VSM Sodba I Cpg 144/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, v točki I, II, IV in V izreka.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- ugotovilo, da je pogodbeno določilo o višini obrestne mere zamudnih oziroma pogodbenih obresti, dogovorjeno v Posojilni pogodbi, sklenjeni v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 1128/2019 z dne 8. 8. 2019 pred notarko (v nadaljevanju Posojilna pogodba), nično v delu, ki presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico (točka I izreka izpodbijane sodbe),

- ugotovilo, da sta poroštvena zaveza ter zaveza o zastavi lastnih nepremičnin tretjega tožnika, dana v Posojilni pogodbi ( nadaljevanju Posojilna pogodba) in Zastavna pogodba (v nadaljevanju Zastavna pogodba) z dne 8. 8. 2019, sklenjeni med strankami tega postopka, nični v delu glede jamstva za obresti, ki presegajo obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico ter v presežku zahtevek zavrnilo (točka II izreka izpodbijane sodbe).

- v celoti zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da zamudne obresti po Posojilni pogodbi, ne tečejo od zapadlih, pa še neplačanih pogodbenih obresti (točka III izreka).

- ugotovilo, da je pogodbeno določilo Posojilne pogodbe, nično v delu, ki določa, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka oziroma od dneva posameznega neplačanega obroka tečejo zamudne obresti od celotnega, že zapadlega dolga (točka IV izreka izpodbijane sodbe) ter

- odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (točka V izreka).

2Tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženka) vlaga zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka, zoper točke I, II, IV in V izreka, pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na spremembo tega dela odločitve oziroma podrejeno na razveljavitev ter vrnitev v novo sojenje.

Sodišče je napačno in nezakonito dokazno breme glede izkoriščanja stiske, težkega gmotnega stanja, nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti, kljub dejstvu, da gre nesporno za gospodarsko pogodbo, prevalilo na toženo stranko. V točki 13 obrazložitve je navedlo, da se je s tem, ko je tožeča stranka izkazala, da je poslovala z izgubo in da je denar potrebovala za obveznosti do turističnih agencij, dokazno breme prevalilo na toženo stranko. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi toženci) je skozi celotno trditveno podlago navajala le, da je poslovala z izgubo in da je denar potrebovala za plačilo rezervacij, pri čemer slednjega ni konkretizirala, saj ni točno navedla za kakšne zneske gre, komu je potrebno plačati, kdaj te obveznosti zapadejo in v kakšni višini. S svojimi pavšalnimi navedbami ni uspela dokazati stiske v smislu oderuške pogodbe. Zgolj izguba in morebitne neporavnane obveznosti po sodni praksi še ne predstavljajo stiske v smislu oderuške pogodbe (VSL sodba II Cp 1959/94). Ključno pravilo prevalitve procesnega dokaznega bremena je uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, da se nato prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala (VSL I Cp 378/2016, VSRS II Ips 312/2015). V postopku je bilo dokazno breme na tožnicah, ki dokaznega bremena vezanega na subjektivni element oderuštva, niso podali, po drugi strani pa je tožena stranka podala konkretne trditve, ki jih je tudi dokazno podkrepila, in sicer, da je v letu 2018 tožeča stranka beležila rast v prometu glede na predhodno poslovanje in upravičeno pričakuje povečanje prodaje svojih storitev, da je razširila ponudbo z izdelavo lastne spletne strani oziroma aplikacije, da je zagotovila, da gospodarska družba dobro posluje (v letu 2018 ustvarila cca 240.000,00 EUR prometa, ki je v primerjavi z letom 2017 zrasel), da same navedbe o bilančni izgubi ali dobičku za možnost mesečnega odplačevanja niso bistvene, saj se mesečne anuitete odplačujejo iz tekočega poslovanja podjetja in iz prejetih denarnih sredstev (tožeča stranka je imela v letu 2018 za cca 240.000,00 EUR prometa, torej povprečno 20.000,00 EUR prilivov na mesečnem nivoju in bi na tej podlagi zmogla odplačevati iz mesečnih prilivov - 11 anuitet po 750,00 EUR), da je imela na presečni bilančni datum na poslovnem računu sredstva v višini glavnice danega posojila in da dejstva, da je imela možnost najeti posojilo ali pa odpovedati potovanja ali prenehati z dejavnostjo, sama po sebi kažejo, da ne gre za izkoriščanje težkega gmotnega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti, ampak za zavestno odločitev na strani tožeče stranke. Iz trditvene podlage je tako razvidno, da je tožena stranka podala bistveno bolj konkretizirano trditveno podlago kot tožeča stranka, zato je prevalitev dokaznega bremena napačna.

Sodišče je napačno ugotovilo, da je podan subjektivni element oderuštva, ki ga tožeča stranka ni uspela dokazati, tožena stranka pa za obstoj subjektivnega elementa tudi sicer ni mogla vedeti, saj ji v času sklenitve posla ni bila dana v vednost ali na znanje niti ena sama okoliščina, ki se navezuje na zakonski podstat subjektivnega elementa oderuške narave posla, pri čemer izpostavlja sodno prakso (VSL sodba II Cp 1541/2021, VSL I Cp 1864/2021 in VSL sodba in sklep III Cp 3264/2015). Sodišče prve stopnje se v sodbi nikjer ni opredelilo, niti ni obrazložilo naklepnega ravnanja s strani tožene stranke in s katerimi okoliščinami o slabem premoženjskem stanju je bila seznanjena, da je naklepno prikrajšala tožečo stranko, zato je obrazložitev pomanjkljiva, odločitev o obstoju subjektivnega pogoja za oderuštvo pa posledično tudi napačna. Sodba ne vsebuje ustrezne obrazložitve o naklepnem ravnanju tožene stranke z namenom izkoristiti stisko oziroma težko gmotno stanje prve tožnice z zaključkom, da naj bi bila tožena stranka seznanjena z računovodskimi izkazi prve tožnice in je na tak način izkoristila stisko. Zgolj bilančna izguba še ne pomeni premoženjske stiske, temveč pomeni, da so bili prihodki manjši od odhodkov. Prihodki in odhodki pa so povsem drugačna bilančna kategorija kot pa prilivi in odlivi, ki so ključni indikator in faktor ali je družba sposobna poravnavati svoje tekoče in zapadle obveznosti. Glede na pomen navedenih kategorij: prihodki in odhodki ter prilivi in odlivi, je zaključiti, da je bilančni dobiček zadnja kategorija, ki je merodajna glede vprašanja v kakšnem premoženjskem stanju je poslovni subjekt.

Pri presoji izpolnjenega subjektivnega elementa oderuštva je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo, ker:

- zgolj dejstvo, da je imela prva tožnica odprte obveznosti, ne pomeni, da je bila v finančni stiski oziroma v težkem gmotnem stanju, upoštevaje pri tem dejstvo, da je imela na dan 31. 12. 2019 denarna sredstva v višini 5.568,19 EUR, na dan 31. 12. 2019 pa kar 12.232,62 EUR, kar dosega že skoraj višino glavnice posojila;

- bi moralo sodišče ob presoji finančne stiske upoštevati tudi dejstvo, da je tožeča stranka v letu 2019 povečala svoje čiste prihodke od prodaje iz 241.149,35 EUR, kolikor so znašale v letu 2018, na kar 275.435,27 EUR v letu 2019;

- izguba predstavlja le bilančno kategorijo, sama po sebi pa ne pomeni, da je tožeča stranka v stiski in je izposojeni denar nujno potrebovala (imela pa je možnost odpovedati potovanja strankam ali prenehati z dejavnostjo, nikakor pa ni bila v takšni stiski, da je bila prisiljena pristati na pogoje posojila, temveč je bila to njena volja).

Pomanjkljiva je obrazložitev v smislu, da je bila tožena stranka seznanjena s stisko prve tožnice in je izkoristila njeno težko finančno stanje. dokazni postopek je dokazal in potrdil, da tožena stranka ne vodi neposrednih razgovorov, saj namen posojila izrazijo stranke v avtomatiziranem odgovoru. Takšen elektronski sistem je ustvarjen z namenom dokazljivosti vsebine dokumentacije, ki jo posreduje in razkrije komitent tožene stranke. Povedano drugače, vse podatke pošljejo stranke in šele nato tožena stranka v svojstvu komisije oceni možnost posojila. Namen avtomatizacije je predvsem (ne zgolj) v zaščiti zakonitega zastopnika, da ne bi prihajalo do groženj ali "prijateljskih" odobritev posojil, saj sklep o odobritvi financiranja sprejme samo komisija. Še več, iz kreditne vloge tožeče stranke in opisa namena koriščenja denarja, ki ga je stranka podala, je razvidno, da denar potrebuje predvsem za razvoj spletne strani za razvoj turistične ponudbe, pri čemer je zakonita zastopnica glede srečanja v gostinskem lokalu X, sama izpovedala, da potrebuje sredstva za reorganizacijo in ne za poplačilo obveznosti. Tožena stranka ni mogla biti seznanjena s premoženjskim stanjem tožnikov. Sodišče se ni opredelilo do navedb in izpovedbe zakonitega zastopnika, da stranke pošljejo vso dokumentacijo, ki jo komisija tožene stranke samo pregleda, kar tudi ni bilo prerekano s strani tožečih strank, temveč celotna obrazložitev glede subjektivnega pogoja sloni na dejstvih, vezanih na nedokazano srečanje v X, pri čemer tožeča stranka ne navaja, da bi toženi stranki na tem srečanju pojasnila o kakršnikoli premoženjski stiski. Izpovedba zakonite zastopnice ni verodostojna, kar je razvidno iz dela izpovedbe na strani 12/24, da nima več dostopa do e-pošte, kar dovolj jasno in zgovorno pove, da je njena izpovedba (tudi življenjsko logično) obarvana z namenom uspeha v pravdi. Slednje je pri presoji verodostojnosti nujno potrebno upoštevati, saj prav "izguba" elektronske pošte dokazuje, da je bila vsa dokumentacija posredovana s strani tožeče stranke.

Edina logična razlaga je, da nobena stranka, ki želi financiranje, ne pojasni, da ima stisko, saj sicer nihče od profesionalnih institucij (tudi laik) ne bi dal posojila. Ob tem je potrebno presoditi tudi vsebino pogodbe, podpisane s strani tožeče stranke in sklenjene v notarski obliki, posebej 5., 7. in 8. člen pogodbe. Pogodbena določila so bila tožnikom prebrana, z njimi so se izrecno strinjali, kar potrjuje, da prva tožnica ni bila v finančni stiski oziroma v težkem gmotnem stanju oziroma o le tem tožena stranka ni bila seznanjena in tako tudi ni mogla zaključiti, da je pri prvi tožnici podana finančna stiska ali težko gmotno stanje. Napačno je stališče sodišča, da so bila pogodbena določila v pogodbo vključena prav iz razloga, ker se je tožena stranka zavedala, da izkorišča stisko prve tožnice. V zvezi s tem je dokazna ocena pomanjkljiva in kot takšna ne vzdrži vsebinske presoje. Če so tožeče stranke podpisale vsebino pogodbe, čeprav so se zavedale, da je ta napačna, so pogodbo sklepale očitno z goljufivim namenom in morda s podpisom pogodbe storile celo kaznivo dejanje poslovne goljufije po 228. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Materialno napačno je stališče sodišča v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, da se porok lahko sklicuje na oderuški dogovor v razmerju do njega. Odločitev sodišča o tem, da je podana ničnost poroštvene zaveze je napačna in v nasprotju s sodno prakso (VSL sodba I Cpg 676/2018, VSL sodba in sklep I Cpg 915/2018 in VSL sodba I Cp 359/2020) ter je že iz tega razloga potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi.

Nazadnje pritožba graja, da sodišče ni zapisalo ničesar o neizvedenih dokazih. Tako se ni opredelilo do njenega dokaznega predloga, ki ga je podala v drugi pripravljalni vlogi v točki X (dokazila o porabi sredstev iz posojilne pogodbe - predloži tožeča stranka). Dokaz je bil usmerjen v dokazovanje porabe sredstev in s tem povezanim subjektivnim elementom oderuštva, da sredstva iz posojilne pogodbe niso bila porabljena za preživetje tožeče stranke kot pravne osebe, temveč za investicijske namene, kar pa izključuje elemente stiske na strani tožeče stranke. Še več, sama poraba sredstev je namreč v izključni domeni tožeče stranke in tožena stranka dejstva o poslovni porabi posojenih sredstev tudi drugače ni mogla dokazati kot preko instituta edicijske dolžnosti, pri čemer je sodišče ta dokaz v celoti spregledalo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Priglaša stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka vse pritožbene trditve kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (razen v delu, da zamudne obresti ne tečejo od zapadlih in neplačanih pogodbenih obresti¹ ter glede poroštvene zaveze ter zaveze o zastavi nepremičnin nad jamstvom za obresti, ki presegajo obrestno mero predpisanih obresti, povečanih za polovico²), da je pogodbeno določilo o višini obrestne mere zamudnih oziroma pogodbenih obresti dogovorjeno v Posojilni pogodbi kolikor dogovorjena višina obrestne mere zamudnih oziroma pogodbenih obresti presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico, nično, kakor so tudi poroštveni zavezi dolžnikov (druge tožnice in tretjega tožnika) ter zaveza o zastavi lastnih nepremičnin tretjega (tretjega tožnika) dani v Posojilni pogodbi in Zastavni pogodbi v enakem obsegu danega jamstva za obresti, nični ter pogodbeno določilo Posojilne pogodbe, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka oziroma od dneva posameznega neplačanega obroka tečejo zamudne obresti od celotnega, že zapadlega dolga³. Odločitev temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta v Posojilni pogodbi v času sklenitve izkazana tako objektivni element kot tudi subjektivni element oderuštva glede v navedenih listinah določenih obresti (prvi odstavek 377. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), upoštevaje pri tem dejstvo, ki med strankami ni sporno, da je temeljni pravni posel, torej Posojilna pogodba sklenjena med prvo tožnico in toženo stranko, kot gospodarskima subjektoma ter zato predstavlja gospodarsko pogodbo (13. člen OZ). Zaradi tega je izključena, sicer zakonska domneva oderuških obresti (prvi odstavek 377. člena OZ), vendar pa je tožeča stranka v postopku dokazala obstoj tako objektivnega kot subjektivnega elementa oderuškosti in ker tožena stranka nasprotnega dokaznega bremena ni zmogla, je ugotovilo obstoj delne ničnosti sklenjenih pogodb v obsegu dogovora o oderuških obrestih (prvi odstavek 88. člena OZ).

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialno pravne zaključke. V izpodbijani sodbi je obširno in argumentirano, z dokazno oceno, navedlo razloge, na katerih temeljijo zaključki, ki jim pritrjuje kot pravilnim sodišče druge stopnje in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje. Zgolj v odgovor pritožbenim grajam sodišče druge stopnje dodaja naslednje:

7Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki temelji na 377. členu OZ. Ob ugotovitvi, da gre za gospodarsko pogodbo, jo je v razmerju do prve in druge tožnice razlagalo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 377. člena OZ, kar pomeni, da je izključilo zakonsko domnevo oderuških obresti ter se do vprašanja oderuških obresti oprlo na presojo s strani prve in druge tožnice, na katerih je bilo dokazno breme oderuškosti, izpostavljeno trditveno in dokazno podlago ter v zvezi s tem podane ugovorne trditve tožene stranke.

8Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (prvi odstavek 88. člena OZ).

9V obravnavani zadevi je bila sklenjena posojilna pogodba v obliki notarskega zapisa kot temeljni pravni posel med prvo tožnico kot posojilojemalko (dolžnico) ter toženko kot posojilodajalko (upnica), v kateri sta se kot solidarna poroka in plačnika zavezala drugo tožnica in tretji tožnik, slednji pa še z jamstvom vpisa hipoteke na svojih nepremičninah, o čemer je s toženo stranko sklenil posebno Zastavno pogodbo, katere podpisi so bili notarsko overjeni. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za enovito pogodbo, obe se nanašata na isti pravni posel in sta bili sklenjeni istega dne (pred notarjem). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del pogodbenih določb v obrestnem delu predstavlja oderuške obresti ter v tem delu ugotovilo delno ničnost pogodbenih določil. Pomeni, da je sicer, v ostalem delu ostala sklenjena Posojilna pogodba (in Zastavna pogodba) v celoti v veljavi.

10V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila med prvo tožnico in toženo stranko sklenjena gospodarska pogodba (Posojilna pogodba), ter da v tem primeru domneva oderuških obresti iz prvega odstavka 377. člena OZ ne velja, kar pomeni, da je morala v postopku prva tožnica dokazati, da je šlo v danem primeru za oderuške obresti, dokazati je torej morala, da obstajata oba elementa oderuškosti, torej objektivni in subjektivni element. Obstoj objektivnega elementa (da je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti), je tožeča stranka evidentno izkazala, slednje tudi ni pritožbeno sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znašala dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti 60 % letno, dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti pa 50 % letno, kar presega 12 % letno obrestno mero ob dejstvu, da je bila predpisana obrestna mera zamudnih obresti 8 % letno (2. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1), do česar se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba ugotovljenega in izkazanega objektivnega elementa oderuških obresti ne izpodbija.

11Pritožbeno sporen je obstoj subjektivnega elementa oderuških obrestih. Subjektivni element oderuških obresti je podan, če je upnik izkoristil stisko ali težko gmotno stanje dolžnika, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti. Dokazno breme o obstoju subjektivnega elementa je bilo v našem primeru, ob dejstvu, da je bila sklenjena gospodarska pogodba, na strani dolžnice, torej na strani posojilojemalke (prve tožnice in druge tožnice kot njene zakonite zastopnice). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je podan subjektivni element oderuških obresti, ki ga je dokazala tožeča stranka, medtem ko tožena stranka dokaznega bremena, da temu ni tako, ni zmogla. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala subjektivni element oderuštva, torej, da je tožena stranka zlorabila položaj prve tožnice in njene zakonite zastopnice, druge tožnice (stisko in težko gmotno stanje), in sicer na podlagi trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, ki je v tem primeru nosila materialno dokazno breme, s čimer je bilo dokazno breme prevaljeno na nasprotno stranko, torej na toženo stranko. Pritožbena graja, da tožeča stranka ni uspela dokazati stiske v smislu oderuške pogodbe ter je bila prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko s strani sodišča prve stopnje napačna, je zato zmotna. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izpolnila svoje trditveno (in dokazno) breme, zato je prišlo do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženo stranko. Tožena stranka dokaznega bremena, da subjektivni element oderuškosti ni podan, v postopku ni zmogla.

12Neutemeljena je pritožbena graja, da prva tožnica kot posojilojemalka ni izkazala poleg objektivnega elementa oderuškosti tudi subjektivni element oderuških obresti. Do obstoja subjektivnega elementa oderuštva se je sodišče prve stopnje argumentirano in z dokazno oceno posameznih dokazov opredelilo v točkah 12 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je bil subjektivni element oderuštva ob sklenitvi Posojilne pogodbe podan, izkazala in dokazala pa ga je prva tožnica (materialno dokazno breme), s čimer se je dokazno breme o njegovem neobstoju prevalilo na toženo stranko, ki pa (procesnega) dokaznega bremena neobstoja subjektivnega elementa ni zmogla. Tožena stranka sicer v pritožbenem postopku zatrjuje, da je sodišče prve stopnje to dokazno breme napačno prevalilo na toženo stranko, vendar njena pritožbena graja ni utemeljena. Zatrjuje, da je podala v zvezi z neobstojem subjektivnega elementa oderuškosti bolj konkretizirano trditveno podlago kot tožeča stranka ter je zato prevalitev dokaznega bremena nanjo napačna. V pritožbi navaja, da je trdila, da je v letu 2018 prva tožnica beležila rast v prometu glede na predhodno poslovanje in opravičeno pričakuje povečanje prodaje svojih storitev, da je razširila ponudbo z izdelavo lastne spletne strani oziroma aplikacije, da je zagotovila, da gospodarska družba dobro posluje (v letu 2018 je ustvarila cca 240.000,00 EUR prometa, ki je v primerjavi z letom 2017 zrasel), da same navedbe o bilančni izgubi ali dobičku za možnost mesečnega odplačevanja niso bistvene, saj se mesečne anuitete odplačujejo iz tekočega poslovanja podjetja in iz prejetih denarnih sredstev (ker je imela tožeča stranka leta 2018 za cca 240.000,00 EUR prometa, povprečno 20.000,00 EUR prilivov na mesečnem nivoju, bi na tej podlagi zmogla odplačevati iz mesečnih prilivov 11 anuitet po 750,00 EUR), da je imela na presečni bilančni datum na poslovnem računu sredstva v višini glavnice danega posojila in da je imela možnost najeti posojilo ali pa odpovedati potovanja ali prenehati z dejavnostjo. Ta dejstva naj bi sama po sebi kazala, da tožena stranka ni izkoristila težkega gmotnega položaja, neizkušenosti, lahkomiselnosti, temveč gre za zavestno odločitev na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odgovorilo na tovrstno trditveno podlago tožene stranke, pri čemer je obstoj subjektivnega elementa oderuškosti ugotavljalo v času sklenitve posojilne pogodbe (8. 8. 2019), kar je pravilno. Subjektivni element oderuškosti je namreč lahko podan le ob sklenitvi pogodbe, saj je oderuštvo posledica zavestnega ravnanja, pri katerem nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Iz tega razloga lahko do oderuštva pripelje le zavestno ravnanje (ene od) pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe⁴.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, slednje tudi ni pritožbeno sporno, da je imela prva tožnica v koledarskem letu 2018 izgubo v višini 9.515,80 EUR, skupaj s preneseno izgubo je celotna bilančna izguba znašala 58.880,28 EUR, zato zgolj dejstvo, da je prva tožnica ustvarjala promet in ga povečala, ne pomeni, da družba ni bila v finančnih težavah oziroma dolgovih, torej, da je bila sposobna poravnavati svoje zapadle obveznosti, pri čemer promet ni mogoče enačiti s poslovnimi odhodki in poslovnim izidom.⁵ Izkaz denarnih tokov prikazuje gibanje prejemkov in izdatkov ali pritokov in odtokov v poslovnem letu ter pojasnjuje spremembe pri stanju denarnih sredstev, medtem ko bilanca stanja prikazuje stanje sredstev in obveznosti ob koncu poslovnega leta, izkaz poslovnega izida pa prihodke, odhodke in poslovni izid v poslovnem letu (60. člen Zakona o gospodarskih družba - ZGD-1). Iz samega prometa, torej prikaza denarnih tokov gospodarske družbe, ni moč sklepati na njeno bilanco stanja oziroma poslovni izid. Kakšna je bila bilanca stanja je evidentno izhajalo iz toženi stranki pred sklenitvijo Posojilne pogodbe predloženih listin.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala trditev prve tožnice, da je imela poleti 2019 (torej v času sklenitve Posojilne pogodbe) več odprtih obveznosti, rezervacij strank (v približni višini 16.000,00 EUR) ni zmogla plačati, prejete zneske rezervacij je porabila za kritje drugih obveznosti, zato je morala sredstva za kritje obveznosti do turističnih agencij najti drugje, pri čemer kredita pri banki ni mogla pridobiti, banke so zavrnile odobritev sredstev, pri čemer odpoved potovanj strankam ni predstavljala realne možnosti, posojilo je zato nujno potrebovala. O finančnem stanju prve tožnice je bila tožena stranka evidentno seznanjena, saj je s strani prve tožnice pridobila vso potrebno dokumentacijo, hkrati pa je iz izpolnjenega spletnega vprašalnika, ki ga je izpolnila prva tožnica za toženo stranko, evidentno izhajalo, da pri banki nima možnosti pridobiti kredita. Ob tem je bila tožena stranka s situacijo prve tožnice evidentno seznanjena tudi z informativnim sestankom, opravljenim pred sklenitvijo Posojilne pogodbe med zakonito zastopnico prve tožnice (drugo tožnico) in zakonitim zastopnikom tožene stranke. Da je do informativnega sestanka med njima prišlo, tožena stranka v postopku ni uspela ovreči. Sodišče prve stopnje se je do le-tega opredelilo z obsežno dokazno ceno, ki je povsem prepričljiva in ji sledi tudi sodišče druge stopnje (glej točko 15 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbena graja o nedokazanem srečanju v X zakonitih zastopnikov s sklicevanjem se na neverodostojnost izpovedbe zakonite zastopnice prve tožnice, prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more ovreči. Pri tem kot del trditvene podlage tožene stranke ni moč upoštevati izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke v zvezi z elektronskim poslovanjem s potencialnimi posojilojemalci ter v zvezi s tem podanih pritožbenih trditev, saj slednje niso bile del trditvene podlage tožene stranke v postopku na prvi stopnji, sama izpovedba zakonitega zastopnika pa njene trditvene podlage ne more nadomestiti. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke ter predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Izvedba dokazov je namenjena ugotovitvi resničnosti postavljenih, konkretnih in določnih trditev strank. Pomanjkljive trditvene podlage stranke ne more nadomestiti dokaz, torej v konkretnem primeru izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke.

13Ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni zapisalo ničesar o neizvedenih dokazih ter se ni opredelilo do dokaznega predloga tožene stranke v drugi pripravljalni vlogi v točki X glede dokazil o porabi sredstev iz Posojilne pogodbe, ki naj jih predloži tožeča stranka, pri čemer je bil predlagani dokaz usmerjen v dokazovanje porabe sredstev in z njim povezanim subjektivnim elementom oderuštva. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do navedenega izrecno opredelilo v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer je zapisalo: "Toženkine (pavšalne) navedbe, da prvo tožnica dosega dobiček, ne ovržejo dejstva, da je ob sklenitvi pogodbe poslovala z izgubo. Zato so tudi povsem brezpredmetna sklepanja, da je tožeča stranka glede na (sedanje) normalno poslovanje in doseganje dobička "morda tudi sebi in svoji družini izboljševala standard", ter da naj tožnica predloži dokazila o načinu porabe posojenih sredstev. Toženka tako ne zmore uspešno prevaliti trditvenega in dokaznega bremena na tožečo stranko." Sodišče prve stopnje je torej odgovorilo na predlagani in zavrnjeni dokaz tožene stranke, kar pomeni, da pritožbena graja o neobrazloženi zavrnitvi tega dokaza ni utemeljena. Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre zgolj za izpostavljeno domnevo tožene stranke, saj govori o tem, da je "morda tudi sebi in svoji družini izboljševala standard", s čimer pa, kot to sedaj prikazuje v pritožbi, ni mogla dokazati neobstoja subjektivnega elementa oderuštva.

14Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja, da je stališče sodišča prve stopnje, da so bila pogodbena določila v pogodbo vključena prav iz razloga, ker se je tožena stranka zavedala, da izkorišča stisko prve tožnice, napačno. Sodišče prve stopnje se je do posameznih pogodbenih določili, to je o vpisani klavzuli, ki bi naj onemogočila ali stranko odvrnila od kakršnegakoli izpodbijanja pogodb, vnosu klavzule o prepovedi pristopa tretje osebe k dolgu, odpovedi pravnim sredstvom ter izjavi, po kateri bi bili elementi oderuštva izključeni, pri čemer tožeča stranka v razumnem času ni prejela pogodbe v pregled pred narokom pri notarju in pri notarju tudi ni bila posebej opozorjena glede spornih pogodbenih določil, posebej opredelilo (glej točke 19 do 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Vse navedeno vsekakor kaže na dejstvo, da je bila seznanjena s težkim gmotnim oziroma finančnim stanjem prve tožnice, kar kaže na to, da je zavestno izkoristila stisko prve tožnice in poskušala pridobiti premoženjsko korist, ki je v očitnem nesorazmerju z danim posojilom. Ob ugotovljenih nespornih dejstvih, ki jih sodišče prve stopnje ugotavlja v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno niso sporna, je namreč ugotoviti, da je prva tožnica prejela posojilo v višini 15.000,00 EUR na podlagi sklenjene Posojilne pogodbe za obdobje 12 mesecev s skrajnim rokom vračila 20. 8. 2020 z načinom plačila 11 mesečnih obrokov v znesku 750,00 EUR mesečno (znesek predstavlja zgolj obresti) ter dvanajstim obrokom v višini 16.030,26 EUR (znesek glavnice 15.000,00 EUR in 1.030,26 EUR obresti). Skupna obveznost prve tožnice po sklenjeni Posojilni pogodbi je, ob rednem plačevanju obveznosti, znašala 24.280,26 EUR, sicer pa je bilo še dogovorjeno, da v primeru zamude s plačilom tečejo obresti za zapadlost celotnega izposojenega zneska (dolga) po obrestni meri 50 % letno. Iz navedenih nespornih dejstev izhaja torej, da bi morala prva tožnica v roku enega leta zaradi prejema posojila 15.000,00 EUR, toženi stranki plačati 9.280,26 EUR iz naslova obresti. Res je, da stranki obligacijskega razmerja prosto urejajo svoja obligacijska razmerja (3. člen OZ), vendar pa je v danem primeru tožeča stranka evidentno izkazala, da je tožena stranka izkoristila njeno finančno stisko oziroma situacijo, ki ji je bila znana, obveznosti ene in druge pogodbene stranke pa so bile v očitnem nesorazmerju.

15Nenazadnje je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj subjektivnega elementa oderuških obresti tudi v razmerju do druge tožnice in tretjega tožnika, ki sta v Posojilni pogodbi nastopala kot solidarna poroka in plačnika, tretji tožnik pa je v Zastavni pogodbi v ta namen, torej v zavarovanje plačila po sklenjeni Posojilni pogodbi, zastavil svoje nepremičnine (Zastavna pogodba je zgolj overjena pred notarjem, nima torej oblike neposredne izvršljivosti).

V točkah 27 in 28 se je sodišče prve stopnje opredelilo do subjektivnega elementa oderuškosti druge tožnice kot solidarne porokinje in plačnice, hkrati pa tudi do posebnih okoliščin, druge tožnice v svojstvu zakonite zastopnice in edine družbenice družbe glede brezizhodnega gmotnega položaja, ko je sredstva nujno potrebovala za plačilo rezervacij strank ter štelo, da gre za tako imenovan opravičljiv vzrok, ki jo je vodil k nujni pridobitvi potrebnega zneska glavnice, s čimer je lahkomiselno pristala na vrtoglave obresti, kar je tožena stranka s pogodbenimi klavzulami premišljeno pripravila sebi v prid, ob dejstvu, da je vedela oziroma vsaj morala vedeti za slabo finančno stanje družbe, vedela je, da posluje z izgubo, da ne more pridobiti sredstev financiranja pri banki ter da sredstva nujno potrebuje za poplačilo upnikov in tekoče poslovanje družbe. Teh dejanskih ugotovitev tožena stranka s pritožbo ne more ovreči.

Hkrati se je sodišče prve stopnje opredelilo do subjektivnega elementa oderuškosti pri tretjem tožniku, ki s prvo tožnico kot gospodarsko družbo ni bil v nobeni neposredni povezavi, kot oče druge tožnice je želel hčeri pomagati, pri tem je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi, da je tožena stranka izkoristila neizkušenost tretjega tožnika, pri čemer sodišče prve stopnje izhaja iz zakonske domneve oderuškosti iz prvega odstavka 377. člena OZ z navedbo, da tretji tožnik predstavlja osebo, ki ni v nobeni gospodarski povezavi z družbo, za obveznost katere je dal poroštvo. Pritožbena graja, da se tretji tožnik kot solidarni porok in zastavitelj nepremičnin, ob dejstvu, da gre za Posojilno pogodbo kot gospodarsko pogodbo, ne more sklicevati na domnevo oderuških obresti po prvem odstavku 377. člena OZ ter je takšna tudi sodna praksa, ni utemeljena. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da se tretji tožnik kot fizična oseba, ki ni v nikakršni povezavi z gospodarskim subjektom, za obveznost katerega je dal poroštvo, lahko sklicuje na zakonsko domnevo oderuških obresti ter takšno stališče ne odstopa od sodne prakse.⁶ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tretji tožnik ni v nobeni gospodarski povezavi s prvo tožnico kot gospodarsko družbo, za obveznost katere je dal poroštvo in s tem jamčil za njen dolg, zato zanj velja zakonska domneva oderuških obresti iz prvega odstavka 377. člena OZ. Hkrati se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do obstoja subjektivnega elementa tretjega tožnika v smislu njegove lahkomiselnosti in neizkušenosti (glej točko 33 obrazložitve izpodbijane sodbe), tožena stranka pa teh ugotovitev sodišča prve stopnje izrecno ne prereka.

16Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je Posojilna pogodba v delu, kjer so dogovorjene oderuške obresti nična (delna ničnost), kar pomeni, da v tem delu Posojilna pogodba ne obstoji. Ugotovitev, da so bile dogovorjene oderuške obresti v Posojilni pogodbi, torej obstoj objektivnega in subjektivnega elementa oderuškosti, se nanaša na fazo sklenitve Posojilne pogodbe. Ugotovljena oderuškost je obstajala ob sklenitvi. Glavnega dolžnika tako zavezuje zgolj (še) veljavna Posojilna pogodba. Posledično pa to pomeni, da tudi solidarna poroka in plačnika jamčita zgolj do višine obveznosti glavnega dolžnika, zato vprašanje obstoja elementov oderuških obresti (objektivnega in subjektivnega elementa oderuštva) za solidarna poroka ni relevanten. Na podlagi prvega odstavka 1017. člena OZ namreč porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Posojilna pogodba v razmerju med prvo tožnico kot posojilojemalko in glavno dolžnico ter toženo stranko nična v delu dogovorjenih oderuških obrestih, ima za posledico, da je v tem obsegu odpadlo tudi jamstvo obeh solidarnih porokov. Oba solidarna poroka, druga tožnica in tretji tožnik, jamčita za obveznost iz Posojilne pogodbe v enaki meri, kot znaša obveznost glavne dolžnice (prve tožnice).

17Z vsem navedenim je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene graje tožene stranke, ki so bile v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v točkah I, II, IV in V izreka, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

19Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), medtem ko je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi s podajo obrazloženega odgovora na pritožbo. Upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT)⁷ je sodišče druge stopnje priznalo tožeči stranki stroške za sestavo odgovora na pritožbo (upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 15.000,00 EUR) 375,00 EUR (625 točk)⁸ po tar. št. 22/1 OT, 2 % materialnih stroškov v višini 7,5 EUR (12,5 točk) po členu 11 OT ter 22 % DDV od skupne cene storitve 84,15 EUR (140,25 točk) po drugem odstavku 12. člena OT, skupno 466,65 EUR (777,75 točk). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Glej točko III izreka izpodbijane sodbe.
² Glej drugi stavek točke II izreka izpodbijane sodbe.
³ Prepoved obrestnih obresti (drugi odstavek 375. člena OZ).
⁴ VSRS sodba II Ips 47/2019 z dne 5. 6. 2020.
⁵ Glej točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ VSL sodba in sklep I Cpg 676/2018 z dne 6. 6. 2019.
⁷ Uradni list RS, št. 2/15 s spremembami.
⁸ Vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,6 EUR (13. člen OT).