260. člen KZ-1

Očitek storitve kaznivega dejanja je že sam po sebi objektivno žaljiv in tak očitek nikakor ne more biti vrednostna sodba. Ko gre za očitek kaznivega dejanja tudi ni mogoče govoriti, da je podana sorazmernost med toženčevo izjavo in posegom v tožnikove osebnostne pravice.

S pritožbo pa ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč dovolj tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, izrek izpodbijane sodbe pa tudi ni nejasen, pomanjkljiv in nerazumljiv in tudi ni v nasprotju z razlogi in podatki v spisu, o čemer skuša prepričati zagovornica v pritožbi. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja (od neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021) je dovolj determiniran. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja, kot sestavni del opisa, je v sodbi namreč dovolj označen s časovnim okvirjem ravnanja obdolženca, pri čemer je izpostaviti, da v obravnavani zadevi čas storitve kaznivega dejanja (kar velja tudi za kraj storitve – na območju X.) ne predstavlja odločilnega dejstva. Čas (in kraj) storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja, njegovo kvalificirano obliko, sprememba datuma ali kraja storitve pa tudi v ničemer ne vpliva na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti, datum pa tudi ni pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja ali podobnega. Opis kaznivega dejanja v izreku, poleg časa storitve, vsebuje opis obdolženčevega ravnanja, pri čemer je opis obdolž

Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od odločitve delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi ali pa tudi ne. V konkretnem primeru je bil za izrek prepovedi opravljanja dela izpolnjen edini zakonski pogoj (tj. uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1), zato je bil delodajalec ta ukrep tudi upravičen uporabiti.

Toženka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala ji je, da je nepoklicani osebi A.A. nezakonito sporočala tajne podatke in mu omogočila, da je prišel do njih (s posredovanjem svojega uporabniškega imena in gesla za informacijski sistem Policije). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka očitek dokazala in da so v ugotovljenem ravnanju vsi znaki kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov iz prvega odstavka 260. člena KZ-1. Tako znakov drugega v odpovedi navedenega kaznivega dejanja nevestno delo v službi iz 258. člena KZ-1 utemeljeno ni ugotavljalo.

Država kot pravna oseba javnega prava ni nosilka osebnostnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa.

Ne glede na to, ali je dolžnik zavestno ravnal protipravno ali ne, pa je v zadevi pomembno predvsem to, da je treba takšne podatke varovati in jih ne posredovati javnosti, razen v posebej utemeljenih primerih; če pa so bili ti že posredovani, pa je treba kar najbolj odpraviti posledice takega ravnanja. Protipravna je že sama objava tajnih podatkov, čemur je treba zagotoviti sodno varstvo. Zaenkrat pa je verjetno izkazano, da gre za tajne podatke, ki jih je dolžnik objavil, čeprav je to prepovedano. Tej situaciji je najprimerljivejša določba 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost. Tu ne gre za klasično odškodninsko odgovornost, za katero je potrebna tudi krivda povzročitelja, ravno zato pa po oceni višjega sodišča v tej fazi postopka niti ni pomembno, ali na strani dolžnika obstaja tudi krivda.

Zakon o kazenskem postopku ureja le temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora, za odmero odškodnine (po posamičnih oblikah) pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, torej Obligacijski zakonik. Glede odškodnine zaradi izgube dohodka, ki je sicer v vzročni zvezi s priporom, je zato treba 1. točko 27. člena Zakona o dohodnini navezati na 5. točko 27. člena, ki načeloma izključi vse odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek, torej tudi tiste, ki so povezane z odškodninami, ki so v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom.

Obdolženec ob klicu novinarja s prošnjo, da poda izjavo tudi za njihovo medijsko hišo, ni mogel upravičeno pričakovati, da bo del njegove izjave, ki jo je začel z besedami „da voha kri“, kar je novinar razumel kot začetek afere, in jo je podal pred uradno izjavo, ostal neobjavljen.