VSM Sodba I Cp 516/2024

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15-dnevnega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št. 80924065598 z dne 29. 4. 2008, pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 24. 9. 2008 in notarskega zapisa št. SV 2114/08 z dne 30. 9. 2008 (I. točka izreka), naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača 53.887,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka) ter v celoti povrne pravdne stroške (IV. točka izreka), v presežku glede zakonskih zamudnih obresti od 1. 10. 2018 do 5. 12. 2018 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2Toženka s pravočasno pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del uvodoma navedene sodbe (I., II. in IV. točka izreka) uveljavlja vse pritožbene razloge v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do izjave (med drugim, da se sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb toženke glede vedenj in znanj tožnika, iz katerih izhaja, da tožnik ni običajen potrošnik) in drugih ustavnih pravic toženke, prav tako pa tudi pravic, ki jih ima po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

Navaja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo neposredno na Direktivo 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva), odločbe Sodišča Evropske unije v nadaljevanju (SEU), Priporočilo Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 (priporočila ESRB) in Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98, 25/98, 23/99 - ZSVP, 110/02, 51/04, 46/06 - odl. US, 114/06 - ZUE, 126/07, v nadaljevanju ZVPot). Po mnenju pritožbe je podana izključitev po členu 1(2) Direktive, saj vsebina valutne klavzule iz kreditne pogodbe temelji na kogentnih in dispozitivnih določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o deviznem poslovanju (v nadaljevanju ZDP-1). Sklenitev kreditnih pogodb z valutno klavzulo je bila v času sklenitve kreditne pogodbe dopuščena in tudi izrecno predvidena v zakonodaji. Kreditna pogodba vsebuje vse z zakonom predpisane vsebine in ravnanje tožene stranke temelji na izrecni zakonski določbi (7. člen v povezavi z 21. členom Zakona o potrošniških kreditih - v nadaljevanju ZPotK), zaradi česar pogodbene določbe veljajo za pregledne, jasne in razumljive, tožena stranka pa ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je ravnala skladno z zakonom. Toženka je pojasnilni dolžnosti, kot jo je leta 2008 opredeljeval relevantni, tedaj veljavni ZPotK, v celoti zadostila, tožnik je bil o tem, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje in obrestno tveganje ter da se v primeru spremembe menjalnega tečaja in ali spremembe referenčne obrestne mere lahko spremenijo tudi mesečne anuitete oziroma kreditne obveznosti, obveščen na več načinov. Za razliko od veljavne potrošniške zakonodaje niti ZVPot niti ZPotK (lex specialis v primerjavi z ZVPot), ki sta veljala v času sklenitve kreditne pogodbe, nista podrobneje urejala vsebine pojasnilne dolžnosti, prav tako pa v času sklenitve kreditne pogodbe ni obstajala kakršnakoli relevantna sodna praksa v zvezi s krediti v tuji valuti. Pritožba graja tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na razlago pojma pojasnilne dolžnosti s strani Ustavnega sodišča, ker le-to ni pristojno podajati nobenih materialnopravnih stališč, ki se nanašajo na uporabo materialnega (zakonskega) prava, tudi ne v primeru, če gre za razlago prava v luči prava EU. Nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o pojasnilni dolžnosti in navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katerega izmed zakonskih pogojev nepoštenosti predstavlja ravnanje toženke. Navaja tudi, da je imel tožnik možnost svoj kredit predčasno odplačati ali zaprositi za konverzijo, česar pa ni izkoristil.

Odločitev sodišča prve stopnje graja tudi po višini ter navaja, da je zaradi valutne klavzule v CHF z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF mora tožeča stranka vrniti, in ne koliko to znaša v EUR, ter da se zneska v višini 53.887,88 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo od tožnika, ne da preizkusiti. Vztraja, da bi bil tudi v primeru ničnosti kreditne pogodbe tožnik dolžan vrniti koristi od uporabe denarja, v tej zvezi se sklicuje na nacionalno zakonodajo in sodno prakso ter poudarja, da sodba SEU C-520/21, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v konkretni zadevi ni uporabljiva, ker Direktiva pravic oziroma razmerij, o katerih odloča sodišče v okviru kondikcijskega zahtevka (o posledicah ničnosti kreditne pogodbe) sploh ne ureja, poleg tega pa gre v obravnavani za drugačno dejansko stanje.

Vztraja pri ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka ter glede presoje začetka teka zastaralnega roka v sporih med potrošniki in ponudniki glede domnevne nepoštenosti pogodbenih pogojev opozarja na sodno prakso VSRS (II Ip 14/2020 in II Ips 67/2021) ter sodbo SEU C-698/18.

Posledično je po mnenju pritožbe zmotna tudi stroškovna odločitev.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP)

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed pritožbeno uveljavljanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti (nejasnosti, vrzeli in nasprotja), zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče se je opredelilo do relevantnih navedb tožnice.¹ Posledično pritožbeno sodišče ne vidi očitanih kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic.

8Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe za kredit v tuji valuti (CHF oz. švicarskem franku) in pogodbe o zastavi nepremičnine iz septembra 2008 zaradi kršitve pojasnile dolžnosti banke (toženke) glede valutnega tveganja, posledično pa tudi vrnitveni zahtevek v višini 53.887,88 EUR. Pritožbeno sporno je, ali je tudi v predmetni zadevi glede na položaj in znanja tožnika treba izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ali je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost ter ali je pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF nepošten, prav tako pa sta pritožbeno sporni tudi višina in odločitev o ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka.

Materialnopravna izhodišča

9Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja ničnost sporne pogodbe iz razloga kršitve pojasnilne dolžnosti in znatnega neravnotežja, zato je treba uporabiti materialnopravne predpise in stališča sodne prakse, ki jih je Vrhovno sodišče RS nazorno strnilo v 22. do 26. točki obrazložitve sklepa II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024, kot bo predstavljeno v nadaljevanju.

10V času sklenitve sporne potrošniške kreditne pogodbe je takrat veljavni ZVPot v 23. členu določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika; če takšne pogoje postavi, so ti nični. Nadalje je v 24. členu določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: a) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali b) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali c) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali č) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

11Vrhovno sodišče je v sodbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki jim je nato sledilo še v zadevah II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, glede na novejšo sodno prakso SEU² ter Ustavnega sodišča odstopilo od svoje dotedanje sodne prakse ter izoblikovalo nova izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti izpolnila pojasnilno dolžnost. V prvih dveh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče svoje strožje stališče glede pojasnilne dolžnosti obširno argumentiralo, kar je mogoče povzeti v naslednjih alinejah:

- Razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, so določeni alternativno³. To pomeni, da za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog. Res pa je, da je pogoj dobre vere neločljiv del preostalih treh razlogov, zato pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika (glej 45. točko sodbe II Ips 8/2022).

- Pojasnilna dolžnost je sestavni del načela vestnosti in poštenja.

- Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča splošno opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.

- Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke, upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju.

- Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

- Po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

12Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje neposredno uporabilo Direktivo 93/13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, za katero pritožba pravilno opozarja, da ni neposredno uporabljiva,⁴ vendar je treba poudariti, da direktiva vendarle zavezuje glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji.⁵ Sodišče prve stopnje je tudi pravično štelo, da lahko v skladu z načelom minimalne harmonizacije, ki ga pravo EU zasleduje z direktivami, države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo, in da določba 24. člen ZVPoT predstavlja tovrsten višji nivo pravnega varstva potrošnikov.⁶ V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višji nivo varstva potrošnikov, se opravi presoja nepoštenosti pogojev v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.⁷

13Pritožba se tudi zavzema za izključitev uporabe ZVPot in Direktive (izključitev presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja na podlagi drugega odstavka 1. člena Direktive) in navaja, da je treba uporabiti ZPotK kot lex specialis. To ne drži. Tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Ker je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis in ker slednji določa širši obseg pravic potrošnika (oziroma obveznosti ponudnika), ki niso izrecno (drugače) urejene z ZPotK, uporaba ZVPot ni izključena.⁸ Toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe ZVPot in Direktive je tako neutemeljen.

14Prav tako ni pritrditi pritožbenim očitkom o retroaktivni uporabi pravnih pravil in o uporabi priporočila ESRB iz leta 2011. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU so zavezujoče ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.⁹ V predmetni zadevi se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, kot očita pritožba. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na priporočila ESRB, zato so tudi vse tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene.

15Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na v času sklenitve sporne kreditne pogodbe veljavne določbe ZPotK, OZ, ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 in stališča SEU ter nacionalne sodne prakse, ki prav tako razlaga predpise, veljavne v času sklepanja sporne pogodbe na način, ki je skladen s cilji le-teh in v skladu z visokim varstvom potrošnika v EU, pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava ter posledično o posegih v ustavne in konvencijske pravice toženke pa so neutemeljene.

Dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje

16Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko prepričljiva ter skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- tožnik je s toženko sklenil kreditno pogodbo št. 80924065598 dne 24. 9. 2008, katere predmet je bil stanovanjski kredit za adaptacijo stanovanja v višini 193.000,00 CHF, z dobo vračanja 120 mesecev, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo dne 30. 10. 2008,

- višina anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 1.994,49 CHF, obrestna mera pa je takrat znašala 4,42833% na letni ravni in je bila sestavljena iz 6-mesečnega LIBOR-ja, ki znaša 2,93833 % na letni ravni in fiksnega pribitka v višini 1,50 odstotne točke na letni ravni, efektivna obrestna mera je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašala 4,58 % letno,

- kot sestavni del kreditne pogodbe je bila sklenjena tudi pogodba o zastavi nepremičnin z dne 24. 9. 2008, in sicer v obliki notarskega zapisa. Na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 2114/2008 z dne 30. 9. 2008, je bila za zavarovanje denarne terjatve toženke ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na nepremičnini, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, in sicer stanovanje pod oznako 63.E na ..., k.o. X,

- toženka je tožniku glede ekonomskih učinkov obravnavane pogodbe podala le informacije, da je CHF stabilna valuta in da lahko pride do manjših nihanj, zaradi česar tožniku ni potrebno skrbeti (18. točka obrazložitve),

- tožnik je v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa je prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko,

- tožnik je prejel 193.000,00 CHF oziroma 119.875,78 EUR, odplačal pa 173.763,66 EUR.

17Na navedeni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka pomanjkljivo izpolnila pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja, zaradi česar tožnik pri sklepanju kreditne pogodbe ni imel zadostnih informacij in je ostal v informacijsko podrejenem položaju in ni mogel sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti, in zaključilo, da je zato podana slaba vera toženke (po četrti alineji 24. člena ZVPot) ter posledično ničnost celotne kreditne pogodbe (23. člen ZVPot) zaradi nepoštenega pogoja vezanosti na tujo valuto CHF. Izpodbijana sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, pritožbena izvajanja o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljena.

Posebnosti okoliščin predmetnega primera

18Sodišče druge stopnje k razlogom sodišča prve stopnje še dodaja naslednje. Predmetna zadeva se razlikuje od številnih drugih zadev najema potrošniških kreditov v CHF, ki so bile obravnavane pred slovenskimi sodišči. Med strankama so nesporna naslednja dejstva, navedena v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.¹⁰ Tožnik s kreditom v tuji valuti ni niti reševal svojega stanovanjskega prpoblema (sam ima stanovanjski problem rešen, saj živi v B.) niti njegovi prihodki niso bili tako nizki, da bi ga že rahla sprememba valutnega razmerja eksistenčno ogrožala. Kredita ni najel za nakup, temveč za obnovo stanovanja v C., katerega lastnik je bil do 1/2 (lastnik druge polovice je bil njegov sin), iz česar je mogoče sklepati, da je navedeno stanovanje predstavljalo investicijo. Tožnik (letnik 1957) je bil sorazmerno dobro situiran in imel sorazmerno visoke prihodke. V septembru 2008 je najel sorazmerno visok kredit (v višini 193.000,00 CHF, kar je preračunano na dan izplačila predstavljalo 119.875,78 EUR), ki ga je brez težav v celoti odplačal v sorazmerno kratkem času (t.j. v obdobju 10 let, kot je bilo predvideno s kreditno pogodbo), zaradi spremembe valutnega razmerja med EUR in CHF tekom odplačevanja kredita pa ni bil eksistenčno ogrožen (skupno je toženki v obliki anuitet vrnil 173.763,66 EUR). Ni šlo za povprečnega potrošnika, ki bil bil v razmerju z banko v (izrazito) informacijsko in pogajalsko šibkejšem (podrejenem) položaju. Kot pravilno navaja pritožba, je tožnik namreč doktor pravnih znanosti in diplomirani ekonomist ter profesor na D., v času najema kredita oziroma tik pred tem je bil član nadzornega sveta (banka 1) in član revizijske komisije nadzornega sveta toženke (ki je banka). Iz navedenega je mogoče sklepati, da je imel na voljo bistveno več informacij o bančnih produktih in valutnih tveganjih, kot povprečen potrošnik. Poleg tega nič ne kaže na to, da bi bil tožnik v podrejenem pogajalskem položaju. Na njegovo prošnjo in glede na njegov položaj mu je toženka znižala obrestno mero za 0,65 % ter odobrila višji znesek kredita, kot bi mu šel po njenih notranjih pravilih, najet kredit v tuji valuti je sam želel in se je o pogojih pozanimal tudi pri drugih bankah, kar pomeni, da se je lahko o kreditnih pogojih pogajal in je kredit prejel pod ugodnejšimi pogoji kot ostali potrošniki.

19Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sistem evropskega varstva potrošnikov temelji na razmišljanju (nem. Gedanken, angl. idea) oziroma domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (informacijska in pogajalska podrejenost), zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.¹¹ Na tem izhodišču temelji tudi razmišljanje, da ima pojasnilna dolžnost banke osrednji pomen, saj se z njo uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13.¹²

20Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je domneva, da je potrošnik v informacijsko in pogajalsko podrejenem položaju, ovrgljiva (izpodbojna) ali ne. Z drugimi besedami, vprašanje je, ali sodišče v potrošniških sporih pri presoji informacijske in pogajalske asimetrije odloča na podlagi okoliščin konkretnega primera ali na podlagi fikcij.

21Sodišče EU neposrednega odgovora na to vprašanje ni dalo.¹³ Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 137/2018 ob sklicevanju na sodbo SEU C-110/14 v zadevi Costea štelo, da je pojasnilna dolžnost banke vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja, ker je pojem potrošnik v smislu 2. člena Direktive 93/13/EGS objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga.¹⁴ Vendar je bil v zadevi C-110/14 Costea potrošnik odvetnik, ki je imel višji nivo strokovnega znanja, kot povprečen potrošnik, ni pa imel pogajalske moči in je bil v pogajalsko podrejenem položaju. V predmetni zadevi pa je imel tožnik tako višji nivo strokovnega znanja kakor tudi večjo pogajalsko moč kot povprečen potrošnik. Zato je vprašanje, ali mu je treba zagotavljati isti nivo (isto intenziteto) pojasnilne dolžnosti kot povprečnemu potrošniku. Pritožbeno sodišče sledi naziranju Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 137/2018 in temu pritrjuje.

22Glede na navedeno in glede na to, da se je sodišče dolžno opredeliti zgolj do pravno odločilnih navedb strank, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb, da ima tožnik višji nivo strokovnega znanja kot povprečen potrošnik in da je bila zato pojasnilna dolžnost, ki jo je banka izpolnila, zadostna. Sodišče prve stopnje je namreč v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 137/2018, kar pomeni, da je smiselno obrazložilo, da višji nivo tožnikovega strokovnega znanja ni pravno odločilen, ker je intenzivnost (poglobljenost) pojasnilne dolžnosti banke vezana na standard povprečnega potrošnika. Zato pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave ni podana.

23Sodišče druge stopnje tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila izpolnitev pojasnilne dolžnosti s strani toženke nezadostna (pomanjkljiva). Merila pojasnilne dolžnosti so avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati zadostna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.¹⁵ Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.¹⁶

24Pritožbeno sodišče sicer razume dokazno stisko toženke, na kateri je breme, da po več kot 10 letih zatrjuje in dokazuje, kaj konkretno je bančni uslužbenec, ki je odobraval kredite številnim strankam, vsaki od strank pojasnil glede delovanja mehanizma valutnega tveganja in variabilne obrestne mere. Vendar sodna praksa SEU dopušča vložitev tožb tudi šele takrat, ko se je povprečni potrošnik lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenega pogoja (kot bo podrobneje pojasnjeno spodaj v zvezi z ugovorom zastaranja), zaradi česar pridejo v poštev zgolj pravila o subjektivnih zastaralnih rokih, ki so lahko zelo dolgi.

25Pritožba s pavšalnimi navedbami, da je dokazna ocena izpovedi tožnika in prič kratka in pavšalna ter brez povezave z listinami, da je sodišče prve stopnje dokaze povzelo le v delih, ki potrjujejo navedbe tožnika, ter da ni preučilo, koliko so dokazi relevantni oziroma kakšno moč imajo, ne uspe omajati niti dokazne ocene niti navedenih dejanskih ugotovitev v zvezi s pojasnilno dolžnostjo (da je toženka je strankam predstavila odplačilni načrt v EUR in v CHF, pri čemer je bil v tistem času odplačilni načrt v CHF ugodnejši za kreditojemalca, strankam se je predstavilo splošno tveganje spreminjanja mesečnih anuitet, glede na gibanje tečaja CHF, da je toženka tožniku glede ekonomskih učinkov obravnavane pogodbe podala le informacije, da je CHF stabilna valuta¹⁷ in da lahko pride do manjših nihanj, zaradi česar tožniku ni potrebno skrbeti). Na podlagi takšnih pojasnil toženke bi se tožnik lahko zgolj abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita (tudi če je bil skeptičen), saj ni bil opozorjen na znatna valutna nihanja, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka pomanjkljivo izpolnila pojasnilno dolžnost, pritožba pa ga ne more izpodbiti s poudarjanjem potrebne skrbnosti potrošnika in s sklicevanjem na vsebino izjave, ki jo vsebuje 12. člen sporne kreditne pogodbe.¹⁸

26Napačno pa je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da noben potrošnik, ki bi bil ustrezno informiran o valutnem tveganju in bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Kot je Vrhovno sodišče nazorno pojasnilo v zadevi II Ips 8/2022, krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni oziroma škodljivi, prav tako pa ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. Ni cilj Direktive 93/13 in ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (informirano soglasje oziroma avtonomijo).¹⁹

27Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera ni za izključiti, da bi tožnik tudi v primeru ustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti najel kredit v tuji valuti, saj mu je mu je toženka na njegovo prošnjo in upoštevajoč njegov položaj znižala obrestno mero za 0,65 % ter odobrila višji znesek kredita, kot bi mu šel po njenih notranjih pravilih, poleg tega pa ni reševal svojega stanovanjskega problema, temveč je obnavljal nepremičnino, katere solastnik je bil že prej (kot pojasnjeno zgoraj). Vendar to špekuliranje glede na zgornja naterialnopravna izhodišča niti ni pravno odločilno. Za ugotovitev nepoštenosti (ničnosti) pogodbenega pogoja namreč zadošča, da je izpolnjen zgolj eden izmed alternativno naštetih pogojev iz 24. člena ZVPot, kar pomeni, da za ugotovitev ničnosti zadostuje, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti. Če je tako, pa je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj ni šlo za igro z odprtimi kartami (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 30. do 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba v tej zvezi tudi ne more uspeti s sklicevanjem na konverzijo, ker možnost konverzije ni bila pogodbeno predvidena.

28Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

Glede vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka tožnikov

O vprašanju zastaranja

29V zvezi z ugovorom zastaranja je odločilno, kdaj je začel teči zastaralni rok kondikcijskega zahtevka. Pri začetku teka zastaralnega roka (366. člen OZ) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo VSRS v odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. VSRS se je v zvezi z razlago teka zastaralnih rokov pri kondikcijskem zahtevku oprlo na pravo EU,²⁰ po katerem mora sodišče upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive, zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem.

30V dosedanji razlagi je SEU je bila sprejeta razlaga, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost tega pogoja. Takšna razlaga sodišča druge stopnje temelji na analizi odločb SEU, v katerih so bile sprejete razlage, da zastaranje ne more pričeti teči:

- od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16.7.2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9.7.2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22.4.2021);

- od dneva (dnevov) ko je nacionalno Vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25.4.2024);

- od dneva (dnevov) ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU (če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti; C-561/21 z dne 25.4.2024).

31Glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se je spremenila šele s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (le tej so sledili sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, sodba in sklep II Ips 49/2023 ter sodba in sklep II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter sklep II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023), se pritožbeno sodišče strinja, da se tožnik pred tem ni mogel seznaniti s pravno oceno o dolžni intenziteti pojasnilne dolžnosti in o (morebitni) ničnosti že v času v času odplačevanja kredita. Ker torej ob vložitvi tožbe (leta 2019) zastaralni rok za dajatveni tožbeni zahtevek še sploh ni pričel teči, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ugovor zastaranja dajatvenega zahtevka ni utemeljen, pravilna.

Presoja glede višine kondikcijskega zahtevka

32Nacionalno pravo pravne posledice ničnih pogodb ureja v prvem odstavku 87. člena OZ.²¹ Če je bilo na podlagi takšne pogodbe kaj izpolnjeno, je potrebno to vrniti (vzpostaviti status quo ante). Stranki pridobita kondikcijski zahtevek (190. do 198. člen OZ).

33Toženka neutemeljeno vztraja, da je upravičena do nadomestila za uporabo denarja. V tej zvezi je SEU v odločbi C-520/21, Bank M, določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe ter plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

34Kot poudarja SEU, ponudnik kot kršitelj ne sme imeti koristi od protipravnega ravnanja.²² Razlaga slovenskega prava, v skladu s katero bi banka imela pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, bi odpravila odvračalni učinek, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na ponudnike.²³ V obravnavanem specifičnem razmerju potrošnika oziroma kreditojemalca napram kreditodajalcu, za katerega kot razlagalna izhodišča veljajo posebne določbe oziroma razlage SEU, se tiste nacionalne in splošne določbe 193. oziroma 198. člena OZ, ki zasledujejo plačilo vseh koristi od prejetega kredita, ne smejo uporabljati. Pritožbeni očitek, da bi brez plačila obogatitvenih obresti potrošnik prejel brezobrestno posojilo, potemtakem ne more biti uspešen.

35Tožnik je prejel znesek 193.000,00 CHF oziroma 119.875,78 EUR, plačal pa je obroke kredita v skupnem znesku 173.763,66 EUR, torej je bilo preplačila za vtoževan znesek v višini 53.887,88 EUR. Kondikcijski zahtevek je utemeljen v EUR, ker je tožnik prejel izplačilo kredita v EUR in tudi vračal obroke, preračunane iz CHF v EUR.

36Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno upoštevalo določilo prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi, kar je na podlagi nične pogodbe prejela tako, da je naložilo prvi toženki povrnitev razlike med izplačanim zneskom kredita in plačanimi obroki, kar znese 53.887,88 EUR.

37Posledično pa je pravilna tudi stroškovna odločitev.

Odločitev

38Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

39Toženka s tožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku, ki je obrazloženo nasprotoval toženkinim pritožbenim navedbam, povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) gre tožniku 1500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 25 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 1525 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 915,00 EUR, skupaj s 22% DDV v višini 201,30 EUR pa 1.116,30 EUR.

40Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP toženki naložilo plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

¹ Tudi glede pritožbeno izpostavljenih navedb, da tožnik ni običajen potrošnik (18. točka obrazložitve), o materialnopravni podlagi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja (11. do 18. in 30. točka obrazložitve), o nepoštenosti pogodbenega pogoja (30. do 37. točka obrazložitve) ter o višini dajatvenega dela zahtevka (45. točka obrazložitve).
² SEU je namreč izhodišča, podana v zadevi Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA (C-186/16 z dne 20. 9. 2017), v svojih kasnejših odločitvah dopolnilo ter zavezujoče oblikovalo abstraktno vsebino pojasnilne dolžnosti (zlasti v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE (C-609/19 z dne 10. 6. 2021))
³ Sodba SEU v zadevi Nova KBM d.d. C-405/21 z dne 13. 10. 2022, VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023. V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. V zadevi SEU C-405/21, (banka 2), je SEU pojasnilo, da je nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju, skladna z ureditvijo Direktive.
⁴ O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P. (2023). Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.
⁵ Sodba SEU v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 z dne 5.10.2004, točka 113.
⁶ Sodba SEU v zadevi Nova KBM d.d. C-405/21 z dne 13. 10. 2022.
⁷ VSM sodba I Cp 611/2024.
⁸ Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.
⁹ VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
¹⁰ Tožnik jih na podlagi 214. člena ZPP ni (obrazloženo) prerekal, zato se štejejo za resnična.
¹¹ Sodba C-472/11, Banif Plus Bank, 19. točka obrazložitve in navedena sodna praksa.
¹² VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
¹³ Ni mogoče govoriti o doktrini acte clair.
¹⁴ VSRS Sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VSRS Sodba II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
¹⁵ Tveganja za potrošnika v realni sferi njegovih obveznosti.
¹⁶ SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.
¹⁷ Tožnik je sicer izpovedal, da je bil v času sklepanja ppogodbe prepričan, da je CHF tako stabilna valuta kot nemška marka (DEM). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v tem ni motil. CHF je namreč v letih 1977-2007 proti ameriškemu dolarju pridobil 74,9 %, proti britanskemu funtu 64,00 %, proti poljskemu zlotu 285,00 %, proti švedski kroni 121.5 % in proti nemški marki 14,9 %. To pomeni, da je med vsemi naštetimi valutami DEM proti CHF izgubila na vrednosti daleč najmanj. Glej v zvezi s tem Manko R., Unfair Terms in Swiss Franc Loans: Overview of European Court of Justice Case Law. European Parliament, 2021, str. 3 (povzeto po VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, sprotna opomba 115).
¹⁸ "Kreditojemalec se zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere. Prav tako se kreditojemalec kredita zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgu denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgih kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju, tveganju sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem."
¹⁹ VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 75. točka obrazložitve.
²⁰ VSRS sklep II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, v katerem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na združeni zadevi SEU C-698/18, C-699/18, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Societe Generale.
²¹ "(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.".
²² SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.
²³ SEU C-520/21, Bank M., 78. točka obrazložitve.