VSM Sodba II Kp 55793/2019

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki in nagrada obdolženčevih zagovornikov na pritožbeni stopnji bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžena B. B. in C. C. oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo D. d.o.o. v stečaju, s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugega sodnika - predsednika senata.

3Na pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženega B. B., odvetnik E. E., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Odgovor na pritožbo je podal tudi zagovornik obdolženega C. C., odvetnik F. F., ki predlaga zavrnitev pritožbe in priznanje pritožbenih stroškov obdolženca.

4Pritožba ni utemeljena.

5Okrožni državni tožilec se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe, saj meni, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni, zagovora obdolžencev pa pavšalna, prilagojena in nepotrjena. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovora obdolžencev in izvedene dokaze pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da jima očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar ju je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih izpodbijane sodbe. Pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca, v katerih se zavzema predvsem za drugačno oceno zagovora obdolžencev in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa pravilnosti oprostilnega izreka ne morejo omajati.

6Uvodoma je poudariti, da so z inkriminacijo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 varovani premoženjski interesi oškodovanca (in ne upnikov), kar pomeni, da so pritožbene navedbe glede oškodovanja upnikov družbe D. d.o.o., neutemeljene. Pri tem je izpostaviti še obtožbeni očitek konkretnega kaznivega dejanja, in sicer da bi naj obdolženca neupravičeno porabila del gotovine, ki sta jo dvignila iz transakcijskih računov družbe D. d.o.o. V luči razumevanja takšnega očitka se zato kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe s katerimi okrožni državni tožilec polemizira o premoženju družbe ter trdi, da je bila družba v stečajnem postopku izbrisana brez razdelitve premoženja, saj le tega ni bilo, ter da bi bil dolg družbe do upnikov vsaj delno poravnan, če obdolženca ne bi izvrševala očitanih dvigov. Kot že pojasnjeno, je namreč bistvo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja zadržanje dela dvignjene gotovine iz transakcijskih računov družbe in ne samo dvigovanje le-te. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil očitka, da bi si naj obdolženca na škodo družbe protipravno prilastila najmanj 58.625,46 EUR, ter da sta ta znesek zadržala zase. Za takšen zaključek je imelo oporo v sprejemljivih zagovorih obdolžencev (ki sta pojasnila vrsto izdatkov za poslovanje delavcev v tujini) ter zlasti v izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke dr. A. A., ki je pojasnil, da je za poslovanje družbe in za poplačilo računov bila porabljena tudi gotovina (kot sta v zagovorih zatrjevala obdolženca), da pa na podlagi spisovnih podatkov ni mogoče enoznačno odgovoriti na vprašanje, kateri od očitanih dvigov se lahko razknjižijo. Po navedenem zato okrožni državni tožilec ne more uspeti z navedbami, da sami dvigi niso element očitanega kaznivega dejanja, ter da znesek v višini najmanj 58.625,46 EUR predstavlja denar, ki sta si ga na škodo družbe protipravno prilastila obdolženca in predstavlja konstitutivni element tega kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi se obdolžencema očita storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, in sicer da bi si naj protipravno prilastila premoženje velike vrednosti, s tem ko sta del dvignjene gotovine porabila za poslovanje družbe, preostanek pa zadržala zase. V tej zvezi pa ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,46 EUR neupravičeno dvignjenega denarja, saj takšna njegova ocena predstavlja le neustrezno in selektivno razlago izvedenskega mnenja.

7Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje okrožni državni tožilec ne more omajati niti s trditvami, da obdolženca nista predložila ustrezne dokumentacije. Dokazno breme v kazenskem postopku namreč nosi (upravičeni) tožilec, ki mora krivdo obdolženca dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. V kolikor tega dokaznega bremena ne zmore, pa mora sodišče obdolženca oprostiti. Obdolženec bo tako torej oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.¹ Po obrazloženem je vsakršna prevalitev dokaznega bremena, kot se za to očitno zavzema okrožni državni tožilec, povsem zgrešena.

8Brez uspeha so tudi pritožbeni očitki o "logičnosti in razumljivosti" opredeljenosti zneskov v obtožbi, medtem ko je za kontradiktorne oceniti pritožbene navedbe, kjer okrožni državni tožilec na eni strani trdi, da iz obtožbe izhajajo vsi dvigi, ki sta jih obdolženca opravila brez pravne podlage (v skupnem znesku 124.291,01 EUR), na drugi strani pa da je bilo (na podlagi mnenja izvedenca dr. A. A.) najmanj 58.625,46 EUR neupravičeno dvignjenega denarja. Poudariti je, da ni naloga sodišča ali obrambe, da zneske iz izreka obtožnice "preračunava" oziroma sklepa, kaj je imelo tožilstvo v mislih pri oblikovanju le-tega, temveč je na upravičenem tožilcu, da oblikuje jasen in popoln tenor obtožbe, ki omogoča sodni preizkus in (kvalitetno) obrambo. S povzetki vseh dvigov, ko torej niti ni mogoče razmejiti kateri zneski so bili namenjeni in porabljeni za namene poslovanja družbe, katere pa sta obdolženca (neupravičeno) zadržala zase, pa temu ni bilo zadoščeno. Navsezadnje pa ni mogoče prezreti še, da obdolženi C. C. z bančno kartico ni razpolagal v celotnem inkriminiranem obdobju, kar je pojasnil v svojem zagovoru in kar je potrdil tudi obdolženi B. B. To pomeni, da obdolženemu C. C. niti ni mogoče pripisati celotne časovne dinamike dvigov, kot je to (nerazdelno) storil okrožni državni tožilec. Po obrazloženem zbledijo tudi vsi pritožbeni pomisleki glede izračuna o vrnitvi zneskov družbi; obdobja zaposlitve obdolžencev v družbi; njunega dela za družbo ter pravice do nagrade ali nadomestila za opravljeno delo in pobota plač.

9Neutemeljeno je tudi pritožbeno izražanje dvoma v nepristranskost sodišča iz razloga, ker je sodišče prve stopnje postavilo novega izvedenca finančne stroke. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZKP morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Dokazovanje po drugem odstavku 329. člena ZKP pa obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno presojo. V skladu z navedenim je postopalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je na predlog obrambe angažiralo novega izvedenca finančne stroke dr. A. A., saj predhodno angažirana izvedenka G. G. kljub večkratnim dopolnitvam izvedenskega mnenja, ni podala jasnih odgovorov na zastavljena vprašanja. Zgolj okoliščina, da okrožni državni tožilec ocenjuje korektnost podaje odgovorov izvedenke, zato ne more pomeniti, da bi sodišče v obravnavani zadevi bilo kakorkoli nepristransko.

10V zvezi s sklicevanjem okrožnega državnega tožilca na zaključno besedo, podano na obravnavi dne 17. 10. 2024, pa je dodati le, da takšnih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo. S pritožbo se namreč izpodbija prvostopenjska sodba, razglašena in spisana po končani glavni obravnavi, torej tudi po besedi strank. Glede na navedeno je tako očitno, da z navedbami iz besede strank ni mogoče izpodbijati odločitve sodišča, ki ji je sledila in ki je obrazložena v izpodbijani pisno izdelani sodbi.²

11Po obrazloženem, ko okrožni državni tožilec glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki zajemajo nagrado in potrebne izdatke zagovornikov obdolžencev, je posledica potrditve izrečene oprostilne sodbe obdolžencema in temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

¹ Glej sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.
² Glej A. Erbežnik v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 863.