VSK Sodba PRp 106/2025

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Storilka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni kot neutemeljeno zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa št. 5550098903892 z dne 17.7.2023. Zoper sodbo se storilka pritožuje. Sodišče v sodbi ni navedlo, katere dokaze je izvedlo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Vpogled v spis prekrškovnega organa ne zadošča za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. A. in zavrnitve tudi ni obrazložilo, prav tako ni izvedlo obravnave in ni zaslišalo nikogar od storilke. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj ni šlo za prevoz tovora, temveč za reševanje, saj na cestišču, na katerem je prišlo do okvare, ni bilo mogoče pretovoriti tovora še na tretje vozilo. Šlo je le za prevoz tovora do prvega možnega mesta, na katerem je bil možen pretovor. Tak položaj je mogoče šteti pod izjeme, določene v Uredbi EU št. 561/2006. Sodišče se tudi ni v zadostni meri opredelilo do ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Storilka vozniku ni odredila ravnanja v nasprotju s pravili in je v danem primeru zagotovila vse, da bi prekršek preprečila. Ker je šlo za reševanje, je bilo delo pravilno organizirano, voznik pa je spoštoval predpise glede samega reševanja. V zvezi z vozniku danimi navodili je storilka predlagala zaslišanje A. A., ki pa ga sodišče neutemeljeno ni izvedlo. S tem je storilki onemogočilo izpolnitev dokaznega bremena. Sklicuje se na jasno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi IV Ips 68/2017.

2Pritožba ni utemeljena.

3Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sklicevanje na določbe Uredbe EU št. 561/2006 je namreč v tej pritožbeni zadevi neutemeljeno¹, saj ta uredba določa pravila o času vožnje, odmorih in času počitka za voznike in se nanaša na boljšo delovno prakso v sektorju cestnega prometa. Uredba ne ureja pravil za privezovanje tovora. Ta so določena v Zakonu o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki pri 74. členu ne določa nobenih izjem. Tovor mora biti na in v vozilu naložen in pritrjen tako, da (med ostalim) ne predstavlja nevarnosti ali ovire za druge udeležence cestnega prometa in se ne razsipa ali pada z vozila. V postopku se je izkazalo, da je bil tovor na vozilu, last storilke, neustrezno pritrjen², pri čemer se je prevoz izvajal pri izvajanju dejavnosti storilke. Ne glede na to, da naj bi šlo za intervencijo, so torej izpolnjeni zakonski znaki prekrška po devetem odstavku 74. člena ZPrCP.

4Pritožnica napačno razume vlogo sodišča pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo. Sodišče ne izvaja dokaznega postopka "od začetka", temveč ga le dopolni, če storilec s svojimi pravočasnimi navedbami, za katere predlaga tudi primerne dokaze, vzbudi dvom v dejansko stanje, kakršnega je ugotovil prekrškovni organ.

5V odgovoru na poziv prekrškovnega organa³, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, je storilka v zvezi s prekrškom po 74. členu ZPrCP navajala le, da ni šlo za prevoz, da je njeno vozilo namenjeno reševanju in da je bil tovor pritrjen pravilno, ker reševalno vozilo nima priklopov za takšne stvari. Ker gre pri ugovorih dejansko za pravna vprašanja, sodišču ni bilo treba izvajati dokaznega postopka. Kot rečeno, določba 74. člena ZPrCP nima izjem, zato storilka s sklicevanjem na to, da vozilo ni namenjeno prevozu, ne more uspeti, saj je tovor dejansko prevažala po avtocesti in s tem potencialno ogrožala druge udeležence v prometu.

6Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da se storilka ni uspela razbremeniti odgovornosti po določbi tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Ne zadošča namreč, da pravna oseba izkaže, da je bil neposredni storilec seznanjen s pravilnim ravnanjem, pravna oseba mora sprejeti tudi ustrezne ukrepe dolžnega nadzorstva. Kateri so ti ukrepi, je odvisno od konkretnih okoliščin in ni treba, da so predpisani z zakoni ali podzakonskimi akti. Pomembno je le, da so ti ukrepi primerni in sorazmerni (tako odločba Ustavnega sodišča Up-548/15-17 z dne 17.10.2019). V predmetni zadevi gre za kršitev (nepravilno pritrjen tovor na tovornem vozilu), ki za druge udeležence v prometu predstavlja veliko nevarnost, saj so posledice, če se tovor med vožnjo razsuje po cesti, lahko zelo hude. To pa pomeni, da je od pravne osebe mogoče zahtevati celo več aktivnosti pri izvajanju dolžnega nadzorstva. Nobene take aktivnosti pa ni storilka (na kateri je trditveno breme) zatrjevala. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokaznega postopka, saj se storilka tudi v primeru, da bi se vse njene navedbe izkazale za resnične, ne bi mogla razbremeniti odgovornosti.

7Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8Pritožnica mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 150,00 EUR sodne takse za pritožbo.

¹ V odločbi o prekršku je prekrškovni organ ugotovil, da pravna oseba ni odgovorna za prekršek po določbah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, ki se sklicuje na Uredbo EU št. 561/2006. Ta očitek torej ni več predmet postopka.
² Pritrjen bi moral biti z najmanj štirimi vrtljivi zaklepi, zaskočenimi v ustreznem položaju.
³ V obvestilu je bila storilka opozorjena, da mora v odgovoru navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v svojo korist, ker jih sicer ne bo mogla več uveljavljati. V zahtevi za sodno varstvo storilka ni niti skušala upravičiti prepoznega predlaganja dokazov.