74. člen ZPrCP

Uredba EU št. 561/2006 ne ureja pravil za privezovanje tovora. Ta so določena v Zakonu o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki pri 74. členu ne določa nobenih izjem. Tovor mora biti na in v vozilu naložen in pritrjen tako, da (med ostalim) ne predstavlja nevarnosti ali ovire za druge udeležence cestnega prometa in se ne razsipa ali pada z vozila. V postopku se je izkazalo, da je bil tovor na vozilu, last storilke, neustrezno pritrjen, pri čemer se je prevoz izvajal pri izvajanju dejavnosti storilke. Ne glede na to, da naj bi šlo za intervencijo, so torej izpolnjeni zakonski znaki prekrška po devetem odstavku 74. člena ZPrCP.

Neustrezna pritrditev tovora lahko povzroči njegovo premikanje in razsutje na vozišče, kar predstavlja veliko ogrozitev varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu, prekoračitev največje dovoljene mase ter osne obremenitve po navodilih proizvajalca pa ogroža stabilnost vozila in povzroča nevarnost za tehnično izpravno delovanja vozila, s tem pa se nadalje ogroža varnost cestnega prometa. Zato prekrškov, kot jih je storil storilec 24. 8. 2020, ni mogoče šteti kot prekrške neznatnega pomena, četudi v konkretnem primeru do škodljivih posledic ni prišlo.

Sporno v tej zadevi je, kaj pomeni besedna zveza "na vozilu" v določbi šestega odstavka 74. člena ZPrCp. Ta določa, da mora biti tovor naložen in pritrjen v skladu s predpisom, s katerim se podrobneje predpiše način namestitve, pritrditve in zavarovanja tovora na vozilu. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da besedna zveza "na vozilu" vključuje vse položaje, ko se tovor prevaža z vozilom v cestnem prometu.

V primeru namreč, ko sodišče v hitrem postopku o prekršku dopolnjuje dokazni postopek po pravilih rednega postopka, je zavezano (prvi odstavek člena 68 ZP-1) enako skrbno raziskati tako dejstva in okoliščine, ki storilca obremenjujejo, kot tudi tista, ki so mu v korist. To pomeni, da mora ravnati v skladu z načelom materialne resnice. Dokazna ocena slehernega dokaza, ki se izvaja v postopku o prekršku, mora biti namreč napolnjena z vsebino, torej s pogledom in ovrednotenjem konkretnega dokaza s strani sodišča, torej z obrazložitvijo, zakaj je izpoved določene priče (ne)verodostojna, ne zadostuje pa le zapis, da sodišče v izpoved določene priče ne dvomi, kot to izhaja iz dokazne ocene prvega sodišča.

Prvostopenjsko sodišče ni postopalo skladno z načelom materialne resnice iz 68. člena ZP-1, saj je le na podlagi navedb pravne osebe v zahtevi za sodno varstvo in priloženih dokazil zaključilo, da je storilka izkazala izpolnitev dolžnosti seznanitve voznika, kako mora dela opravljati oziroma da prevoza tovora ne sme opraviti brez dovoljenja, če presega dimenzije.

Neposredni storilec prekrška, ki ima hkrati status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, se obravnava po določbah o odgovornosti odgovorne osebe za prekršek samo, če predpis, ki določa prekršek, ne določa tudi odgovornosti neposrednega storilca za prekršek. Sicer za prekršek odgovarja kot neposredni storilec prekrška. Novelirani 15. člen ZP-1 je pojem odgovorne osebe razširil, saj statusa odgovorne osebe ne veže več na „opravljanje poslov“, ampak na „opravljanje dela“.