VSM Sodba I Cp 307/2025

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v VII. točki izreka delež 57,52% nadomesti z deležem 89,43% in delež 42,48% z deležem 10,57%. V preostalem delu se njena pritožba zavrne.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne v celoti in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 1.293,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ustavilo pravdni postopek glede ugotovitve neveljavnosti vknjižbe ter izbrisa hipoteke na nepremičnini z ID številko ..., k. o. X., stavba 1315 del stavbe 601, stanovanje št. 1, vknjižene v korist toženke v višini 179.000,00 CHF z zapadlostjo 30. 11. 2016 z ID omejitve ..., v točki II izreka ugotovilo, da so pogodba o dolgoročnem kreditu v CHF z dne 13. 12. 2006, Aneksa št. 1 k tej Pogodbi z dne 15. 6. 2017 ter Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) z dne 15. 12. 2006, sklenjeni med prvotožnikom kot kreditojemalcem, drugotožnico kot solidarnim porokom in tretjetožnikom kot zastaviteljem, nične. V III. točki izreka ugotovilo, da je vknjižba hipoteke na nepremičninah parc. št. 173/1, k. o. Y., katerih solastnika sta prvotožnik in drugotožnica, vsak do 1/2, vknjižena v korist toženke v višini 179.000,00 CHF z zapadlostjo 30. 11. 2036 z ID omejitve ... neveljavna, v točki IV. izreka vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se pri nepremičninah parc. št. 173/1, k. o. Y., parc. št. 173/2, k. o. Y. in parc. št. 173/3, k. o. Y., katerih solastnika sta prvotožnik in drugotožnica, vsak do 1/2, izbriše hipoteka vknjižena v korist toženke v višini 179.000,00 CHF z zapadlostjo 30. 11. 2036 z ID omejitve ..., v točki V. izreka toženki naložilo plačilo zneska 15.325,35 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi¹, v točki VI. izreka tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo ter v točki VII. izreka odločilo o pravdnih stroških.

2Zoper zgornjo odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer se tožniki² konkretno pritožujejo zoper III. in VII. točko izreka sodbe, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), toženka pa se konkretno pritožuje zoper II., III., IV. in VII. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP.

3Tožniki navajajo, da so neveljavnost vknjižbe uveljavljali tudi za nepremičnini parc. št. 173/2 in parc. št. 173/3, iz točke III. izreka pa slednje ne izhaja, čeprav iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je njihov zahtevek po izbrisu utemeljen tudi za navedeni nepremičnini. Menijo, da gre za napako pri zapisu in predlagajo spremembo III. točke izreka izpodbijane sodbe. Glede odločitve o stroških pa navajajo, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP. S tožbo so kumulirali različne nedenarne zahtevke in denarni zahtevek, pri čemer so v celoti uspeli z vsemi nedenarni zahtevki ter v deležu 57,72% z denarnim zahtevkom. V obravnavanem primeru bi sodišče prve stopnje moralo uspeh v postopku oceniti glede na vse okoliščine primera, upoštevaje zlasti vsebino in pomen posameznih zahtevkov, v posledici česar je uspeh tožnikov 100%. Alternativno pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati uspeh pri posameznih zahtevkih, aritmetična sredina tega uspeha pa bi znašala vsaj 89,43%. Sodišču druge stopnje predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni na način kot se zavzemajo v pritožbi. Zahtevajo vračilo pritožbenih stroškov.

4Toženka kot bistveno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih argumentov, da je uporaba Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) ter posledično uporaba sodne prakse sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki se nanaša na to Direktivo, izključena. V letu 2006 je namreč pravno podlago za sklepanje potrošniških kreditnih pogodb predstavljal Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK). V tej posledici je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo pravico toženke do poštenega sojenja oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter njeno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Enake kršitve je sodišče prve stopnje zagrešilo z zaključkom, ko o pogodbenih določilih, ki se nanašajo na pogoje vračila in o drugih pogodbenih določilih v predmetni zadevi ni razpravljalo oziroma toženka nanje ni imela realne možnosti vplivanja.

Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, saj je tožnik potrdil, da ga je toženka oziroma njena pravna prednica pred podpisom pogodbe v celoti seznanila z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v domači valuti, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja letnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita v CHF, v času trajanja te pogodbe, prav tako je izjavil, da ta riziko izrecno sprejema. Uslužbenec toženke A. A. je strankam vedno pojasnil valutno tveganje, ki lahko pomeni dodatno zvišanje mesečne anuitete kot tudi preostale glavnice zaradi rasti tečaja CHF, da razlika v višini anuitete ne pomeni ugodnejšega kredita, ampak varstvo strank pred nekaj odstotnim povišanjem tečaja CHF, da kredit z valutno klavzulo zaradi izpostavljenosti valutnemu tveganju dolgoročno ni mogoče smatrati kot ugodnejše kreditiranje, da bo v primeru višje rasti tečaja CHF prišlo do občutnega povečanja anuitete in glavnice, da rast tečaja CHF ni omejena oziroma da lahko pride do neomejene rasti tečaja CHF, zaradi česar se pri kreditu s CHF valutno klavzulo lahko zgodi, da se neomejeno povečajo mesečne anuitete ter bodo na koncu dolžni več kredita, kot so ga najeli ter da bi nepredvidena rast tečaja CHF imela neugodne posledice na kreditojemalce. Tožnikoma je bila omogočena svobodna odločitev o tem, kakšno tveganje sta pripravljena prevzeti, in za svojo odločitev bi morala prevzeti vso odgovornost. Glede na medijsko in drugo izpostavljenost v zadevah CHF, pa je povprečen potrošnik v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) zelo dobro razumel valutna tveganja, povezana s krediti normiranimi v CHF ter s krediti z valutno klavzulo.

V zvezi z izpovedbami prič B. B., C. C., Č. Č. in D. D. toženka poudarja, da tožniki v zvezi z njihovim zaslišanjem niso podali nobene trditvene podlage o tem, kaj naj bi te priče povedale in na kar je v svojih vlogah in na naroku z dne 20. 8. 2024 tudi izrecno opozorila. Izvedba njihovega zaslišanja zato predstavlja nedovoljene dokaze, opiranja sodišča na njihove izpovedbe pa relativno bistvena kršitev pravil postopka. B.B. je tudi sicer povedala, da se večina stvari v zvezi s kreditom ne spomni, saj ga je urejal njen izvenzakonski partner, ravno tako je bila zelo neprepričljiva pri izpovedovanju o tem, kateri krediti so ji bili na banki ponujeni, za kakšen kredit točno je sklenila kreditno pogodbo, pa ni znala povedati. Glede na to, da je priča C. C. tudi sam preko iste pooblaščenke kot tožnik vložil tožbo zoper toženko, je njegovo izpovedovanje zelo vprašljivo, priča D. D. pa je znala izpovedati samo, da so jo na banki prepričevali, da je kredit v CHF zelo ugoden in naj ga vzame. Medtem, ko so priče toženke A. A., E. E., F. F. in G. G. izpovedovale diametralno nasprotno, pa sodišče več kot očitno njihove izvedbe spregleda. Povsem napačna je dokazna ocena, da toženka ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja oziroma, da ni bila dobroverna.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do argumentov o kršitvi splošnega ustavnega načela prepovedi retroaktivnosti, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 25. člena URS. Prav tako napačna je odločitev, da kondikcijski zahtevek tožnikov ni zastaral. SEU nikoli ni odločilo, da kondikcijski zahtevki v primeru ničnih pogodb ne morejo zastarati. Upoštevajoč trditve in izpovedbo tožnikov, so posledice večjih sprememb gibanja tečaja CHF občutili leta 2011, najkasneje pa leta 2015, ko je švicarska centralna banka sprejela odločitev, da opusti politiko vezave CHF na EUR. V zvezi s tem je bilo v tistem času tudi več medijskih objav, prav tako je bilo ustanovljeno Združenje Frank.

Napačna je odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Sporna valutna klavzula oziroma vezanost kredita na CHF ni bila ne pogodbeni pogoj ne odločilni nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Pa tudi, če bi bila valutna klavzula pogodbeni pogoj oziroma odločilen nagib, zaradi katerega so tožniki sklenili kreditno pogodbo, to ne bi pomenilo, da je sporna kreditna pogodba nična v celoti. Kot izhaja iz drugega odstavka 88. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega. Tako Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) kot Direktiva 93/13 ne predstavljata pravne podlage za ugotovitev, da sta nična celotna sporna kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve. Ker se sodišče prve stopnje do argumentov toženke o delni ničnosti ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP ter kršilo 22. in 25. člen URS.

Prav tako napačno je materialnopravno naziranje, da dobroverni prejemnik ni dolžan vrniti obogatitvenih obresti. Iz pravne teorije namreč izhaja, da mora dobroverni prejemnik denarja zaradi obogatitvenega principa, ki prežema pravila vračanja prejetega iz nične pogodbe, na podlagi 193. oziroma 198. člena OZ, plačati tudi obogatitvene obresti. Glede na to, da so tožniki imeli korist od prejema kredita, saj sta prvo in drugo tožnika postala lastnika nepremičnine in torej nista rabila plačevati najemnine, prav tako se je v obdobju od leta 2007 vrednost nepremičnin bistveno povečala, bi morala prejeto korist vrniti. Obogatitev na strani tožnikov pa je tudi sicer v direktnem nasprotju z načelom prepovedi neupravičene obogatitve, ki ga je SEU priznalo kot splošno načelo prava skupnosti. Zadeva SEU-520/2021 v obravnavani zadevi ni uporabljiva, saj se je tam obravnavala skladnost poljskega nacionalnega prava s pravom EU.

Sodišče prve stopnje je prav tako absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter z 22. člen URS, ko je zavrnilo dokazni predlog toženke po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi lahko izračunal ali je, upoštevajoč slovenska pravila vračanja, na strani tožnikov dejansko prišlo do kakršnegakoli oškodovanja oziroma prikrajšanja. Toženka dodaja še, da ker je odločitev sodišča v zvezi z ničnostjo sporne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve napačna, je napačna tudi njegova odločitev, da je vknjižba hipoteke neveljavna ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Ničnost kreditne pogodbe ne more avtomatično rezultirati v ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Posledično temu je napačna odločitev tudi glede stroškov postopka. Tožniki so namreč zahtevali 26.691,94 EUR, prvotni dajatveni oziroma kondicijski zahtevek tožeče stranke pa je bil 113.925,30 EUR in ta znesek bi moralo sodišče ne glede na kasnejšo spremembo tožbe upoštevati pri računanju uspeha v pravdi. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnikom naloži plačilo pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5Tožniki v odgovoru na pritožbo prerekajo navedbe iz pritožbe in se zavzemajo za njeno zavrnitev. Strinjajo se s stališči sodišča prve stopnje in zahtevajo vračilo stroškov pritožbenega postopka.

6Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v CHF in sporazuma o zavarovanju terjatve na nepremičnini tožnikov, utemeljilo na ugotovitvah, da je šlo za s strani toženke enostransko, v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnika nista imela možnosti vplivati, da v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in sta izključno tožnika prevzela neomejeno valutno tveganje, da uslužbenec toženke tožnikov ni opozoril, kaj vse vpliva na gibanje tečaja CHF, katerega spremembe so lahko hipne in nenadne ter povsem neomejene, in da uslužbenec toženke tožnikoma ni predstavil vseh ekonomskih posledic morebitnega tveganja nihanja menjalnega tečaja CHF. Tako je nadalje ugotovilo, da pojasnilna dolžnost s strani toženke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnika nista bila seznanjena s posledicami sklenitve kreditne pogodbe na način, da bi jima bilo pojasnjeno, da gre v pogodbi za neomejeno tveganje, s čimer je toženka kot banka kršila 4. alinejo 24. člena ZVPot.

8V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnikov

9V zvezi s pritožbenimi navedbami o zmotnem zapisu parcelnih številk v točki III. izreka izpodbijane sodbe, in glede katerih so tožniki uveljavljali neveljavnost vknjižbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi izdalo sklep o popravi sodbe z dne 23. 12. 2024, ki je postal pravnomočen dne 22. 1. 2025.

10Tožniki utemeljeno grajajo odločitev o stroških postopka glede na uspeh v postopku. Tožniki so s tožbo kumulirali različne nedenarne in denarni zahtevek, pri odločanju o uspehu v pravdi pa je treba upoštevati, kakšne zahtevke je stranka uveljavljala, pomen zahtevkov za stranko in v kolikšnem delu jim je bilo ugodeno. Zlasti, ko stranka uveljavlja denarni in nedenarni zahtevek, pa z denarnim uspe le delno, je treba upoštevati tudi pomen nedenarnega zahtevka za stranko in uspeh stranke z njim.³ Glede ničnostnega zahtevka, zahtevka na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in zahtevka na izbrisno tožbo so tožniki v celoti uspeli (v deležu 100%), glede denarnega zahtevka pa delno (v deležu 57,72%), zato aritmetična sredina tega uspeha znaša 89,43%.

K pritožbi toženke

11Ni podana v pritožbi izrecno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev načela kontradiktornosti, ki jo pritožba uveljavlja s tem, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z delno ničnostjo kreditne pogodbe glede izključitve uporabe Direktive 93/13, do navedb o tem, da določbe kreditne pogodbe ne morejo biti predmet presoje z vidika Direktive 93/13 in ZVPot, ker dogovor o valutni klavzuli (CHF) ne predstavlja pogodbenega pogoja v smislu navedenih aktov, temveč pogoj, o katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili posamično, da se ni opredelilo do njenih navedb o prepovedi retroaktivnosti in da ni postavilo izvedenca finančne stroke.

12Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP, po katerem mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu URS, katere del je med drugimi tudi pravica do obrazloženosti sodne odločbe, ki zajema obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Na področju dokazovanja pa pravica do izjave omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede.⁴

13Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ni direktno opredelilo do stališča toženke glede izključitve uporabe Direktive 93/13 in s tem povezane sodne prakse SEU. Sodišče prve stopnje se je o tem opredelilo v točki 16. in nasl., zato zgoraj navedena procesna kršitev ni podana. Enako velja za pritožbena zatrjevanja o tem, da dogovor o kreditu v CHF ne predstavlja splošnega (formularnega) pogoja, temveč pogoj, o katerem sta se stranki dogovorili posamično. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja, saj je le-ta bila vnesena v vnaprej pripravljeno kreditno pogodbo, ki so jo tožniki lahko le podpisali.

14Kar zadeva pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališča toženke glede delne ničnosti kreditne pogodbe v primeru ugotovitve nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišču prve stopnje do teh navedb niti ni bilo treba opredeliti, saj iz celotne obrazložitve izhajajo razlogi, zakaj je nična celotna pogodba. Ni namreč nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.⁵ Glede na zavzeto stališče, kot izhaja iz zadeve SEU C-520/21, da kreditna institucija ne more zahtevati kakršnegakoli nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala in tudi ne kakršnegakoli nadomestila za uporabo kapitala, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko ni postavilo izvedenca finančne stroke.

Materialnopravna podlaga:

15Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe ZPotK, OZ ter ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS.

16Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13,⁶ ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.⁷ Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Velja torej: kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

17Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki ji v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.⁸ V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča RS, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, saj so navedena sodišča razlagala predpise, veljavne v času sklepanja sporne pogodbe na način, ki je skladen s cilji le-teh in v skladu z visokim varstvom potrošnika v EU. Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo,⁹ oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

18Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj tožnikoma ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje.¹⁰

19Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.¹¹

20Pritožba zmotno poudarja pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke. Tožnika bi morala prejeti pojasnila o intenzivnosti tveganja; torej o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju zelo velike izgube. Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja vpliva v povezavi z obrestnim tveganjem na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Bančni uslužbenec A. A. pa je, kot je pokazal dokazni postopek, tožnikoma predstavil, da je obrestna mera ugodnejša v frankih zaradi nižjega LIBOR-ja, ki je posledica nizke inflacije v Švici, trdnega gospodarstva, vloge Švice v svetu in izvozni naravnanosti švicarskega gospodarstva. Tožnika na podlagi danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti.

21Toženka glede ustreznega obsega informacij (in v tem oziru glede profesionalne skrbnosti banke) zmotno izhaja iz okoliščine, da kot banka ni mogla konkretno napovedati gibanja tečaja. Ne gre za vprašanje, ali je toženka kot banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.(Ne)izpolnitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke, ki je pojmovno sorodna slovenskemu načelu vestnosti in poštenja.

22Kot je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, je bilo v obravnavani zadevi bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da sta tožnika v celoti prevzela tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati pa so bili interesi tožnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi zelo velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

23Sodišče druge stopnje ne dvomi v obširno dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, prav tako sledi napotkom iz 8. člena ZPP, zato povzema kot pravilne vse argumentirane dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala nepošteno, ko je s tožnikoma sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere so vsa tveganja spremembe tečaja prešla nanju, tožnikoma pa ni podala zadostnih pojasnil glede narave kreditne pogodbe. V tej zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožniki niso podali nobene trditvene podlage v zvezi z izpovedbo prič B. B., C. C., Č. Č. in D. D., saj so v tretji pripravljalni vlogi navajali, da bodo navedene priče vedele izpovedati o poslovni praksi toženke pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF. Njihove parcialno izpostavljene izpovedi pa tudi sicer ne morejo omajati zaključka, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti v obsegu in vsebini kot jo zahteva VSRS v novejših odločbah. Vsa drugačna pritožbena izvajanja so zato neutemeljena.

24Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.¹² Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.¹³ Upoštevajoč navedeno ter v izpodbijani sodbi podano obširno razlago glede neomejenega valutnega tveganja in znatnega neravnotežja med pogodbenima strankama, je zaključiti, da je toženka s kršitvijo pojasnilne dolžnosti kršila načelo vestnosti in poštenja oziroma ni bila v dobri veri.

25Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za zastaranje kondikcijskega zahtevka tožnikov. V tej zvezi se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na pravno argumentirano in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 30 in 31. obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz tam navedene sodbe prakse pa povsem jasno izhaja tudi, da je SEU zavzelo stališče glede zastaranja v zadevah CHF. Tožniki s postavitvijo kondikcijskega zahtevka v letu 2023 niso bili prepozni in zastaranje ni nastopilo.

26Neutemeljeno je vztrajanje toženke, da sta ji tožnika dolžna povrniti nadomestilo za uporabo denarja. V zvezi s tem je SEU v odločbi C-520/21, Bank M določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta in sodišče prve stopnje jih je pravilno uporabilo. Vsa drugačna polemiziranja toženke pa so neutemeljena.

27Ker je bila sestavni del kreditne pogodbe tudi zastavna pogodba o ustanovitvi hipoteke, je z ugotovitvijo, da je kreditna pogodba nična, prenehala terjatev toženke iz te pogodbe, v posledici česar je zaradi načela akcesornosti prenehala tudi hipoteka. S prenehanjem zavezovalnega posla je prenehal tudi razpolagalni, zato je utemeljen tožbeni zahtevek v točki III. izreka, ki ima svoj pravni temelj v izbrisni tožbi v skladu z določbo 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

28Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa njihovo pritožbo zavrnilo ter v celoti zavrnilo pritožbo toženke (353. člen ZPP).

29Tožniki so s pritožbo uspeli v pretežnem delu, zato jim je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP), in sicer: 600 točk za pritožbo (tar. št. 22 OT), 2 % za materialne stroške in 22% DDV na odvetniške storitve, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, skupaj znaša 447,98 EUR, prav tako so upravičeni do povrnitve sodne takse za pritožbo v višini 846,00 EUR. Skupno jim je toženka dolžna povrniti 1.293,98 EUR v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006). Tožniki niso upravičeni do stroškov odgovora na pritožbo, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo niso bistveno prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP), prav tako toženka krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Iz razloga preglednosti sodišče druge stopnje ne povzema natančne specifikacije zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, se pa nanje v celoti sklicuje kot so navedeni v točki V. izreka.
² Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju uporabljalo tudi izraz tožnika, glede na to, da sta prvo tožnik in drugotožnica bila podpisnika in plačnika kreditne pogodbe, tretjetožnik pa zgolj zastavitelj (A2).
³ Glej tudi Matejka Pintarič Pec, Pravosodni bilten 2/2019, str. 157 in nasl.
⁴ Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi (tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019).
⁵ Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.
⁶ O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.
⁷ VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, v točki 13 obrazložitve pojasnjuje v zvezi s tem tudi: "Za takšne situacije, ko direktiva ni ustrezno implementirana ali ko ni (pravočasno) implementirana, je Sodišče EU skozi sodno prakso razvilo alternative neposrednemu učinku, npr. euro skladno (konsistentno oziroma lojalno) razlago, odškodninsko odgovornost države in uporabo doktrine izključitve. Uporaba te doktrine pomeni, da se je mogoče na direktivo sklicevati tudi v okviru spora med posamezniki, vendar samo zato, da bi se izključilo nacionalno pravo, ki je neskladno z direktivo, pri čemer pa se določbe direktive kot take ne uporabijo direktno za rešitev spora, pač pa se za rešitev spora uporabi nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe."
⁸ Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
⁹ Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.
¹⁰ Kakšna bi morala biti pojasnilna dolžnost glej tudi VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
¹¹ SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.
¹² SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.
¹³ VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.