VSK Sodba I Cp 608/2023

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je darilna pogodba, sklenjena 13. 5. 2020 med A. A. (drugo toženko) in B. B. (prvim tožencem) v obliki notarskega zapisa SV 358/20, nična (I. točka izreka). Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe solastninske pravice prvega toženca na nepremičnini z ID znakom: parcela 1111 1945/49, na podlagi te darilne pogodbe, in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri deležu do 1/4 znova vpiše solastninska pravica v korist prejšnje imetnice - druge toženke (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da ima tožnik predkupno pravico in da mu je druga toženka dolžna prodati delež do 1/4 na prej omenjeni nepremičnini, po ceni 2.100,00 EUR, ter izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (I., II. in IV. točka izreka) se pritožujeta toženca po pooblaščeni odvetniški družbi. Najprej navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo aktivno legitimacijo tožnika in obstoj njegove pravne koristi za vložitev tožbe. Tožnik z uspehom v tej pravdi ne more doseči nobene neposredne pravne koristi zase (ni dosegel prenosa lastninske pravice nanj), niti ni z ničemer kršena njegova predkupna pravica, ki v primeru prenosa z darilno pogodbo ne velja. Pravnega interesa za vložitev ničnostne tožbe, kumulirane z izbrisno tožbo, ni mogoče priznati zgolj na temelju možnosti, da bi lahko prišlo do sklenitve prodajne pogodbe. V celoti je napačen tudi zaključek, da v konkretnem primeru ni šlo za darilno pogodbo, temveč za odplačen pravni posel, sklenjen med tožencema. Menita, da je v primeru nestrinjanja z vsebino notarskega zapisa dokazno breme na tistem, ki zatrjuje nasprotno. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpoved prvega toženca prirejena potrebam predmetnega postopka. Nobena od prič, na katere se je naslonilo sodišče prve stopnje, ni sama zaznala, da bi šlo za odplačen pravni posel. Obe priči sta to izvedeli od drugih oseb. Navedbe o odplačnosti pravnega posla so potrjene zgolj s posrednimi (hear-say) dokazi. S standardom prepričanja ni mogoče zaključiti, da je darilna pogodba v resnici prekrivala odplačen pravni posel. Pri obeh pričah (C. C. in Č. Č.) gre za interesno zainteresirani osebi. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ocena dokazov ne ustreza metodološkemu napotku, določenem v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo pisne izjave druge toženke. Priglasila sta pritožbene stroške.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo. Pritožbenim navedbam je nasprotoval in pritrjeval odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da sta toženca sklenila navidezni pravni posel z namenom, da bi se izognila prisilnim predpisom ter obšla predkupne upravičence. Po njegovih navedbah naj bi bil pravi namen tožencev v sklenitvi prodajne, ne pa darilne pogodbe. Sporni solastniški delež bi moral biti prodan tožniku kot predkupnemu upravičencu (lastniku sosednjih zemljišč). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje argumentirano in življenjsko prepričljivo zaključilo, da je šlo za odplačen, ne pa za neodplačen prenos solastninske pravice, pri katerem odobritev pravnega posla s strani upravne enote ni potrebna. Ta navidezna darilna pogodba nima pravnega učinka med strankami (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika)¹, zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom (določbam Zakona o gozdovih, v nadaljevanju ZG, in Zakona o kmetijskih zemljiščih, v nadaljevanju ZKZ) pa je nična tudi prikrita prodajna pogodba.

6Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnik nima aktivne legitimacije za vloženo izbrisno tožbo. Za pritožbo ni sporno, da ima tožnik prednostno pravico do nakupa spornega solastniškega deleža kot lastnik sosednjih gozdnih zemljišč in da je za ta nakup zainteresiran. S prikrito prodajo je bila kršena njegova predkupna (obligacijska) pravica v zvezi z nepremičnino. Izbrisna tožba je namenjena odpravi materialno pravno neveljavne vknjižbe, uveljavlja pa jo lahko, poleg ostalih upravičencev, tudi tisti, čigar obligacijska pravica v zvezi z nepremičnino je bila zaradi te vknjižbe kršena.² Tožnik kot predkupni upravičenec je torej aktivno legitimiran za vložitev izbrisne tožbe. Prav tako je podan njegov interes, kot splošna predpostavka vsake tožbe. Pravni interes obstaja, če ugoditev določenemu zahtevku pomeni za tožnika neko pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V zvezi s tem je bistveno, da bo tožnik z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja preprečil prenos nepremičnine mimo prisilnih zakonskih določb, ob morebitni novi prodaji po določbah ZG in ZKZ pa bo lahko uveljavljal svojo predkupno pravico. To v konkretni zadevi zadošča.³ Prepričljivi, razumni in utemeljeni razlogi za odstop od tega stališča, ki ga je v bistvenem zavzelo tudi sodišče prve stopnje, ne obstajajo. Drugačno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno in pravno nedosledno, izseki iz judikature, ki jih predoča, pa selektivni in nekritični.⁴ Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanimi procesnimi in materialno pravnimi kršitvami.

7Drži, da je bila sporna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa. Prav tako drži, da je notarski zapis javna listina in da se domneva resničnost tistega, kar je v njem zapisano (kar se v njem potrjuje ali določa). Ravno to domnevo pa je tožnik v tem postopku izpodbijal in jo tudi uspešno izpodbil. To je bistveno. Pritožbena navajanja, ki merijo na nekakšno nepravilno razporeditev dokaznega bremena, niso utemeljena. Sploh pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje metodološko sprejemljiva, zaključki pa v vsebinskem smislu tehtni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožnika, ki so bile podprte tako s strani priče C. C., še posebej pa s strani priče Č. Č. Slednji je v hiši oziroma od družine druge toženke (od njenega vnuka D. D. in snahe E. E.) izvedel, da sporni solastniški delež ni bil podarjen, temveč prodan oziroma plačan. Ni šlo zgolj za nekakšne govorice, kot v zvezi s tem namiguje pritožba, ki bi bile brez dokazne vrednosti. Da bi bila verodostojnost te priče bistveno omajana zaradi sodelovanja v civilni iniciativi, ki se bori za prenehanje delovanja bližnjega kamnoloma, pritožba prav tako ne prepriča. Priča C. C. je sicer res tožnikov sin, vendar ne drži, kar navaja pritožba, da je povedal zgolj to, kar mu je dejal Č. Č. Kot izhaja iz zapisnika njegovega zaslišanja je tudi iz drugih virov (iz vasi) slišal, da je druga toženka svoj solastniški delež prodala.

8Res je prvi toženec povedal, da družino druge toženke pozna, vendar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da slednja nista niti v sorodu, niti ju ne vežejo kakšne posebne prijateljske vezi. Da bi druga toženka kar podarjala svoje nepremično premoženje tretjim osebam, tudi če gre za nerodovitna zemljišča, že na splošni, življenjski ravni, ne prepriča. Ta okoliščina torej dodatno pritrjuje izpovedbam zgoraj navedenih prič, vse skupaj pa celovito in življenjsko kaže na to, da je bil sporen solastniški delež prodan, ne pa podarjen. Očitki glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem povezanih procesnih kršitev niso utemeljeni.

9Neuspešno je tudi pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pisno izjavo, ki jo je podala druga toženka. Sodišče prve stopnje je na naroku glavne obravnave dne 28. 6. 2023 nameravalo zaslišati vse pravdne stranke. Druga toženka na ta narok ni pristopila. Njen pooblaščenec je sodišče prve stopnje zaprosil, da "v ta namen" upošteva njeno pisno izjavo, ki jo je predložil. Temu je tožnik nasprotoval. Na naroku so bile zatem zaslišane določene priče, tožnik in prvi toženec. Sodišče prve stopnje je prebralo vse listine razen omenjene izjave. Pritožbeni očitek, da je s tem kršilo določbo 236.a člena ZPP ni utemeljen. V sodbi je pojasnilo, da pisne izjave druge toženke ni upoštevalo, ker z branjem te izjave tožnik ni soglašal. Postopalo je pravilno, vendar je treba dodati, da je bila ta izjava posredovana s strani druge toženke samoiniciativno, in kar je še posebej pomembno, brez poziva ali soglasja sodišča. Že iz tega razloga se pritožba neutemeljeno sklicuje na smiselno uporabo določbe 236.a člena ZPP, ki ureja pisne izjave prič.

10Ker toženca izpodbijata stroškovno odločitev zgolj na podlagi zatrjevane nepravilnosti odločitve o glavni stvari, pritožba niti v tem delu ni utemeljena.

11Pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške. Ta odločitev je že vsebovana v zavrnitvi njune pritožbe. Tožniku pa morata povrniti njegove pritožbene stroške (stroške podanega odgovora na pritožbo) v višini 279,99 EUR.⁵

¹ Neučinkovitost navidezne pogodbe je smiselno enaka ničnosti pogodbe.
² Prim. J. Hudej: Aktivna legitimacija za izbrisno tožbo, Podjetje in delo, št. 1/2017, str. 139.
³ Prim. VSRS sodba II Ips 147/2017, predvsem točka 18 obrazložitve.
⁴ Pritožnik na primer po judikatu VSL sklep II Cp 202/2022 povzema, da bi bil pravni interes podan zgolj v primeru, če bi tožnik lahko od druge toženke (neposredno) zahteval, da sklene z njim pogodbo, kakršno je sklenila s prvim tožencem, pri tem pa spregleda, da v tem primeru tožnik v razmerju do prodajalca ni imel obligacijske (predkupne) pravice v zvezi s sporno nepremičnino.
⁵ Gre za 375 točk oziroma 225,00 EUR nagrade za odgovor na pritožbo, 4,50 EUR materialnih stroškov in 50,49 EUR davka na dodano vrednost.