UPRS Sodba I U 931/2022-12

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-1937/2019-33 z dne 22. 10. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 115.778,00 EUR po 22 % stopnji v znesku 25.471,16 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila, 17. 5. 2018, do dneva izdaje odločbe v znesku 4.335,66 EUR (točka I/1). Davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 8.541,00 EUR po stopnji 9 % od davčne osnove 94.900,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od 17. 5. 2018 do dneva izdaje odločbe v znesku 1.453,84 EUR (točka I/2 izreka). Dodatni DMV v znesku 12.337,00 EUR po stopnji 13 % od davčne osnove 94.900,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od 17. 5. 2018 do dneva izdaje odločbe, v znesku 2.099,99 EUR (točka I/3 izreka). Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 29.806,82 EUR in DMV ter dodatni DMV in obresti v skupnem znesku 24.431,83 EUR morajo biti plačani v 30 dneh po vročitvi odločbe na prehodni davčni podračun, kot je naveden, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, nastali davčnemu organu, bremenijo finančno upravo (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni nadzor (v nadaljevanju tudi DN) DDV in DMV za obdobje od 1. 1. 2018 do 26. 4. 2019 ter o ugotovitvah v skladu s 130. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) 8. 9. 2020 izdal zapisnik, zoper katerega je tožnik 5. 10. 2020 podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil, in ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane določbe, prav tako tudi odgovor davčnega organa nanje (strani 12 do 17 obrazložitve). S tožnikom je bil opravljen uvodni razgovor 10. 6. 2020, glede osebnega motornega vozila AUDI SQ7 4,0 TDI guattro (v nadaljevanju tudi sporno vozilo) je bil tožnik pozvan k predložitvi podatkov. Tožnik je 29. 6. 2020 predložil dokumentacijo ter poslal še pojasnilo 27. 7. 2020. Davčni organ je preko SCACA obrazca pridobil tudi informacije s strani slovaškega finančnega organa v zvezi z tožnikovo družbo A., s. r. o. iz Bratislave (v nadaljevanju tudi A. ter od tožnika 18. 8. 2020 zahteval dodatno dokumentacijo in pojasnila, na kar je tožnik odgovoril 21. 8. in 2. 9. 2020.

3V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik 31. 1. 2018 na Slovaškem kupil družbo A., s. r. o., v kateri ni zaposlenih, tožnik je lastnik in direktor. Navedena družba je 5. 2. 2018 s strani slovenske družbe B., d. o. o. prejela predračun za nakup vozila AUDI SQ7, ki ga je do konca meseca februarja 2018 kupila in pridobila na Slovaško. Družba je že od februarja 2018 registrirana na Slovaškem za DDV in bi morala ob pridobitvi obračunati in plačati DDV, pa tega ni storila. Tožnik je od vsega začetka uporabljal in vozil navedeno vozilo, ki je registrirano na Slovaškem. Tožnik ni pojasnil navedbe, da so vozilo najprej uporabljali tudi drugi in na podlagi kakšnih dokumentov je v letu 2018 vozilo uporabljal in vozil. Iz podatkov B., d. o. o., kjer so bili opravljeni servisi, izhaja, da je vozilo v letu 2018 imelo prevoženih več kot 45.000 km. Vozilo ima vozilo slovensko vinjeto, ki jo je kupil tožnik, slovaške vinjete ni bi bilo, gorivo plačuje tožnik z gotovino, vozilo pa se nahaja na naslovu tožnikovega stalnega bivališča v Sloveniji. Plačnik servisov je družba A. Navedena družba se po navedbah tožnika ukvarja s trgovsko dejavnostjo (nakup in prodaja blaga) in ni bila ustanovljena z namenom nakupa vozila. Iz prejetih faktur je razvidno, da se je blago, ki ga je kupila družba od italijanske družbe C., dostavilo neposredno na sedež slovenske družbe D., d. o. o. Davčni organ navaja, da tožnik ni predložil drugih dokazil, da bi družba A. na Slovaškem sploh delovala, kot npr. stroškov poslovnih prostorov, elektrike, komunalnih storitev, ogrevanja, promet itd. Iz podatkov slovaških finančnih organov izhaja, da je družba A. postala zavezanec DDV že v februarju 2018, da na obračunih DDV ni navedla nobene z DDV obdavčljive transakcije, šele 20. 11. 2019 je oddala popravek DDV obračuna za februar 2018, v katerem je prijavila znesek 94.900,00 EUR. Slovaški finančni organi so ji v letu 2019 poslali poziv za posredovanje podatkov, a se nanj ni odzvala. Iz prejete dokumentacije tožnika je razvidno, da sta pogodbi o najemu vozila nastali šele v letu 2019, prvo plačilo najema je bilo izvedeno šele v letu 2020. Tožnik je predložil še tri obračune DDV, ki so bili oddani šele v novembru 2019 in tri račune, ki jih je prejela družba A. od italijanskega podjetja C., iz katerih pa je razvidno, da se je kupljeno blago iz Italije dostavilo direktno v Slovenijo (strani 8 in 9 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4Davčni organ navaja, da je v konkretnem primeru pridobitve vozila na Slovaško in njegove uporabe v Republiki Sloveniji šlo za sklenjen posel med dvema povezanima osebama (tožnikom in družbo A.), ki je bil sklenjen brez utemeljenega poslovnega namena, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti in da je dejansko šlo za zlorabo predpisov ZDDV-1 in ZDMV, pri čemer se sklicuje na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Navaja, da sta tožnik in družba A. posel izpeljali po težko razumljivi poti, za katero ni bilo mogoče najti nobenega drugega razumnega cilja, razen izogibanja obdavčitvi in nedopustni pridobitvi davčne ugodnosti. Vozilo se je od nakupa in pridobitve na Slovaško dejansko nahajalo v Sloveniji in ga je ves čas uporabljal tožnik, ki je slovenski državljan in rezident Republike Slovenije in gre za ponoven vnos blaga na območje Slovenije iz druge države članice EU in s tem obveznost registracije, obračuna DMV in DDV. Tožnik bi moral vozilo AUDI SQ7 registrirati v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 27. člena Zakona o motornih vozilih, v nadaljevanju ZMV-1). Pravna podlaga za obdavčitev z DMV so členi 3, 4, 6 in 6.aa ZDMV, ki jih citira. Nabavna vrednost po računu dobavitelja je 94.900,00 EUR, 9 % DMV in 13 % dodatni DMV od osnove 94.900,00 EUR skupaj znašata 20.878,00 EUR. Šteje se, da je bila pridobitev motornega vozila opravljena 28. 2. 2018, ko je bil izdan račun, tožnik bi moral ugotovljeno obveznost plačati najkasneje do 16. 5. 2018. Obračunane obresti od 17. 5. 2018 do dneva izdaje odločbe znašajo 3.553,83 EUR (tabeli na strani strani 11 obrazložitve). Glede na ugotovitve, da je tožnik vozilo uporabljal takoj po registraciji na Slovaškem, pomeni, da gre za pridobitev novega prevoznega sredstva, zato bi moral v 15 dneh od dneva pridobitve prijaviti davčnemu organu pridobitev novega motornega vozila (93. a člen ZDDV-1). Navaja 3. člen in 36. člen ZDDV-1 ter 24. člen Pravilnika o ZDDV-1. Tožniku je odmeril DDV od osnove 115.778,00 EUR po stopnji 22 % v znesku 25.471,16 EUR in pripadajoče obresti v znesku 4.335,66 EUR (tabeli na strani 12 obrazložitve).

5Toženka se z odločitvijo strinja. Okoliščine, kot so opisane, izkazujejo, da je tožniku očitati, da je zaradi izognitve plačila davčnih obveznosti v Sloveniji registriral vozilo Audi SQ7 na Slovaškem ter zato pred tem ustanovil družbo v letu 2018, vozilo pa je družba evidentirala šele v letu 2019. Po mnenju toženke gre za zlorabo predpisov, ki jo je povzročil prav tožnik, ki je sam kot ustanovitelj in odgovorna oseba družbe na Slovaškem organiziral nakup vozila, ki ga je uporabljal v Sloveniji preko svoje slovaške družbe, vendar za njegovo osebno uporabo. Okoliščine, kot jih navaja davčni organ, dokazujejo, da družba na Slovaškem ni poslovala z nobeno drugo družbo, temveč le z njegovo slovensko družbo, katere je prav tako direktor in ustanovitelj tožnik. Tožnik se je kot direktor družbe sam odločil, da je preko slovaške družbe dal vozilo v najem svoji družbi v Sloveniji. Vsi poslovni dogodki glede tega vozila so med seboj prepleteni z namenom izogibanju plačila davčnih obveznosti in jih nepovezane družbe med seboj na takšen način ne bi sklepale. Gre za vrsto neobičajnih ravnanj, ki za dobre gospodarstvenike niso značilne niti ekonomične niti smiselne. Za leto 2018, ko je tožnik vse od pridobitve vozila le-tega uporabljal v osebne namene, najemna pogodba za uporabo vozila ni bila sklenjena, obe najemni pogodbi iz leta 2019 sta po vsebini splošni in enaki. Okoliščine dokazujejo, da je tožnik uporabljal predmetno vozilo za osebno uporabo, vendar ga je zaradi izognitve plačilu davčnih obveznosti nabavil v Republiki Sloveniji preko svoje slovaške družbe A., katere ustanovitelj in direktor je. Zato mu je utemeljeno očitati, da je njegova slovaška družba kupila in registrirala zadevno vozilo z namenom izognitve plačilu davčnih obveznosti in očitno za lastne potrebe direktorja te družbe, ne pa za namene opravljanja obdavčljive dejavnosti družbe in tega tožnik ni dokazal. Ravnanje tožnika pri uporabi predmetnega vozila je posledica razmer, ki jih ne bi bilo, če v to ne bi bile vključene povezane osebe (tožnik in njegova slovaška družba) in je utemeljeno šteti, da je šlo pri tem za zlorabo očitanih (tudi) davčnih predpisov, takšni posli pa se pri obdavčitvi ne upoštevajo.

6Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2 in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Povzema potek postopka, davčnemu organu očita kršitev načela materialne resnice, neupoštevanja drugega odstavka 76. člena ZDavP-2 in neupravičeno očitanje izogibanja oziroma zlorabo davčnih predpisov. Davčnemu organu očita, da je v zvezi z uporabo osebnega vozila AUDI SQ7 ugotovil napačno dejansko stanje, pri čemer gre za pavšalne zaključke. Breme dokazovanja ni zgolj v domeni tožnika, pri čemer se sklicuje na sodno prakso. Tožnik oz. povezana oseba družba E., d. o. o. je v letu 2019 razpolagal z ustrezno listino, ki je dokazovala obstoj najemnega razmerja za uporabo vozila (tudi) na območju Republike Slovenije. Ugotovitve, da je vozilo v letu 2019 razpolagalo s slovensko vinjeto, da je bilo servisirano pri izvajalcu servisnih storitev v Republiki Sloveniji, so irelevantne, brezpredmetna je ugotovitev, da gorivo za vozilo plačuje tožnik sam. Dejstvo, da za vozilo v času pridobitve (v letu 2018) ni obstajala pogodba o najemu, je namenjeno zgolj ustvarjanju podlage za davčno bremenitev tožnika. Nobeno zakonsko določilo veljavne slovenske zakonodaje ne zahteva pisne obličnosti pogodb o najemu premičnega premoženja. Pri tovrstnih poslih se pogodbe sklepajo v pisnih oblikah v primerih, ko med pogodbenimi strankami ni dovolj visoke stopnje zaupnosti, kar v primeru tožnika ni mogoče trditi. Navedbe, da v letu 2018 ni bilo sklenjene pogodbe o najemu za predmetno vozilo, ne more služiti za namene dokazovanja obstoja podlage za naložitev davka, kar je v nasprotju z načelom sorazmernosti (6. člen ZDavP-2). Davčni organ je spregledal možnost, da se je vozilo v letu 2018 uporabljalo za službene namene lastnika ali za namene povezanih pravnih oseb. Glede očitka, da tožnik v zvezi z uporabo vozila za službene namene ni predložil nobenega dokaza, izpostavlja, da je takšna dokumentacija v domeni slovaške družbe, davčni organ niti toženka nista preverila ali je bila zahteva za zagotovitev le-teh sploh v okviru tožnikove vplivne sfere, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 Postopanje davčnega organa, ki poskuša celotno dokazno breme prevaliti na tožnika, ni dopustno. Dejstvo, da je za vozilo obstajalo najemno razmerje za leto 2019, lahko odkazuje, da je bilo najemno razmerje sklenjeno že v letu 2018, čeravno ni bilo dogovorjeno v pisni obliki. Zgolj dejstvo, da tožnik ni razpolagal z dokazili, zagotovitev katerih je bilo izven njegove vplivne sfere, ne more služiti kot odločilno dejstvo za bremenitev tožnika z dodatnimi davčnimi obveznostmi. Tožnik zato zavrača, da je vozilo uporabljal kot fizična oseba za lastne zasebne namene brez ustrezne podlage.

7Tožnik nasprotuje stališču toženke, da je že ob vstopu v lastniško strukturo slovaške družbe in ob pridobitvi spornega vozila s strani slovaške družbe vedel, da ga bo po registraciji pripeljal v Slovenijo in ga uporabljal v zasebne namene. Za takšen sklep se ne predloži niti enega dokaza. Večkrat izpostavljeno dejstvo, da je tožnik vozilo uporabljal za zasebne namene v dani situaciji ni pomembno, saj je tožnik vozilo uporabljal na vzpostavljenem poslovnem odnosu, pri čemer je najemodajalec družba E., d. o. o v zvezi s to transakcijo v proračun Slovenije vplačala vse dajatve (obračunani DDV). Kdaj so bili računi za najem s strani tožnika plačani, ni pomembno, saj so zamude pri plačevanju poslovnih obveznosti stalnica v slovenskem poslovnem prostoru. Dodatno dejstvo, da družba A. v času pridobitve vozila AUDI SQ7 ni opravljala "obdavčene dejavnosti" sloni na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je v lastništvo predmetne družbe vstopil z jasnim namenom - izvajanja pridobitne dejavnosti z namenom maksimiziranja dobička, za kar je potreben čas. Dejstvo, da je slovaška družba v času vstopa tožnika v lastniško strukturo mirovala, ni nič nenavadnega ali neskladnega z vzpostavljeno poslovno prakso. Bistveno je, da je slovaška družba od vstopa tožnika v lastniško strukturo pridobitno dejavnost dejansko izvajala. Tožnik je v postopku dokazoval, da se slovaška družba ukvarja z mednarodno trgovino - nakup in prodaja blaga (izolacijski material). Navaja sodelovanje z družbo C. iz Italije in dobavo blago pod blagovno znamko A. slovenski družbi D., d. o. o. pri tristranskih poslih, pri čemer transakcije potekajo po primerljivih tržnih cenah. Družba A. ni bila ustanovljena z namenom nakupa vozila, temveč za mednarodno trgovino, ukvarja pa se tudi z oddajanjem vozil v najem, za kar prilaga izpisek iz poslovnega registra Okrajnega sodišča Trnava, Slovaška, potrdila o gibanju sredstev na TRR te družbe pri F. banki, ki se nanašajo na plačila povezana s preprodajo blaga, obračune DDV za mesece september in december 2018 ter od junija do decembra 2019, bilanco stanja in izkaz poslovnega izida za leto 2019, kar je tožnik predložil že pred izdajo izpodbijane odločbe. Dokazila o izvajanju pridobitne dejavnosti slovaške družbe ovržejo kakršenkoli sum, da je bil vstop tožnika v lastniško strukturo družbe izveden zgolj z namenom izogibanja ali zlorabe davčnih predpisov v zvezi z uporabo osebnega vozila. Pri tem ni pomembno, da je slovaška družba med drugim sodelovala tudi pri transakcijah s povezano družbo iz Slovenije. Napačna je navedba, da od pridobitev osebnega vozila na Slovaško ni bil obračunan DDV, saj je v postopku predložil obračun DDV za mesec februar 2018, ki ga je pristojnemu organu na Slovaškem predložila družba A.

8Ena od dejavnosti slovaške družbe je tudi oddajanje vozil v najem, tožnik je za namene dokazovanja obstoja najemnega razmerja za vozilo AUDI SQ7 predložil Pogodbo o najemu vozila z dne 4. 1. 2019 med slovaško družbo kot najemodajalcem in družbo E., d. o. o. kot najemnikom ter Pogodbo o najemu vozila med slednjo kot najemodajalcem ter tožnikom kot najemnikom ter račun št. 1/2019 v višini 15.957,60 EUR (z vključenim DDV), ki ga je tožnik 13. 1. 2020 tudi plačal. Izpostavlja, da četudi bi vozilo uporabljal že v letu 2018, je le-to lahko bilo uporabljeno na podlagi najemnega razmerja z lastnikom vozila, kar pomeni, da v nobenem primeru davčni organ tožnika ne bi smel bremeniti z DDV in DMV, temveč bi moral preveriti, kdo je dejansko odgovoren za plačilo (primeroma dobavitelj B., d. o. o., slovaška družba kot kupec in najemodajalec oz. slovenska družba E., d. o. o. kot najemnik in najemodajalec).

9Tožnik očita napačno uporabo 27. člena ZMV-1, saj tožnik ni razpolagal s pravno podlago, na podlagi katere bi lahko opravil registracijo osebnega vozila v Sloveniji. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je družba A. dejanski pravni lastnik vozila in ne tožnik. Neupravičena davčna bremenitev tožnika je posledica ugotovljenih dejstev na podlagi verjetnosti, saj bi davčni organ moral z gotovostjo dokazati dejstva, na podlagi katerih je davčna obveznost nastala (drugi odstavek 76. člena ZDavP-2), pri čemer navaja sodno prakso. Davčni organ v postopku ni predstavil nobenih dokazov, ki bi z gotovostjo izkazovali okoliščine: - da je tožnik takoj po izdobavi vozila na Slovaško osebno vozilo prevzel. V tem delu je mogoče zaključiti zgolj, da ga je prevzel kot odgovorna oseba družbe A. in ne kot fizična oseba; - da je vozilo uporabljal kot osebno vozilo za zasebne namene. Četudi je le-to bilo, je za te namene obstajala ustrezna pravna podlaga (tj. pogodba o najemu vozila, pri čemer obličnost tovrstnih pogodb glede na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni potrebna; - neobstoj dokazov, ki bi dokazovali nasprotno, ne more služiti kot potrditev za nedokazana stališča davčnega organa. Da je bilo vozilo uporabljeno zgolj v Sloveniji, sloni na osnovi verjetnosti, saj intervencija mobilne enote FURS ter dejstvo, da so se v Sloveniji izvajali servisni pregledi vozila kot ostalih okoliščin (nakup slovaške vinjete, da slovaška družba ni imela zaposlenih, da tožnik ni dokazal, da je na območju Republike Slovenije uporabljal vozilo za službene namene, da je plačeval gorivo za uporabo vozila) ni mogoče trditi, da je vozilo v letih 2018 in 2019 uporabljal izključno tožnik izključno na območju Slovenije, brez vzpostavljenega najemnega razmerja. Dejstvo, da vozila tožnik kot fizična oseba ni mogel registrirati v R Sloveniji ovrže stališče o bremenitvi tožnika za dajatve povezane s predmetnim vozilom, ki se odmerjajo izključno lastnikom osebnih vozil, ki so bila pridobljena iz druge države članice EU.

10Tožnik očita napačno uporabo ZDDV-1. V konkretnem primeru tožnika pogoji za pridobitev blaga znotraj Unije niso (bili) izpolnjeni, saj tožnik s strani lastnika vozila - slovaške družbe ni pridobil pravice do razpolaganja z vozilom, ravno tako ni bilo opravljeno plačilo. Do dobave blaga pa v konkretnem primeru ni prišlo, zato je trditev, da gre za pridobitev novega prevoznega sredstva v Sloveniji, napačna. V konkretnem primeru je slovaška družba prenesla svoje blago v Slovenijo, da se z njim opravlja obdavčena storitev oddajanja v najem oz. podnajem, vozila ni prodala tožniku, temveč ga je oddala v dolgoročni najem slovenski družbi E., d. o. o., ki ga je tožniku nato oddala v podnajem in je bil posledično obračunan in plačan slovenski DDV s strani slovenske družbe E., d. o. o. V zadevnem primeru DDV od iste transakcije ne more biti obračunan dvakrat, in sicer od "ponovnega vnosa" vozila v Slovenijo ter nato še od oddajanja v najem.

11V konkretnem primeru ne moremo govoriti o davčnem izogibanju, saj je v Sloveniji obračunan in plačan DDV od oddajanja vozila v najem. Sklicuje se na sodno prakso SEU (npr. sodba C- 255/02). Pristop, ki ga je uporabil davčni organ, kaže na uporabo dvojnih meril in na način, ki je omogočil neupravičeno obogatitev proračuna Republiki Sloveniji ter očita kršitev načela zakonitosti ter načela pravne države (2. člen Ustave RS). Glede očitka o izpeljavi transakcij po težko razumljivi in kompleksni poti, brez drugega razumnega cilja, kot pridobitev davčnih ugodnosti, zaključki izhajajo na podlagi verjetno izkazanih okoliščin, da je tožnik začel vozilo uporabljati takoj po pridobitvi vozila s strani slovaške družbe, kar ni listinsko dokazano, kot tudi ne trditev, da se je vozilo od pridobitve s strani slovaške družbe od leta 2018 naprej uporabljalo zgolj na območju Republike Slovenije, ker je bilo vozilo v letu 2018 trikrat servisirano pri izvajalcu storitev na območju Republike Slovenije. Da bi davčni organ lahko neizpodbitno ugotovil, kakšna je bila dejanska raba/uporaba vozila v letu 2018, bi predložitev dokazov moral zahtevati od slovaške družbe. Davčni organ ni z gotovostjo dokazal, da se je tožnik v letu 2018 na račun davčnih dajatev kakorkoli okoristil. Okoliščina, da z dokazi glede dejanske rabe vozila v letu 2018 v postopku DN tožnik ni razpolagal, ne more služiti kot odločilno za bremenitev tožnika. Podoben pristop je tudi pri trditvi, da tožnik ni pojasnil, kakšen poslovni namen je imela družba s tem, da je tožniku dala v uporabo svoje vozilo, saj je za predložitev tovrstnih dokazov merodajna slovaška družba. Ne drži trditev, da družba ni imela registrirane dejavnosti oddajanja premičnega premoženja v najem, davčni organ pa je zanemaril, da je tožnik za uporabo vozila v letu 2019 predložil verodostojno pravno podlago - pogodbo o najemu z družbo E., d. o. o., ki je imela vozilo v najemu od slovaške družbe A. Slednje dokazuje, da se niti tožnik niti katerakoli druga družba, udeležena v transakcijah povezanih s predmetnim vozilom, na račun davčnih dajatev ni okoristila. Cilj nabave vozila s strani slovaške družbe je bila pridobitev sredstva, s katerim je le-ta opravljala obdavčeno dejavnost oddajanja premičnega premoženja v najem, za kar je bila družba tudi registrirana pri pristojnem slovaškem organu. Prav tako se postavlja vprašanje, kako je mogoče ugotoviti realiziran davčni prihranek, če so bile v zvezi z uporabo vozila (vsaj v letu 2019) obračunane in plačane vse pripadajoče dajatve (DDV). Za obstoj zlorabe na davčnem področju morata podana tako objektivni kot subjektivni element, pri čemer se sklicuje na sodno prakso. Glede očitka, da v povezavi z rabo oziroma uporabo vozila davčni organ ni našel nobenega razumnega poslovnega cilja, navaja, da je za namene dokazovanja poslovnega cilja slovaške družbe v zvezi s predmetnim vozilom zavezana slovaška družba, in ne tožnik sam. Tožnik je pojasnil, da je slovaška družba gospodarska entiteta, ki na trgu opravlja obdavčljivo dejavnost, med drugim tudi oddajanje premičnega premoženja v najem.

12Davčni organ se ni opredelil do vprašanja, katero dejanje tožnika sploh opredeljuje kot dejanje zlorabe, pri čemer je to, ali nakup vozila ali njegova uporaba. Tožnik pri transakciji nakupa vozila sploh ni sodeloval; tožnikova uporaba vozila pa ne more šteti za transakcijo zlorabe predpisov, saj je tožnik vozilo uporabljal skladno z veljavnimi predpisi, ki so mu uporabo vozila omogočali, prav tako je v zvezi z njegovo uporabo plačeval vse dajatve (npr. DDV od najema vozila). Glede očitka, da je tožnik vozilo dejansko uporabljal v Sloveniji in z njim v letu 2018 naredil 45.000 km, je za predložitev dokazov merodajna slovaška družba; da je tožnik s tem, ko je vozil in uporabljal vozilo s tujimi registrskimi tablicami namesto, da bi ga registriral v Republiki Sloveniji, neupravičeno pridobil davčne ugodnosti v skupnem znesku 46.349,16 EUR, tožnik navaja, da četudi bi si to želel, vozila v R Sloveniji ne bi mogel registrirati. Posledično ni ustrezne pravne podlage za očitek kršitev 27. člena ZMV-1, še manj za bremenitev tožnika za plačilo davčnih dajatev v Sloveniji. Da bi bilo mogoče govoriti o potencialni zlorabi predpisov, bi moral tožnik postati tudi pravni lastnik avtomobila, kar pa ni. Glede očitka, da posel ni imel razumnega gospodarskega cilja, navaja, da družba A. še danes realizira prihodke iz oddaje predmetnega vozila v najem in da ta očitek ne drži. Zgolj podredno opozarja, da bi davčni organ moral upoštevati, da lahko davčno obveznost iz naslova izogibanja plačila davkov ugotovi zgolj v primeru in v višini, kolikor je dejansko znašala razlika med davki, posledično bi se odmerjena davčna obveznost morala znižati za znesek davka, ki je bil zaračunan ob najemnini za vozilo za leto 2019 v višini 2.877,60 EUR.

13Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči o zadevi oziroma podredno, da jo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svojih razlogih, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Med drugim navaja, da je tožnik šele v tožbi predložil določena dokazila in da v zatrjevanih poslih družbe A. ni najti v povezavi z uporabo predmetnega vozila nobenega razumnega poslovnega cilja, tožnik pa je kot direktor te družbe med drugim sprejemal tudi odločitve o njegovi uporabi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbi in svojih stališčih ter navaja argumente zanje. Navaja, da je dokaze, ki se nanje sklicuje v tožbi, predložil že v postopku, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Med drugim prereka navedbe toženke, da gre za kompleksno pravno shemo, ki je bila prikazana kot storitev najema od pravnega subjekta iz druge države članice zgolj z namenom izogibanja obdavčenja. V lastništvo slovaške družbe je vstopil z namenom izvajanja pridobitne dejavnosti z namenom maksimizaranja dobička, kar pa ni mogoče takoj. Zato ni nenavadno, da je slovaška družba v času vstopa mirovala. Bistveno je, da je od vstopa tožnika izvajala pridobitno dejavnost, kar je tožnik dokazal, in sicer da se je ukvarjala z mednarodno trgovino - nakup in prodaja izolacijskega materiala in da ni bila ustanovljena z namenom nakupa vozila, ukvarja pa se tudi z oddajanjem vozil v najem. Vztraja, da davčni organ ni dokazal elementa zlorabe. Cilj nabave vozila s strani slovaške družbe je bila pridobitev sredstev, s katerimi je opravljala obdavčeno dejavnost oddajanja premičnega premoženja v najem, za kar je tudi bila registrirana.

16Tožnik in toženka sta sodišču pisno sporočila, da se odpovedujeta izvedbi glavne obravnave, zato je sodišče skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov.

K točki I izreka:

17Tožba je utemeljena.

18Tožnik je bil z izpodbijano odločbo obdavčen z DDV na podlagi 3. člena¹ ZDDV-1 in 24. člena Pravilnika, davkom na motorna vozila (DMV) ter z dodatnim DMV na podlagi 3. člena² in 6a.a. člena ZDMV.

19Kot pravno podlago za obdavčenje tožnika v konkretnem primeru je davčni organ navedel četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. V zadevi je primarno sporno, ali gre v obravnavanem primeru na navedeni pravni podlagi pri tožniku za pridobitev novega motornega vozila AUDI SQ7 4,0 TDI quatro, ki ga je bil dolžan registrirati v Republiki Sloveniji na podlagi drugega odstavka 27. člena ZMV-1³ ter zanj plačati DMV in dodatni DMV ter DDV.

20Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (sodišče je to povzelo v točki 3 te sodbe): da je tožnik 31. 1. 2018 na Slovaškem kupil družbo A., s. r. o., da je tožnik lastnik in edina odgovorna oseba te družbe, da je slovaška družba v februarju 2018 iz Slovenije pridobila motorno vozilo AUDI SQ7, ki je bilo registrirano na Slovaškem, da se je vozilo dejansko uporabljalo v Republiki Sloveniji, kjer je bilo opravljeno servisiranje, da je bila na vozilu v letu 2018 (in 2019) slovenska letna vinjeta, nikoli slovaška, da je vozilo v letu 2018 prevozilo preko 45.000 km, da tožnik za leto 2018 ni predložil nobenih potnih nalogov in drugih dokazil, kot tudi ne pogodbe o uporabi vozila, ki bi dokazovale, kdo vse je opravljal službene poti in za kakšne namene so se le-te izvajale, da tožnik navedbe, da so vozilo vozili tudi drugi uporabniki, ni dokazal, da je pogonsko gorivo plačeval tožnik z gotovino, da družba A. ne v času pridobitve (februar 2018) in nakupa vozila in tudi ne v marcu in aprilu 2018 ni opravljala drugih transakcij, da tožnik ni prijavil FURS, da ima v družbi A. kapitalske deleže.

21Davčni organ je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev zaključil, da je v konkretnem primeru pridobitve vozila na Slovaško in njegove uporabe v Republiki Sloveniji šlo za sicer sklenjen posel med dvema povezanima osebama in sicer tožnikom in družbo A., v kateri je tožnik odgovorna oseba in katere lastnik je, ki pa je bil sklenjen brez utemeljenega poslovnega namena, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti in da je v navedenem primeru šlo za zlorabo predpisov ZDDV-1 in ZDMV. Davčni organ navaja, da sta tožnik in družba A. posel pridobitve vozila na Slovaško in nadaljnjo uporabo vozila v Sloveniji izpeljali po težko razumljivi in kompleksni poti, za katero ni bilo mogoče najti nobenega drugega razumnega cilja, razen izogibanja določeni obdavčitvi in nedopustni pridobitvi davčne ugodnosti. Toženka je glede tega še navedla, da gre za zlorabo predpisov, ki jo je povzročil prav tožnik, ki je sam kot ustanovitelj in odgovorna oseba družbe na Slovaškem organiziral nakup vozila, ki ga je nabavil v Republiki Sloveniji preko svoje slovaške družbe, vendar za njegovo osebno uporabo in da se je tožnik sam odločil, da je preko svoje slovaške družbe dal vozilo v najem svoji družbi v Sloveniji E., d. o. o. in da so vsi poslovni dogodki glede tega vozila med seboj prepleteni z namenom izogibanju plačila davčnih obveznosti in ki jih nepovezane družbe med seboj na takšen način ne bi sklepale.

22Po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju in, če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Iz dikcije, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, je mogoče izpeljati, da je davčno zaobidenje podano, kadar se zavezanec izogiba drugim predpisom ali jih zlorablja; z drugimi predpisi so mišljeni nedavčni predpisi, predvsem zasebnopravni.⁴ Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS gre pri tem za posle, posledice katerih so stranke hotele in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Za obstoj takšne zlorabe na davčnem področju morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element: za obstoj objektivnega mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen; za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost.⁵ Navedena zakonska določba vzpostavlja pravno podlago za spregled nastale davčne obveznosti, hkrati pa pomeni podlago za vzpostavitev nove davčne obveznosti, kakršna bi nastala v primeru, če nedovoljenega davčnega izogibanja ne bi bilo. Takšno razumevanje četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 je potrjeno v sodni praksi.⁶ V takem primeru lahko davčni organ posega v poslovne odnose med družbo in družbenikom.

23Davčni organ navaja, da je tožnik sam oblikoval pravno razmerje nakupa predmetnega vozila brez pravega razumnega poslovnega namena, s ciljem, izogibanja obdavčitvi in nedopustni pridobitvi davčne ugodnosti. Davčni organ pa ne pojasni, katere so te posebne okoliščine, ki naj bi jih vzpostavil tožnik, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti, saj gre le v takem primeru za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Gre za primere oblikovanja vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj ni razvidno, ali je kot konstrukt brez ekonomske vsebine davčni organ obravnaval pravne učinke pogodbe o nakupu spornega vozila ali pogodbe o najemu vozila z družbo E., d. o. o. oziroma najemne pogodbo med slednjo in tožnikom ali kaj drugega, kot utemeljeno očita tožnik.

24Pri tem davčni organ ugotavlja, da se je vozilo od nakupa in pridobitve na Slovaško dejansko nahajalo v Sloveniji in da ga je ves čas uporabljal tožnik. Navaja, da je bilo sporno vozilo v februarju 2018 dobavljeno v drugo državo članico EU - Slovaško in nato ponovno pripeljano v Republiko Slovenijo, kar po stališču davčnega organa pomeni ponoven vnos blaga na območje Republike Slovenije iz druge države članice EU in s tem obveznost registracije, obračuna DMV in DDV, kar tudi ni pojasnjeno, na kakšni dejanski in pravni podlagi je davčni organ to zaključil, čemur tožnik utemeljeno nasprotuje. Utemeljeni pa so tudi očitki tožbe, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri so tisti posli, ki naj bi bili sklenjeni brez utemeljenega poslovnega namena in zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti, ki naj ne bi vplivali na obdavčenje, zato se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

25Po presoji sodišča davčni organ svoje odločitve ni ustrezno obrazložil, tako z vidika objektivnega kot subjektivnega elementa. Tudi po presoji sodišča je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostala konkretna navedba objektivnih in subjektivnih elementov opredelitve pojma zlorabe predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, kakor tudi navedba, kateri drugi predpisi konkretno so bili zlorabljeni in v čem je podana zloraba glede na dikcijo četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Davčni organ v izpodbijani odločbi ne poda jasne pravne podlage za svojo odločitev.

26Davčni organ sicer v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisuje vsebino razgovora s tožnikom, našteva dokumentacijo, ki jo je zahteval v postopku in ki jo je dostavil tožnik, opisuje vsebino odgovora slovaškega finančnega organa po obrazcu SCAC po pozivu davčnega organa,⁷ elektronsko komunikacijo s tožnikom s prilogami itd. (strani 3 do 8 obrazložitve) ter poda svoje dejanske ugotovitve (sodišče jih je povzelo v točki 3), ki pa ne prepričajo o obstoju objektivnih in subjektivnih elementov v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Pri njegovi uporabi mora davčni organ glede na zakonsko dikcijo torej opredeliti: (i) izogibanje oz. zlorabo drugih predpisov, (ii) kateri davčni obveznosti se je zavezanec (z izogibanjem oz. zlorabo drugih predpisov) hotel izogniti, pri čemer se nato šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala na podlagi ekonomskih dogodkov. Na strani 10 obrazložitve davčni organ govori o "zlorabi predpisov ZDDV-1 in ZDMV," na strani 16 pa navaja, da gre za "kompleksno pravno shemo, ki je bila prikazana kot storitev najema od pravnega subjekta iz druge države članice EU zgolj z namenom izogibanja obdavčenja." Navedenega ne popravi niti pritožbeni organ. Tožnik sicer nima prav glede pravnega naziranja, da mora biti za zlorabo predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 izkazano, da je bil edini cilj davčnega zavezanca neupravičeno pridobiti davčno ugodnost, saj je bilo pred Vrhovnim sodiščem RS že odločeno, da zadostuje, da je bila pridobitev davčne ugodnosti bistveni cilj davčnega zavezanca.⁸ Po povedanem je po presoji sodišča v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostala jasna navedba razlogov, ki narekujejo sprejeto odločitev, kot to predpisuje prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2.

27Glede na obrazložitev davčnega organa bi izhajalo, da je dejansko prekvalificiral posel nakupa in oddajanja v najem v posel ponovnega vnosa vozila v Republiko Slovenijo, pri čemer tudi niso pojasnjene objektivne in subjektivne okoliščine v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 glede namena sklenjenih poslov, niti ni razčiščeno, kaj je prava ekonomska vsebina poslov, saj se davčni organ tudi ne predeli glede zatrjevanega opravljanja dejavnosti slovaške družbe, med drugim tudi oddajanja premičnin v najem, kar tožnik utemeljeno izpostavlja, pri čemer davčni organ svoje zaključke gradi tudi na okoliščinah, ki so sporne, tako glede (ne)opravljanja dejavnosti slovaške družbe kot glede vsebine in uporabe vozila s strani tožnika na podlagi najemne pogodbe. Shema, kot jo davčni organ navaja, naj bi bila v tem, da je tožnik preko slovaške družbe dobil v osebno uporabo sporno vozilo, kar naj bi bil edini namen vseh opravljenih transakcij, pri čemer naj bi tožnik pridobil neupravičeno davčno ugodnost. Ob tem, da davčni organ podrobno opisuje vsebino pridobljenih listin in izjav tožnika, izostanejo razlogi glede relevantnih objektivnih okoliščin, ki bi utemeljevali obstoj zlorabe in iz katerih bi izhajal zaključek, da je bil glavni namen teh poslov predvsem nedovoljeno davčno izogibanje oziroma zloraba v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izostanejo konkretne ugotovitve glede (ne)poslovanja slovaške družbe, glede najemne pogodbe med slovaško družbo in slovensko družbo E., d. o. o. in glede ekonomske vsebine opravljenih poslov, ki jih zatrjuje tožnik, glede katerih se davčni organ ni izjasnil, saj davčni organ svojo utemeljitev gradi v bistvu na tem, da gre za povezane osebe in da je tožnik podpisnik na vseh straneh pogodb, pri čemer še navaja, da je na vozilu slovenska vinjeta, da tožnik opravlja servise v Sloveniji, plačuje gorivo in da je vozilo parkirano na naslovu tožnikovega stalnega prebivališča. Ob tem, da davčni organ le delno pojasni okoliščine glede (ne)poslovanja slovaške družbe, izostanejo pa razlogi glede tega, da so posli izpeljani po nerazumljivo, zapleteni in kompleksni poti, za katero, razen izogibanja obdavčitvi mogoče, ni najti nobenega razumnega poslovnega cilja, kar pomeni, da izostanejo razlogi glede dejanskih okoliščin, ki bi utemeljevali obstoj zlorabe oziroma t.i. subjektivni element, to pa je, da je bil edini namen vseh poslov izogib davčnih obveznosti, čemur tožnik utemeljeno nasprotuje.

28Glede na navedeno sodišče pritrjuje tožniku, da bi davčni organ moral nujno poglobiti dokazni postopek v zvezi z okoliščinami na strani slovaške družbe, tako glede dokumentacije v povezavi z uporabo vozila kot glede opravljanja poslovne dejavnosti, za katero tožnik zatrjuje, da je ena od registriaranih dejavnosti tudi oddajanje premičnin v najem, o čemer se davčni organ sploh ni opredelil oziroma v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da slovaška družba sploh nima registrirane dejavnosti oddajanja v najem, kar pomeni, da je v tem delu tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče se strinja tudi z očitkom tožnika, da je dokazno breme na davčnemu organu, da dokaže, da je bil posel pridobitve vozila in njegova uporaba v Sloveniji brez utemeljenega poslovnega namena (76. člen ZDavP-2). Dokazno breme se v postopku namreč premešča v odvisnosti od tega, kdo dejstva zatrjuje.⁹ Podana je tako kršitev pravil postopka, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je sodišče, glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti.

29Glede na povedano sodišče sodi, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato jo je na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo davčnem organu v ponovni postopek, v katerem je dolžan upoštevati stališča iz te sodbe. Po povedanem tudi ni pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

K točki II izreka:

30Odločitev o tožnikovih stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je tožnika zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena brez glavne obravnave, se mu prizna 285,00 EUR stroškov ter 22 % davek na dodano vrednost (62,70 EUR), skupaj 347,70 EUR.

31Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Ki v b) točki prvega odstavka tega člena določa, da so predmet DDV tudi pridobitve novih prevoznih sredstev znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec.
² Ki določa, da se DMV plačuje od motornih vozil iz tarifnih oznak: 8703 21, 8703 22, 8703 23, 8703 24, 8703 31, 8703 32, 8703 33 in 8703 90 ter iz tarifne oznake 8711, določenih v carinski tarifi Evropske skupnosti, objavljeni kot Priloga I Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Komisije (ES) št. 1101/2014 z dne 16. oktobra 2014 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 312 z dne 31. 10. 2014, str. 1), ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije.
³ Ki določa, da morajo biti v Republiki Sloveniji registrirana vozila, katerih lastniki imajo v njej prebivališče ali sedež, vozila diplomatskih predstavništev in konzulatov, mednarodnih in meddržavnih organizacij ter predstavništev mednarodnih organizacij v Republiki Sloveniji in članov njihovega osebja, vključno z njihovimi družinskimi člani, ki z njimi živijo v skupnem gospodinjstvu, ter tujih gospodarskih, prometnih, kulturnih in drugih predstavništev v Republiki Sloveniji.
⁴ Jernej Podlipnik, komentar k 74. členu v Davčno pravo med teorijo in prakso, s komentarjem 70. - 90. člena ZDavP-2, ULRS, Ljubljana, 2021, str. 370.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, tč. 14.
⁶ Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 61/2021 z dne 15. 12. 2021, X Ips 329/2017 z dne 2. 10. 2019 in X Ips 283/2016 z dne 16. 1. 2019.
⁷ S prošnjo, da preverijo ali slovaška družba A., r. o., katere lastnik in odgovorna oseba je zavezanec za davek, posluje in kako posluje.
⁸ Glej sodbo Vrhovnega Sodišča RS X Ips 26/2018 z dne 19. 12. 2017.
⁹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 76/2017 z dne 10. 10. 2018.