5. člen ZPPreb-1

Vročanje s fikcijo se v skladu z določbo 139. člena ZPP lahko opravi le na naslovu dejanskega bivališča. Trditveno in dokazno breme, da vročitev ni bila opravljena na naslovu dejanskega bivališča, sta na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Vsaka razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pomeni poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. US RS je v zadevi U-I-279/08-0 poudarilo, da je ena od osrednjih razsežnosti človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pravica stranke do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja v postopku. Bistveni predpogoj za njeno učinkovito izvrševanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, namenjen vzpostavitvi stika sodišča s stranko in s tem udejanjenju strankine pravice do obveščenosti, pa je vročanje. Ugotovilo je tudi, da je vročitev pisanja na naslovu formalno prijavljenega bivališča, čeprav stranka tam dejansko ne prebiva, v neskladju z 22. členom Ustave. Pravi

V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, kar je tudi situacija v konkretnem primeru, na naslovu za vročanje; izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb-1 pa ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 5. člena določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V prvem odstavku 26. člena pa določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, storilkin zagovornik pa teh ugotovitev ne izpodbija, je imela storilka na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, prijavljen stalni naslov in določen naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo prvega odstavka 96.a člena ZUP je torej sodišče

Na podlagi verjetno izkazanih ugotovitev, da bi bila otroka v primeru nadaljnjega skupnega bivanja družine priča ravnanjem, ki bi ju spravljalo v resno stisko in ki je v starosti, v kateri sta, ne bi zmogla prenesti, da je dejanska skrb za otroka ta čas dejansko pri materi in da je v okviru te skrbi zmogla otrokoma samostojno urediti novo prebivališče, ne more pa sama poskrbeti za pravno urejenost položaja, nastalega z (začasno) preselitvijo, je njen predlog, naj se z začasno odredbo določi začasno prebivališče na naslovu najemnega stanovanja, utemeljen.

Določba 26. člena Ustave, ki jo je tožnik navedel kot pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vpise, tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča ne omogoča. Tožnikov zahtevek, da se na podlagi 26. člena Ustave RS vpiše njegovo stalno prebivališče v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je torej neutemeljen, zato je odločitev toženke, da je zavrnila oba zahtevka, pravilna. Ni sporno, da je tožnik tujec in ni sporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje (tožnikov zahtevek za izdajo dovoljevanja za stalno prebivanje je pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča IU 1140/2015-120 z dne 2. 11. 2016). Zavrnitev tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča, je zato (tudi) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1 pravilna in zakonita.

Izvrševanje pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda le tedaj, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru, glede na individualne konkretne okoliščine posamičnega primera. Vendar tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja, kar v tožbi utemeljeno graja tožnik.

Posamezniku ne sme biti kratena pravica do prijavne obveznosti na določenem naslovu, vendar pod pogojem, da na določenem naslovu posameznik dejansko prebiva, lastnik pa mu bivanje na tem naslovu dovoljuje. V obravnavani zadevi iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe ter tožničinih tožbenih ugovorov izhaja, da ji sestra kot lastnica nepremičnine bivanja na tem naslovu ne dovoljuje, tožnica pa na nepremičnini nima solastniške pravice ali druge pravice, na podlagi katere bi lahko to nepremičnino uporabljala.

Dejstvo, da je storilka z naslovnikovim naročilom Pošti Slovenije naročila, naj prispele pisemske pošiljke zaradi preselitve prepošlje na naslov Ulica 5, Kraj A, na pravilnost vročitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne vpliva. Storilka je bila že z naročilom seznanjena, da se pisma v upravnem in kazenskem postopku in nekatera druga vročajo po posebnih zakonih, kar pomeni, da se je Pošta Slovenije obvezala, da bo prepošiljala le navadne poštne pošiljke. Navedeno je imelo za posledico, da se priporočena sodna pisanja storilki praviloma niso prepošiljala. ZUP v 96.a členu določa, da organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje.

V predmetni zadevi ni sporno, da je postopek ugotavljanja stalnega prebivališča stekel na podlagi 18. člena ZPPreb-1 po tem, ko je bila pristojna upravna enota obveščena, da tožnik na prijavljenem naslovu v Republiki Sloveniji ne prebiva in temu ne oporeka niti tožnik v vloženi tožbi, ampak nasprotno navaja, da skupaj z ženo živi na navedenem naslovu na Hrvaškem, zato sodišče kot pravilno ocenjuje odločitev, da se tožniku z dnem dokončnosti odločbe odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije, saj tožnik na tem naslovu stalno ne prebiva in ta naslov ni središče njegovih življenjskih interesov ter med tožnikom in tem naslovom ne obstajajo tesne in trajne povezave, kot stalno prebivališče opredeljuje 3. točka 2. člena ZPPreb-1. Prav tako je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da se v register stalnega prebivalstva vpiše tožnikov naslov v Republiki Hrvaški, kar določa drugi odstavek 21. člena ZPPreb-1, ker je naslov tožnikovega prebivanja v tej državi pristojni upravni enoti znan.

Zamudna sodba - pravilna vročitev tožbe v odgovor.