VSM Sklep PRp 138/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog Postaje prometne policije Maribor za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz dejstva, da je obdolžilni predlog zoper obdolženca vložen na podlagi 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), zaradi česar bi moral predlagatelj postopka glede na posledice ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja lastnika oziroma uporabnika vozila z obvestilom o kršitvi seznaniti ter ga poučiti o vsebini 8. člena ZPrCP, preden pri sodišču zoper njega vloži predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Ob tem sodišče prve stopnje navaja, da je določba 8. člena ZPrCP jasna, da se za prekršek kaznuje lastnik oziroma uporabnik vozila, če ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, predlagatelj postopka pa v obravnavani zadevi niti ni ugotavljal, kdo je domnevni storilec obravnavanega prekrška, temveč je pri sodišču vložil le predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja zoper lastnika oziroma uporabnika vozila, s katerim je bil prekršek storjen. Sodišče prve stopnje je kot relevantno upoštevalo tudi dejstvo, da iz obdolžilnemu predlogu priloženih fotografij in posnetka na CD ni razviden voznik, temveč le registrska tablica vozila.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje prekrškovni organ kot predlagatelj začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki v pritožbi pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi na podlagi 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1) vložil obdolžilni predlog zoper obdolženca in tako začel postopek o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, obdolženec pa s kršitvijo ni bil neposredno seznanjen. Obveza pošiljanja obvestila o kršitvi z zakonodajo s področja prekrškovnega prava ni predpisana, zato pritožba predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je urejen v 113.a členu ZP-1. V prvem odstavku so določeni pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja in dolžno ravnanje prekrškovnega organa v primeru, ko so ti pogoji izpolnjeni; drugi odstavek ureja takojšnjo izločitev utemeljeno sumljivega storilca iz prometa in fizični odvzem vozniškega dovoljenja, tretji odstavek 113.a člena ZP-1 pa ureja posebno procesno situacijo, ko je prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom in takojšnja izločitev voznika in odvzem listine (dovoljenja) na kraju dejanja po naravi stvari nista možna. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča drugi in tretji odstavek 113.a člena potrebno razumeti kot izvedbeni določbi prvega odstavka, kar pomeni, da se lahko tako drugi kot tretji odstavek 113.a člena ZP-1 uporabita le, če so izpolnjeni pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1. V primeru drugega odstavka to izhaja iz jezikovne razlage, saj ta odstavek izrecno določa, da pooblaščena uradna oseba na kraju dejanja ravna po tem odstavku, če ugotovi, da so podani pogoji iz prejšnjega (torej prvega) odstavka tega člena; enako pa se po stališču pritožbenega sodišča tudi tretji odstavek 113.a člena ZP-1 lahko uporabi le, kadar so izpolnjeni pogoji za začasen odvzem vozniškega dovoljenja iz prvega odstavka tega člena. Čeprav v tretjem odstavku 113.a člena ZP-1 ni neposredne oziroma izrecne navezave na prvi odstavek istega člena, po oceni pritožbenega sodišča namenska in tudi sistemska razlaga te določbe daje podlago za sklep, da morajo biti tudi v primeru, ko je prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom in storilec na kraju dejanja s kršitvijo ni seznanjen, za začasni odvzem vozniškega dovoljenja izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1.

5Temeljni pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, ki izhaja iz določbe prvega odstavka 113.a člena, je utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerih se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V obravnavani zadevi je, kot je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, obdolžilni predlog vložen na podlagi domneve odgovornosti lastnika vozila, ki jo določa 8. člen ZPrCP. Domneva, da je prekršek storil obdolženec kot lastnik vozila, torej ni rezultat ugotovitev oziroma preverjanja utemeljenega suma s strani prekrškovnega organa, ampak temelji na zakonski določbi. Zakon pa domnevo odgovornosti lastnika izrecno določa kot izpodbojno. Posledično pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bil začasni odvzem vozniškega dovoljenja lastniku vozila brez da bi se imel ta možnost izreči o izpodbojni domnevi svoje odgovornosti iz 8. člena ZPrCP, zakonsko čezmeren. Čeprav ZP-1 pošiljanja obvestila o ugotovljeni kršitvi v primeru iz tretjega odstavka 113.a člena izrecno ne določa, pa ta obveznost smiselno izhaja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 v povezavi z 8. členom ZPrCP, saj se lahko le na ta način domneva odgovornosti lastnika iz 8. člena ZPrCP tudi na dejstveni ravni ustrezno prekrije s pojmom utemeljenega suma, ki je po prvem odstavku 113.a člena ZP-1 pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja storilcu. Hkrati pa takšno ravnanje po presoji pritožbenega sodišča nalaga tudi temeljno načelo poštenega postopka.

6Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj tudi ob preizkusu tega sklepa v okviru analogne uporabe 159. člena ZP-1 ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.