UPRS Sodba II U 420/2022-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke je bila zoper tožnika dovoljena davčna izvršba za glavnico v višini 3.615,70 EUR, zamudne obresti v znesku 1.700,56 EUR in stroške davčne izvršbe 10,00 EUR, torej skupaj v višini 5.326,26 EUR. Tožnikove obveznosti temeljijo na v 4. točki izreka navedenih izvršilnih naslovih in jih v pretežni meri sestavljajo obračuni prispevkov za socialno varnost za zasebnike, razen tega pa so izvršilni naslovi še odločbe o odmeri davka od premoženja. Davčna izvršba se opravi tako, da se izplačevalcu, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa. Izvršba se opravi v obsegu in na način, določen v sklepu o izvršbi.

2Iz obrazložitve izhaja, da po knjigovodski evidenci davčnega organa tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je bilo treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

3Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopni organ pojasnjuje, da po 143. členu ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom. Ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, in da je iz tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da se tožnika terja za obveznosti iz naslova različnih prispevkov za socialno varnost za obdobje od maja 2015 do aprila 2016 z datumi izvršljivosti od 16. 6. 2015 do 17. 5. 2016 in iz naslova davka od premoženja od stavb za leta 2018, 2019, 2020 in 2021 z datumi izvršljivosti od 6. 4. 2019 do 14. 10. 2021.

4Nadalje pritožbeni organ glede na vsebino pritožbenih navedb ugotavlja, da tožnik samemu obstoju obveznosti, ki so predmet izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ne ugovarja, temveč zatrjuje, da mu je bilo onemogočeno plačilo obveznosti. V zvezi s tem pritožbeni organ pojasnjuje, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, tožnik pa v pritožbi ne navaja razlogov, ki bi se smiselno nanašali na sam postopek davčne izvršbe. Tožnik s svojimi pritožbenimi navedbami dejansko nasprotuje zavrnitvam njegovih zahtev za priznanje starostne pokojnine in dovolitvi prostovoljnega plačila lastnih obveznosti. V zvezi s tem pritožbeni organ pojasnjuje, da je s pritožbo zoper izpodbijani sklep mogoče ugovarjati le vsebini sklepa o davčni izvršbi, ta pa se presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. Morebitno nestrinjanje s samo odločbo v drugih postopkih oziroma zavrnitvami zahtev za priznanje starostne pokojnine je mogoče uveljavljati le v postopku, v katerem je bila ta odločba izdana.

5Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je dne 10. 4. 2017 vložil zahtevo za starostno pokojnino, ki mu je bila zavrnjena iz razloga, ker nima poravnanih davčnih obveznosti do Republike Slovenije. Tožnik je hotel ta dolg poravnati prostovoljno, vendar ga je organ tožene stranke zavrnil, saj je zahteval, da mora plačati neplačane prispevke tudi za vse zaposlene, čeprav je bil tožnik med tem že v osebnem stečaju in je zanje Republika Slovenija prijavila terjatev v stečajno maso. Dodaja, da je ravnanje organa tožene stranke, da ne dovoli prostovoljnega plačila davčne obveznosti, v nasprotju s temeljnimi načeli prostovoljne izpolnitve obveznosti do proračuna Republike Slovenije. Tožniku pa je tako nastala še dodatna obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je bil sicer v stečajnem postopku in mu je bil dan odpust obveznosti, vendar se ta ni nanašal na dolg iz naslova neplačanih osebnih obveznosti do proračuna RS iz naslova pokojninskega zavarovanja, katere so nastale pred uvedbo stečajnega postopka. Meni, da gre za poseg v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine glede prostovoljne izpolnitve davčnih obveznosti, kar je kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v upravnih aktih in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba je neutemeljena.

8Sodišče je v predmetni zadevi za dne 27. 11. 2024 razpisalo glavno obravnavo. Na narok za glavno obravnavo nobena od strank, kljub temu, da je bila pravilno vabljena, ni pristopila, zato je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da bo odločilo brez glavne obravnave.

9Predmet presoje v tej zadevi je sklep o davčni izvršbi, s katerim je bila zoper tožnika zaradi izterjave dolgovanih zneskov dovoljena davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke.

10Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslovi so med ostalim tudi: izvršljiva odločba o odmeri davka, izvršljiv obračun davka, izvršljiv sklep davčnega organa. Obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom (tretji odstavek 145. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

11Izpodbijani sklep o izvršbi je bil pravilno izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili iz razlogov, ki so pravilno navedeni v prvostopnem sklepu, pritožbene navedbe tožeče stranke, ki jih ponavlja v tožbi, pa so bile iz razlogov, s katerimi se strinja tudi sodišče, v odločbi drugostopnega organa pravilno zavrnjene. Ker sodišče sledi obrazložitvi drugostopnega organa, le to v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1¹).

12Glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja, da tožnik svojih obveznosti, o katerih je bilo odločeno z v sklepu navedenimi izvršljivimi izvršilnimi naslovi, ni poravnal (kar med strankama ni sporno), zato je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Tožnik je sicer bil v osebnem stečaju, vendar, kot navaja sam v tožbi, se odpust obveznosti ni nanašal na terjani dolg.

13Tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Okoliščine v zvezi z uveljavljanjem starostne pokojnine, na katere se sklicuje tožnik, je mogoče, kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ, uveljavljati le v postopku, v katerem se o tem odloča. Predmetni sklep o izvršbi je bil pravilno izdan v skladu s 143. členom ZDavP-2, ker dolg ni bil plačan, v postopku, ki je tekel po določbah ZDavP-2, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

14Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo sklicevanje na to, da mu organ ni dovolil, da dolg poravna. Tožnik lahko kadarkoli poravna svoj dolg, kolikor pa je tožeča stranka to pogojevala z uveljavitvijo drugih pravic, na katere se sklicuje (na pravico do pokojnine), pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da to ni predmet tega postopka.

15Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

¹ Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega organa in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).