VSL Sklep I Ip 411/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem ugodilnem delu I. točke izreka ter v izpodbijani II. točki izreka, potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi I 190/2024 z dne 12. 12. 2024 razveljavilo v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe nad zneskom glavnice v višini 2.475,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2024 do plačila, ter na zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 24,86 EUR od 28. 11. 2024 do 29. 11. 2024 (utemeljene so od 29. 11. 2024 dalje), in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo, v preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka sklepa) ter odločilo, da upnik sam nosi stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa).

2Upnik je vložil pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnika v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V obširni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot v sklepu o izvršbi. Takšna situacija je pravno nevzdržna in pomeni poseg v načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Zapadlost celotne terjatve je zlahka ugotovljiva zgolj z jezikovno razlago besedila sodne poravnave brez potrebnega dodatnega dokazovanja. Očitno je, da sodišče ni upoštevalo ne pravne teorije ne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki bi se nanašala konkretno na sodne poravnave, ni, je pa sodna praksa, ki se nanaša na neposredno izvršljive notarske zapise. To je potrebno primerljivo uporabiti tudi za sodne poravnave, saj gre za enake dejanske in pravne situacije. Upnik negativnih dejstev ne more in mu jih ni treba dokazovati, dovolj je, da navede, da dolžnik dveh obrokov ni plačal ali v celoti ali v roku. S tem je zadostil trditvenemu bremenu na podlagi besedila sodne poravnave. Dolžnik je tisti, ki bi navedeno lahko izpodbil na podlagi ugovornega razloga plačane terjatve, vendar sam v ugovoru priznava, da je plačal z zamudo, in še to samo prvi obrok.

Sodišče tudi napačno navaja, da rok zapadlosti celotne terjatve v poravnavi ni določen. Prav tako napačno tolmači, kaj pomeni bodoče negotovo dejstvo. Bodoče negotovo dejstvo je, ali bo prišlo do zamude ali neplačila. Navedba sodišča, da zapadlost celotne terjatve ne izhaja iz zapisnika o poravnavi in da taka poravnava ni izvršilni naslov za izterjavo celotne terjatve, je zaskrbljujoče in ruši temelje pravne države in pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena URS. Gre za stališče, ki je v nasprotju s primerljivo in uporabljivo teorijo in sodno prakso. S tem v zvezi se upnik sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 46/2022 z dne 5. 10. 2022 in na VSL sklep I Ip 46/2023 z dne 2. 2. 2023. V obravnavani zadevi je situacija identična, pri čemer je sodna poravnava sklenjena pred sodiščem, kar ji daje še toliko večjo težo in bi bil skrajni absurd, da bi se upnika sililo v dodatno dokazovanje zapadlosti, ki nesporno izhaja iz same poravnave in ni odvisna od volje strank. Neustaven bi bil položaj, ko upnikom, ki terjajo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ne bi bilo treba dodatno dokazovati zapadlosti, upnikom v identičnem položaju na podlagi sodne poravnave pa bi bilo treba. Takšna zahteva bi bila ne le v nasprotju s citirano sodno prakso, ampak tudi z upnikovo ustavno pravico do sodnega varstva.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Sodišče skladno s prvim odstavkom 17. člena ZIZ izvršbo dovoli na podlagi izvršilnega naslova, po 1. točki drugega odstavka istega člena pa je izvršilni naslov tudi izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava. Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla (prvi odstavek 20. člena ZIZ), zapadlost terjatve pa se dokazuje z zapisnikom o sodni poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20. člena ZIZ). Če zapadlosti na način iz prejšnjega odstavka ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla (tretji odstavek 20. člena ZIZ).

7Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Kranju I Pg 106/2024 z dne 3. 10. 2024 v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 106/2024 z dne 9. 10. 2024. Navedel je, da mora po sodni poravnavi dolžnik upniku plačati znesek 24.757,50 EUR v 10 zaporednih mesečnih obrokih, z zapadlostjo prvega obroka 29. 10. 2024 in zadnjega obroka 31. 7. 2025, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Kot je dalje navedel upnik, v primeru zamude s plačilom katerihkoli dveh odprtih obrokov (delno ali v celoti), predčasno zapadejo v plačilo s prvim dnem zamude drugega takšnega obroka vsi do takrat še nezapadli obroki ter je v tem primeru tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od celotnega zapadlega dolga do dneva do dneva zapadlosti tega drugega obroka dalje do plačila. Glede na navedbe v predlogu za izvršbo dolžnik ni pravočasno plačal niti prvega obroka, in sicer ga je plačal šele dne 28. 11. 2024 v višini 2.475,75 EUR, torej brez zakonskih zamudnih obresti.

8Upnik je tako, po vračunanju opravljenega plačila, predlagal izvršbo zaradi izterjave glavnice v višini 24,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2024 do plačila in glavnice v višini 22.281,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2024 do plačila ter stroškov izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 12. 12. 2024 predlagano izvršbo v celoti dovolilo. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi in je ugovoru delno ugodilo ter sklep o izvršbi I 190/2024 z dne 12. 12. 2024 razveljavilo v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe nad zneskom glavnice v višini 2.475,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2024 do plačila, ter na zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 24,86 EUR od 28. 11. 2024 do 29. 11. 2024 (utemeljene so od 29. 11. 2024 dalje) ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. V ostalem delu je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrnilo.

9V zvezi s svojo odločitvijo o delni ugoditvi ugovoru je sodišče prve stopnje obrazložilo, da v sodni poravnavi rok zapadlosti celotne terjatve ni določen, določen je le rok zapadlosti posameznega obroka. Pri zapadlosti zaradi zamude dveh obrokov gre za bodoče negotovo dejstvo, ki sta ga stranki v celoti predvideli, nastopi pa po sklenitvi sodne poravnave. Zato nastopa takega dejstva ni mogoče dokazovati z zapisnikom o poravnavi, ker iz njega ne izhaja. Zapadlost je v takih primerih odvisna od bodočega, negotovega dejstva - zamude pri plačilu dveh mesečnih obrokov. Zato je treba to dejstvo ugotoviti na zakonsko predpisan način (drugi in tretji odstavek 20. člena ZIZ). Taka sodna poravnava ni primeren izvršilni naslov za izterjavo celotne terjatve, ki iz nje izhaja, samo zaradi nastopa dejstva predčasne zapadlosti zaradi neplačila. Sodna poravnava je v takem primeru primeren izvršilni naslov le za neplačane posamezne že zapadle obroke, saj je njihova zapadlost časovno točno določena. V primeru take sodne poravnave zakon določa, da se zapadlost dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla. Sodišče je tako za konkretni primer ugotovilo, da ker upnik ni dokazal zapadlosti na zakonsko predpisan način, sodna poravnava ni izvršljiva in ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo za predčasno zapadlo neplačano terjatev z zapadlostjo od zapadlosti drugega neplačanega obroka dalje do plačila.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi glede zapadlosti celotne terjatve zavzelo drugačno stališče kot v izpodbijanem sklepu o ugovoru. Drži sicer, da je sodišče ob odločanju o predlogu za izvršbo zavzelo drugačno stališče kot v izpodbijanem sklepu pri odločanju o ugovoru. Vendar pa to samo zase ne pomeni nobene nezakonitosti, saj je ugovorni postopek namenjen preizkusu sklepa o izvršbi in je zato razumljivo, da lahko sodišče v sklepu o ugovoru presodi tudi drugače kot v sklepu o izvršbi.

11Višje sodišče sicer zaključku sodišča prve stopnje, kot ga je zavzelo v izpodbijanem sklepu o ugovoru, pritrjuje. V trenutku vložitve predloga za izvršbo dne 9. 12. 2024 sta po sodni poravnavi v plačilo zapadla le dva obroka, in sicer za oktober 2024 in november 2024, kljub temu pa je upnik izvršbo zahteval zaradi izterjave celotne terjatve, torej tudi še nezapadlih obrokov, in sicer na podlagi v sodni poravnavi dogovorjenega pogoja za predčasno zapadlost celotne terjatve. Zapadlost celotne terjatve torej ob ugotovljenem v trenutku vložitve in odločanja o predlogu za izvršbo ni izhajala iz zapisnika o sodni poravnavi, saj je bila odvisna od nastopa bodočega, negotovega dejstva, nastop katerega (in posledično takojšnjo zapadlost celotne terjatve) pa je treba izkazovati s kvalificirano listino, to je z javno ali s po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno sodno odločbo, izdano v pravdnem postopku (drugi in tretji odstavek 20. člena ZIZ).¹,² Iz podatkov spisa izhaja, da upnik zahtevi po izkazu zapadlosti s kvalificirano listino v smislu teh določb ni zadostil, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12Da bi predložil kvalificirano listino, upnik v pritožbi niti ne trdi. Nasprotno meni, da v predmetni situaciji, ko je zapadlost obveznosti vezana na nastop negativnega dejstva (neplačilo dveh obrokov), zapadlosti ni dolžan izkazovati na način iz drugega in tretjega odstavka 20. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo. Upnik se ob tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 46/2022 z dne 5. 10. 2022 ter na VSL sklep I Ip 46/2023 z dne 2. 2. 2023, takim navedbam pa ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče in Višje sodišče v Ljubljani sta sicer res zavzeli stališče, ki ga navaja upnik, vendar pa se to stališče nanaša na izkazovanje zapadlosti terjatev iz notarskega zapisa in ga ni mogoče širiti tudi na izkazovanje zapadlosti terjatve iz sodne poravnave. Za terjatve iz notarskih zapisov je namreč v tretjem odstavku 20.a člena ZIZ predvidena možnost poenostavljenega izkazovanja zapadlosti (zgolj z upnikovo enostransko izjavo), medtem ko za izkazovanje zapadlosti terjatve iz sodne poravnave taka možnost zakonsko ni predvidena oziroma ZIZ po že obrazloženem predvideva izkazovanje zapadlosti izključno s kvalificirano listino.³

13Poleg navedenega je v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 46/2022 obravnavan položaj, ko predčasno zapadlost v primeru zamude s plačilom posameznega obroka z dnem zapadlosti neplačanega obroka določa že sam zakon - četrti odstavek 103. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in ne sodna poravnava.

14Glede na pojasnjeno višje sodišče tudi ni sledilo pritožbenemu razlogovanju, da stališče, kakršnega je v izpodbijanem sklepu zavzelo sodišče prve stopnje, ni v skladu s pravico upnika do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS). Kot rečeno, je veljavna zakonska ureditev glede izkazovanja zapadlosti terjatve pri sodni poravnavi in notarskem zapisu različna ter se v pritožbi citirana sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 46/2022 ter VSL sklep I Ip 46/2023 nanašata na notarski zapis in ne na sodno poravnavo. Tudi argumentu upnika, da ni razloga za razlikovanje glede izkazovanja zapadlosti sodne poravnave in notarskega zapisa, upoštevaje jasno zakonsko ureditev, višje sodišče zato ni sledilo.

15Pritožbeno stališče upnika, da je zapadlost celotne terjatve izkazal že zgolj z zatrjevanjem zamude s plačilom prvega obroka in zatrjevanjem neplačila kateregakoli drugega obroka, se torej izkaže za napačno, izpodbijana odločitev o delni ugoditvi ugovoru zaradi neizkazane zapadlosti celotne terjatve, pa je pravilna.

16Sodišče prve stopnje je končno pravilno ugotovilo, da je v ugovornem postopku v pretežnem delu uspel dolžnik in je tako pravilna tudi odločitev o upnikovih stroških ugovornega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem ugodilnem delu I. točke izreka ter v izpodbijani II. točki izreka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Prim. dr. Damjan Orož, Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, 2018, stran 115.
² Tako tudi VSL Sklep II Ip 1504/2022 z dne 13. 12. 2022, VSL Sklep I Ip 833/2022 z dne 24. 8. 2022, VSL Sklep II Ip 131/2022 z dne 16. 2. 2022, VSL Sklep III Ip 3476/2016 z dne 7. 12. 2016, VSL sklep I Ip 2817/2016 z dne 26. 10. 2016...
³ Prim. VSL sklep I Ip 1048/2023 z dne 10. 10. 2023.