VSC Sodba II Kp 12524/2020

I. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se obdolženega A. A.

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je grozil oškodovanki na način, da je slednjo s svojimi izjavami vznemirjal ter ji resno grozil, ko ji je izjavil, da bo napadel njeno življenje ali telo, s tem, da je

v času od meseca februarja do meseca maja 2019 oškodovanki večkrat izjavil, da bo v primeru, če ne bo podpisala predlaganega ločitvenega sporazuma, kateri je predvideval, da oškodovanka prizna obdolženemu dolg v višini 70.000,00 EUR in nanj prepiše polovico njene hiše v Beogradu, ki jo je v dar dobila od svojih staršev, ter še, da zase ne bo zahtevala preživnine, kot zakonita zastopnica mld. sina pa bo sprejela ponujeno preživnino za mld. sina v znesku 100,00 EUR, sicer bo oškodovanka v nasprotnem primeru končala tako, kot končajo ženske v Srbiji, ki ne želijo ubogati svojih mož,

z elektronskim sporočilom z dne 20. 6. 2019, poslan ob 13.09 uri, naslovljen kot "Istina i pravda", poslan na elektronski naslov oškodovanke B.@gmail.com pod lažnim elektronskim predalom obdolženega (C.@gmail.com), izražal zoper oškodovanko negativne vrednostne ocene o njej v smislu poniževanja, podcenjevanja ali druge negativne sodbe ter ji v posledici teh izjav obljubljal, da bodo za vse to izvedeli vsi pomembni rumeni mediji v Srbiji, prav tako pa tudi RTV Pančevo, kjer je oškodovanka zaposlena, s čimer vse naj bi ji uničil kariero, v kolikor se oškodovanka ne bo na podlagi tega poziva avtorja, podpisanega kot "Odvetnik za istinu i pravdu", obrnila na svojo "ljubljeno osebo", pri čemer je bilo mišljeno na samega obdolženca,

z elektronskim sporočilom z dne 5. 10. 2019, poslan ob 11.32, naslovljen kot "Dokumentacija prešuštva", poslan na elektronski naslov oškodovanke B.@gmail.com, ki je vsebovalo PDF priponko "Draga prešuštnica1.pdf", ponovno izražal zoper oškodovanko negativne vrednostne ocene o njej v smislu poniževanja, podcenjevanja ali druge negativne sodbe ter ji obljubljal, da bodo za ta njena dejanja izvedeli vsi, npr.: "Pošteno je, da se obvestijo njihove žene o dejanjih, ki jih izvajajo 'u svoje službeno-slobodno vreme' njihovi zlati očetje in možje. Jih boš ti obvestila ali uradno pooblastimo koga drugega" ter še "Sedaj je čas, da se izve pravi razlog za ločitev, podprt z video dokumentacijo. Le kaj bo rekla E. E., F. F., sosedje na ..., G. G. Komaj čakam razpravo na sodišču, da si ogledamo te 'porno dokaze'",

s čimer naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika je naložilo v breme in plačilo oškodovanki kot tožilki.

2Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče sankcijo po določbi prvega odstavka 135. člena KZ-1, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik H. H., odvetnik v ... Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopnega sodišča.

4O odgovoru na pritožbo se je izjavil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke in v celoti vztrajal pri svojih pritožbenih navedbah.

5Izpodbijano sodbo je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Na obstoj te kršitve pritožbeno sodišče pazi uradoma (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

6Kršitev kazenskega zakona je po določbi 1. točke 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženi preganja, kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Opis vsakega kaznivega dejanja mora obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja. V prvi vrsti v opis sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Odgovornost upravičenega tožilca, v konkretnem primeru oškodovanke kot tožilke, je, da v opisu dejanja navede (vsa) dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, (lahko) predstavlja uresničitev kaznivega dejanja. Če temu ni tako, kazenskega postopka že pojmovno ni mogoče niti dopustno voditi.

7Kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" mora biti pri storilcu podan posebni namen, tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja, ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je lahko podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Kot izrecen zakonski znak pa mora biti ta posebni namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.

8V merodajnem opisu dejanja v tenorju subsidiarnega obtožnega predloga manjka vsakršno substanciranje subjektivnega zakonskega znaka grožnje, torej da naj bi obdolženec dejanje storil zato, da bi ustrahoval ali vznemiril oškodovanko (pri čemer, mimogrede, oškodovanka v celotnem opisu dejanja sploh ni poimensko identificirana); zakonski znak pa ni razviden niti iz opisa konkretnega dejanskega stanu. V abstraktnem delu opisa je zatrjevano zgolj to, da naj bi obdolženec grozil oškodovanki na način, da je slednjo s svojimi izjavami vznemirjal, resno pa naj bi ji grozil s tem, ko ji je izjavil, da bo napadel njeno življenje ali telo. Opis povsem molči v smeri kakršne koli konkretizacije obdolženčevega (predhodnega) namena ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke. V konkretnem delu opisa so povzete le določene obdolženčeve izjave oškodovanki ter vsebina elektronskih sporočil z dne 20. 6. 2019 in 5. 10 2019, ki naj bi ju oškodovanki poslal obdolženec; tudi v tem delu opisa zaman iščemo vsakršno substanciranje namena ustrahovanja ali vznemirjanja, kar torej pomeni, da je opis dejanja že iz tega razloga nesklepčen, obtožni predlog pa nesposoben obravnavanja v kazenskem postopku. Dejstva in okoliščine, ki jih je bil v tenorju zajel pooblaščenec oškodovanke kot tožilke, ne omogočajo prepoznavanja subjektivnega elementa grožnje. Takšen obtožni akt bi moralo sodišče prve stopnje zavreči že na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP; kolikor je v fazi materialnega preizkusa obtožnega predloga očitni razlog spregledalo, pa bi moralo na glavni obravnavi brez izvajanja dokazov izreči oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP. Dejanje, ki se obdolžencu očita, namreč ni kaznivo dejanje po samem zakonu, to pa je v logičnem nasprotju z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi in v prav tako logični kontradikciji z izrekom sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP.

9Čeprav bi za izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP zadoščalo že doslej navedeno, pa iz opisa dejanja ne izhaja niti tolikšna stopnja (objektivne) resnosti besed (zgolj domnevnih groženj), ki bi bile pri naslovniku (objektivno) sposobne povzročiti vtis ogroženosti (strahu) za življenjsko oziroma za telesno celovitost. Edini del opisa, ki ga je sploh mogoče vrednotiti v tej smeri, je obdolženčeva domnevna napoved, da naj bi oškodovanka, tj. če ne bo podpisala predlaganega ločitvenega sporazuma, "končala tako, kot končajo ženske v Srbiji, ki ne želijo ubogati svojih mož". Gre za docela posplošeno in figurativno trditev, ki ne dosega standarda kazenskopravne eksaktnosti, ki bi omogočala napolnitev abstraktnega zakonskega znaka (objektivno resne grožnje) s konkretno vsebino. Kako naj bi si oškodovanka kot tožilka razlagala tovrstno napoved, je za presojo substanciranja zakonskega znaka kaznivega dejanja nerelevantno, predvsem pa bi bilo treba že na ravni opisa dejanja konkretizirano zatrjevati, kako naj bi končale neubogljive ženske v Srbiji, o čemer subsidiarni obtožni predlog v popolnosti molči. Trditve v pritožbi, češ da gre "nedvomno" za grožnje s smrtjo, so bistveno prepozne. To je očitno prepoznalo tudi sodišče prve stopnje (točka 9 izpodbijane sodbe), a kljub temu ni izreklo oprostilne sodbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. V optiki kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 so naposled brez pomena izvajanja glede vsebine elektronskih sporočil z dne 20. 6. 2019 in 5. 10. 2019, s katerima naj bi obdolženi oškodovanko poniževal, podcenjeval, izrekal negativne vrednostne sodbe o njej ter ji obljubljal, da bodo za njena dejanja (prešuštvo) "izvedeli vsi". Napoved razkritja prešuštvovanja, čeravno bi do tega res prišlo, ne ustreza nobenemu od zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (smiselno enako že točka 8 izpodbijane sodbe), kar z navedbami, da elektronska sporočila ne vsebujejo grožnje z napadom na telo, navsezadnje priznava tudi pritožnik. Opis dejanja v obtožnem predlogu, tudi če se interpretira kot celota, v odločilnem pogledu ultimativno izzveni v prazno.

10Ker dejanje, ki se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje, pri čemer ne vsebuje niti zakonskih znakov drugih kaznivih dejanj, je višje sodišče ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP odpravilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo in obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pritožbenih izvajanj pooblaščenca, ki so posledično postala brezpredmetna, ni preizkušalo. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP.