VSK sklep I Cp 580/2014

I. Pritožba se v delu, v katerem se izpodbija točka I izreka, zavrže.

II. Pritožba se v delu, v katerem se izpodbija točka II izreka (stroškovni del), zavrne in potrdi izpodbijana odločba.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku petnajstih dni plačati 2.859,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2011 dalje (točka I izreka) in ji povrniti pravdne stroške v znesku 419,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (točka II izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka v ?zavrnilnem delu? sodbe pod točko I izreka sodbe in v stroškovnem delu (točka II) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede odškodnine in odločbo o stroških spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je odškodnino prisodilo po slovenskem pravu, čeprav bi moralo uporabiti pravo Republike Italije kot pravo kraja prometne nezgode, na katero napotuje 3. člen Haške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša predvsem na nematerialno škodo, ki jo je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava prisodilo prenizko. Ni sporen temelj odškodninske odgovornosti, temveč višina obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi namreč glede višine moralo uporabiti Milanske tablice 2013, katerih uporabo določa Vrhovno sodišče Republike Italije (Corte di Cassazione) v sklepu št. 134 z dne 4.1.2013. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj pri tožeči stranki ni ugotavljalo invalidnosti (%), kar bi bila podlaga za ugotovitev škode in odmero odškodnine. Tožeča stranka je pravočasno opozorila na uporabo italijanskega prava, vendar sodišče temu ni sledilo in izvedencu medicinske stroke ni pravilno opredelilo naloge. Sama laično meni, da je pri njej podan odstotek invalidnosti najmanj 10% do 15% zaradi omejene gibljivosti hrbtenice po poškodbi korpusa vretenca lumbalnega segmenta lažje stopnje. Tožeča stranka vztraja tudi pri povrnitvi potnih stroškov za obisk zasebnega fizioterapevta A.L. in pri tem ne sprejema obrazložitve sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je v izboljšanje zdravstvenega stanja, kar je pri njej predpogoj za opravljanje službe, vložila veliko lastne energije in sredstev, kar je bilo nujno in s čimer se je neposredno zmanjšal obseg škode. Dodatno terapijo ji je svetovala tudi osebna zdravnica. Tožeča stranka meni, da bi morala v celoti uspeti z zahtevkom iz naslova nematerialne škode, saj ji pripada še višja odškodnina, kot jo vtožuje.

3Pritožba je v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka, nedovoljena, v delu, v katerem jo izpodbija v točki II izreka (stroškovni del) pa neutemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka v predmetni pravdi s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo 8.616,93 EUR z obrestmi in stroški. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ji prisodilo 2.859,28 EUR z obrestmi in stroški. Odločitev o preostalem delu tožbenega zahtevka pa je v izreku sodbe očitno pomotoma izpustilo. V obrazložitvi sodbe je namreč (po posameznih postavkah zahtevane odškodnine) pojasnilo, zakaj ocenjuje, da višji tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožeča stranka se torej v delu, v katerem izpodbija zavrnilni del sodbe, pritožuje zoper del sodbe, ki ga v njenem izreku ni, iz obrazložitve pa izhaja, da je bil zavrnjen in razlogi odločitve.

5V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči del zahtevka) zavrnilo (in tudi pojasni zakaj), gre za položaj iz 325. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pride v poštev le izdaja dopolnilne sodbe (325. do 327. člena ZPP).(1) Tožeča stranka možnosti za izdajo dopolnilne sodbe ni izkoristila, temveč je vložila pritožbo, v kateri izrecno izpodbija zavrnilni del sodbe, ki v sodbenem izreku ni zajet. Pritožba je jasna in nedvoumna. Tožeča stranka se ne pritožuje samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, zato tudi ni podlage, da bi se njena pritožba na podlagi tretjega odstavka 327. člena ZPP štela kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

6Ker tožeča stranka s pritožbo v delu, v katerem se nanaša na točko I izreka, izpodbija del sodbe, ki ga v izreku ni, za takšno pritožbo nima pravnega interesa, saj je drugačen izid pravde mogoče doseči le z razveljavitvijo ali spremembo izreka sodne odločbe (2). Ker je pritožbeni interes po četrtem odstavku 343. člena ZPP predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe, tožnikova pritožba pa tega pogoja ne izpolnjuje, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 352. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

7Glede odločbe v stroškovnem delu (točka II izreka) tožeča stranka ni navedla pritožbenih razlogov, zato je sodišče v tem delu odločbo preizkusilo v mejah drugega odstavka 350. člena ZPP. Ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je izpodbijano odločbo v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8Tožeča stranka, ki je s pritožbo propadla, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

------------------------------------------

op. št. 1: Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah, npr. II Ips 232/2009, II Ips 213/2012.

op. št. 2: Prim. VSL sodba in sklep I Cp 554/2014.