VSK Sklep II Ip 195/2025

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da pravilno glasi:

"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru I 431/2024 z dne 19.12.2024 se razveljavi in se predlog upnika za izvršbo zavrne.

Razveljavijo se opravljena izvršilna dejanja".

II. Upnik je dolžan dolžniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.000,57 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi I 431/2024. Iz razlogov sklepa izhaja, da je upnik terjatev pridobil na podlagi Pogodbe o neodplačnem prenosu terjatve z dne 25.10.2013 (v nadaljevanju Pogodba). Ker je bil dolžnik o tej Pogodbi obveščen najkasneje v letu 2015, je njegova pobotna izjava, s katero je v pobot uveljavljal svojo terjatev do odstopnika na podlagi določbe drugega odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prepozna.

2Zoper sklep se dolžnik pritožuje. Sodišče je spregledalo, da gre pri Pogodbi za anticipirano globalno cesijo, torej za odstop bodočih terjatev. V trenutku sklenitve Pogodbe odstopnik še ni imel predmetne terjatve do dolžnika, zato je tudi ni mogel preneseti na prevzemnika. V primeru anticipirane cesije je terjatev ob njenem nastanku najprej za tako imenovano juridično sekundo v premoženju odstopnika, nato pa preide na prevzemnika. Po drugi strani pobot nastane v trenutku, ko se stečejo pogoji zanj, pobotna izjava torej učinkuje ex tunc. V predmetni zadevi je odstopnik terjatev pridobil šele 4.10.2024. V tistem trenutku je prišlo do pobota s terjatvijo dolžnika do odstopnika, in sicer na podlagi pobotne izjave. Povsem irelevantno je zato, kdaj je dolžnik izvedel za Pogodbo, saj bi ta pridobila učinek šele po nastanku terjatve, to je 4.10.2024. Dolžnik zaradi odstopa terjatve ne sme biti v slabšem položaju. V konkretnem primeru gre za evidentno zlorabo pravic s strani A. A. , saj bi se po normalnem teku stvari milijonske terjatve, ki jih ima dolžnik do A. A. , morale pobotati s terjatvami, ki jih ima A. A. do dolžnika. Dejanja, ki pomenijo zlorabo pravic so protipravna in zato nična in jih sodišče ne sme upoštevati. Če bi dolžnik pravico do pobota terjatev izgubil že v času obvestila o cesiji, bi to pomenilo, da je pravica do pobota prenehala preden jo je dolžnik sploh imel možnost uveljavljati. Obvestilo zato ne more začeti učinkovati pred nastankom terjatve. To še toliko bolj velja v primerih, ko je nastanek terjatve v času, ko je bila sklenjena pogodba o cesiji, negotov. Zato je prišlo do pobota v trenutku, ko je terjatev nastala in ni prišlo do prenosa terjatve v premoženje upnika. Poleg tega pa upnik o prenosu terjatve ni bil obveščen. Z vsebino Pogodbe o odstopu dolžnik ni bil seznanjen vse do dneva izida sklepa o izvršbi 17.12.2024. Iz vročilnic namreč ne izhaja, da bi bila dolžniku vročena tudi Pogodba. Dejstvo, da je dolžnik v preteklosti plačal pravdne- stroške upniku je pripisati samo dejstvu, da mu je upnik kot pooblaščenec nasprotne stranke v postopku tako naročil. Povsem običajno je, da poziv na plačilo stroškov pošlje pooblaščenec. V pozivih je tako tudi navedeno.

3V odgovoru na pritožbo je upnik pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe. V dopolnitvi se je nato še skliceval na članek G. Dugarja in vztraja, da ne gre za globalno fiduciarno cesijo, zato je sklicevanje na sodno prakso v zvezi s stečajem neutemeljeno.

4Pritožba je utemeljena.

5V predmetni zadevi upnik na podlagi določbe 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) uveljavlja terjatev do dolžnika v višini 82.482,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2024. Prenos terjatve nase dokazuje s Pogodbo o nedoplačnem prenosu terjatev. Pogodba je bila sklenjena leta 2013, ko terjatev, ki je predmet tega postopka, še ni nastala. Po svoji naravi gre zato za tako imenovano anticipirano (vnaprej dogovorjeno) cesijo, ki pridobi pravni učinek šele z nastankom konkretne terjatve. Pogodba o cesiji je namreč po svoji pravni naravi razpolagalni pravni posel. To pomeni, da s cesijo prehaja terjatev iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. To pa je možno šele, ko cedent pridobi razpolagalno sposobnost. Pogoj za razpolagalno sposobnost cedenta je najmanj ta, da je terjatev v njegovem premoženju. V predmetni zadevi je do cesije zato prišlo šele z nastankom terjatve (s pravnomočnostjo sodb), to je 4.10.2024, in ne že v letu 2013. Po drugi strani dolžnik trdi, da ima do odstopnika svojo terjatev iz naslova pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru Pg 479/2013 z dne 13.11.2015 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 116/2016 z dne 1.6.2016) v višini 1.721.337,16 EUR in 522.664,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2013 dalje, ter iz naslova pravdnih stroškov v višini 33.363,94 EUR in 10.711,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Po določbi drugega odstavka 421. člena OZ lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Za odnos med cesionarjem in dolžnikom je namreč bistveno načelo nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja. Zato lahko dolžnik proti cesionarju uveljavlja tudi ugovore, ki jih ima proti cedentu. Med temi ugovori je pobot. Pobot z odstopljeno terjatvijo sicer ureja 315. člen OZ. Dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom. V obeh primerih torej zakon postavlja isti časovni trenutek, ko pobot kot eden od dolžnikovih ugovorov ni več dopusten, to je trenutek obvestila o odstopu. Razlog temu je pogoj vzajemnosti. Od trenutka, ko je dolžnik obveščen o odstopu, ve, da med terjatvama ni več vzajemnosti (njegov dolžnik ni več upnik terjatve, zoper katero uveljavlja pobot). Pri tem je treba upoštevati še, da je za pobot sicer potrebna pobotna izjava, vendar se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal, ko so se stekli pogoji zanj (312. člen OZ) in da je pogoj za uveljavljanje pobota tudi zapadlost terjatve, kar z vidika položaja dolžnika pomeni, da pobota ne more uveljavljati preden nasprotna terjatev niti ne nastane, kaj šele zapade.

7Kot rečeno, je do odstopa terjatve prišlo s pravnomočnostjo sodb, v katerih je bila cedentu prisojena terjatev iz naslova pravdnih stroškov. V istem trenutku bi se tudi stekli pogoji za pobot (glede na to, da je dolžnik svoje terjatve pridobil 1.7.2016 in glede na to, da je podal pobotno izjavo). Določilo drugega odstavka 421. člena OZ uzakonja le obseg dopustnih dolžnikovih ugovorov, kar pa ne pomeni, da bi moral dolžnik ugovor, za katerega so se že stekle predpostavke za njegovo uveljavljanje, podati do obvestila o cesiji, kasneje pa bi to pravico izgubil, saj bi to nasprotovalo zagotavljanju nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja¹. Povedano pomeni, da so se v predmetni zadevi pogoji za pobot stekli v trenutku, ko je nastala terjatev cedenta (4.10.2024) in ko je hkrati prišlo do odstopa te konkretne terjatve in to ne glede na trenutek, ko je bila podana pobotna izjava.

8Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil dolžnik o odstopu obveščen že v letih 2014 in 2015, ko je na poziv upnika plačal dve terjatvi iz naslova pravdnih stroškov cedenta, prisojeni v drugih pravdnih zadevah, in da je zato izgubil pravico do uveljavljanja pobota. S takim stališčem se pritožbeno sodišče (glede na opisane okoliščine primera) ne strinja. Pritrjuje sicer sodišču prve stopnje, da je upnik izkazal, da je o Pogodbi že v letu 2014 obvestil dolžnika (in mu jo je takrat tudi posredoval²). To pa ne pomeni, da je glede na vse zgoraj povedano že takrat dolžnik izgubil pravico uveljavljati pobot za terjatev, ki je še ni bilo in zato tudi še ni bila prenesena na upnika. Ker je pravni učinek cesije nastal šele 4.10.2024, je najprej takrat lahko nastal tudi pravni učinek obvestila o odstopu terjatve. Drugačna razlaga bi pomenila, da dolžnik že preden sploh postane dolžnik izgubi možnost ugovorov iz osnovnega razmerja med njim in cedentom in bi bila v nasprotju z načelom nevtralnosti dolžnikovega položaja.

9Povedano pa pomeni, da je ugovor dolžnika v tej izvršilni zadevi na podlagi določbe drugega odstavka 421. člena prvega odstavka 315. člena OZ utemeljen, saj je terjatev zaradi pobota z dolžnikovo terjatvijo iz točke 5 te sodbe prenehala. Terjatev je namreč najprej morala nastati, da se je lahko prenesla. V trenutku, ko je nastala, pa so se stekli pogoji za pobot. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo (3. točka 356. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ), tako da je ugovoru ugodilo in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru I 431/2024 z dne 19.12.2024 in opravljena izvršilna dejanja ter predlog upnika za izvršbo zavrnilo.

10Ker upnik v postopku ni uspel, mora dolžniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.000,57 EUR, in sicer za ugovor v znesku 55,00 EUR (sodna taksa) in za pritožbo v znesku 945,57 EUR (sodna taksa 125,00 EUR in odvetniški stroški 820,57 EUR, to je nagrada za sestavo pritožbe, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

¹ Primerjaj sodbo VSRS III Ips 57/2019 z dne 10.3.2020.
² Poziv z dne 25.2.2014, ki mu je kot priloga priložena Pogodba o neodplačnem prenosu terjatve s potrdilom o oddaji pošiljke teže 0,035 kg, ter poziv z dne 10.4.2015, v katerem se upnik samo sklicuje na že poslano Pogodbo, s potrdilom o oddaji pošiljke teže 0,009 kg.