VSL Sklep II Cp 659/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zavrglo je tožbo glede ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo vzpostavitev prejšnjega soposestnega stanja tako, da iz dovozne poti, ki poteka po nepremičnini ID znak: 000/6 odstrani ograjo ter vse druge ovire in prvi tožnici zagotovi prosto in nemoteno uporabo poti za neovirano hojo in vožnjo z osebnimi vozili, drugi tožnici pa nemoteno uporabo poti za neovirano hojo in vožnjo z vsemi vozili. V presežku je tožbeni zahtevek, tj. v delu, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna odstraniti iz dovozne poti traktor in v delu, ki se nanaša na zagotovitev nemotene uporabe poti za prvo tožnico z vsemi vozili (oz. s preostalimi vozili, razen osebnimi) zavrnilo (točka II. izreka). Toženi stranki je v bodoče prepovedalo, da s postavitvijo ograje ali na drug način moti tožečo stranko v izvrševanju poti na dovozni poti, ki poteka po nepremičnini ID znak: 000/6. V presežku, tj. v delu, ki se glasi, da se toženi stranki prepoveduje, da bi s parkiranjem traktorja motila posest, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške postopka v znesku 2.598,09 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper ugodilni del izreka sklepa (tj. zoper prvi odstavek točke II. izreka, prvi odstavek točke III. izreka) in glede povračila pravdnih stroškov (tj. zoper točko IV. izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, da tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožena stranka v pritožbi uvodoma navaja, da je neutemeljen sklep sodišča, da naj bi bili dokazi, ki jih je tožena stranka predložila na tretjem naroku, prepozni. Navaja, da je lahko predložila načrt organizacije ureditve gradbišča šele po tem, ko je bil izdelan (decembra 2024), saj pred tem ni obstajal. Vložila je listino z naslovom Zasnova požarne varnosti, ki se nanaša na novogradnjo toženke, v zvezi z izvedenskim mnenjem, v katerem je navedeno, da bi načrt moral zajemati tudi to začasno ureditev. Nadalje pa je vložila tudi izjavo tožnice A. A., ki jo je Upravna enota B. prejela dne 2. 8. 2023, ki pa je že del gradbenega dovoljenja in niti ne gre za nov dokaz. Ti dokazi dokazujejo, da sta prva in druga tožnica izkrivljali podatke in podajali neresnične trditve, saj je prva tožnica v izjavi zapisala, da je njen glavni pogoj, da se gradnja izvede po gradbeni dokumentaciji, kar se tudi je, pri čemer postavitev ograje ni spreminjanje poti, temveč je zgolj onemogočena raba poti. Ne gre za zlorabo zaupanja tožeče stranke in ni nesporno, da druga tožnica uporablja pot z več vozili, temveč zgolj z enim osebnim vozilom. Druga tožnica poti ne uporablja s kamioni, saj širina poti tega ne dopušča. Pot je preozka, sodišče pa si je pot v naravi ogledalo v drugem pravdnem postopku pod opr. št. P 33/2023 zaradi ugotovitve služnosti. V tem postopku tožeča stranka uveljavlja pot v širini 3 metre, ob ogledu pa je bilo razvidno, da je širina poti 2,2 metra, pri čemer je sodišče določilo pot široko 2,5 metra, ker je upoštevalo še dejstvo, da imajo osebna vozila stranska ogledala. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi prilaga listinski dokaz - skico območja služnosti z dne 8. 1. 2025, pri čemer tega dokaza brez lastne krivde ni mogla predložiti prej, ker ga ni bilo. Postopek gradnje objekta je potekal zakonito, izpolnila je vse obveznosti, ki jih nalaga Gradbeni zakon (v nadaljevanju: GZ-1) in relevantni podzakonski akti (zlasti Pravilnik o gradbiščih), kljub temu, da ni pravočasno pridobila ustreznega načrta organizacije ureditve gradbišč. Skladno z navedenim postavitev ograje ni protipravna. Ni podzakonskega akta, ki bi navajal, da investitor ogradi območje gradbišča po načrtu organizacije ureditve gradbišča. Investitor ogradi območje na podlagi gradbenega dovoljenja in prijave gradbišča, kot to določa prvi odstavek 76. člena GZ-1. Pred začetkom izvajanja del je treba gradbišče nujno ograditi, zgolj odsotnost navedenega načrta ne pomeni, da lahko gradbišče ostane neograjeno. Ograditev gradbišča in zavarovanje gradbišča sta dve različni zahtevi, ki imata cilj zagotavljanja varnosti na gradbišču, vendar se razlikujeta v pristopu in obsegu. Ograditev gradbišča je postavitev ograje, običajno stalne gradbiščne ograje, zavarovanje pa vključuje širši spekter ukrepov. Tožena stranka je ograjo postavila tehnično pravilno, za ograditev pa naveden načrt ni bil zahtevan. Ta načrt se zahteva samo za zavarovanje gradbišča. Za navedeni spor je relevantna samo ograditev gradbišča in ne njegovo zavarovanje. Glavni razlog za postavitev ograje je zaščita ljudi pred nevarnostmi na gradbišču, tožena stranka pa je ogradila območje gradbišča, za katerega je pridobila gradbeno dovoljenje. Navaja, da je predložila pravnomočno gradbeno dovoljenje in situacijski načrt Prikaz območja gradbišča, iz katerega je razvidno, da ni predvidenega dostopa do nepremičnine v lasti prve tožnice, saj dostop ni predviden zato, ker nima vpisane služnosti poti v zemljiško knjigo. Tožena stranka izpostavlja, da izdano gradbeno dovoljenje izključuje protipravnost posegov v posest (tj. postavitev ograje), poleg tega pa je prva tožnica dala soglasje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, druga tožnica pa se v postopek ni priglasila. Mnenje izvedenca o velikosti območja gradbišča je nestrokovno in ne temelji na zakonu. Odlok o izvedbenem delu občinskega načrta Občine Šmartno pri Litiji v 21. členu določa, da je minimalna velikost gradbene parcele v naselju, kjer ima tožena stranka gradbišče, 600 m2, kar pomeni, da območje ni fleksibilno kot je to navajal izvedenec. Tožena stranka graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre za očitno navidezno izvrševanje pravice tožene stranke, češ da je hiša tožene stranke že zgrajena in da je dovozna pot zaprta brez potrebe, pri čemer je upoštevalo nestrokovno mnenje izvedenca. Gradbišče mora biti v skladu z 78. členom GZ-1 ograjeno do pridobitve uporabnega dovoljenja oz. dokončanja odstranitve objekta. Tožena stranka uporabnega dovoljenja nima in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev. Tožena stranka še izpostavlja, da je nihče ni opozoril, da bi morala pridobiti načrt, saj se v praksi pri gradnji enostanovanjskih hiš do velikosti 350 m2 ne izdelujejo. Tožeča stranka ni izkazala legalnosti gradnje lastne stavbe in ima možnost uporabe stopnišča. Nikjer ni določeno, da morajo imeti hiše dostop z vozili okrog celotne stavbe, poleg tega pa ni določene služnosti.

4Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi 33. člena Stvarnopravnega zakonika (dalje: SPZ) sodišče daje (posestno) varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Temeljni namen posestnega varstva je preprečiti samovoljna ravnanja, s katerimi motilec želi spremeniti posestno stanje. Posestniku motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti, vendar le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest, ker je protipravnost objektivna predpostavka motenja posesti. Če protipravnosti ni, posestnik kljub motenju posesti v motenjski pravdi ne more uspeti.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zadevi in sicer, da sta bili prva in druga tožnica pred motenjem posestnici, da je bila njuna posest motena in da je bila tožena stranka tista, ki je posest motila s tem, da je dne 21. 11. 2023 postavila gradbiščno ograjo okoli svoje parcele ID znak: parcela 000/6, s katero je onemogočila uporabo dovozne poti na parceli ID znak: parcela 000/2 prvi in drugi tožnici.

8Tožena stranka v pritožbi vztraja, da njeno ravnanje (tj. postavitev ograje) ni bilo protipravno, saj je bilo skladno z gradbeno zakonodajo. Navaja, da je postavitev ograje skladna z gradbenim dovoljenjem št. .../2023 za gradnjo manj zahtevnega enostanovanjskega objekta na zemljišču na zgoraj navedeni parceli. Priznava, da je zato 21. in 22. 11. 2023 ogradila območje gradbišča in pred vhodom postavila gradbiščno tablo, priznava pa tudi, da ni pravočasno pridobila načrta organizacije ureditve gradbišča, vendar to po navedbah tožene stranke ne vpliva na protipravnost njenega motilnega ravnanja.

9Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokaznih predlogov tožene stranke. Tožena stranka je zgoraj navedene listine predložila na tretjem naroku, kar je skladno z določbo 286. člena ZPP prepozno, pri čemer ni z ničemer izkazala, da teh dokazov ni mogla brez svoje krivde predložiti že prej, sodišče prve stopnje pa je prav tako pravilno sklenilo, da bi izvedba navedenih dokazov zavlekla reševanje spora. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s sklepom sodišča, da bi lahko tožena stranka naročila izdelavo načrta organizacije ureditve gradbišča že prej, pa tega ni storila do decembra 2024, kar je bilo v njeni domeni. Kar se tiče zasnove požarne varnosti iz oktobra 2023 in izjave prve tožnice, pritožbeno sodišče prav tako soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka možnost predložiti ta dva dokaza že prej.

10Nadalje pritožbeno sodišče v zvezi z novimi trditvami in dokazi v pritožbi, ki se nanašajo na širino dovozne poti, ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP), s katerimi skuša tožena stranka izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka ničesar v zvezi s širino dovozne poti v postopku na prvi stopnji ni trdila. Tožena stranka je imela možnost, da bi pred sodiščem prve stopnje ugovarjala glede širine poti in zadnjega posestnega stanja, pa tega ni storila. Navedeno velja torej tudi za pritožbene trditve v zvezi s tem, da naj bi druga tožnica pot uporabljala zgolj za vožnjo z osebnim vozilom in ne z vsemi vozili. V tem oziru gre prav tako za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni obrazložila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti oz. prerekati že prej. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da nasprotnih navedb tožena stranka že v prvostopenjskem postopku ni podala oz. teh dejstev ni prerekala, zato se štejejo za priznana. Glede navedb o izjavi prve tožnice v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prva tožnica opozorila na to, da se dovozna pot ne sme spreminjati, tožena stranka pa je podala izjavo, da nima načrtov spreminjati obstoječe dovozne poti, pri čemer je sodišče prve stopnje sklenilo, da je prva tožnica izpovedala, da je ona podala to izjavo v smislu, da se poti ne ovira v vseh fazah gradnje. Pritožbeno sodišče navedene zaključke sodišča prve stopnje v celoti sprejema, zato ne sprejema navedb tožene stranke, da se je pripomba prve tožnice nanašala zgolj na pot in da nima veze z gradbenim dovoljenjem. Prva tožnica je z gradnjo soglašala, če to ne bo vplivalo na dovozno pot, kar se je nanašalo na vse stopnje gradnje. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je prva tožnica v izjavi zapisala, da je njen glavni pogoj izvedba gradnje po gradbeni dokumentaciji in da se je gradnja izvedla skladno z gradbeno dokumentacijo, da pa postavitev ograje ni spreminjanje poti, temveč je zgolj onemogočena raba poti, pritožbeno sodišče poudarja, da sama gradnja objekta ni sporna. Tožeča stranka tega niti ni navajala. Sporno je motilno ravnanje tožene stranke, ki se kaže v postavitvi ograje. S tem je bila uporaba poti, četudi le začasno, dejansko spremenjena oziroma onemogočena.

11Glede navedb tožene stranke o izključitvi protipravnosti zaradi izdanega gradbenega dovoljenja, pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje v točkah 12, 13, 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki v celoti odgovarjajo tudi na ponovljene pritožbene navedbe o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, ko je ugotovilo, da je bil za postavitev ograje predhodno potreben načrt organizacije ureditve gradbišča.

12Prvi odstavek 78. člena GZ-1 določa, da investitor pred začetkom novogradnje, rekonstrukcije ali odstranitve zahtevnih in manj zahtevnih objektov zagotovi, da se gradbišče ogradi in zavaruje v skladu z načrtom organizacije gradbišča ter označi z gradbiščno tablo. Gradbišče mora biti ograjeno in označeno z gradbiščno tablo od začetka gradnje do pridobitve uporabnega dovoljenja oziroma dokončanja odstranitve objekta. Tretji odstavek nadalje določa, da mora biti med drugim v času izvajanja gradnje objektov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, v papirni ali elektronski obliki dostopen tudi načrt organizacije gradbišča, kadar je ta predpisan. Pravilnik o gradbiščih nato v 6. členu ureja vsebino načrta organizacije gradbišča, ki določa, da mora slednji med drugim vsebovati tudi namestitev stalnih (za čas gradnje) in začasnih (premičnih) gradbiščnih ograj in zapor, preusmeritev in zavarovanje prometa, namestitev prometnih in drugih znakov za obvestila, prepovedi dostopov ali gibanja, itd. ter morebitne prehode, vhode, dovoze, izhode iz območja gradbišča in priključke na javno cesto. 7. člen Pravilnika o gradbiščih določa, da načrta organizacije ureditve gradbišča ni treba izdelati pri gradnji v lastni režiji, pri gradnji nezahtevnih objektov in pri gradnji objektov iz tretjega odstavka 2. člena. Prvi odstavek 8. člena pa določa še, da je gradbišče treba pred začetkom del ograditi in zavarovati v skladu z načrtom organizacije ureditve gradbišča.

13Skladno z zgoraj povzetimi relevantnimi določbami gradbene zakonodaje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v primeru gradnje manj zahtevnega objekta zunaj lastne režije potrebno gradbišče pred začetkom del ograditi in zavarovati v skladu z načrtom organizacije ureditve gradbišča, ki ga tožena stranka ni imela. Tožena stranka navaja, da sta ograditev gradbišča in zavarovanje gradbišča dve povsem različni zahtevi, pri čemer naj bi bila ograditev gradbišča zgolj postavitev ograje, zavarovanje pa naj bi vključevalo širši spekter ukrepov ter da je tožena stranka ograjo postavila tehnično pravilno, za ograditev pa načrt ni bil zahtevan. Ograditev gradbišča in zavarovanje gradbišča sta skladno z zgoraj povzeto zakonodajo neločljivo povezani zahtevi (in ne dve ločeni zahtevi kot navaja tožena stranka), kar izhaja pravzaprav že iz prvega odstavka 78. člen GZ-1, ki določa, da se gradbišče ogradi in zavaruje v skladu z načrtom organizacije gradbišča. Tudi tožena stranka v pritožbi nato navaja, da je glavni razlog za postavitev ograje prav zaščita ljudi pred nevarnostmi na gradbišču. Ograditev je logično torej namenjena zavarovanju gradbišča. Navedbe tožene stranke, da za ograditev v konkretnem primeru ni potreben naveden načrt, tako ne držijo. V luči zgoraj predstavljenih določb prav tako niso pravilne trditve tožene stranke, da ni podzakonskega akta, ki bi navajal, da investitor ogradi območje gradbišča po načrtu organizacije ureditve gradbišča. Povedano drugače, za ograditev ne zadošča zgolj pridobitev gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje ograditve in zavarovanja gradbišča natančneje ne ureja. Zmotno je torej stališče tožene stranke, da izdano gradbeno dovoljenje avtomatično izključuje protipravnost njenega ravnanja. Namen gradbene zakonodaje je zaščita predvsem javnega interesa pri graditvi objektov (predvsem varnost objektov, spoštovanje načela enakih možnosti, varstvo okolja, ohranjanje narave, varstvo voda, varstvo kulturne dediščine, spodbujanje trajnostne gradnje, itd.).¹

14Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja gradbenega izvedenca pravilno zaključilo, da je obseg, kjer je postavljena gradbiščna ograja, po velikosti pretiran in neupravičen.

15Glede navedb tožene stranke, da ne gre za zlorabo zaupanja tožeče stranke in da ne gre za navidezno izvrševanje pravice, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to v zadevi niti ni relevantno, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Enako niso relevantne navedbe o tem, da naj tožeča stranka ne bi izkazala legalnosti gradnje lastne stavbe in da ima možnost uporabe stopnišča in da ni nikjer določeno, da morajo imeti hiše dostop z vozili okrog celotne stavbe, poleg tega pa ni določene služnosti. V pravdi zaradi motenja posesti se sodišče omeji na ugotavljanje zadnjega posestnega stanja in morebitnega nastalega motenja posesti, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, zato so ti ugovori tožene stranke v pravdi zaradi motenja posesti neupoštevni.

16Kar se tiče izdelanega izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje izdelano vestno, strokovno in v skladu z navodili oziroma postavljeno nalogo sodišča. V mnenju ter ob neposrednem zaslišanju je sodni izvedenec odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in odgovoril na pripombe tožeče in tožene stranke. Glede izjave izvedenca, da ni potrebno, da je gradbišče ograjeno do pridobitve uporabnega dovoljenja, pa sodišče ocenjuje, da je to stvar pravne presoje sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da mora biti gradbišče v skladu s 78. členom GZ-1 ograjeno do pridobitve uporabnega dovoljenja oz. dokončanja odstranitve objekta, vendar pa to v tej zadevi niti ni bistveno, saj je bilo ključno vprašanje, ali je bila ograditev protipravna ali ne. Glede Odloka o izvedbenem delu občinskega načrta Občine Šmartno pri Litiji, ki v 21. členu določa, da je minimalna velikost gradbene parcele v naselju, kjer ima tožena stranka gradbišče, 600 m2, sodišče poudarja, da je izvedenec pojasnil, da sta gradbena parcela in gradbišče dva različna pojma, zato tudi te pritožbene navedbe niso relevantne. Gradbišče je zemljišče ali objekt, na katerem se izvaja gradnja in ki je potreben za njeno izvajanje, pojem gradbena parcela pa se uporablja pri projektiranju objektov na področju prostorskega načrtovanja in predstavlja celotno parcelo na kateri poteka gradnja.

17Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je nihče ni opozoril, da bi morala pridobiti naveden načrt in da se v praksi običajno ne izdelujejo pri gradnji tovrstnih objektov. Pritožbeno sodišče poudarja, da to niti ni bistveno. Zakon (GZ-1) in podzakonski akti (Pravilnik o gradbiščih) kot že zgoraj natančno predstavljeno jasno določajo, da je načrt organizacije ureditve gradbišča treba izdelati pred ograditvijo gradbišča. Obveznost priprave načrta torej obstaja, ne glede na velikost objekta ali prakso.

18Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločanju na pritožbeni ravni, zato tudi ona sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (priv odstavek 155. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ To izhaja tudi iz 2. člena GZ-1, ki ureja namen tega zakona.