VSL Sklep I Cpg 356/2023

I. Postopek, ki je bil glede 3. predlagateljice A. Podjetje ... d. d., ..., prekinjen od dne 8. 9. 2022, se je nadaljeval z družbo B., d. o. o., ..., kot njeno pravno naslednico.

II. Pritožba 1. do 12. predlagatelja zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III. Pritožbama 1. do 12. predlagatelja ter nasprotnega udeleženca zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se sklep v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) zavrnilo predlog, ki se glasi: "Določi se primerno denarno odpravnino in se nasprotnemu udeležencu - glavnemu delničarju naloži doplačilo razlike med primerno denarno odpravnino in na skupščini sprejeto odpravnino, skupaj z obrestmi iz 612. člena ZGD-1." Predlagatelju je naložilo, da je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške tega postopka v višini 3.533,36 EUR, v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

21. do 12. navedeni predlagatelji (v nadaljevanju predlagatelj) so proti sklepu v celoti pravočasno vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa nasprotnemu udeležencu naloži plačilo sodnih stroškov.

3Nasprotni udeleženci (v nadaljevanju nasprotni udeleženec) so na pritožbo odgovorili.

4Zoper II. točko izreka sklepa (ki predstavlja odločitev o stroških postopka) je pravočasno vložil pritožbo tudi nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga: 1. da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da predlagateljem naloži, da so dolžni nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 7.792,14 EUR, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in 2. da pritožbi ugodi in sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta spremeni tako, da ta znaša 122.299,56 EUR, podrejeno pa, da ta sklep razveljavi in zadevo glede določitve vrednosti spornega predmeta vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5Predlagatelj je na pritožbo odgovoril.

6Pritožbeno sodišče je na seji senata ugotovilo, da 3. predlagateljica A. Podjetje ... d. d., ..., MŠ: ..., ni vpisana v sodni register in ne obstaja več. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da se je pri tedaj še vpisanem subjektu vpisa, s skrajšano firmo A., d. d., 7. 1. 2020 v sodni register vpisala sprememba firme v C., d. d., dne 24. 2. 2020 pa se je navedena družba preoblikovala v d. o. o. s firmo C., d. o. o. Dne 8. 9. 2022 je bila navedena družba izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi B., d. o. o., ..., na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 22. 6. 2022. Postopek glede 3. predlagateljice A. d. d., je bil zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) od dne 8. 9. 2022 prekinjen. V skladu z določbo prvega odstavka 208. člena ZPP se v takšnem primeru postopek nadaljuje, ko ga pravni nasledniki izbrisane pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Predlagateljico A., d. d., je kot eno izmed 14 predlagateljev zastopala Odvetniška družba D., o. p., d. o. o., iz Ljubljane. Ker v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPP s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je dala, je pritožbeno sodišče družbo B., d. o. o., ... pozvalo, naj sporoči, ali odobrava pravdna dejanja navedene odvetniške družbe, opravljena od prekinitve postopka 8. 9. 2022 dalje kot svoja in s tem soglaša, da je prevzela postopek pred sodiščem prve stopnje. Omenjena družba je odobritev in soglasje podala ter predložila pooblastilo zgoraj navedeni odvetniški družbi. S tem je prevzela postopek na prvi in pritožbeni stopnji kot pravna naslednica družbe A., d. d.

7Pritožba 1. do 12. predlagatelja zoper I. točko izreka ni utemeljena. Pritožbi 1. do 12. predlagatelja in nasprotnega udeleženca zoper II. točko izreka sta utemeljeni.

Pritožba zoper I. točko izreka sklepa

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je bila v juliju 2019 objavljena prevzemna ponudba in prospekt za odkup delnic družbe E. d. d. (E.) z oznako F. (te nikoli niso kotirale na trgu vrednostnih papirjev), iz katerega so razvidni pogoji, vključno s ponujeno ceno,

- da je bila prevzemna ponudba uspešna, kar je ugotovila Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) z odločbo z dne 22. 8. 2019,

- da je glavni delničar postal imetnik 94,5 % vseh glasovalnih delnic,

- da je na zahtevo glavnega delničarja direktor družbe E. sklical skupščino za 15. 10. 2019,

- da je bil predlagatelj 15. 10. 2019 manjšinski delničar, nasprotni udeleženec pa večinski,

- da je tega dne na skupščini glavni delničar sprejel sklep po 384. členu ZGD-1, da se delnice manjšinskih delničarjev prenesejo na delničarja F., d. o. o. 1330 delnic in na delničarja H., d. o. o. 1331 delnic, proti nadomestilu 32,98 EUR na delnico,

- da je cena nadomestila enaka, kot jo je glavni delničar ponudil s prevzemno ponudbo, izid katere je bil objavljen v I. 21. 8. 2019,

- da je prišlo do prevzema predlagateljevih delnic v trimesečnemu obdobju, skladno z določbo 68. člena ZPre-1,

- da je bil sklep o prenosu delnic manjšinskih delničarjev in lastnih delnic v sodnem registru vpisan in objavljen 6. 11. 2019,

- da predlagatelj meni, da cena 32,98 EUR na delnico ni primerna, zato predlaga določitev primerne denarne odpravnine.

9Sodišče prve stopnje ni sledilo predlagateljevim navedbam, s katerimi je utemeljeval predlog za določitev primerne denarne odpravnine po 388. členu ZGD-1, in sicer:

- da družba E. ni delovala na normalno delujočem trgu vrednostnih papirjev, saj v Sloveniji trg vrednostnih papirjev ni normalno delujoč, zato je treba preveriti primernost denarne odpravnine kljub obstoju domneve iz drugega odstavka 68. člena Zakona o prevzemih (ZPre-1),

- da nepravilnosti v postopku prevzema mali delničar ne more dokazati, saj to ni uspelo zaznati ali dokazati niti pristojnim organom,

- da je z izključitvijo manjšinskih delničarjev prišlo do posega v temeljno človekovo pravico do zasebne lastnine,

- da navedba neodvisnega pooblaščenega revizorja, da je primerna prevzemna cena med 71,05 EUR in 86,83 EUR oziroma v povprečju obeh vrednosti 78,94 EUR izkazuje, da je plačilo za delnico v višini 32,98 EUR neprimerno in zato ta ne predstavlja primerne poštene denarne odpravnine,

- da je ravnanje štirih delničarjev, ki so tako oceno sprejeli, znak nedovoljenega dogovarjanja, ki kaže na nepravilnosti v postopku prevzema,

- da zato, ker cena delnice na trgu bistveno odstopa od poštene denarne odpravnine, lahko rečemo, da trg ni normalno delujoč,

- da je družba E. tik pred objavo ponudbe za prevzem umaknila lastne delnice, tako da je glavni delničar dosegel prag 90 %, potreben za izključitev delničarjev po prevzemni ceni, brez umika pa bi glavni delničar imel 85,05 % vseh delnic,

- da so se posli z delnicami F. sklepali na podlagi sprotnih dogovorov kupcev in prodajalcev, informacije o ceni pa niso bile javno dostopne.

10Sodišče prve stopnje je v utemeljitev svoje odločitve o zavrnitvi predloga za določitev primerne denarne odpravnine navedlo:

- da je v navedenem primeru šlo za obvezno prevzemno ponudbo, zato ne gre za nedovoljen poseg v smislu 33. člena Ustave Republike Slovenije,

- da je bilo dejstvo, da delnice družbe E. na trgu vrednostnih papirjev niso nikoli kotirale, predlagatelju znano v času nakupa delnic,

- da gre v danem primeru za nadomestilo, ki sledi uspešni prostovoljni prevzemni ponudbi, zato se šteje kot pravično,

- da na trgu boljše ponudbe ni bilo,

- da so bile delnice F. tedanjega delničarja J. v prodajo ponujene trikrat, v tretjem postopku pa je bil edini ponudnik družba H., d. o. o. za 32,98 EUR,

- da je v zadnjih 12-tih mesecih prišlo le do prodaje in nakupa 10.310 delnic, ki jih je prodal delničar J., kupil pa H., d. o. o.,

- da so ne glede na revizorjevo ugotovitev vrednosti družbe E. njene delnice vredne toliko, kolikor je povpraševanje po njihovem nakupu, to pa je v skladu s četrtim odstavkom 5. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (v nadaljevanju Direktiva 2004/25),

- da sodni preizkus primernosti denarne odpravnine v primeru izključitve manjšinskih delničarjev v trimesečnem poprevzemnem obdobju ni dovoljen, kadar prevzemnik izključenim delničarjem ponudi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v predhodni prevzemni ponudbi, to pa je nasprotni udeleženec plačal,

- da izjemo domneve primernega nadomestila iztisnjenim delničarjem praksa sicer dopušča, vendar s poudarkom, da morajo biti izkazane ali zloraba notranjih informacij ali prevara ali prisila ali zavajajoče informacije ali nedovoljeno dogovarjanje in podobna ravnanja, ki bi porušila zakonitosti ponudbe in povpraševanja, takih dejstev pa predlagatelj ni navedel,

- da se je predlagatelj skliceval, da je verjetno šlo za nedovoljeno dogovarjanje, ker so bili štirje delničarji s skupnim številom 7.211 navadnih delnic pripravljeni prodati svoje delnice za isto ceno 32,98 EUR, čeprav je že bilo znano mnenje revizorja o večji vrednosti delnic, vendar v zvezi s to navedbo ni ponudil drugega dokaza kot mnenje revizorja niti dokaza, da bi bil nakup delnic možen tudi za višjo ceno, niti tega ni trdil,

- da sklep o umiku lastnih delnic na izid glasovanja ne more vplivati, ker so lastne delnice brez pravice glasovanja.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov, s katerimi bi predlagatelj izpodbil domnevno pravične vrednosti delnic, ponujene s prevzemno ponudbo po ZPre-1, je predlog za določitev primerne denarne odpravnine zavrnilo.

Glede materialnopravne podlage obravnavanega primera in izpodbojnosti domneve primernega denarnega nadomestila

11Zakon o prevzemih (ZPre-1) v prvem odstavku 68. člena določa, da se za izključitev manjšinskih delničarjev ciljne družbe, v kateri je prevzemnik pridobil najmanj 90 odstotni delež vseh delnic te družbe z glasovalno pravico in je tak delež pridobil s sprejemom uspešne obvezne prevzemne ponudbe ali s sprejemom uspešne prostovoljne prevzemne ponudbe, ki so jo sprejeli imetniki vsaj 90 odstotkov delnic ciljne družbe z glasovalno pravico, na katere se je ta ponudba nanašala, uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o izključitvi manjšinskih delničarjev iz družbe, če ni v drugem odstavku tega člena določeno drugače. Drugi odstavek navedenega člena pa določa, da v primeru, če skupščina ciljne družbe na predlog prevzemnika kot glavnega delničarja v treh mesecih po objavi izida prevzemne ponudbe iz prejšnjega odstavka sprejme sklep o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, mora prevzemnik kot denarno odpravnino namesto denarnega zneska, določenega po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi.

12Z drugim odstavkom 68. člena ZPre-1 (v zvezi z 2. členom ZPre-1) je v slovenski pravni red prenesen peti (5.) odstavek 15. člena Direktive 2004/25. Ta v tretjem pododstavku določa, da se po obvezni ponudbi nadomestilo, ponujeno v ponudbi, šteje kot pravično.

13Direktiva 2004/25 v prvem odstavku 4. točke 5. člena določa, da se za pravično ceno šteje najvišja cena, ki jo ponudnik ali oseba, ki z njim deluje usklajeno, plača za iste vrednostne papirje v obdobju, ki ga določijo države članice in ki traja od šest do dvanajst mesecev pred dano ponudbo iz odstavka 1. V drugem odstavku 4. točke 5. člena pa določa, da pod pogojem, da se upoštevajo splošna načela iz člena 3 (1), lahko države članice svoje nadzorne organe pooblastijo za prilagoditev cene iz prvega pododstavka v okoliščinah in v skladu s kriteriji, ki so jasno določeni. Za to lahko sestavijo seznam okoliščin, v katerih se lahko najvišja cena prilagodi navzgor ali navzdol, npr. takrat, kadar je bila najvišja cena določena s sporazumom med prodajalcem in kupcem, kadar je bila tržna cena zadevnih vrednostnih papirjev predmet manipulacije, kadar so na tržne cene na splošno ali na določene tržne cene vplivale izredne razmere, ali za omogočanje rešitve družbe v težavah. Države članice lahko določijo tudi kriterije, ki se uporabijo v takih primerih, kot so povprečna tržna vrednost v določenem obdobju, likvidacijska vrednost podjetja ali drugi objektivni kriteriji vrednotenja, ki se na splošno uporabljajo pri finančni analizi. Vsaka odločitev nadzornega organa za prilagoditev pravične cene se utemelji in javno objavi.

14Slovenski zakonodajalec zgoraj povzete opcije iz Direktive 2004/25 ni izkoristil in določbe s tako vsebino ni vnesel v ZPre-1 ter ni pooblastil ATVP za prilagajanje cene, ponujene v prevzemni ponudbi. Izhaja pa iz besedila drugega odstavka 4. točke 5. člena Direktive 2004/25, da prilagajanje pravične cene iz prevzemne ponudbe terjajo posebne okoliščine, ki so tam navedene primeroma.

15V slovenski sodni praksi in teoriji se je, ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja, ki je določeno v tretjem odstavku 4. člena Pogodbe o Evropski uniji, po katerem morajo nacionalna sodišča nacionalno zakonodajo razlagati v luči besedila in namena prava EU, oblikovalo stališče, da je v drugem odstavku 68. člena ZPre-1, v katerega je prenesen tretji pododstavek petega (5.) odstavka 15. člena Direktive,¹ vsebovana domneva.² Zaradi kratkega trimesečnega poprevzemnega obdobja, ki neposredno sledi postopku s prevzemno ponudbo, so namreč v drugem odstavku 68. člena ZPre-1 izključena pravila ZGD-1 glede določitve denarne odpravnine, denarna odpravnina pa mora biti nadomestilo v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi. Razlog za takšno ureditev je v načinu oblikovanja prevzemne cene po ZPre-1, ki v drugem odstavku 17. člena določa, da cena v prevzemni ponudbi ne sme biti nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v obdobju zadnjih 12 mesecev pred objavo te ponudbe.³ Cena ali menjalno razmerje za nadomestne vrednostne papirje v prevzemni ponudbi pa mora biti enako za vse vrednostne papirje posameznega razreda ali vrste vrednostnih papirjev (prvi odstavek 17. člena ZPre-1).⁴ Cena ali menjalno razmerje za nadomestne vrednostne papirje v prevzemni ponudbi mora biti torej določena na podlagi transakcij iz predprevzemnega obdobja dvanajstih mesecev in ne sme biti nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v obdobju zadnjih 12 mesecev pred objavo te ponudbe. Enaka cena velja tudi za izključitev manjšinskih delničarjev v poprevzemnem obdobju treh mesecev (drugi odstavek 68. člena ZPre-1). Poleg tega je v tretjem odstavku 17. člena z namenom varstva izključenih delničarjev določeno, da če prevzemnik v enem letu po izteku roka za sprejem prevzemne ponudbe, ki je bila uspešna, pridobi vrednostne papirje po ceni, ki je višja od cene v tej ponudbi, je dolžan akceptantom v denarju izplačati razliko v ceni v osmih dneh od dneva te pridobitve.

16Prevzemna cena velja kot domneva primernega nadomestila za izključitev manjšinskih delničarjev v poprevzemnem obdobju po drugem odstavku 68. člena ZPre-1,⁵ saj je glede na to, da ne sme biti nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v obdobju zadnjih 12 mesecev pred objavo te ponudbe, odraz ponudbe in povpraševanja in torej temelji na tržnem principu. Zato se domneva, da je pravična.

17V naši sodni praksi in teoriji je bilo zavzeto stališče, da je domneva primerne odpravnine izpodbojna le v primeru, ko prevzemnik zlorabi svoje pravice, o čemer bi bilo govora, če bi sprejem prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnim ravnanjem oziroma ravnanji, zaradi katerih trg ne bi bil normalno delujoč, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Na takšen način oblikovana cena nedvomno ne more predstavljati pravične cene, to je tiste, ki bi se izoblikovala na podlagi svobodne ponudbe in povpraševanja po delnicah ciljne družbe in zato ne bi mogla predstavljati pravičnega nadomestila, kot je, ko je cena prestala tržni test. Navedeno stališče je izpeljano iz splošnih načel Direktive 2004/25, ki v točki 1 (d) člena 3 določa, da morajo države članice za izvajanje te direktive zagotoviti, da pri trgovanju z vrednostnimi papirji ciljne družbe, družbe ponudnika ali katerekoli druge družbe, ki jo zadeva ponudba, ne sme priti do tržnih nepravilnosti tako, da porast ali upad cen vrednostnih papirjev postane umeten, normalno delovanje trga pa izkrivljeno.

18Pritožnik trdi, da mu je s stališčem, da bi moral dokazati nepravilnosti na trgu ali v postopku prevzema, naloženo pretežko oziroma celo nemogoče dokazno breme, češ da pravica manjšinskega delničarja do ustavno zagotovljenega sodnega varstva zaradi posega v njegovo ustavno zagotovljeno lastninsko pravico ne more biti vezana na to, da najprej dokaže nekaj, kar niso bili sposobni dokazati niti tisti organi, ki imajo za to ustrezne zakonske pristojnosti in kadrovske resurse. Meni, da bi za izvedbo postopka določitve primerne denarne odpravnine moralo zadoščati že golo zatrjevanje nepravilnosti in anomalij trga.

19Če bi sledili zgoraj navedenemu stališču predlagatelja, bi določba drugega odstavka 68. člena ZPre-1 izgubila svoj smisel in namen.⁶ Po drugem odstavku 607. člena ZGD-1 (v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1 in drugim odstavkom 68. člena ZPre-1) sodišče sicer lahko v postopku sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali. Razpravno načelo torej velja v omiljeni obliki.⁷ Vendar pa to še pomeni, da za sprožitev postopka preizkusa primerne denarne odpravnine zadošča golo zatrjevanje nepravilnosti in anomalij na trgu. Predlagatelj bi, da bi utemeljil predlog za določitev primerne denarne odpravnine, moral zatrjevati konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih bi najmanj s stopnjo verjetnosti izhajalo, da trg, na katerem se je oblikovala prevzemna cena, ni bil normalno delujoč. Dejstva, ki jih je v to smer ponudil predlagatelj, pa takšni zahtevi ne ustrezajo.

20Tudi ni mogoče slediti pritožniku, da bi bilo sodno varstvo učinkovito le, če bi imeli manjšinski delničarji možnost sodno preveriti primerno denarno nadomestilo v eni od faz, ki sta pomembni za to, kakšno nadomestilo bodo prejeli za poseg v lastninsko pravico oziroma za to, da se njihov premoženjski položaj ne bo spremenil: bodisi v fazi postopka odločanja v prevzemni ponudbi, kjer se določa tudi pravična cena, ki se kasneje šteje kot primerna denarna odpravnina, bodisi v postopku preveritve primernosti denarne odpravnine po določbah ZGD-1. Predlagatelju je namreč sodno varstvo zagotovljeno v zgoraj navedenih okvirih, ob upoštevanju značilnosti postopka prevzema po ZPre-1 ter načina oblikovanja cene v tem postopku. Da bi bilo predlagatelju naloženo pretežko dokazno breme, ni mogoče zaključiti, saj ni zadostil niti trditvenemu bremenu, potrebnem za utemeljitev potrebnosti postopka preveritve primernosti denarne odpravnine. Zato mu ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva in odprave posledic zatrjevane kršitve.

21Zmotno je torej stališče predlagatelja, da je postopek preveritve vedno mogoč, če predlagatelj zgolj trdi, da je v postopku prevzema prišlo do nepravilnosti.

Glede zatrjevanega posega v lastninsko pravico delničarja

22Pritožnik trdi, da glede na to, da gre pri prenosu delnic na glavnega delničarja za poseg v lastninsko pravico preostalih delničarjev, ki je temeljna človekova pravica, morajo imeti ti delničarji skladno z določbo četrtega odstavka 15. člena Ustave RS pravico do sodnega varstva in odprave posledic kršitve.

23Ustavno sodišče je, ko je presojalo, ali so določbe prvega odstavka 384. člena, drugi odstavek 385. člena, prvi stavek tretjega odstavka 387. člena in prvi odstavek 388. člena Zakona o gospodarskih družbah v neskladju z ustavo, že odločilo, da je poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave) manjšinskih delničarjev, ki izgubijo korporacijske pravice iz delnic v zameno za primerno denarno odpravnino, dopusten.⁸ Ustavno sodišče je ocenilo, da je zakonodajalec pri posegu v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev, ki na podlagi izpodbijane ureditve izgubijo korporacijske pravice iz delnic v zameno za primerno denarno odpravnino, s tem ko je dal prednost močnejšemu podjetniškemu in premoženjskemu interesu glavnega delničarja, zasledoval ustavno dopusten cilj (25. točka obrazložitve). Navedlo je, da iz korporacijskopravnega ustroja delniške družbe in obsega pravic, ki pripadajo manjšinskim delničarjem, izhaja, da so pravice manjšinskih delničarjev (individualne in manjšinske) praviloma namenjene varovanju njihovih ekonomskih interesov, kar pomeni, da je interes manjšinskih delničarjev za ohranitev delnic v družbi skoncentriran na premoženjske pravice iz delnic in ne več na upravljavske pravice (23. točka obrazložitve). Glavni delničar pa glede na velikost kapitalskega vložka in obseg pravic, ki mu iz tega pripadajo, deli usodo gospodarske družbe, tako v podjetniškem kot premoženjskem smislu (24. točka obrazložitve). Ustavno sodišče je ocenilo, da postopek izključitve, kot je v ZGD-1 urejen, omogoča objektivno določitev vrednosti udeležbe manjšinskih delničarjev v delniški družbi ter uresničitev ekonomskega varstva interesov manjšinskih delničarjev in zaključilo, da je ureditev v delu, ki je predmet presoje, prestala tudi test sorazmernosti v ožjem pomenu (26. točka obrazložitve).

24Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZPre-1 in določitve primerne denarne odpravnine (drugi odstavek 68. člena ZPre-1) je sicer v bistvenem drugačna kot ureditev po ZGD-1 (384. do 388. člen). Odpravnino pri izključitvi po ZGD-1 namreč določi glavni delničar na temelju premoženjskega in profitnega stanja ciljne družbe, vsak manjšinski delničar pa lahko v skladu z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1 predlaga sodni preizkus denarne odpravnine in od sodišča zahteva, da določi primerno denarno odpravnino. Medtem ko po drugem odstavku 68. člena ZPre-1 v poprevzemnem obdobju velja kot primerna denarna odpravnina v skladu z ZPre-1 določena cena iz prevzemne ponudbe, in ne denarni znesek, določen po zakonu, ki ureja gospodarske družbe. Ker pa je ta, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, določena na podlagi tržnih zakonitosti, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ekonomski ekvivalent za "odvzete delnice" manjšinskim delničarjem in zato ne predstavlja nedopustnega posega v njihovo lastninsko pravico.

25Manjšinskim delničarjem je v skladu z določbo drugega odstavka 68. člena ZPre-1 treba ponuditi kot denarno odpravnino nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi, to pa je določeno na podlagi transakcij z delnicami ciljne družbe v zadnjih 12 mesecih pred objavo prevzemne ponudbe (drugi odstavek 17. člena ZPre-1). Metoda, s katero se na podlagi transakcij z delnicami ciljne družbe določi cena, zagotavlja pravičnost te cene, saj je to cena, ki jo je ponudil trg. Takšna cena pa je ekvivalent, ki zagotavlja, da se ekonomski položaj izključenega delničarja ni spremenil. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da tako oblikovana odpravnina ne bi bila primerno nadomestilo za delnice, ki so bile prenesene na glavnega delničarja.

26Ker je predlagateljem omogočeno tudi izpodbijanje primernosti denarnega nadomestila pod zgoraj navedenimi pogoji, ni mogoče slediti pritožniku, da sta mu bili kršeni pravica do poštenega sojenja, določena v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in pravica do učinkovitih pravnih sredstev, ki je zapisana v 13. členu EKČP. Niti glede na zgoraj navedeno ni bil kršen 1. člen Dodatnega protokola k EKČP, na katerega se je skliceval pritožnik.

Glede (ne) delujočega trga

27Pritožnik trdi, da se je ponudba nanašala na 28 delničarjev, samo štirje so jo sprejeli, 24 pa ne, iz česar naj bi izhajalo, da se je šestkrat več delničarjev odločilo, da ponudba ni primerna in da je ne sprejme, kot pa je bilo akceptantov. Navedeno število naj ne bi predstavljalo "velikega dela delničarjev" v smislu določb Direktive 2004/25, ki naj bi temeljila na predpostavki: "Če se velik del delničarjev (ki so dejansko in formalno neodvisni od glavnega delničarja) prosto odloči, da bodo delnice prodali po ceni iz prevzemne ponudbe, ta ponudba glede na majhno število in razpršenost delnic, ki dejansko so v prometu, z veliko verjetnostjo odraža tržno ceno teh delnic."

28Res so ponudbo sprejeli le štirje akceptanti, ki so bili imetniki 15,71 % vseh delnic F., kar je zadoščalo za uspešnost prevzemne ponudbe. Vendar pa je v zvezi z odgovorom na vprašanje, ali je bila ponujena cena primerna, odločilno, da ta ni nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v obdobju zadnjih 12 mesecev pred objavo te ponudbe (drugi odstavek 17. člena ZPre-1). Na navedenem tržnem principu določitve pravične cene temelji tudi Direktiva 2004/25, ki v 4. točki 5. člena določa, da se za pravično ceno šteje najvišja cena, ki jo ponudnik ali oseba, ki z njim deluje usklajeno, plača za iste vrednostne papirje v obdobju, ki ga določijo države članice in ki traja od šest do dvanajst mesecev pred dano ponudbo.

29Direktiva in ZPre-1 torej temeljita na tržnem principu določitve pravičnega denarnega nadomestila, medtem ko je revizorkina ocena primernosti prevzemne cene temeljila na metodi čiste vrednosti sredstev družbe ob predpostavki likvidacije, kar nedvomno privede do razhajanj. Z uporabo takšne metode ugotovljena primerna cena pa še ne dokazuje, da cena, ki jo je oblikoval trg, ni pravična niti da ne predstavlja ustreznega premoženjskega ekvivalenta za delnice, ki so bile prenesene na glavnega delničarja.

30Prav tako dejstvo, da je Agencija za trg vrednostnih papirjev dovolila prevzem po ceni, ki naj bi predstavljalo 41,8 % realne cene delnice, ne dokazuje, da trg delnic F. ni normalno delujoč. Niti dejstvo, da so ponudbo sprejeli le štirje akceptanti in je bila iz prevzemnega prospekta razvidna revizorkina ocena višje primerne prevzemne cene, samo po sebi še ne dokazuje, da je prišlo do nedovoljenega dogovarjanja prevzemnika z delničarji, ki so ponudbo sprejeli.

31Pritožnik trdi, da trg kapitala in še posebej trg vrednostnih papirjev v Sloveniji, ki je star dobrih 20 let, z minimalnim številom transakcij in nizkimi skupnimi vrednostmi transakcij, ni delujoč, saj je praktično mirujoč. Trdi, da je normalno delujoč trg vrednostnih papirjev lahko le borzni trg oziroma organizirani trg vrednostnih papirjev, ki je reguliran in nadzorovan, tako z vidika preglednosti poslov kot tudi z vidika nadzora nad cenami, da ne prihaja do zlorabe notranjih informacij in tržnih manipulacij.

32Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku, da v primeru transakcij z vrednostnimi papirji, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu, trga, na katerem bi lahko gradili domnevo iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1, ni, ker ni nadzora nad transakcijami in se vsi posli z vrednostnimi papirji sklepajo direktno med kupci in imetniki. Pritožnik sam navaja, da je trg "kraj, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje po določenem blagu oziroma dobrini", takšno trgovanje pa lahko poteka na organiziranem ali neorganiziranem trgu. Izmenjava ponudb in povpraševanja na organiziranem trgu je res javna, transparentna, regulirana in kontrolirana, kar pa še ne pomeni, da trg, ki ni organiziran in reguliran, ne more biti normalno delujoč.

33Pritožnik nadalje navaja, da je zgolj ena prodaja delnic s strani J. d. d. določila tako prevzemno kot tudi iztisnitveno ceno, pri čemer je bil predmet prodaje manjšinski delež, družba pa je že imela delničarja (skupino delničarjev), ki je obvladoval družbo z več kot 50 % deležev vseh delnic. Navaja, da je bila prevzemna cena določena na osnovi enega samega posla, pri čemer J. ni dolgoročni lastnik, saj je bila njena likvidacija in seveda odprodaja njenih naložb predvidena za leto 2021, zato takšen posel naj ne bi bil relevanten za določitev primerne denarne odpravnine oziroma prevzemne cene, ki je podlaga za primerno denarno odpravnino ob izključitvi manjšinskih delničarjev, ki so delnice kupili kot dolgoročno naložbo.

34Pritožniku tudi v tem delu ni mogoče slediti. Trg z majhnim številom transakcij z delnicami, ki je torej nelikviden trg (nelikviden trg je tisti, ki ima le nekaj udeležencev in aktivnosti z zelo nizkim tržnim volumnom), je še vedno trg in normalno delujoč trg. Kot nedelujoč trg v kontekstu obravnavanega primera pa bi se štel trg, pri katerem bi zaradi tržnih manipulacij z delnicami ciljne družbe, nedovoljenih dogovarjanj prevzemnika z akceptanti in drugih zlorab trga prišlo do izkrivljene cele delnice. Kot je bilo že navedeno, trg ne bi bil normalno delujoč, če bi prevzemnik zahtevani prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, zavajajočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenimi dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga oziroma ponudbe in povpraševanja.⁹ Česa takšnega pa predlagatelju ni uspelo izkazati.

35Pritožnik nadalje trdi, da so bili člani Konzorcija osebe, ki so delovale usklajeno, in so že pred 17. 6. 2019 bile več kot eno leto imetniki več kot 50 % delnic F. z glasovalno pravico. Vendar pa takšno delovanje samo po sebi ni v nasprotju s prevzemno zakonodajo, saj ga je mogoče razumeti le kot del priprav na prevzem ciljne družbe.

36Pritožnik navaja, da je v zvezi z zatrjevanjem in dokazovanjem zlorab manjšinskih delničarjev v spoznavni in dokazni stiski, kar pa še ne utemeljuje zaključka, da ima vedno pravico dokazovati, da izplačana denarna odpravnina, ki je enaka ceni iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1, ni ustrezna, in da je ob razlastitvi prejel neustrezno nadomestilo, torej brezpogojno (kot to trdi), ne da bi mu bilo treba konkretneje zatrjevati in dokazovati zlorabe oziroma nepravilnosti, ki kažejo, da trg ni bil normalno delujoč.

37Pritožnik tako nima prav, da je splošno ureditev iz drugega odstavka 388. člena ZGD-1, ki sodno varstvo izključenim delničarjem dopušča, de facto derogirala zgolj sodna praksa.

38Pritožba zoper I. točko izreka sklepa se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 in prvim odstavkom 52. člena ZGD-1), ko je ta v tem delu uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 52. člena ZGD-1).

39Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 52. člena ZGD-1).

Pritožbi zoper II. točko izreka sklepa

40Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da so predlagatelji dolžni povrniti nasprotnemu udeležencu stroške tega postopka v višini 3.533,36 EUR, oprlo na določbo petega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom ZNP-1, ter določbe 154. in 155. člen ZPP. Navedlo je, da je odmera stroškov razvidna iz stroškovnika na listovnih številkah 135 in 135/2 v spisu.

41Predlagatelj v pritožbi zoper izpodbijani sklep med drugim predlaga, da sodišče nasprotnemu udeležencu naloži plačilo stroškov postopka. Nasprotni udeleženec pa predlaga, da pritožbeno sodišče določi vrednost spornega predmeta v višini 122.299,56 EUR in sklep v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da predlagateljem naloži, da so dolžni nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 7.792,14 EUR.

42Predlagatelj pritožbenih razlogov zoper stroškovno odločitev izpodbijanega sklepa ni obrazložil. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka v zvezi z njegovo pritožbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP (oba v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter prvim odstavkom 52. člena ZGD-1), na katere pazi po uradni dolžnosti, med drugim na pravilno uporabo materialnega prava.

43Nasprotni predlagatelj pa je pravilnost stroškovne odločitve izpodbijal s trditvami, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo oziroma določilo vrednosti spornega predmeta, da neutemeljeno ter neobrazloženo nasprotnemu udeležencu ni priznalo stroškov za sestavo treh pripravljalnih vlog, čeprav so bile vse potrebne za postopek ter da je zaradi nepravilne ocene vrednosti spornega predmeta nasprotnemu udeležencu napačno - prenizko odmerilo stroške postopka.

44Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka zmotno oprlo na določbe ZNP-1 in ZPP. Porazdelitev bremena stroškov postopka sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine določa 614. člen ZGD-1 povsem samostojno in neodvisno od pravil, ki jih glede stroškov določata ZPP in ZNP-1. Sodno varstvo manjšinskih delničarjev terja specifičnim okoliščinam tega varstva ustrezno in samostojno ureditev stroškov sodnega postopka, v katerem praviloma nastopata po moči in materialnem položaju dva neenakovredna nasprotnika, glavni in manjšinski delničar.¹⁰ Namen 614. člena ZGD-1 (v zvezi s 388. členom ZGD-1 in prvim odstavkom 68. člena ZPre-1) je, da se s specialno stroškovno ureditvijo omogoči manjšinskim delničarjem dostop do sodišča. Po osnovnem pravilu iz prvega odstavka 614. člena ZGD-1 stroške postopka za sodni preizkus primernosti denarne odpravnine (stroške sodnih taks in poravnalnega odbora) skupaj s stroški skupnih zastopnikov predhodno krije prevzemna družba. Sodišče pa lahko na predlog prevzemne družbe predlagateljem postopka naloži, da ji povrnejo vse stroške postopka ali del teh stroškov, če bi ti od vložitve predloga ali poznejšega dne morali vedeti, da nastajajo stroški, ki so nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo. ZGD-1 v drugem, tretjem in četrtem odstavku 614. člena vsebuje pravila o porazdelitvi stroškov pravnih pooblaščencev udeležencev postopka. Tako v drugem odstavka 614. člena določa, da ne glede na prvi odstavek 614. člena ZGD-1 vsak udeleženec postopka sam krije stroške svojih pravnih pooblaščencev. V tretjem in četrtem odstavku 614. člena ZGD-1 pa sta navedeni situaciji, v katerih mora prevzemna družba povrniti stroške pravnih pooblaščencev predlagateljev.¹¹

45Ker je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka zmotno oprlo na določbe ZPP in ZNP-1, ni ugotavljalo dejstev, ki so odločilna za odločitev o stroških postopka po 614. členu ZGD-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo, sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ne da bi se opredeljevalo do pritožbenih razlogov nasprotnega predlagatelja. V kolikor bi pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti pritožb zoper odločitev o stroških postopka svojo odločitev oprlo na določbo 614. člena ZGD-1, bi prvič ugotavljalo dejstva, ki so pomembna za navedeno odločitev, s tem pa bi udeleženca postopka prikrajšalo v pravici do pritožbe (prvi odstavek 355. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter prvim odstavkom 52. člena ZGD-1).

46Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter prvim odstavkom 52. člena ZGD-1.

¹ Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-558/20-25 z dne 1. 2. 2024 v zvezi z razlago navedene določbe navedlo, da iz zakonodajnega gradiva ne izhaja jasno, kakšen je bil namen evropskega zakonodajalca. Iz tako imenovanega Winterjevega poročila, ki je služilo kot temelj za pripravo zakonodajnega predloga Direktive 2004/25, naj bi izhajalo, da so strokovnjaki tega področja prava predlagali, da je domneva izpodbojna v specifičnih okoliščinah. Iz poročila pa naj ne bi izhajalo, katere naj bi bile te specifične okoliščine. Prav tako naj bi iz pripravljalnih gradiv Evropske komisije izhajalo, da se je ta naslonila na Smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljevanju OECD) o korporativnem upravljanju, ki v smernici II.G posebej poudarja, da je treba manjšinske delničarje varovati pred zlorabami večinskega delničarja ali takimi ravnanji v njegovem interesu, posredno ali neposredno, in da morajo imeti manjšinski delničarji na voljo učinkovito sodno varstvo. Ustavno sodišče ugotavlja, da so države članice v tem delu Direktivo 2004/25 različno prenesle v svoj pravni red, saj je v nekaterih pravično denarno nadomestilo izpodbojno (npr. Portugalska, Nizozemska, Francija), v drugih je izpodbojno le, ko gre za zlorabe (npr. Avstrija), v tretjih (npr. Nemčija) pa vprašanje ostaja odprto in je posledično tudi sodna praksa neenotna.
² Glej VSRS Sklep III Ips 4/2022 z dne 13. 6. 2023.
³ Prim. prvi odstavek 4. točke 5. člena Direktive 2004/25.
⁴ Prim. točko 1(a) 3. člena Direktive 2004/25.
⁵ Sklep III Ips 76/2008 z dne 6. 9. 2011, sklep III Ips 67/2013 z dne 28. 1. 2014, VSL sklep I Cpg 1323/2011 z dne 7. 2. 2013, VSL sklep I Cpg 1176/2010 z dne 4. 11. 2010, VSK sklep Cpg 254/2007 z dne 13. 12, 2007, VSL sklep I Cpg 180/2020 z dne 13. 5. 2020, VSL sklep I Cpg 4/2024 z dne 25. 1. 2024.
⁶ Tako tudi VSRS Sklep III Ips 4/2022 z dne 13. 6. 2023.
⁷ Tako VSRS Sklep III Ips 106/2016 z dne 7. 3. 2017.
⁸ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-165/08-10, Up-1772/08-14, Up-379/09-8 z dne 1. 10. 2009.
⁹ Tako tudi VSK Sklep Cpg 105/2019 z dne 4. 7. 2019.
¹⁰ Tako I Cpg 4/2024 z dne 25. 1. 2024.
¹¹ Tretji odstavek 614. člena ZGD-1, ki se v tem postopku preizkusa primernosti denarne odpravnine smiselno uporablja, določa, da sodišče prevzemni družbi naloži, da predlagateljem povrne stroške njihovih pravnih pooblaščencev, če so bila v postopku sodnega preizkusa ugotovljena bistvena odstopanja menjalnega razmerja ali denarnih doplačil določenih v pogodbi o pripojitvi. Četrti odstavek ZGD-1 pa določa, da če utemeljitev ali obrazložitev menjalnega razmerja in morebitnih denarnih doplačil v poročilih iz 582. do 584. člena ZGD-1 ni bila v skladu s tem zakonom, sodišče prevzemni družbi naloži, da predlagateljem povrne tiste stroške njihovih pravnih pooblaščencev, ki so nastali do dneva, do katerega predlagatelji niso mogli vedeti, da nastajajo stroški, nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo.