UPRS Sodba I U 862/2021-32

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-946/2014-100 z dne 2. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo razveljavil gradbeno dovoljenje št. 351-47/95 z dne 24. 10. 1996, s katerim je bila investitorju A. A. dovoljena gradnja nadomestnega poslovnega objekta, postavitev plinskega kontejnerja in komunalna ter zunanja ureditev na zemljišču parc. št. 649/1 in 649/2 k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je o gradbenem dovoljenju odločal v ponovljenem postopku, na podlagi predloga za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja in gradbenega dovoljenja, ki je bil podan 23. 1. 1997. V postopku obnove lokacijskega dovoljenja je bilo lokacijsko dovoljenje razveljavljeno, odločba je postala pravnomočna z dnem 12. 4. 2018, na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1177/2017 z dne 12. 4. 2018. Upravni organ na podlagi napotil iz sodbe Upravnega sodišča 1290/2019 z dne 2. 7. 2020 ugotavlja, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdelano v skladu s pogoji prve točke lokacijskega dovoljenja št. 351-47/95, z dne 29. 4. 1996, vezano na določilo 19. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), saj je v lokacijskem dovoljenju pogoj, da mora biti tlorisni gabarit objekta 34 × 12 m s toleranco (+, -1 m), kar bi v tem primeru pomenilo maksimalni gabarit objekta 35 m x 13 m, v predmetnem primeru, pa je v načrtu arhitekture gabarit objekta presežen za 0,7 m in tako znaša 35,7 × 12,5 m, kar ni v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja, kot to določa 19. člen ZGO. O navedenem je seznanil investitorja, ki je v pisni izjavi navedel, da je investitor že zgradil objekt in gradnjo izkazal z gradbenimi dnevniki, ter je seveda na takšen način izčrpal pravice iz pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V skladu s sodno prakso na tem področju, kakor tudi skladno z ustavnopravnim načelom pridobljenih pravic na podlagi pravnomočnega upravnega akta, tega ni več mogoče odpraviti, saj je pravna posledica iz tega že nastala. Upravni organ je glede na navedbo investitorja v izogib ponavljanju odloča, kot izhaja iz izreka.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov in investitorja zavrnil.

3Tožnik v tožbi navaja, da bi bilo treba gradbeno dovoljenje odpraviti, ker ob izdaji gradbenega dovoljenja 24. 10. 1996 niso bile podane osnovne predpostavke, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, ki je bilo pravnomočno šele 12. 4. 2018, torej 22 let kasneje, kot je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Lokacijsko dovoljenje, ki je obstajalo na dan 29. 4. 1996, je bilo v postopku obnove, z odločbo z dne 20. 1. 2017 razveljavljeno, torej je bilo pred tem izdano gradbeno dovoljenje nezakonito. Kasnejša izdaja lokacijskega dovoljenja, ki je postalo pravnomočno s sodbo I U 1177/2017 z dne 12. 4. 2018, ne more sanirati pred tem izdane odločbe. O tem se drugostopenjski organ ni izjasnil, prvostopenjski organ ni obrazložil, zakaj razveljavitev in ne odprava. Sodba Upravnega sodišča I U 1290/2019 navaja razloge, zakaj je lokacijsko dovoljenje razveljavljeno. V zadevi izdanega gradbenega dovoljenja tudi ni spoštovan 36. člen ZGO, ker za izdano gradbeno dovoljenje ni osnovne predpostavke, saj ni bilo predloženo pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Praviloma se postopek v obnovi odpravi, če je mogoče odpraviti pravne posledice nezakonite odločbe. Tožnikoma pa je bila vzeta svetloba, nastaja jima vlaga, vzet jima je razgled. Gradbeno dovoljenje je pa je treba odpraviti tudi, ker ostali pogoji niso podani. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano za poslovni objekt, vendar na tej parceli prej poslovni objekt ni stal. Poleg tega pa ni pogojev po določbah 36. do 41. člena ZGO in ne po 30. členu ZGO. Predlagata odpravo izpodbijanih odločb ter da sodišče gradbeno dovoljenje št. 351-47/95 z dne 24. 10. 1996 odpravi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Stranka z interesom je na tožbo odgovorila ter prereka navedbe tožeče stranke ter uveljavlja tožbene novote.

6Stranki v pripravljalnih vlogah ponavljata svoje navedbe.

7Tožba je utemeljena.

8Predmet upravnega spora je odločba organa, izdana v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-47/95 z dne 24. 10. 1996, investitorju A., d.o.o., ki se je začel na predlog B. in C., ter ga sedaj vodita njuna pravna naslednika, tožnika. Z izpodbijano odločbo je bilo gradbeno dovoljenje št. 351- 47/95, z dne 24. 10. 1996 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje z dne 24. 10. 1996) razveljavljeno.

9Tožnika ugovarjata nepravilni odločitvi, ker je organ gradbeno dovoljenje razveljavil, moral pa bi ga odpraviti, odprava pa je potrebna (iz razloga kršitve materialnega prava), saj ob izdaji gradbenega dovoljenja niso bile podane osnovne predpostavke za izdajo, to je pravnomočno lokacijsko dovoljenje in kršitvi določb postopka, ker ne prvostopenjski in ne drugostopenjski organ nista obrazložila odločitve, zakaj gradbeno dovoljenje le razveljaviti.

10Po določbi 270. člena ZUP organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku, in ki se zberejo v obnovljenem postopku, izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka. Z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo. V tem drugem primeru lahko organ, glede na vse okoliščine posameznega primera prejšnjo odločbo odpravi ali jo razveljavi. Ali je treba v posameznem primeru odločbo odpraviti ali razveljaviti, ZUP posebej ne določa. V obnovljenem postopku se odpravi nezakonita prejšnja odločba, če je mogoče za nazaj odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Takšno stališče izhaja iz pravnih učinkov odprave, ki jih ZUP določa v prvem, odstavku 281. člena. Po navedenem členu učinkuje odprava za nazaj, in sicer od dneva, s katerim je pravno učinkovala prejšnja odločba. Ker se z odpravo vzpostavlja prejšnje pravno stanje, to je pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo prejšnje odločbe, je odprava mogoča samo v primeru, če prejšnja odločba še ni bila izvršena, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile izkoriščene. Če pa se prejšnja odločba razveljavi, se pravne posledice, ki so nastale na njeni podlagi, ne bodo odpravile, iz nje pa ne bodo mogle nastati nobene nadaljnje pravne posledice (drugi odstavek 281. člena ZUP). Zato mora pristojni organ v primeru, če ugotovi, da so podani razlogi za nadomestitev prejšnje odločbe, odločiti glede na okoliščine posameznega primera s presojo dejanskih in pravnih okoliščin zadeve in odločbo, ki je predmet obnove odpraviti oziroma razveljaviti.

11Praviloma bo morala biti prejšnja odločba odpravljena, ker je namen obnove postopka poprava napake, do katere je prišlo v prejšnjem postopku pri ugotavljanju dejanskega stanja in zatem pri odločanju v upravni zadevi. Vrnitev v stanje pred napako pa nujno narekuje odpravo dokončne odločbe v vseh primerih, ko je mogoče za nazaj popraviti pravne posledice, ki izhajajo iz nove odločbe. Okoliščine posameznega primera pa so lahko takšne, da nikakor ni več mogoče odpraviti pravnih posledic, ki jih je povzročila prejšnja odločba, ali ne bi bilo primerno odpraviti nastale pravne posledice. V tem primeru bo zato na mestu razveljavitev prejšnje odločbe. Za odločitev o tem, ali je potrebno prejšnjo odločbo v ponovljenem postopku odpraviti ali razveljaviti, je torej pomembna presoja dejanskih in pravnih okoliščin. Dejanske okoliščine se nanašajo na izvršenost prejšnje odločbe, pravne okoliščine pa na pridobljene pravice, obveznosti ali pravne koristi.

12V obravnavanem primeru pa v obnovljenem postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki jih zahteva 280. člen ZUP. Torej ugotovljene niso bile dejanske in pravne posledice gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 1996 in v zvezi s tem vprašanjem njegova odprava ali razveljavitev. V ponovnem postopku bo zato treba, da se zadosti standardu obrazložitve odločbe (214. člen ZUP) in da bo možno odločitev preizkusiti, ugotoviti, ali obstojijo razlogi za odpravo gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 1996, ali pa, kot zatrjuje stranka z interesom investitor, razlogi za razveljavitev. Ker se o navedenem nista izjasnila ne prvostopenjski in ne drugostopenjski organ (kljub pritožbeni navedbi tožnikov), sodišče izpodbijane odločbe v smeri postavljenega ugovora ne more preizkusiti, kar je kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

13V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral upravni organ navesti razloge za svojo odločitev in ne le povzeti navedb investitorja, ki jih je ta podal v izjasnitvi, ter se nekonkretizirano sklicevati nanje. Posledično, ker sodišče vrača zadevo prvostopenjskemu organu v nov postopek, se ne opredeljuje do preostalih materialnopravnih ugovorov, ki se deloma nanašajo tudi na razloge v zvezi z odpravo oziroma razveljavitvijo gradbenega dovoljenja v obnovljenem postopku.

14Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek, sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker je tožbi ugodilo zaradi kršitve pravil postopka, stranka z interesom in tožena stranka pa sta se glavni obravnavi odpovedali.

15Tožeča stranka je s tožbenim predlogom predlagala odločanje v sporu polne jurisdikcije. Po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem postopku pa dejanske okoliščine (pa tudi pravne) v zvezi z gradbenim dovoljenjem z dne 24. 10. 1996 niso bile ugotovljene, tako da sodišče ugotavlja, da podatki postopka za odločitev v sporu polne jurisdikcije ne dajejo zanesljive podatke za odločitev.

16Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečano za 22% DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu). Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

17O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke, ki pa v predmetnem upravnem sporu ni uspela, zato je sodišče stroške stranke z interesom, glede na načelo uspeha v pravdi zavrnilo.