VSM Sodba I Cp 638/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva od tožnice vrnitev darila, ki ga je prejela dne 8. 10. 2020, in sicer eno polovico nepremičnine parc. št. 303/6, k.o. ..., tako, da mu v roku 15 dni od izdaje sodbe izstavi zemljiškoknjižno listino, s katero dovoli prenos lastninske pravice na 1/2 navedene nepremičnine na ime tožnika (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka v roku 15 dni od vročitve izpodbijane sodbe v višini 1.460,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje obrazloženo v 13. točki izpodbijane sodbe, ko to zmotno zaključuje, da izpoved tožnika ne daje podlage za sklep, da je bila njegova odločitev posledica njegove ljubezni do toženke. Tožnik je namreč izpovedal, da je verjel, da bosta s toženko živela skupaj, da sta se našla in da je med njima ljubezen, prav tako je izpovedal, da ima toženko rad. Meni, da iz izjave "A., rad te imam, zato ti bom dal, ker si poštena, pridna in delovna," nikakor ne izhaja zaključek, da kavza pogodbe ni bila tožnikova vera v dosmrtno življenje s toženko, v kolikor bi bil nagib za sklenitev takšne pogodbe v vlaganjih, potem nedvomno tožnik ne bi izpostavil dejstva, da jo ima rad, da je poštena, pridna in delovna.

Opozarja, da je vera v večno ljubezen predvsem subjektivno čustvo, katerega nedvomno ni mogoče opreti na izpovedbe tretjih oseb, ki so očitno zainteresirane za izid postopka. Nadalje izpostavlja, da se je k toženki preselil šele leta 2020, s čimer je nastala tudi dejanska ekonomska skupnost, tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik toženki polovico nepremičnine podaril po več letih skupnega življenja. Prav tako tožnik izpostavlja, da toženka sploh ni razpolagala s finančnimi sredstvi za vlaganje v nepremičnino. Iz že predloženih izpiskov tožnika izhaja, da je gotovino iz njegovega računa dvigovala toženka in s temi sredstvi nato kupovala opremo za urejanje nepremičnine. Za predmetni primer ni relevantno, da naj bi toženka v nepremičnino vložila 4.000,00 EUR lastnih sredstev in občasno pri delu tudi pomagala, temveč je bistveno, kakšen je bil nagib tožnika za sklenitev darilne pogodbe. Morebitna finančna vlaganja toženke, za katera je tožnik izrecno pojasnil, da so bila del zneska 10.000,00 EUR, ki ga je tožnik predhodno dal toženki, potem ko je prodal svoje lastno stanovanje, bi bila zgolj predmet višine deležev na skupnem premoženju.

Preklic darilne pogodbe mora po stališču sodne prakse reševati položaje, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do obdarovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo. Prav takšen pa je predmetni primer, ko je tožnik iz ljubezni do toženke le-tej podaril polovico sporne nepremičnine. Dokazni postopek ni pokazal, da bi tožnik s sklenitvijo sporne pogodbe zasledoval kak drug interes. Odločitev sodišča prve stopnje, da naj temu ne bi bilo tako, kaže na izrazito neenakopravno obravnavanje pravnih strank in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sodišče je zmotno naredilo zaključek, da naj bi tožnik darilno pogodbo podpisal tudi zaradi vlaganj, pri čemer sploh ni upoštevalo bančnih izpiskov tožnika, iz katerih izhaja, da toženka sploh ni imela sredstev za lastno preživljanje, kaj šele za vlaganje v nepremičnino, zato je jasno, da nagib za sklenitev ni moglo biti vlaganje v nepremičnino. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik vlagal sredstva, ki predstavljajo njegovo posebno premoženje, ob tem pa tudi ni upoštevalo začetka njune dejanske ekonomske skupnosti, za kar je tožnik predložil tudi potrdilo o stalnem prebivališču. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, in sicer predloženih bančnih izpiskov, iz katerih izhaja, da je tožnik plačeval vsa vlaganja v nepremičnino in finančnega stanja toženke, kar že pojmovno izključuje namen sklenitve pogodbe zaradi vlaganj, prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih bančnih izpiskov, iz katerih izhaja, da je tožnik plačeval različne stroške toženki in da je toženka sredstva za nepremičnino in tudi zase redno sama dvigovala iz njegovega računa.

Pritožba opozarja tudi, da je pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, kar pomeni, da sta bili obe stranki seznanjeni s podano izjavo volje in njenimi posledicami. V kolikor bi notar zaznal, da je namen sklenitve darilne pogodbe drugačen kot darilo, bi na to stranke moral opozoriti in skladno z 42. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) drugačne izjave strank in opozorilo vnesti v notarsko listino. Nadalje je pritožba tudi izpostavila, da gre za sodbo presenečenja. S takšno odločitvijo je namreč sodišče prve stopnje dejansko ugotovilo, da darilna pogodba po svoji vsebini sploh ni darilna pogodba, s tem pa je postopalo v nasprotju s 340. členom ZPP. Takšna pogodba bi namreč v tem primeru morala biti nična, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Tožnik zahtevka za ugotovitev ničnost sporne pogodbe ni postavil, saj ve, kakšna je bila njegova lastna volja za sklenitev pogodbe, kot je tudi vedel, kakšne so posledice sklenitve takšne pogodbe, saj je bil nanje opozorjen s strani notarja.

Pritožba graja tudi novejšo sodno prakso, ki zavzema stališče, da je potrebno v primerih, kot je predmetni, abstraktno kavzo iz 110. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) očistiti vsega, kar se ne tiče vere v dosmrtno ljubezen in morebitne ljubezenske zaslepljenosti, sicer preklic darila ni utemeljen. Pritožba meni, da določba 110. člena DZ izrecno določa, da se mora vrniti vsa darila, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca. DZ torej ne razlikuje med različnimi kavzami pogodb, temveč izrecno določa, da se vračajo darila, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca. V predmetnem primeru torej ni nikakršnega dvoma v to, da ta primer povsem ustreza razlagi 110. člena DZ. Zakon pa ne določa nikakršnih alternativnih predpostavk. Sodišče je na takšno razlago zakonskih določil vezano. V kolikor pa meni, da je takšna razlaga v nasprotju s katero od ustavnih človekovih pravic, obstaja le ena pot, in sicer, da sodišče prekine postopek ter vloži zahtevo za varstvo ustavnosti te določbe.

Sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženki povrnitev stroškov tožniku, podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se je glede na obširne pritožbene navedbe ukvarjalo samo z bistvenimi pritožbenimi navedbami (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna absolutna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

7Pritožba očita sodišču prve stopnje izrazito neenakopravno obravnavanje pravdnih strank in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pri čemer pa konkretno ne pove, s katerimi ravnanji ali opustitvami je sodišče prve stopnje zagrešilo očitano kršitev. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločitvah že pojasnilo, da je z 22. členom URS vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Sodišče strank v postopku ne sme obravnavati neenakopravno. Vsaki stranki mora biti zagotovljena pravica do izjavljanja. V postopku ji mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da navaja dejstva in predlaga dokaze, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Sodišče jo mora slišati, pretehtati ustreznost njihovih navedb in nanje odgovoriti. Sodišču pa se ni treba opredeliti do očitno neutemeljenih ali neustreznih navedb strank. Pravica do izjavljanja in obveznost sodišča do opredelitve se nanašata tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišču ni treba posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih pravnih argumentov, ki so pomembni za odločitev. Tudi če zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko stranka ugotovi, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni preprosto prezrlo.¹ Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo predlagane dokaze obeh strank, se opredelilo do navedb obeh pravdnih strank in dokazno ocenilo izvedene dokaze, pri čemer dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, kot zatrjuje pritožba. Zgolj dejstvo, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno, ki naj bi bila izrazito njemu v škodo, ne pomeni kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena URS.

8Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo bančnih izpiskov tožnika, iz katerih izhaja, da toženka sploh ni imela sredstev za lastno preživljanje, kaj šele za vlaganje v nepremičnino. Do tega se je v zvezi s preteklimi vlaganji opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe ter v opombah 1 in 4, v katerih je izrecno pojasnilo zmotno pojmovanje pravdnih strank glede posebnega in skupnega premoženja, kot tudi v delu obrazložitve, kjer je pojasnilo, da vlaganja v sporno nepremičnino niso bila le v obliki finančnih sredstev, ampak tudi opravljenem oziroma vloženem delu. Glede na navedeno zato sodišču prve stopnje ni bilo treba presoditi konkretno posameznih bančnih izpiskov in se do njih opredeliti.

9Sodišče prve stopnje se je pri presoji obravnavanega zahtevka oprlo na določbo 110. člena DZ o vračanju daril med zakoncema. Po sodni praksi lahko zakonec ob sklicevanju na te določbe zahteva vračilo darila od drugega zakonca šele po razvezi oziroma po začetku postopka za razvezo, če je življenjska skupnost zakoncev takrat že trajno razpadla. Presojo zahtevkov za vračanje daril med zakoncema je treba opraviti po pravu, ki velja v trenutku, ko lahko zakonec skladno z navedeno sodno prakso uspešno uveljavi takšen zahtevek. Ker je v konkretnem primeru zunajzakonska zveza med pravdnima strankama razpadla v letu 2022, je treba postavljeni zahtevek presojati z uporabo prava, ki je veljalo ob razpadu zunajzakonske skupnosti, torej na podlagi določb sedaj veljavnega 110. člena DZ. Vendar ker je določba 84. člena ZZZDR vsebinsko identična sedanji ureditvi iz 110. člena DZ, je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso, ki temelji na določbah ZZZDR, materialnopravno pravilno.

10Po razvezi zakonske zveze oziroma prenehanju zunajzakonske skupnosti torej ni treba vračati običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala med trajanjem zakonske zveze, vračajo pa se druga darila, zlasti taka, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca (110. člen DZ). Podobno kot pri drugih zakonskih razlogih za preklic darila² tudi v tem primeru zahtevo za vrnitev utemeljuje posebna vrsta spremenjene okoliščine: razveza zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti ima lahko lastnost tovrstne spremenjene okoliščine le v primerih, ko je odločilen nagib za darilo predstavljala zakonska zveza z obdarjencem oziroma njej lastna "vera v dosmrtno skupno življenje".³ Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema še kakšen drug, razveza njune zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.

11Navedena stališča in sodna praksa, ki se je na podlagi določb 84. člena ZZZDR in 110.člena DZ izoblikovala je po oceni sodišča druge stopnje ustaljena⁴ in ne uvaja nobenih dodatnih alternativnih pogojev za vračanje daril med zakoncema, kot to izpostavlja pritožba, temveč temelji na stališču, da darila med zakonci in njihovo vračanje ne smejo biti predmet takšne obravnave, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost konkretne lastninske pravice.⁵

12Glede na ustaljeno sodno prakso in samo vodenje postopka pred sodiščem prve stopnje, v katerem je sodišče prve stopnje stranki izrecno opozorilo, da bo preverjalo toženkine trditve o nagibu za darilno pogodbo glede na zatrjevana vlaganja v sporno nepremičnino, izpodbijana sodba ne more predstavljati sodbo presenečenja. Ta bi bila podana, v kolikor bi sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.⁶

13Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo nagib darila v konkretnem primeru. Pravilno je zaključilo, da v obravnavnem primeru tožnika ni vodila vera v dosmrtno ljubezen in morebitna ljubezenska zaslepljenost, temveč racionalna odločitev, da podari 1/2 delež sporne nepremičnine toženki iz razloga, da bo toženka hodila na vikend, na njem delala in vanj vlagala (oziroma že vlagala). Toženkino izjavo, ki jo sedaj izpostavlja pritožba: "A., rad te imam, ker si poštena, pridna in delavna," je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi z drugimi izvedenimi dokazi, med drugim z izpovedbo tožnika, ki je izpovedal, da sicer toženki polovico spornega vikenda ni podaril, da bi vanj vlagala, vendar je v družbi kdaj govoril, da bo toženka tako ali tako dobila polovico, pri čemer je to govoril, ko je razmišljal, da bi ji dal polovico, nakar je pojasnil, da je toženka rekla, da ne bo več hodila na vikend, ker tako ali tako ni nič njenega. Sam tožnik je menil, da ga je s tem hotela izsiljevati, toženka pa je želela, da ji vikend da, ker je želela poskrbeti za otroka. Tudi na vprašanje, kdo je prvi načel temo, da bi dal toženki polovico vikend, je odgovoril, da toženka, ki mu je govorila "češ, da kaj bo ona zdaj gori, da nima nič, sam pa je nato dejal, da ji bo dal pisati polovico. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da že iz izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi bila darilna pogodba sklenjena izključno zaradi vere v dosmrtno skupno življenje, kar so potrdile tudi priče (n.pr. brat tožnika B. B., ki je prav tako izpovedal, da je tožnik podaril polovico nepremičnine, ker je toženka vztrajala, da sicer ne bo hodila več na vikend), temveč da je toženka svoje nadaljnje urejanje vikenda ter bivanje v njem pogojevala s solasništvom le-tega. Tožnikova odločitev, da tej njeni zahtevi ustreže tako tudi po oceni sodišča druge stopnje sama po sebi vsebuje tudi pričakovanje (željo) po skupnem življenju, vendar pa slednjega, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni mogoče enačiti z vero v dosmrtno skupno življenje, kot sodna praksa pojmuje tisto kavzo, zaradi katere je mogoče darilo preklicati, če se skupno življenje izjalovi.

14Sodišče druge stopnje se strinja, da je vera v večno ljubezen predvsem subjektivno čustvo. Gre za notranje doživljanje posameznika, njegovega prepričanja in čustvene navezanosti. Kljub temu pa se ta občutek ne izraža le v mislih in občutkih posamezne osebe, temveč tudi navzven - skozi dejanja, besede in odnos do ljubljene osebe. Tako lahko ne le partner, temveč tudi okolica prepozna znake predanosti, iskrene naklonjenosti in trajne čustvene povezanosti. Večna ljubezen se torej ne odraža le kot intimno doživetje posameznika, temveč kot opazen in zaznaven pojav v medosebnih odnosih. Tak odnos lahko poleg partnerja zazna tudi okolica, v konkretnem primeru priče, ki jih je sodišča prve stopnje tudi zaslišalo. Vendar, kot je bilo že navedeno, iz izpovedb toženke, kot tudi izpovedb prič, ne izhaja, da bi bil edini nagib za sklenitev sporne darilne pogodbe vera tožnika v večno ljubezen in skupno življenje s toženko. Priče so izpovedale predvsem o drugem nagibu (drugih nagibih) za sklenitev obravnavane pogodbe, to pa je bilo, da bo toženka vlagala v sporno nepremičnino (finančno in z delom) in jo s tem namenom obiskovala.

15Kot je že pravilno v opombah izpodbijane sodbe pojasnilo sodišče prve stopnje pravdni stranki vsaka zase zatrjujeta, da sta vlagali v sporno nepremičnino svoje posebno premoženje, pri čemer pa je šlo za skupno premoženje, ker nobena od njiju ne zatrjuje, da je bilo pridobljeno drugače kot z delom. Razen v primeru prodaje tožnikovega stanovanja za višji znesek, kot ga je nameraval prodati tožnik, od katerega je toženka v sporno nepremičnino vložila 4.000,00 EUR. Vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, za samo sklenitev sporne pogodbe ni bilo bistveno, koliko je že toženka vložila v sporno nepremičnino, temveč to, da bo toženka vlagala (finančno ali z delom) v sporno nepremičnino po darilni pogodbi in jo s tožnikom skupaj obiskovala oziroma koristila. Glede na to se izkažejo pritožbene navedbe glede preteklih vlaganj, kot tudi glede slabega finančnega stanja toženka, za neutemeljene.

16Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnja (353. člen ZPP).

17Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama tudi toženka, ker ni doprinesla k razrešitvi zadeve.

¹ Odločba USRS št. Up-647/15 z dne19. 5. 2016, 14. točka obrazložitve.
² Po splošnih pravilih obligacijskega prava se darilo lahko prekliče v primerih stiske, hude nehvaležnosti in pozneje rojenih otrok (539., 540. in 541. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).
³ VSRS II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017, II Ips 218/2017 z dne 5. 3. 2018 in II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019.
⁴ VSRS II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017, II Ips 218/2017 z dne 5. 3. 2018 in II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019.
⁵ VSRS Sklep II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017.
⁶ Slep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 197/00 z dne 25. 04. 2002.