VSL Sodba I Cpg 556/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke za znesek 10.353,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke do tožnice za znesek 35.397,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) toženki naložilo, da tožnici plača 10.353,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in povrne stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2Toženka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži povračilo stroškov pravdnega postopka, podredno prvič, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in pobotnemu ugovoru in tožnici naloži povračilo stroškov pravdnega postopka, in podredno drugič, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali pri organizaciji in izvedbi več razstav eksotičnih živali. S sodelovanjem sta pričeli v decembru 2019, ko sta se dogovorili za izvedbo razstave D. na E. med božično novoletnimi prazniki, od 18. decembra 2019 do 14. januarja 2020, ki sta jo podaljšali do 3. maja 2020. Kasneje sta razstavo izvedli še dvakrat, in sicer od 12. junija do 1. novembra 2020 in od 22. maja do 20. novembra 2021. Za vsako od navedenih razstav sta podpisali Pogodbo o medsebojnem sodelovanju (priloge spisa B20 do B23). Pogodbena obveznost tožnice je obsegala postavitev razstave, oskrbo živali, varovanje in prodajo, vezano na razstavo, na razstavi je skrbela tudi za vodenje in komunikacijo z obiskovalci. Toženka pa je zagotovila primeren razstavni prostor, uredila formalne pogoje za izvedbo razstav, skrbela za prodajo vstopnic in maloprodajnih artiklov ter marketing.

6Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da določilo iz Pogodb o medsebojnem sodelovanju glede plačil ni veljalo, ker je bil ustno sklenjen drugačen dogovor. Ker je njun odnos sprva temeljil na zaupanju, sta finančno plat dogovorili na načelni ravni, in sicer sta se strinjali, da si razdelita izkupiček, ki ga bosta pridobili od prodaje vstopnic in maloprodajnih artiklov (plišastih igrač). Po začetnem dogovoru bi se od navedenega prihodka odšteli stroški toženke v zvezi z razstavo (najemnina, strošek elektrike, strošek prodajnih artiklov ipd.). Med strankama tudi ni bilo sporno, da predviden obračun, po katerem bi se jasno ugotovilo, do kakšnega izkupička je upravičena tožnica, dlje časa ni bil sestavljen. Kljub temu je tožnica na podlagi navedenega dogovora med poslovnim sodelovanjem izdajala račune, ki jih je toženka sproti plačevala. Šele na sestanku v maju 2021 sta se s toženko bolj določno dogovorili glede obračuna, in sicer, da bosta v skupno evidenco vpisovali podatke o prihodkih in stroških, da bo od prejetih prihodkov 19 % odvedenih za davek od dobička, po odštetju vseh stroškov pa bi si preostanek razdelili po enakih delih (50:50). Po takšnem obračunu so bili izdani in plačani računi za obdobje od maja do avgusta 2021. Potem je zaradi spora o tem, kateri prihodki se upoštevajo v obračunu, toženka oktobra 2021 prenehala z vpisovanjem podatkov v skupno evidenco in plačilo izdanih računov za obdobje od septembra do novembra 2021 zavrnila.

O tožbenemu zahtevku

7Tožnica je vtoževala plačilo zadnjih treh računov v skupnem znesku 10.353,79 EUR, ki jih je toženki izdala preden sta prenehali poslovno sodelovati. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je račun za mesec september 2021 izdala na podlagi podatkov o dejanskih prihodkih in stroških, ki sta jih s toženko zabeležili v dogovorjeni skupni evidenci. Račun za oktober 2021 je izdala na podlagi podatkov o dejanskih prihodkih, ki sta jih s toženko zabeležili v skupni evidenci, in na podlagi lastne ocene stroškov, ker toženka podatkov o dejansko nastalih stroških v skupno evidenco ni več vnesla. Račun za november 2021 pa je izdala na podlagi lastne ocene prihodkov in stroškov, ker toženka v skupno evidenco ni več vnesla nobenih podatkov. Pri presoji je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so bili vtoževani trije računi izdani v skladu z dogovorjenim načinom obračuna, enako kot računi za predhodno obdobje od maja do avgusta 2021, ki jih je toženka poravnala. Upoštevalo je tudi, da je tožnica vtoževane račune izdala na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala, saj je bila toženka tista, ki je vodila blagajno in stroške in imela dostop do potrebnih dokazil, a je zaradi spora s tožnico prenehala vnašati podatke v skupno evidenco, ki je bila podlaga za izdajo računov. Poleg tega toženka v obravnavanem sporu ni konkretno prerekala pravilnosti podatkov iz vtoževanih računov.

8Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče je torej dolžno dokazne predloge strank pretehtati in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvesti. Ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali je tako dejstvo že dokazano. Mora pa zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, čemur je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zadostilo (v 6. do 8. točki obrazložitve). Tudi pritožbeno izpostavljena zavrnitev zvočnega posnetka sestanka je obrazloženo zavrnjena, pritožba pa razlogov, ki jih je o tem navedlo sodišče prve stopnje, ne izpodbija. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ima, glede na okoliščine konkretnega primera in ob upoštevanju načela sorazmernosti, pravica do zasebnosti prednost pred pravico do izvedbe dokazov. Do razlogov za zavrnitev preostalih dokaznih predlogov se pritožba konkretno ne opredeli in tudi ne navede, o katerem dokaznem predlogu, s katerim je toženka dokazovala neko pravno odločilno dejstvo, naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo.

9Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Upoštevajoč citirano zakonsko določilo ne drži pritožbeno stališče, da ima lahko že neobrazloženo prerekanje navedb za posledico odločitev sodišča, katerim navedbam verjame in katerim ne, ne pa odločitve o priznanju teh navedb. Zmotno je tudi stališče pritožnice, da je obrazloženemu prerekanju zadostila „z večkrat (v prav vsaki pripravljalni vlogi) zapisanim, da tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke, pa četudi ne izrecno in posamično.“ Hkrati pritožnica ne pojasni, katere so tiste navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zmotno štelo kot priznane oziroma bi jih moralo presojati kot sporne, ker naj bi jih obrazloženo prerekala.

10Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi pristransko dokazno oceno. Trdi, da je tožnico obravnavalo izrazito bolj naklonjeno in njeno izpovedbo brez utemeljitve opredelilo kot „obširno, življenjsko in zato prepričljivo“ in „bistveno bolj natančno, življenjsko in logično“ kot izpovedbo priče A. A. Da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo v bistvenem (ne pa izključno) na izpovedbi tožnice in priče A. A., je predvsem odraz narave poslovnega razmerja med strankama, ki je temeljilo na medsebojnem zaupanju in ustnih dogovorih navedenih dveh oseb. V primeru nasprotujočih si izpovedb se mora sodišče odločiti, kateri izmed njih bo sledilo, svojo odločitev pa mora argumentirati tako, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazno oceno v obravnavanem primeru mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo vse izvedene dokaze, se opredelilo do vsakega posebej in opravilo njihovo primerjavo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo tožnici. Dokazna ocena namreč ne temelji zgolj na njeni izpovedbi, saj je sodišče v presojo vključilo tudi izpovedbo zakonite zastopnice toženke B. A., izpovedbi prič A. A. in C. C. ter vsebino predloženih dokaznih listin. Toženkini dokazi niso bili prezrti, pač pa je sodišče prve stopnje po njihovi primerjavi s tožničinimi dokazi upravičeno presodilo, da ga je tožnica prepričala. To je z razlogi, ki so po presoji pritožbenega sodišča jasni in sprejemljivi, zadostno obrazložilo. Do ocene o prepričljivosti je prišlo na podlagi osebnega vtisa ob zaslišanju, ki so ga potrdile okoliščine o vsebini poslovnega sodelovanja, o katerih je tožnica izpovedovala jasno in natančno, potrjevale pa so jih tudi predložene dokazne listine. To oceno so dodatno utrdile nedoslednosti, nejasnosti in nedoločnosti v izpovedbi A. A., ki so v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi izpostavljene. Presoja vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je zato na podlagi uspeha celotnega postopka po presoji pritožbenega sodišča vodila v pravilno dokazno oceno, saj so zaključki sodišča celoviti, jasni in v bistvenem medsebojno skladni ter logični. Ker je dokazna ocena zato skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ni podana uveljavljena relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi pritožbeni dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja je zato brez podlage.

11Pritožnica nadalje neutemeljeno uveljavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšne dokazne ocene namreč ne predstavlja očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo, da ne verjame dokazom toženke, v celoti pa verjame izpovedbi tožnice. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno gre takrat, ko sodišče predlagani dokaz zavrne z argumentom, da se je že prepričalo v nasprotno. Da bi s tem argumentom sodišče prve stopnje zavrnilo kakšen dokaz, ki ga je toženka predlagala za dokazovanje odločilnega dejstva, pa iz pritožbe ne izhaja.

12Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjema, kaj je bil predmet dogovora med strankama in katere dejavnosti so se skladno z njim izvajale. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč v točkah 10 do 23 vsebino poslovnega razmerja obširno pojasnilo tako z vidika obveznosti kot z vidika upravičenj ene in druge pogodbenice.

13Pritožnica neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni upoštevalo prihodkov, ki jih je imela tožnica od drugih dejavnosti (to je od praznovanj rojstnih dni, taborov, počitniških delavnic in taborov, obiskov in naravoslovnih dni na šolah ter vrtcih) in odločilo, da delitev teh prihodkov ni bila dogovorjena ne v pisnih pogodbah ne ustnem dogovoru. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz Pogodb o medsebojnem sodelovanju, ki sta jih za posamezne razstave sklenili stranki, ne izhaja, da bi moral obračun poleg prihodkov od prodaje vstopnic in maloprodajnih artiklov upoštevati tudi prihodke od drugih dejavnosti tožnice. Pritožbeno je neprerekana ugotovitev, da pogodbeno določilo o plačilu tožnice (10,00 EUR ali 5,50 EUR neto na uro; 4. člen Pogodb o medsebojnem sodelovanju) ni veljalo, ker je bil o tem ustno sklenjen drugačen dogovor. Pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 1. člen Pogodb o medsebojnem sodelovanju, saj ta določa zgolj vsebino pogodbenih obveznosti tožnice (to je opravljanje del na razstavi D. na E., kar obsega postavitev razstave, oskrbo živali, varovanje in prodajo, vezano na razstavo). Ker se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ), besedne zveze „prodaja, vezana na razstavo“ iz 1. člena ni mogoče razlagati na način, da vsebuje tudi dogovor, da se med stranki delijo prihodki od vseh tožničinih dejavnosti, povezanih z razstavo, ne glede na to, ali se izvedejo v prostorih razstave ali izven njih. Zato je zmotno stališče pritožnice, da ji že vsebina Pogodb o medsebojnem sodelovanju daje podlago, da so v obračun vključeni prihodki tožnice tudi iz drugih dejavnosti. Posledično je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala toženka dokazati obstoj dogovora, po katerem se poleg prihodkov iz prodaje vstopnic in maloprodajnih artiklov v obračunu upoštevajo tudi prihodki iz drugih tožničinih dejavnosti. Ker je tožnica obstoj takšnega dogovora zanikala (negativno dejstvo), je bilo trditveno in dokazno breme zanj na toženki. Da mu ni zadostila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo. Pritožba ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se takrat, ko se je v okviru drugih dejavnosti izvedel ogled razstave, ali s soglasjem obeh strank izdale brezplačne vstopnice ali na blagajni posebej plačale vstopnice. Da je bila skrb za blagajno obveznost toženke, pa med strankama ni bilo sporno.

14Pritožnica tudi uveljavlja, da so računi verodostojne listine, ki morajo temeljiti na verodostojnih podatkih. Zato graja odločitev sodišča, da je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi računov, za katere je ugotovilo, da so bili izdani po enakem vzorcu in ključu kot predhodni, temeljijo pa na tožničini oceni prihodkov in stroškov. S tem očitkom pritožnica ne more uspeti že zato, ker izdaja računa ni pogoj za nastanek terjatve, je le zunanji izraz opravljene storitve. Obveznost plačila opravljenih storitev je nastala, ko so bile storitve opravljene. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve, ki ga je tožeča stranka izkazala. Sicer pa je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, da je tožnica vtoževane račune izdala na podlagi enakega obračuna kot predhodne račune iz obdobja od maja do avgusta 2021, ki jih je toženka plačala. Tega pritožba ne prereka, kot tudi ne prereka ugotovitve glede dolžnosti vnašanja podatkov v evidenco prihodkov in stroškov. Zato pritožnica ne more uspeti z očitkom, da tožnici ob izdaji računov niso bili znani podatki o višini stroškov, če je bilo njihovo vnašanje v evidenco njena dolžnost. Pritožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je tožnico večkrat pozvala k ureditvi evidenc, če je hkrati sama opustila dolžnost vnašanja podatkov v evidenco. Kot je bilo predhodno pojasnjeno, pa tožnica pri obračunu ni bila dolžna upoštevati prihodkov, ki jih je imela iz naslova drugih dejavnosti. Že sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da je bilo na njej breme, da višino prihodkov in stroškov, na katerih temeljijo vtoževani računi, konkretno prereka, saj je morala in mogla podatke in dokazila pridobiti v računovodstvu, ki ga je vodila.

O pobotnem ugovoru

15Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka iz naslova zatrjevanih tožničinih kršitev pogodbenih obveznosti v pobot uveljavila terjatev v skupnem znesku 35.397,56 EUR. Sodišče prve stopnje je po presoji vseh 13 postavk pobotnega ugovora ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev toženke ne obstoji.

16Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do vseh navedb iz pobotnega ugovora ni opredelilo. Ker v obrazložitev sodbe sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, sodišče v obrazložitev sodbe ni bilo dolžno povzemati vseh navedb toženke. Po presoji pritožbenega sodišča je v izpodbijani sodbi pravilno ovrednotilo, katera so tista dejstva, ki so za presojo pobotnega ugovora v obravnavani zadevi pravno odločilna. Pritožba sicer konkretno izpostavi določene navedbe, do katerih se sodišče ni opredelilo, vendar po presoji pritožbenega sodišča nobena od njih za presojo pobotnega ugovora ni pravno odločilna in s sklicevanjem na njih pritožnica drugačne odločitve ne more doseči.

17Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo določene dokazne predloge toženke in da se do nekaterih sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, katere dokaze je izvedlo (5. točka obrazložitve) in katere je zavrnilo ter zakaj (6. do 8. točka obrazložitve). Vendar se do razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov pritožba konkretno ne opredeli in tudi ne navede, glede katerega dokaznega predloga, ki ga je v zvezi s pobotnim ugovorom predlagala toženka, se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

18V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na tiste pritožbene razloge, s katerimi toženka sodišču prve stopnje po posameznih postavkah pobotnega ugovora očita zmotno dokazno oceno.

19. Glede terjatve po postavki 1 v višini 2.976,00 EUR – terjatve iz naslova najemnine sodišče prve stopnje ni zavrnilo, ker naj toženka ne bi dokazala dogovora o najemu dodatnega prostora. Bistven razlog za zavrnitev je v pomanjkljivi trditveni podlagi tako glede podlage (vsebina ustnega dogovora o takšnem najemu) kot glede višine v pobot uveljavljene terjatve. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da pomanjkljivih navedb ni dopustno nadomeščati z izvajanjem dokazov. Tega razloga za zavrnitev pritožba ne izpodbija.

20. Glede terjatev po postavkah 2, 3 in 4 v skupni višini 20.798,65 EUR – kot je bilo predhodno obrazloženo, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da iz Pogodb o poslovnem sodelovanju izhaja, da je predmet finančnih prihodkov vse, kar je karkoli povezano z razstavo, in da zato poseben dogovor o razdelitvi prihodkov iz drugih tožničinih dejavnosti ni bil potreben. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi tožnica, če bi želela, da se ti prihodki ne delijo, morala bolj natančno definirati določila Pogodbe o sodelovanju, saj je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je pogodbe pripravila toženka, kar bi imelo za posledico, da se nejasna pogodbena določila razlagajo v korist tožnice (83. člen OZ). Vendar pa je pritožbeno neprerekana ugotovitev, da pogodbeno določilo glede plačil ni veljalo, ker je bil ustno sklenjen drugačen dogovor. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala toženka poseben dogovor o delitvi prihodkov tudi iz drugih tožničinih dejavnosti dokazati, kar pa ji ni uspelo.

21. Glede terjatve po postavki 5 v višini 720,90 EUR – trditveno in dokazno breme za obstoj in višino terjatve iz naslova prodaje igrač in ogledov v času zaprtja razstave v času epidemije Covid-19 je bilo na toženki. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka temu bremenu ni zadostila. Četudi izdana paragona (v višini 246,13 EUR v prilogi spisa B17 in B19) lahko izkazujeta izvedeni prodaji, pa sta bila izdana preko davčne blagajne in zabeležena v sistemu toženke, ki se zato ne more uspešno sklicevati na to, da naj bi jih tožnica prikrila. Hkrati je pritožbeno neprerekana ugotovitev, da je bilo vodenje blagajne pogodbena obveznost toženke. Predvsem pa pritožničino stališče, da se ji upravičeno poraja dvom, ali je tožnica prodala zgolj eno igračo ali morda več in predvsem, ali je sprejemala obiskovalce na razstavi, ne zadošča za izkaz terjatve v vtoževani višini. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da toženka kljub ugovoru tožnice ni pojasnila niti tega, kako je prišla do vtoževanega zneska.

22. Glede terjatve po postavki 6 v višini 5.055,00 EUR – ne vzdrži pritožbeno vztrajanje na stališču, da je bila dobrodelna akcija izvedena v zvezi z razstavo in je zato delitev pridobljenih sredstev zajeta že s Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Že zato, ker se sredstva v tovrstnih akcijah dobrodelno zbirajo za določen namen (pomoč živalim) in ne pomenijo prihodka, za katerega se stranki dogovorita, da si ga bosta razdelili iz naslova opravljenih storitev pri organizaciji in izvedbi razstave. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi za delitev dobrodelno zbranih sredstev toženka morala dokazati poseben dogovor, kar pa ji ni uspelo.

23. Glede terjatev po postavkah 7 in 10 v skupni višini 1.508,40 EUR – terjatev toženke iz naslova odtujenih predmetov (ročno orodje, hoboko barve, koluti lepila, električni podaljški, nosilec, artefakti muzeja, predmeti za terarije, okostje kače, dekoracije zelene rastline, plastificirani napisi) sodišče ni zavrnilo, ker bi slepo sledilo tožnici. Ker je tožnica odtujitev zanikala, je bila toženka tista, ki bi morala odtujene predmete najprej določno opredeliti in izkazati njihovo lastništvo ter odtujitev s strani tožnice. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da temu bremenu ni zadostila. Seznam tujih predmetov, ki so se znašli pri tožnici po izselitvi iz prostorov (priloga spisa A36), je sodišče uporabilo kot dodaten in ne nosilni argument pri presoji, ali verjeti izpovedbama A. A. in B. A., da je tožnica odtujila predhodno navedene predmete. Tudi sklicevanje pritožnice na dejstvo, da je imela tožnica dostop do prostorov, še ne izkazuje, da je zatrjevane predmete odtujila prav ona. Glede odtujenega okostja kače pa pritožnica s sklicevanjem na dejstvo, da je tožnica priznala, da ga je ob selitvi odnesla, ne more uspeti, če hkrati ne izpodbija ugotovitve sodišča, da ga je bila tožnica vseskozi pripravljena vrniti, pa ga toženka do danes ni prevzela.

24. Glede terjatve po postavki 8 v višini 2.000,00 EUR – nosilni razlog za zavrnitev terjatve zaradi povzročene poslovne škode je v tem, da toženka kljub ugovoru tožnice ni dovolj določno opredelila vseh predpostavk (protipravnost, škoda, vzročna zveza, odgovornost), ki morajo biti kumulativno izpolnjene, da bi uspela s pobotnim ugovorom iz naslova odgovornosti za povzročeno škodo. Zato pritožba ne more biti uspešna s sklicevanjem zgolj na protipravnost (odtujitev Facebook in Instagram računa). Če ena od predpostavk ni določno zatrjevana ali dokazana, se sodišču s preostalimi ni potrebno ukvarjati.

25. Glede terjatve po postavki 9 v višini 1.450,00 EUR – terjatve iz naslova odtujenih terarijev sodišče prve stopnje ni zavrnilo zgolj zato, ker toženka ni pojasnila, zakaj bi sama sploh kupovala terarije, ampak zato, ker terarijev, na katere se pobot nanaša, kljub ugovoru tožnice ni določno opredelila. Zato ni bilo jasno, na katere terarije se terjatev nanaša in kakšna je vrednost posameznega od njih. Ugotovitev, da toženka ni lastnica terarijev, ni arbitrarna, temveč temelji na dokazni oceni (skladnih izpovedbah tožnice in priče C. C., ki je za toženko vodila računovodstvo), da predloženi računi F. lastništva ne izkazujejo, drugih dokazov pa toženka ni predložila.

26. Glede terjatev po postavkah 11, 12 in 13 v skupni višini 888,40 EUR – dokazno breme za zatrjevan ustni dogovor o beljenju prostorov je bilo na toženki. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da obstoja in vsebine ustnega dogovora, s katerim bi se tožnica zavezala poslovne prostore po izpraznitvi prebeliti, nista potrdila niti A. A. niti B. A. Zato pritožnica z očitki, da je sodišče verjelo zgolj tožnici, ne more doseči drugačne odločitve. Glede zatrjevanega ustnega dogovora o menjavi žarnic in straniščne školjke pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tako glede temelja (vsebina dogovora) kot glede višine v pobot uveljavljenega zneska (vrednost zamenjanih predmetov) tako pomanjkljiva, da je ni bilo dopustno nadomeščati z izvajanjem dokazov. Pritožba tega razloga za zavrnitev ne izpodbija in tudi ne vsebuje nobenega konkretnega očitka zoper razloge sodišča prve stopnje o neobstoju terjatve po postavki 13 (manjko štirih kosov velikih plišastih igrač).

27Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki tako glede tožbenega zahtevka kot pobotnega ugovora neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

28Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha toženka nosi stroške, nastale z vložitvijo pritožbe, tožnici pa mora povrniti stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožnice odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in ji priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR. Toženka je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).