UPRS Sklep I U 1041/2022-12

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju Komisija) ugodila zahtevku vlagatelja druge zahteve (to je tožnik v tem upravnem sporu), da mu je bila kršena pavica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP), saj je bilo po izvedeni senatni obravnavi ugotovljeno, da zdravljenje ni v celoti potekalo po strokovnih smernicah (prvi odstavek izreka). Izvajalcu pa se ne izreče nobenega od ukrepov, ki jih predvideva ZPacP, saj A. A., dr. dent. med., ki je poseg opravil, pri izvajalcu ni več zaposlen, izvajalec pa se je ves čas teka postopka trudil, da bi tožniku pomagal pri odpravi posledic, česar pa tožnik ni želel (drugi odstavek izreka). Komisija je še odločila, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (tretji odstavek izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik podal zahtevo za drugo obravnavo skladno s 66. členom ZPacP, in sicer zaradi neustreznega zdravljenja in nestrokovne obravnave pri pripravi čeljusti na protetiko, saj mu je zobozdravnik brez novega posnetka stanja zob odstranil štiri zobe, ni pojasnil možnih zapletov in ga naročil šele več mesecev po posegu, vmes pa je moral iskati pomoč pri drugih zobozdravnikih, kar predstavlja kršitev primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu ZPacP. V postopku je bil zaslišan tako tožnik kot tudi zobozdravnik, ki je opravljal ekstrakcije zob. Komisija je tekom postopka vpogledala v predloženo dokumentacijo in zdravstvene kartoteke tožnika in ugotovila, da zdravljenje ni potekalo tako, kot je bilo obrazloženo s strani zobozdravnika. Ravnanje zobozdravnika oz. opustitev primernega zdravljenja je povzročilo nadaljne težave za tožnika, ki še do sedaj, ker nima novega zobozdravnika, nima urejenega stanja v ustih in ne more pravilno in zadostno uživati hrane. Komisija je pri odločanju v obzir vzela tudi stanje epidemije Covid-19 ter dejstvo, da se določen čas redne zdravstvene in zobozdravstvene storitve niso opravljale, vendar iz vseh obravnav, ki jih je imel tožnik pri zobozdravniku izvajalca izhaja, da zdravljenje ni bilo v skladu s strokovnimi smernicami in standardi. Iz tega razloga je tako Komisija ugotovila, da so bile pri zdravljenju oz. izvajanju zobozdravstvenih storitev tožnika storjene kršitve ZPacP. Tožnik je tekom postopka dokazal, da je v njegovem primeru zaradi neustreznega in nestrokovnega zdravljenja oz. protetične oskrbe prišlo do kršitve pravice do primerne zdravstvene oskrbe iz 11. člena ZPacP in ima zaradi tega še danes težave. Glede na dejstvo, da zobozdravnik ni več zaposlen pri izvajalcu, ki je sicer odgovorna oseba v postopkih po ZPacP in se tožnika ne na pripravljenem ne na senatnem naroku ni dalo prepričati, da mu lahko izvajalec omogoči nadaljevanje zdravljenja pri drugem zobozdravniku izvajalca hitreje, kot bo to dosegel pri zobozdravnici, ki si jo je izbral za nadaljnje zdravljenje, je Komisija še odločila, da izvajalcu ne izreče nobenega od ukrepov, ki jih omogoča ZPacP, saj ne bi imeli učinka oz. jih niti tožnik v smislu ponovitve zdravljenja pri izvajalcu ni želel, zaradi česar takšen ukrep ne bi bil niti utemeljen niti smiseln.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri podrobno opisuje potek zdravljenja in njegove posledice. Povzema kronologijo zdravljenja zob. dr. A. A. mu je zobe izpulil brez predhodnega slikanja, poleg tega ni prejel nobenih analgetikov, zato ga je zelo bolelo. Ker njegov zobozdravnik ni več delal v zdravstvenem domu, si je moral najti novo zobozdravnico. Po pozivu sodišča, naj svojo tožbo dopolni ter navede tožbene razloge in tožbeni predlog, je tožnik navedel, da se ne strinja z izpodbijano odločbo, saj ni pravilno obrazložena. Meni, da je Komisija z izdajo izpodbijane odločbe namerno zavlačevala in ščitila zobozdravnika, poleg tega obrazložitev ni točno napisana, saj ni vse res, kar je toženka v njej zapisala. Med drugim ne drži, da ni želel zobozdravnikove pomoči. Nadalje navaja, da je zahteval zaslišanje prič, ki pa jih toženka ni zaslišala, zato želi, da se predlagane priče izjasnijo. Zahteva tudi odškodnino za uničene zobne prevleke in pretrpljene bolečine. Še enkrat poudari, da izpodbijana odločba ni v redu in se z njo ne strinja, zato želi, da se napiše pravilna odločba, da bo lahko uveljavljal odškodnino.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise.

5Tožba ni dovoljena.

6Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa je odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožeča stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoj pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče pa je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

7Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora. Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravovarstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače njegove pravice oziroma na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane. Povedano drugače to pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da upravni spor za tožnika pomeni možnost izboljšanja pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogel doseči.

8V obravnavani zadevi se tožnik primarno ne strinja z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, saj naj bi bile v njej zapisane napačne ugotovitve. Poleg tega pa zahteva tudi odškodnino za pretrpljene bolečine in uničene zobne prevleke.

9Toženka je zahtevku tožnika v okviru druge obravnavne pred Komisijo ugodila, saj je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je bila tožniku kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu ZPacP, zdravljenje pa ni v celoti potekalo po strokovnih smernicah. Z izpodbijano odločbo je bilo torej res da odločeno o tožnikovi pravici, to je o kršitvi tožnikove pravice iz 11. člena ZPacP, vendar pa je odločitev po vsebini takšna, da očitno ne posega v tožnikovo pravico oz. njegov pravni položaj. Z izpodbijano odločbo je bila ugotovljena kršitev tožnikove pravice, medtem ko izpodbijani akt tožniku npr. ne nalaga izpolnitve kakšne obveznosti. Zato tudi v primeru, da bi sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, ne bi prišlo do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja (kar je sicer cilj sodnega varstva zoper odločitev upravnega organa v upravnem sporu). Navedeno toliko bolj drži, ker tožnik v tožbi ne oporeka samemu izreku izpodbijane odločbe, pač pa se izrecno ne strinja z njeno obrazložitvijo. Na splošno pa je izrek (upravne) odločbe tisti, ki zavezuje, medtem ko obrazložitev takšnega učinka nima. Ker torej izpodbijani akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožnik nima pravnega interesa za vodenje upravnega spora zoper izpodbijano odločbo.

10V zvezi z zahtevkom tožnika za izplačilo odškodnine, pa sodišče pojasnjuje, da (ne)priznanje odškodnine ni predmet odločanja v okviru druge obravnavne pred Komisijo. ZPacP¹ sicer res dopušča možnost sklenitve poravnave o odškodninskih zahtevkih v okviru prve obravnavne, vendar bistvo postopkov obravnave pacientovih pravic ni v zagotavljanju pravice do povračila škode na odškodninskem področju. Navedeni postopki omogočajo le nekakšen predsodni stik nasprotujočih strank, ki se utegne končati z dogovorom oziroma poravnavo kot alternativo sodbi sodišča.² Nadalje pa zakon ne pooblašča Komisije, da v okviru druge obravnave odloči o odškodnini, ki gre pacientu v primeru ugotovljene kršitve. To je npr. razvidno iz določbe tretjega odstavka 70. člena ZPacP, ki določa da Komisija pacienta pouči o možnostih uveljavljanja odškodninskega zahtevka pred sodiščem in postopek obravnave druge zahteve ustavi, če udeleženci poravnave ne sklenejo in pacient zahteva odškodnino. Komisija pa lahko, če zahtevi za drugo obravnavo pacientovih pravic ugodi, v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZPacP naloži izvedbo določenih ukrepov predvsem izvajalcu zdravstvene dejavnosti (npr. odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti, obrazložitev razlogov za nepravilnosti in opravičilo pacientu, dopolnitev in popravo zdravstvenih storitev, itd.). S tem v zvezi pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi Komisija, ker je zahtevi ugodila, morala sprejeti kakšen ukrep zoper izvajalca, temveč le zahteva plačilo odškodnine za pretrpljene bolečine. Sodišče še ugotavlja, da je bilo tožniku v okviru obravnave tako prve kot druge zahteve pojasnjeno, kje lahko uveljavlja odškodnino. Tako iz zapisnika o ustni obravnavni z dne 25. 8. 2021 (obravnava prve zahteve) izhaja dogovor o rešitvi spora, v katerem so udeleženci sklenili, da se bo vsa dokumentacija posredovala pravni službi ZD Ljubljana za nadaljnje dogovore glede odškodnine. Nadalje iz zapisnika o obravnavi na pripravljenem naroku pri Komisiji z dne 2. 11. 2021 izhaja, da je Komisija tožnika seznanila, da je odgovornost izvajalca zavarovana pri Zavarovalnici B. in če želi tožnik odškodnino, naj se obrne neposredno na njih, zavarovalnica pa bo zahtevala vso dokumentacijo in presodila, ali je takšna zahteva utemeljena. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da določitev odškodnine ni predmet odločanja v postopku obravnavane druge zahteve pred Komisijo, pač pa lahko tožnik uveljavlja odškodnino pred zavarovalnico, pri kateri ima izvajalec zavarovano odgovornost oz. neposredno v pravdi. Ne more pa tožnik zahtevati odškodnine pred naslovnim sodiščem z izpodbojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu zakonitost postopanja in odločanja upravnega organa, v konkretnem postopku je to Komisija, ki pa, kot navedeno, ne more odločiti o odškodnini, zato tudi sodišče ne more presojati pravilnosti (ne)dodelitve odškodnine zaradi kršitve pravice iz ZPacP. Četudi bi sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, Komisija niti v ponovljenem postopku ne bi bila pristojna, da bi tožniku dodelila odškodnino, kar posledično pomeni, da si tožnik svojega pravnega položaja, kljub morebitnem uspehu v tem upravnem sporu, ne more izboljšati. Glede na navedeno torej naslovno sodišče tožniku ne more dati tega, kar zahteva, to je odškodnino za pretrpljene bolečine, zato je moralo sodišče tožbo zavreči.

11Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prej navedeno 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljeno zavrglo. Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

¹ Tako npr. 2. alineja četrtega odstavka 62. člena ZPacP, določa, da se lahko kot način rešitve spora sklene dogovor o povračilu nepotrebnih stroškov ali druge škode v vrednosti do 300 EUR.
² Obrazložitev k 56. do 63. členu Predloga ZPacP (EVA: 2005-2711-0080, dne 7. 6. 2007).