VSL Sodba II Cp 408/2024

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se ti točki po spremembi glasita:

"II. Tožena A. A. - odvetnica, ..., M. Š.: 000, je dolžna tožeči stranki B. B., ..., plačati znesek 20.002 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.080,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila."

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 20.002 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 dalje do plačila in straške postopka po odmeri sodišča, povečane za 22 % DDV in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 508,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) pravočasno pritožuje iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Odločitev je sprejelo brez zaslišanja tožnika in o tem dokaznem predlogu sploh ni odločalo. Popolno je tudi prezrlo odločbo disciplinske komisije II. stopnje pri Odvetniški zbornici Slovenije. Sodni poravnavi v zadevi N 21/2017 z dne 8. 5. 2017 in spremenjeni dne 7. 7. 2017 je pripisalo oziroma dalo vsebino, ki je nima. Stranke so namreč upravičenje do plačila celotne kupnine vezale na uspešno vknjižbo C. C. v zemljiško knjigo, s čimer je slednji pridobil lastninsko pravico na celotnem solastniškem deležu tožnika na nepremičninah parcela 0000 861 in parcela 0000 *146, tožnik pa pravico do prejema celotne kupnine za ta solastniški delež. Dogovor je bil v sodno poravnavo pomanjkljivo in nekoliko nerodno zapisan in zato je tožnik predlagal svoje zaslišanje. Pogoj za izplačilo zneska ni bila ugotovitev obsega skupnega premoženja bivših zakoncev oziroma deleža na tem skupnem premoženju, temveč uspešnost oziroma realizacija vknjižbe C. C. na solastniškem deležu tožnika glede na vknjiženo zaznambo spora v korist tožnikove bivše žene D. B.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je presodilo, da tožnik ni bil upravičen do kupnine, ki je bila začasno zadržana na fiduciarnem računu tožene stranke (v nadaljevanju toženke) in da za izplačilo zneska 20.002 EUR med tožnikom in toženko ni obstajalo mandatno razmerje. Prav tako zmotna je presoja, da tožniku zaradi ravnanja toženke škoda ni nastala. Odločitev je v direktnem nasprotju z odločbo disciplinske komisije II. stopnje pri Odvetniški zbornici Slovenije, odsotnost obrazložitve pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka je morala vedeti, da z delno sodbo P 2591/2014 skupno premoženje tožnika in njegove bivše žene D. B. še ni bilo razdeljeno, vedeti pa bi morala tudi, da je bil pravni posel med tožnikom in C. C. veljavno sklenjen, ne glede na to, da D. B. pri njem ni sodelovala. Tudi če toženka ni bila v mandatnem razmerju s tožnikom, pa je bila, denarja ne bi smela nakazati D. B. ali C. C., temveč tožniku, ki je edini upravičenec. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da tudi sodišče prve stopnje svojega stališča o tem, da glede prejema kupnine toženka ni nastopala kot pooblaščenka tožnika, ni znalo utemeljiti in tej svoji odločitvi dati ustrezne pravne podlage. Glede na to, da je tožnik C. C. prepustil svoj celoten solastniški delež na nepremičninah, parcela 0000 861 in parcela 0000 *146, zaradi škodljivega in nepravilnega ravnanja toženke pa celotne kupnine ni prejel, to predstavlja zmanjšanje njegovega premoženja in dejansko škodo.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Odločitev nima razlogov o tem, zakaj se je toženka s sodno poravnavo zavezala denar prenakazati v svojem imenu. Prav tako ne, zakaj tožnik ni upravičen do celotne kupnine, če je C. C. postal solastnik celotnega solastniškega deleža tožnika. Tožnik je v celoti izpolnil svojo obveznost. Podana je absolutna bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni sklep je pomanjkljiv, saj sodišče o vseh predlaganih dokazih sploh ni odločalo, temveč jih je preprosto ignoriralo. Sodišče tudi ni zadostilo zahtevi po materialnem procesnem vodstvu, ki je bilo za tožnika še toliko bolj pomembno, ker se je na obravnavi zastopal sam. Toženka pa je odvetnica, ki jo je na obravnavi zastopal odvetnik. Sodišče bi moralo tožniku pri varovanju njegovih pravic in pravnih koristi pomagati, opustitev pa je rezultirala v nepravilni in nezakoniti sodni odločbi.

3Na pritožbo je odgovorila toženka in se zavzela za njeno zavrnitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožnik ne navaja upravičenih razlogov za to, da po zaključku dokazovanja in naroka, ko je bilo jasno, da ga sodišče ne bo zaslišalo, torej da sodišče njegovemu dokaznemu predlogu ni sledilo, ni mogel uveljavljal te kršitve. Enako jih ni uveljavljala toženka, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče izvede tiste dokaze, ki so potrebni za razjasnitev relevantnega dejanskega stanja in trdi, da je v obravnavanem primeru to razvidno iz listinske dokumentacije in zaslišanje tožnika ni bilo potrebno.

6Tožnik trdi, da mu je toženka povzročila škodo s tem, ko mu neupravičeno ni nakazala preostanka kupnine, ki jo je na njen račun nakazal C. C., kljub temu, da se je posel med tožnikom in C. C. realiziral.

7Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka temelji na zmotni materialno pravni presoji, da tožnik do denarja ni upravičen, da mu zato tudi škoda ni nastala in da s toženko nista bila v mandatnem razmerju.

8Nobenega dvoma ni, da sta bila tožnik in toženka v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kočevju N 21/2016 v mandatnem razmerju, saj je bila toženka tožnikova pooblaščenka. Če se je toženka v okviru sodne poravnave, sklenjene v tem nepravdnem postopku, dodatno zavezala, kaj storiti tudi za C. C., to na mandatno razmerje do tožnika nima vpliva. Pravila Obligacijskega zakonika (OZ) o obveznostih prevzemnika naročila so jo glede tožnika kljub temu vezala. Prav tako Kodeks odvetniške poklicne etike.

9Nepravdni postopek N 21/2016 je tekel zaradi delitve solastnine med tožnikom, C. C. in E. E. Vtoževani znesek predstavlja preostanek plačila za tožnikov solastninski delež na dveh nepremičninah, ki jih je tožnik s sklenitvijo sodne poravnave v navedenem nepravdnem postopku prepustil C. C. Zaveza toženke, da denar v primeru, če bo v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2591/2014-II razsojeno, da parcela 0000 861 in parcela 0000 *146 k. o. Z predstavljata skupno premoženje zakoncev B., nakaže tožnikovi ženi glede na ugotovljeni delež na skupnem premoženju, v spremembo sodne poravnave z dne 7. 7. 2017 ni zapisana.

10V drugem odstavku 306. člena ZPP je določeno, da lahko poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del, vsebuje lahko tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama, v poravnavo pa se lahko poleg strank vključi tudi oseba, ki ni stranka postopka. Slednje se v prej navedenem nepravdnem postopku brez dvoma ni zgodilo. Sodna poravnava zavezuje stranke, ki so jo sklenile. Zato v nobenem primeru na podlagi navedene sodne poravnave do denarja ni bila upravičena D. B. Tudi ne na način, kot si ga zmotno predstavlja toženka, saj bi v tem primeru to pomenilo, da je D. B. z razpolaganjem s skupnim premoženjem (in ceno) soglašala. Glede na to, da pri poravnavi ni sodelovala, pa takšen zaključek ni mogoč.

11Ni sporno, da toženka vtoževanih 20.002 EUR ni nakazala tožniku ali C. C., čeprav bi lahko ta denar glede na zapis v točki 1) spremembe sodne poravnave z dne 7. 7. 2017 nakazala le njima. Komu izmed njiju oziroma koliko denarja mora komu izmed njiju nakazati, pa je bilo odvisno od realizacije dogovora med njima, ki je visela zaradi pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2591/2014-II. Glede na to, da se je dogovorjena delitev solastnine med tožnikom in C. C. realizirala, kar tožnik dokazuje z zemljiškoknjižnima izpiskoma, ni razloga, da bi morala toženka del plačanega denarja vrniti C. C. Edini upravičenec do preostanka denarja (20.002 EUR) po sklenjeni sodni poravnavi je zato tožnik.

12Škoda je na podlagi prvega odstavka 132. člena OZ med drugim zmanjšanje premoženja (navadna škoda). Tožniku, ki je svoj solastniški delež prepustil C. C., denarja za to pa v celoti ni prejel, je brez dvoma tovrstna škoda nastala. To mu je povzročila toženka, ki mu denarja, kar ni sporno, ni izročila.

13Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listino (spremembo sodne poravnave v zadevi Okrajnega sodišča v Kočevju N 21/2016 z dne 7. 7. 2017) je bilo treba pritožbi ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je toženka dolžna tožniku plačati 20.002 EUR. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na drugi alineji 358. člena ZPP. Zakonske zamudne obresti od navedenega zneska je toženka tožniku dolžna plačati na podlagi 299. člena OZ. Toženka spremembe datuma zamude ni prerekala.

14Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker je tožnik s tožbo in pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti potrebne pravdne stroške (500 točk za sestavo tožbe in 2% za materialne stroške, 625 točk za sestavo pritožbe in 2% za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV ter taksi za tožbo in pritožbo).