledalo, da je bilo Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kjer je bila presoja pojasnilne dolžnosti že opravljena (tretji korak: ali je sporni pogodbeni pogoj naveden v jasnem in razumljivem jeziku) ter ugotovljeno, da temu ni bilo tako. Sodišče prve stopnje povzetih oziroma prepisanih odstavkov iz navede odločbe Vrhovnega sodišča (pa tudi iz sodb višjega sodišča) ne aplicira na dejstva konkretnega primera.

Toženka je tožnikom dala na voljo vrsto pojasnil, listin in drugih informacij, ki so jim vsekakor omogočala preudarno oceno glede sklenitve Kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o domnevni neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti toženke utemeljilo zgolj in izključno na podlagi izpovedb tožnikov in določenih njihovih prič, ki imajo interes za izid postopka, saj so člani združenja Frank. Diametralno nasprotnih izpovedi prič toženke ni upoštevalo. S tem je porušilo procesno ravnovesje in izvedlo svojevrstno prikrito vnaprejšnjo dokazno oceno. Pooblaščencu tožnikov je dopuščalo tudi vprašanja, ki so vsebovala zelo jasen namig kako je treba odgovoriti. Vprašanja so vsebovala tudi izrazito pravne standarde, napolnjena z abstraktnimi pojmi, na katere pa so priče nenavadno podale prepričljive in zanesljive kategorične odgovore. Priče B. B., C. C. in D. D. so skladno izpovedali, da je napovedovanje bodočega gibanja menjalnega tečaja nemogoče in strankam nikoli niso podajali zagotovil, da bodo spremembe mesečne anuitete omejene na primer 10 % ali 20 %. Takšna zagotovila bi bila v celoti nemogoča in zavajajoča. V tistem času so bili bančni referenti izrazito pozorni na obrestno tveganje. Strankam so jasno povedali, da za prihodnost nihče ne ve, kako bo, in se mora stranka sama odločiti. Stranke so prejele več informativnih izračunov in že v kratkem obdobju med sestanki so lahko videli spremembe. Toženka in njeni bančni referenti pa tudi niso imeli nobenega razloga, da bi kreditom v CHF dajali prednost. Ker je sodišče prve stopnje izpustilo skrbno in kritično presojo izvedenih zaslišanj, je zagrešilo niz bistvenih kršitev procesnega zakona, zlasti po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bilo vprašanje domnevnih posebnih lastnosti valute CHF kot "valute varnega zatočišča" v konkretni zadevi med pravdnima strankama vseskozi sporno. Ugotovitve iz zadeve Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 421/2022 je neutemeljeno kategorično in nekritično preneslo v predmetni postopek. Argumente toženke je vnovič preprosto prezrlo. Toženka zato ponovno izpostavlja, da je EUR postal plačilno sredstvo šele leta 1999 in glede na kratko obdobje je logično, da v času sklepanja Kreditne pogodbe CHF ni imel opredeljive značilnosti varnega zatočišča nasproti EUR. Trditve tožnikov o valuti varnega zatočišča in posledični predvidljivosti spremembam menjalnega tečaja EUR CHF ob gospodarskih krizah ne držijo. Izpovedbi prič B. B. in C. C. je sodišče prve stopnje napačno razumelo. Toženka kreditojemalcem ni mogla pojasnjevati lastnosti valutnega para, za katera v času sklepanja kreditnih pogodb sploh ni bilo jasno, ali takšne lastnosti imajo.

Pri obravnavanih Kreditnih pogodbah gre za relativno preprost, razumljiv in splošno znan pravni posel. Mehanizem je povsem transparenten. Banka kreditodajalcu posodi določen znesek denarja, kreditodajalec pa je dolžan v določenem roku vrniti posojeno glavnico v enakem znesku in enaki valuti, za uporabo denarja pa plačati še pogodbene obresti. Drugih pogojev, ki bi zaradi svoje povezave z dogovorom o valuti kredita potrošniku otežili razumevanje, ni bilo. V tem se zadeva razlikuje od zadeve C-609/19. Tožnika sta na podlagi prejetih pojasnil in opozoril razumela konkretno delovanje mehanizma Kreditnih pogodb in se zavedala, kako bi znatna depreciacija plačilnega sredstva, kjer imata stalno bivališče, vplivala na njune obveznosti po kreditni pogodbi. Toženka je z nizom dokumentov, s slikovnim gradivom in ustnimi pojasnili dala jasno vedeti, da se tečaj tekom trajanja Kreditnih pogodb lahko tudi znatno spremeni, da so nihanja tečaja nenapovedljiva in nepredvidljiva, da ni jasno, ali se bodo, kdaj se bodo in v kolikšni meri se bodo uresničila. SEU je v zadevi C-51/17 izrecno poudarilo, da mora nacionalno sodišče pri presoji preglednosti pogodbenih pogojev skrbno upoštevati obstoj izrecnih opozoril in pojasnil. Priče C. C., B. B. in D. D. so povedale, da je bilo predstavljeno tudi preteklo gibanje menjalnega tečaja, potrdili so tudi navedbe toženke o (ne)vedenju, nenapovedljivosti in nenredvidljivosti nihanja tečaja. Slednja priča je izrecno odgovorila, da je bilo kreditojemalcem pojasnjeno, da tečaj franka variira tudi v odvisnosti od situacije v svetu, ko lahko tudi razne krizne situacije, na primer vojne, vplivajo na tečaj, hkrati pa bo tečaj v dolgem obdobju vedno variira, pri čemer nihče ne ve, kakšne so razsežnosti. Te izpovedi sodišče prve stopnje zanemari. Da tožnika prevzemata hipotetično neomejeno valutno tveganje, pa izhaja tudi iz pojasnila, da imata v 11. členu Kreditne pogodbe na voljo možnost konverzije kredita iz CHF v EUR (s čimer sta postavljena v ugodnejši položaj, kot ga je določalo nacionalno pravo v času sklenitve in kot ga določa še danes), do česar pa se sodišče prve stopnje sploh ne opredeli, enako velja glede dejstva, da sta tožnika podpisala Izjavo o seznanjenosti s tveganji. Da konverzija nudi potrošniku zadostno varstvo, je enotna tudi sodna praksa višjih sodišč. Realno možnost oceniti ekonomske posledice spremembe valutnega razmerja EUR CHF na svoje finančne obveznosti sta tožnika prav tako imela na podlagi amortizacijskih načrtov. Obrestna mera CHF LIBOR se je gibala v korist tožnikov, torej so se obveznosti v amortizacijskem načrtu kvečjemu zmanjševale. S preprosto matematično operacijo deljenja sta lahko kadarkoli in po katerikoli vrednosti menjalnega tečaja preračunala svoje obveznosti iz CHF v EUR. V vsakem trenutku sta vedela, koliko znaša njuna anuiteta v CHF. Na podlagi prejetih pojasnil sta razumela, da bi na primer hipotetična 50 % sprememba menjalnega tečaja pomenila, da je njuna mesečna obveznost, preračunana v EUR, za 50 % višja in da to pomeni tudi ustrezen vpliv na glavnico kredita, preračunano v EUR. To je vsak povprečen potrošnik sposoben razumeti. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja franka v obdobju vračanja kredita ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje svojega zaključka o pomanjkljivi pojasnilni dolžnosti ne utemelji z ustreznim sklicevanjem na dokaze, iz katerih je izpeljalo ta zaključek. Navedbe tožnikov v tem delu pa sploh niso logične. Mehanike Kreditnih pogodb nista mogla razumeti na način, da bi glavnica v EUR proti vrednosti vseskozi ostala enaka, ne glede na spremembe mesečnih anuitet v protivrednosti v EUR. Slednje ne bi imelo nobenega smisla. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 32/2019 poudarilo, da je zahteva po izdelavi grafičnih prikazov različnih simulacij vpliva manjše, večje in katastrofalne vrednosti CHF za obdobje 20 let pretirana in ni utemeljena. Takšna zahteva ne izhaja niti iz zadeve C-609/19. Sodišče prve stopnje zavrne več s strani toženke zatrjevanih okoliščin sklepanja Kreditnih pogodb. S prepisom instančne odločbe v drugi zadevi pa ne zadosti merilom SEU.

Kreditna pogodba ni nepoštena, tožena stranka je svojo pojasnilno dolžnost izpolnila, pogodbeno določilo o valuti vračila kredita v pogodbi predstavlja glavni predmet pogodbe, presoji poštenosti pa bi bilo podvrženo le v primeru, če ne bi bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Upoštevaje trenutek sklenitve Kreditne pogodbe, toženka tožnikoma ni prikrila nobene pomembne informacije in postopanje toženke ni bilo v nasprotju z zahtevo dobre vere v postopkovnem pogledu. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 8/2022 pojasnilo, da sistemska razlaga in upoštevanje narave deviznega kreditiranja pripelje do zaključka, da kršitev dobre vere v vsebinskem pogledu (neuravnoteženosti) ni mogoče ugotoviti, ne da bi bila pri tem ugotovljena kršitev dobre vere v postopkovnem pogledu. Postopanje toženke pa je bilo skladno z zahtevo dobre vere tudi v vsebinskem pogledu. SEU je že večkrat poudarilo, da se pogodbeni pogoj ne sme avtomatično šteti za nepoštenega zgolj zato, ker ni bila izpolnjena zahteva po preglednosti iz 4(2) člena Direktive 93/13. Presoja nepoštenosti mora namreč temeljiti na celoviti oceni, kjer se ne zahteva le morebitna nepreglednost spornega pogodbenega pogoja. Razlogovanje Vrhovnega sodišča, ki presojo nepoštenosti efektivno reducira zgolj na presojo pojasnilne dolžnosti, v vsakem primeru predstavlja nedovoljen odstop od ustaljene sodne prakse SEU.

5Na pritožbo tožnikov je odgovorila toženka in predlagala, da se jo zavrne.

6Na pritožbo toženke so odgovorili tožniki in predlagali, da se jo zavrne.

7Pritožba tožnikov je utemeljena.

8Pritožba toženke ni utemeljena.

O pritožbi toženke:

9V skladu s 350. členom ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Sodišče prve stopnje toženki ni kršilo pravice do poštenega sojenja, pravice do enakosti in enakega varstva pravic in zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Opredelilo se je do nosilnih pravnih naziranj strank, ki so dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena ter ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.⁵ Pravica do izjave, katere kršitev je sankcionirala v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP vključuje tudi pravico do obrazložene sodne odločbe. Sledeč stališču ustavnosodne presoje je sodišče dolžno slišati stranko in se zato opredeliti do bistvenih strankinih navedb. Stranka ima pravico, da dobi uvid v razloge za odločitev. Seveda pa morajo pri tem stranke svoje zahteve navesti na jasen, nedvoumen in razumno strukturiran način. V obrazložitvi je zato treba odgovoriti na konkretne, pomembne in ustrezne argumente in obravnavati vse razloge, ki so odločilni za izid postopka, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. V obravnavani zadevi je stranka dobila nedvoumen in prepričljiv odgovor, zakaj njeni argumenti niso bili sprejeti. Če argument ni sprejet, to ne pomeni, da je prezrt, kot skuša prikazati pritožnica. Odgovor na prav vsak posamezen argument pri tem ni potreben, temveč zadostuje, da odgovor nanje izhaja iz sodne odločbe kot celote. Katerih dokazov, ki jih je predlagala toženka, sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa pritožba opredeljeno niti ne navede in se pritožbeno sodišče do teh trditev ne bo opredeljevalo⁶. Tudi zapis v oklepaju v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je prvi tožnik prejemal 900 EUR, ni v nasprotju z listinami v spisu.⁷ Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe pa ne vpliva niti sicer res nekoliko neroden zapis sodišča prve stopnje v zvezi z nespornim dejanskim okvirjem zadeve.

11Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da so nični Kreditni pogodbi številka 1000⁸ in številka 1001⁹ z dne 20. 11. 2007 in v obliki notarskega zapisa sklenjeni Kreditni pogodbi ter Sporazuma o zavarovanju terjatve opr. št. SV 721/2007¹⁰ in SV 722/2007¹¹ z dne 26. 11. 2007 temelji na ugotovitvi, da je bil v konkretni zadevi obseg pojasnil, ki jih je banka dala tožnikom ob sklenitvi Kreditnih pogodb, tako pomanjkljiv, da nikakor ne ustreza zahtevam profesionalne skrbnosti, kar nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, saj banka tožnikoma pojasnil glede valutnega tveganja ni niti omenjala ter ju je zavajala z obljubami, da gre za varen in ugoden kredit, tak pogodbeni pogoj pa je nepošten.

12Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na zavezujočih določbah nacionalnega prava in je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ne drži. Pritožba očitno spregleda 10. do 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navede pravilno materialno pravno podlago za presojo predmetnega spora. Stališča glede materialnoprane podlage v postopkih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valuto v CHF so v sodni praksi jasna.¹²

13Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje prestopilo meje svoje pristojnosti in obravnavalo zahtevek, od katerega tožniki nimajo nobene koristi, ker je z zastaranjem prenehala pravica zahtevati izpolnitev. Odločitev sodišča prve stopnje o slednjem ni pravilna, razlogi pa bodo pojasnjeni v nadaljevanju v povezavi s pritožbo tožnikov.

14Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno razlagalo meril za presojo pojasnilne dolžnosti in brez apliciranja na dejstva konkretnega primera povzelo odločitev VS RS II Ips 8/2022 ter še spregledalo, da je bilo Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kjer je bila presoja pojasnilne dolžnosti že opravljena. Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti¹³. Za izpolnitev zahteve po preglednosti je treba z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.¹⁴ Naloga toženke kot banke je torej bila, da je tožnike celostno informirala, da so lahko sprejeli preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.¹⁵ Navedenega dokaznega bremena pa banka v postopku ni zmogla. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je jasna in prepričljiva (glej predvsem 48. točko izpodbijane sodbe). Za nepoštenost pogodbenega pogoja pa je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v konkretni zadevi obseg pojasnil, ki jih je banka dala dolžnikom ob sklenitvi kreditne pogodbe, tako pomanjkljiv, da nikakor ne ustreza zahtevam profesionalne skrbnosti, to pa nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

15Zavedanja o dejanskih posledicah prevzete obveznosti se ne more doseči zgolj z jasnim besedilom Kreditne pogodbe in podpisano Izjavo o (abstraktnem) prevzemanju tečajnega tveganja. Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi dejanskega obsega tega tveganja. Tega zaključka ne more spremeniti niti pritožbeni ugovor, da je bila kot možnost omejitve valutnega tveganja med strankami pogodbeno dogovorjena možnost konverzije kredita v evrskega. Navedeno ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti.¹⁶

16Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da banka tožnikom ni dala informacij take intenzitete, da bi lahko na njihovi podlagi ocenili dejanski pomen tveganja, ki so ga prevzeli. Valutno tveganje ni bilo celostno predstavljeno, lastnosti kredita pa so bile predstavljene zavajajoče. Pritožnica navedenega s svojimi ugovori ne izpodbije. Osredotoča se le na dokazno oceno prič, katerih zaslišanje so predlagali tožniki, pri čemer ne ovrže, da iz izpovedb prič predlaganih z njene strani (ki niti niso sodelovale pri sklepanju obravnavanega posla), ne izhaja ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost. Na podlagi izpovedi prič, ki jih toženka izpostavlja v pritožbi, brez dvoma ni mogoč zaključek, da je bila tožnikom predstavljena možnost tudi zelo velikega nihanja tečaja. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je glede na izpoved teh prič možen zaključek, da so kreditojemalci s strani bančnih referentov prejeli opozorilo o možnostih bodočega (neugodnega) nihanja tečaja oziroma grafično predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutvenega tveganja ter možnost konverzije, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja in tudi, da banka ni reklamirala kreditov v CHF in ni zatrjevala, da bodo spremembe tečaja le manjše. Vse to pa ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Da bi toženka naredila izračune v primeru velikega zvišanja tečaja CHF, toženka niti ne zatrjuje, v pritožbi tožnikom le nerazumno nalaga breme, da bi na podlagi pojasnil lahko razumeli, da bi na primer hipotetična 50 % sprememba menjalnega tečaja pomenila, da je mesečna obveznost, preračunana v EUR, za 50 % višja in da to pomeni tudi ustrezen vpliv na glavnico kredita, preračunano v EUR. Realne možnosti oceniti ekonomske posledice spremembe valutnega razmerja EUR CHF na svoje finančne obveznosti pa tožnika nista imela niti na podlagi amortizacijskih načrtov, saj sama pritožnica navaja, da se je obrestna mera CHF LIBOR gibala v korist tožnikov in so se obveznosti v amortizacijskem načrtu kvečjemu zmanjševale. V postopku pa se je tudi zanesljivo izkazalo, da tožniki zatrjevanega "niza dokumentov" niso prejeli pred podpisom Kreditnih pogodb (bili so jim le pokazani) in tudi sami Kreditni pogodbi so prejeli šele po podpisu. Nerelevantna za oceno tveganj ob sklepanju Kreditnih pogodb pa je tudi pritožbena trditev, da so tožniki lahko s preprosto matematično operacijo deljenja kadarkoli vrednost menjalnega tečaja preračunali iz CHF v EUR.

17Pritožbeno stališče (vezano na zadevi SEU C-364/19 in C-81/19), da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. in 372. člena OZ, ni pravilno. Po drugem odstavku 1. člena Direktive 13/93 ta ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Kot je obrazložilo že VS RS v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 se v skladu s sodno prakso SEU nedovoljenosti pogodbenega pogoja po navedeni določbi Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: da se pogodbeni pogoj opira na obvezno, kogentno ali dispozitivno zakonsko določbo, da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošne določbe obligacijskega prava in da navedena določba ureja uravnotežene pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni, poleg tega izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive ni implementirana v slovenski pravni red, ZVPot pa ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo.

18Zatrjevani pritožbeni razlogi toženke zoper odločitev sodišča prve stopnje iz IV. in V. točke izreka tako niso podani, prav tako ne razlogi, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je treba pritožbo toženke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v navedenem izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnikov:

19Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dajatvenega zahtevka temelji na presoji, da je ta del tožbenega zahtevka zastaral, ker se je petletni zastaralni rok do vložitve tožbe v letu 2018 že iztekel. Presoja je vezana na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila tožnika, glede na lastno izpoved, že leta 2011 seznanjena z velikim porastom obroka (torej tečaja) in sta zahtevala konverzijo kredita. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta se tožnika tudi že takrat lahko seznanila z okoliščinami ničnosti spornih pogodb, z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, z njihovimi pravnimi posledicami in svojim pravnim položajem, je materialnopravno zmoten. Spregledano je, da mora kreditojemalec imeti dovolj časa, da se seznani s problematiko potrošniških kreditov v švicarskih frankih, ki je z dejanskega in pravnega vidika zelo kompleksna. O tem priča obsežna praksa slovenskih sodišč, ki na vprašanja ničnosti kreditnih pogojev v CHF zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja ni dajala enoznačnih odgovorov. Tudi javno zavedanje problematike, ki je sledilo enostranskemu ukrepu Švicarske Centralne banke v januarju 2015, ni nepomembno.

20Za zavedanje kreditojemalca je odločilno, da izve za dejanske okoliščine, ki odražajo njegovo prikrajšanje, kakor tudi za dejanske okoliščine, ki napeljujejo na sklep, da je to prikrajšanje neupravičeno. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da se v letu 2011 nista zavedala dejstev, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla. Zavedala sta se povečanja obrokov (kot posledice rasti tečaja CHF razmerju do EUR), nista pa se zavedala tudi razlogov za ničnost kreditne pogodbe. S togim in strogim stališčem, da bi morali tožniki ob ustrezni skrbnosti na podlagi višje anuitete že v letu 2011 natančno vedeti, kakšen bo vpliv tečajnih sprememb na njihovo celotno kreditno obveznost, je tožnikom naloženo nesorazmerno breme pri uveljavljanju kondikcijskega zahtevka. Zastaralni rok za uveljavitev tega zahtevka tožnikom v letu 2011 zato še ni začel teči.

21Glede na navedeno je treba odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti v VI. in posledično VII. točki izreka (glede odločitve o stroških postopka) ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu novo sojenje (354. člen ZPP). Tožnika zmotno menita, da lahko o kondikcijskem zahtevku odloči pritožbeno sodišče (in mu ugodi). Neugotovljen je namreč ostal cel sklop pravnoodločilnih dejstev. Izhodišče sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati petletni zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka je pravilno, glede na okoliščine konkretnega primera pa je treba ugotoviti, kdaj so odpadle nepremagljive ovire, ki zadržujejo tek zastaranja, ter nato, če so ovire odpadle v roku pet let pred vložitvijo tožbe, odločiti še o obsegu vrnitve.

¹ Zakon o pravdnem postopku.
² Zakon o varstvu potrošnikov.
³ Sodišče Evropske unije.
⁴ Obligacijski zakonik.
⁵ Primerjaj: 18. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-951/15 z dne 18. 5. 2017.
⁶ Primerjaj: Sklep II Ips 554/2006 z dne 29. 3. 2007.
⁷ Glej: A11.
⁸ S to pogodbo je banka dala kreditojemalcu A. A. namenski stanovanjski kredit v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske Centralne banke v višini 136.940 CHF, kar je znašalo na dan 20. 11. 2007 83.607,06 EUR, ki ga bo vračal v 300 mesečnih anuitetah. B. A. in C. A. sta pogodbo podpisala kot poroka in plačnika.
⁹ S to pogodbo je banka dala kreditojemalki B. A. namenski stanovanjski kredit v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske Centralne banke v višini 65.520 CHF, kar je znašalo na dan 20. 11. 2007 40.002,44 EUR, ki ga bo vračala v 300 mesečnih anuitetah. A. A. je pogodbo podpisal kot porok in plačnik.
¹⁰ S sporazumom o zavarovanju denarne terjatve banke po pogodbi številka 1000 sta A. A. in B. A. zastavila stanovanje na naslovu Cesta 68, X., katerega solastnika sta vsak do 1/2, E. E. pa stanovanje na naslovu Cesta 66, X.,
¹¹ S sporazumom o zavarovanju denarne terjatve banke po pogodbi številka 1001 sta A. A. in B. A. zastavila stanovanje na naslovu Cesta 68, X., katerega solastnika sta vsak do 1/2, E. E. pa stanovanje na naslovu Cesta 66, X.
¹² Glej: VSL Sodba I Cp 42/2024 z dne 11. 2. 2025, VSL Sodba II Cp 377/2024 z dne 10. 10. 2024, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
¹³ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.
¹⁴ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.
¹⁵ Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
¹⁶ Primerjaj: Sodba VSL II Cp 1543/2022 z dne 25. 7. 2023, točka 11.