VSL Sodba I Cp 1188/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, (I.) da tožniku plača 1.000 EUR odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in (II.) da objavi sodbo na spletni strani www.X.si in www.Y.si, kar je tožnik zahteval več je zavrnilo (III.), na koncu je odločilo še, (IV.) da tožnik krije 80 %, toženec pa 20 % pravdnih stroškov.

2Obe pravdni stranki sta zoper sodbo vložili pravočasno pritožbo. Toženec izpodbija ugodilni del sodbe (I., II. in IV. točka) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju: ZPP). Tožnik pa nasprotuje le stroškovni odločitvi (IV. točka) in pri tem uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, obe pritožbi nasprotne stranke nasprotujeta in predlagata da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4Pritožbi nista utemeljeni.

O PRITOŽBI TOŽENCA:

5Toženec kot zmotno izpostavlja dejansko ugotovitev, da v člankih, ki jih je predložil, ni zapisano, da tožnik izvaja pritiske na kriminaliste Nacionalnega preiskovalnega urada (v nadaljevanju: NPU) in se pri tem sklicuje na članek X. z dne 14. 9. 2020, na katerega se je v obrazložitvi sodbe na več mestih sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. Iz članka izhaja, da tožnik izvaja na kriminaliste NPU različne vrste pritiskov. Toženec je v spornem govoru povzel ta članek. Obrazložitev, da toženec ni izkazal resničnosti dejstva, da tožnik izvaja pritiske na kriminaliste NPU, ker to ne izhaja iz nobenega predloženega članka, je zato po prepričanju toženca protispisna.

Toženec opozarja, da v svojem spornem govoru v Državnem zboru med interpelacijo zoper notranjega ministra A. A. z ničemer ni škodoval dobremu imenu in časti tožnika. Kot poslanec je dolžan opozarjati na morebitne nepravilnosti, torej okoliščine za katere je izvedel pri opravljanju poslanske funkcije in tudi iz medijev, ki objavljajo članke na aktualne teme. Poudarja, da glede tožnika ni podal navedb o dejstvih, ampak zgolj mnenje, ki je temeljilo na podatkih, ki jih je pridobil s strani tretjih oseb oz. iz medijev. Ni pa podal v parlamentu nobenih lastnih trditev. Sodišče prve stopnje se do teh dejstev ni opredelilo, čeprav je to ključno za presojo protipravnosti ravnanja toženca. Toženec v govoru ni imel zaničevalnega namena do tožnika, kar je v 68. točki obrazložitve ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi iz tega razloga je v skladu z ustaljeno sodno prakso protipravnost toženčevega ravnanja izključena.

V nadaljevanju toženec opozarja na svobodo parlamentarne razprave, ki je po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) še posebej varovana kategorija, saj gre za enega temeljev demokratične družbe. Tako ni dopustno omejevati parlamentarnega govora na način, da je govorec za svoj govor lahko civilno ali kazensko odgovoren. Ker je toženec kot poslanec v spornem govoru podal le mnenjsko izjavo, ki je temeljila na podatkih, ki jih je prejel kot poslanec s strani tretjih oseb, oz. iz javno objavljenih podatkov, v njegovem ravnanju ni protipravnosti. Sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja sorazmernosti v primeru kolizije ustavno varovanih pravic (toženčeva pravica do svobodnega izražanja in na drugi strani tožnikova pravica do časti in dobrega imena). Pomembno je, da toženec ni podal nobene izjave, ki je javnost še ne bi poznala. V tem primeru svoboda izražanja pretehta nad osebnostnimi pravicami tožnika. Od posameznika, ki izraža svoja mnenja, stališča in sodbe v zadevah javnega pomena ni mogoče zahtevati, da vsako od trditev dokaže.

Po mnenju toženca je protipravnost, ki sicer lahko pomeni razžalitev, izključena, če je dejanje storjeno pri opravljanju kakšne družbene dejavnosti. Toženec je bil poslanec v Državnem zboru, kar pa ne pomeni, da ne sme podajati svojih stališč, mnenj in prepričanj. Ključno je, da je podal izjavo, ki je bila v javnem interesu, poleg tega pa je podana sorazmernost med njegovo izjavo in zatrjevanim posegom v osebnostne pravice tožnika.

Na koncu toženec oporeka tudi višini prisojene odškodnine 1000 EUR, za katero meni, da je previsoka. Tožnik škode namreč ni izkazal, poleg tega pa se za podobne enkratne dogodke prisojajo odškodnine do največ 500 EUR.

Ker bi bilo po toženčevem prepričanju treba tožbeni zahtevek zavrniti, bi morala biti drugačna tudi stroškovna odločitev in sicer bi moral celotne pravdne stroške kriti tožnik.

6Pravno podlago za izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje podrobno predstavilo v 12. do 16. točki obrazložitve, na katere se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

7Pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Dejstva so informacije, za katere je mogoče objektivno preveriti, ali so resnične ali neresnične. Vrednostne sodbe pa so subjektivno mnenje o določenem dogodku ali osebi, katerih resničnosti ravno zaradi subjektivnosti ni mogoče objektivno preveriti ali dokazati. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih² in je nedopustna le, če podlage, ki bi jo podpirala, nima oziroma, če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.³ Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da sporne izjave toženca predstavljajo trditve o dejstvih. Kot poseg v osebnostne pravice tožnika je sodišče prve stopnje prepoznalo naslednje trditve: - da B. B., C. C. in D. D. izvajajo pritiske na kriminaliste NPU; - da je bil eden od naštetih nekoč izterjevalec dolgov in še zdaj "baje" pošilja podatke / daje zadeve, ki bi morale ostati tajne in zaprte znotraj NPU, na firmo E.; - da je eden od teh ljudi, ki je "baje" celo spremenil priimek "dol z juga" v slovenskega, uspel ob pomoči nekaterih, da se toženca preganja zaradi nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem in eksplozivi, da ima toženec na državnem tožilstvu odprto zadevo, češ da se ukvarja s preprodajo in proizvodnjo orožji in eksploziva."

8Glede izjave o toženčevih pritiskih na kriminaliste NPU je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec v delu govora ni uspel dokazati, da je zgolj povzel bistvo iz člankov, ki so bili objavljeni pred spornim govorom z dne 18. 9. 2020, saj da tega v predloženih člankih ni, podatkov o kakšnih drugih člankih pa toženec tudi, ko je bil zaslišan, ni povedal. V tem delu je treba pritrditi pritožbi, saj iz izpisa spletne objave X. (priloga B5) jasno izhaja že iz naslova, da trojica, ki je potem navedena v članku, izvaja pritiske na kriminaliste NPU in da so njihove metode vse bolj brutalne. Kot opozarja toženec v pritožbi, se je na navedeni naslov sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (35. točka obrazložitve). Tako je mogoče reči, da je imel toženec v navedeni medijski objavi utemeljen razlog za trditev o dejstvih, ki jo je podal v govoru v parlamentu. To pa v opisanem obsegu izključuje protipravnost.

9Vendar pa to ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Toženec je namreč trdil tudi, da je bil eden od naštetih nekoč izterjevalec dolgov in še zdaj "baje" pošilja podatke oz. daje zadeve, ki bi morale ostati tajne in zaprte znotraj NPU, na E., in da je eden od teh ljudi, ki je "baje" celo spremenil priimek "dol z juga" v slovenskega, uspel ob pomoči nekaterih, da se toženca preganja zaradi nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem in eksplozivi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da so iz takega opisa gledalci in poslušalci lahko prepoznal tožnika (43. - 47. točka obrazložitve): mediji so že pred obravnavanim dogodkom pisali o tem, da naj bi bil tožnik izterjevalec (44. točka obrazložitve) in da naj bi si spremenil priimek iz F. v D. (47. točka obrazložitve), zato je bilo kaj lahko povezati te podatke iz medijskih objav in sporno izjavo toženca ter na ta način nedvoumno individualizirati osebo na katero se nanaša toženčeva sporna izjava. Toženec za ti dve izjavi o dejstvih ni izkazal njihove resničnosti, prav tako ne da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni dvoma, da ima toženec kot poslanec pravico in dolžnost v parlamentu razpravljati o temah, ki so v javnem interesu in da je razprava o odtekanju tajnih informacij z NPU v javnem interesu. Prav tako tožencu nihče ne oporeka pravice izražati svoje mnenje, kar pa po drugi strani ne pomeni, da lahko podaja izjave o neresničnih dejstvih, oz. dejstvih za katere nima podlage, da bi jim lahko verjel. Res je izjavam politikov v sodni praksi priznana enaka stopnja varstva, kot gre izjavam novinarjev,⁴ a vendar tudi za novinarsko svobodo izražanja velja, da vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti, v okviru katerih pa se predpostavlja, da gre za delovanje v dobri veri pri širjenju objektivnih, verodostojnih in preverjenih informacij in dejstev, ki zadevajo razpravo v javnem interesu. S tem se uresničuje interes javnosti do obveščenosti o temah, ki so pomembne za razpravo v javnem interesu. Novinarska svoboda torej pomeni svobodo odgovornega iskanja resnice.⁵

10V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij.⁶

11Na podlagi navedenih kriterijev je mogoče ugotoviti, da je bila razprava o odtekanju tajnih podatkov z NPU vsekakor v javnem interesu, da je šlo za očitek (ki se je izkazal kot neresničen) osebi, ki opravlja funkcijo (kriminalist v NPU), za katero so integriteta, zakonitost in nepristranskost z vidika javnosti še kako pomembne, da ni kakršnih koli dokazov o kakšnih spornih predhodnih ravnanjih te osebe in da toženec, ki je podal sporne izjave o dejstvih, ni dokazal resničnosti trditev niti ne, da bi imel utemeljene razloge verjeti takšnim dejstvom. Posebej je pomembno, da je očitek storitve kaznivega dejanja že sam po sebi objektivno žaljiv⁷ in da tak očitek nikakor ne more biti vrednostna sodba. Ko gre za očitek kaznivega dejanja tudi ni mogoče govoriti, da je podana sorazmernost med toženčevo izjavo in posegom v tožnikove osebnostne pravice.

12Pritožbenemu sodišču se ne poraja noben dvom glede ugotovitve, da je tožniku zaradi protipravnega ravnanja toženca nastala škoda. V zvezi s tem se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na 57. do 60. točko obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje glede zatrjevanega obstoja in višine škode podrobno ocenilo vsak dokaz posebej in potem vse dokaze skupaj kot celoto. Ni res, da tožnik škode ni konkretiziral in izkazal. Trditve o pretrpljeni škodi so razvidne iz tožbe (IV. do VI. točka), dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj zatrjevane škode, pa so pojasnjeni in analizirani v že omenjenih 57. do 60. točki obrazložitve.

13Glede same višine prisojene odškodnine toženec navaja v pritožbi le, da je ta glede na sodno prakso v podobnih primerih previsoka, in da meni, da ne bi smela biti višja od 500 EUR. Pri tem ne ponudi kakšne sodne odločbe v podobni zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upoštevalo vse značilnosti obravnavane zadeve in tudi vse kriterije iz 179. člena OZ ter kot pravično denarno odškodnino tožniku pravilno prisodilo 1.000 EUR (0,68 povprečne plače). Iz sodne prakse je namreč razvidno, da so odškodnine v podobnih primerih višje od prisojene v obravnavani zadevi.⁸

14Toženec je oporekal tudi stroškovni odločitvi, saj meni, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti v celoti, kar bi se odrazilo tudi v tem, da bi moral celotne pravdne stroške kriti tožnik. Ker toženec s pritožbo glede glavne stvari ni uspel, je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovno odločitev.

O PRITOŽBI TOŽNIKA:

15Tožnik nasprotuje stroškovni odločitvi in sicer ugotovljenemu uspehu pravdnih strank, po katerem je tožnikov uspeh 20 %, toženčev pa 80 %. Meni, da s prvim (denarnim) zahtevkom uspel s 60 % (100 % po temelju in 20 % po višini), z drugim (nedenarnima) pa v celoti, kar pomeni 80 % uspeh.

16Sodišče prve stopnje je tudi uspeh pravdnih strank pravilno ovrednotilo. Pravna podlaga za objavo sodbe je v 178. členu OZ, ki med drugim določa, da lahko sodišče, če gre za kršitev osebnostne pravice, odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe. Objava sodbe torej ne pomeni samostojnega uspeha, ampak je zgolj posledica siceršnjega uspeha v pravdi. Zaradi te zakonske posledice se tudi ni vodil poseben dokazni postopek. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz drugega odstavka 154. člena ZPP in ob upoštevanju vseh okoliščin primera pravilno ovrednotilo uspeh tožnika na 20 % (uspel je s 1000 EUR od zahtevanih 5000 EUR), toženca pa na 80 %. V novejši sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je temeljni kriterij za priznanje stroškov postopka, tudi v odškodninskih sporih, uspeh v pravdi; priznanje stroškov glede na uspeh po temelju in posebej po višini je bilo opuščeno oziroma pridržano le za izjemne primere, zlasti, ko je bil izveden posebej dokazni postopek glede temelja in posebej glede višine in ko so zaradi tega nastali v posamezni fazi tudi posebni stroški, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo.

17Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je nanje oprlo pravilne materialnopravne zaključke in da pri tem ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Obe pritožbi sta bili v celoti zavrnjeni, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.
² VSL Sodba I Cp 198/2017 .
³ USRS Up-614/15, VSRS Sodba II Ips 120/2017.
⁴ VSRS Sodba II Ips 120/2017.
⁵ USRS Up-366/16, prim. tudi VSRS Sodba II Ips 22/2021, zlasti 43. točka obrazložitve .
⁶ VSRS Sodba II Ips 120/2017.
⁷ Tožniku je toženec očital izročitev tajnih podatkov nepoklicani osebi, kar je kaznivo dejanje po 260. členu KZ-1.
⁸ Glej npr. I DoR 401/2014 , II Ips 620/93, II Ips 32/96, II Ips 445/2001, II Ips 319/2000, II Ips 120/98, II Ips 212/2017 in druge.