VSL Sklep I Cp 1927/2024

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2024 v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2024 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je kot kreditojemalka s toženko (banko) kot kreditodajalko v obliki notarskega zapisa SV 546/2006 z dne 27. 7. 2006 sklenila potrošniško kreditno pogodbo št. 000 z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF) za namenski stanovanjski kredit in sporazum o zavarovanju denarne terjatve po tej pogodbi z zastavno pravico na nepremičnini.

2S tožbo z dne 5. 12. 2023 je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov in vrnitev plačanega. Dne 9. 5. 2024 je vložila še predlog za izdajo začasne odredbe (datiran 7. 5. 2024), s katero naj se (1) do pravnomočnega končanja tega spora začasno zadrži učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa, (2) toženki naj se prepove razpolaganje s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa, in uveljavljanje kakršnih koli plačil teh terjatev, ter (3) se ji za primer kršitve prepovedi iz prejšnje točke izreče denarna kazen 3.000 EUR, ki se izterja po uradni dolžnosti; sodišče pa z novim sklepom za primer ponovne kršitve izreče novo, višjo denarno kazen, kar se nadaljuje, dokler seštevek denarnih kazni ne doseže desetkratnika prvotne denarne kazni.

3S prvim izpodbijanim sklepom z dne 20. 5. 2024 je sodišče prve stopnje predlogu tožnice delno sledilo in z izdano začasno odredbo učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa začasno zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora, v preostalem delu (glede prepovedi toženki, da razpolaga s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa, glede prepovedi uveljavljanja kakršnih koli plačil teh terjatev ter glede izrekanja denarnih kazni v primeru kršitve te prepovedi) pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

4Tožnica je zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi (IV. točka izreka) vložila pravočasno pritožbo, toženka pa je izdani začasni odredbi pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Z drugim izpodbijanim sklepom z dne 13. 9. 2024 je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo, zoper ta sklep pa je pritožbo vložila toženka.

O pritožbi tožnice zoper zavrnilni del sklepa o začasni odredbi z dne 20. 5. 2024

5Tožnica pritožbo vlaga zoper IV. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ.

Navaja, da je napačno stališče sodišča, da ji izdana začasna odredba daje zadostno varstvo. V okviru vzpostavitve enakega pravnega in dejanskega položaja potrošnika je treba upoštevati vse okoliščine, tudi z vidika nepotrebnih in za potrošnika stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov (npr. izvršilnega). Sklicuje se na VSL sklep II Cp 2109/2023 s 16. 1. 2024 ter meni, da mora biti tak položaj zagotovljen že v okviru pravdnega postopka. Napačno je stališče, da zadošča varstvo šele v okviru izvršbe. Na podlagi izdane začasne odredbe z bistveno prešibkim varstvom lahko tožnica upravičeno pričakuje izvršbo, pri čemer je treba upoštevati, da že sama odpoved pogodbe, kaj šele izvršba, za povprečnega potrošnika predstavlja izredno stresen in obremenjujoč dogodek. Ni mogoče pričakovati, da si bo na podlagi tako šibkega ukrepa upala prenehati plačevati obroke in bo čakala na povračilne ukrepe banke. Tožnica potrebuje pravno varstvo, ki bo banki onemogočilo razpolaganje s terjatvami po pogodbi, in denarno kazen za poizkus izterjave, saj je sicer pretirano izpostavljena njenemu ravnanju. Taka situacija ne pomeni zagotovitve položaja kot v primeru brez nične pogodbe, temveč za tožnico pomeni le nadaljnje izčrpavajoče sodne postopke. Za zavrnitev začasne odredbe tako ne obstoji nikakršen razumen in upošteven razlog. Če se sodišče zanaša, da banka na podlagi zaupanja začasne odredbe ne bo kršila, pa tožnica tega zaupanja ne deli, saj je bila s strani toženke že hudo zavedena. Močnejša začasna odredba bi dosegla odvračalni namen, še vedno pa ne bi imela nikakršnega negativnega ali dodatno omejujočega vpliva na toženko.

Predlaga spremembo izpodbijane IV. točke izreka sklepa tako, da se v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

6Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

7Pritožba ni utemeljena.

8Odločitev o zavrnitvi dela predloga za izdajo začasne odredbe v bistvenem temelji na presoji, da je namen zavarovanja, to je zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe. Dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami in uveljavljanja njihovega poplačila ter z izrekanjem denarne kazni za primer kršitve te prepovedi ni potrebno. Pritožbeno sodišče temu razlogovanju v celoti pritrjuje.

9Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe učinkuje na zapadlost terjatve, kar zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve in vzpostavlja pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. Zaradi začasnega zadržanja učinkovanja kreditne pogodbe obroki kredita od izdaje začasne odredbe ne zapadejo več v plačilo in jih tožnici ni treba plačevati; že iz tega razloga pa tudi toženka začasno ne more zahtevati poplačila teh terjatev niti z njimi ne more razpolagati.

10Izdana začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Njihovo morebitno uresničevanje bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno. Ne gre le za zanašanje sodišča, da toženka ne bo tako ravnala. Če bi toženka vendarle razpolagala s terjatvami ali bi jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba)¹ poskušala izterjati v izvršilnem postopku, ima tožnica že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne procesne varovalke, predvsem možnost ugovora, ki je predpisan z zakonom in jo ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Tako stališče je že zavzeto in ustaljeno v novejši sodni praksi², pritožbeni očitki o neučinkovitosti izdane začasne odredbe in o izvotlitvi njenega namena pa so neutemeljeni. Tožnica bi tudi v primeru, če bi bile izrečene nadaljnje zahtevane prepovedi, in bi toženka vseeno predlagala izvršbo, morala vložiti ugovor. Njen položaj bi bil povsem enak položaju, kakršen je v tem trenutku z začasno odredbo.

11S sklicevanjem na VSL sklep II Cp 2109/2023 s 16. 1. 2024 tožnica pravilnosti zgoraj pojasnjenih izhodišč ni uspela izpodbiti. Judikat za predmetno zadevo ni neposredno uporabljiv že zato, ker je bil v tisti zadevi predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrnjen in se argumentacija nanaša na presojo pogojev za začasno odredbo na splošno, ne le na presojo pogojev za razširjeno varstvo, kot je zahtevano v konkretni zadevi. Poleg tega je sklep starejši od prej navedenih, ki zadržanje izvajanja pogodbe ocenjujejo za zadosten ukrep.

12Po pojasnjenem in ker ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep z dne 20. 5. 2024 v izpodbijani IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi toženke zoper sklep o ugovoru z dne 13. 9. 2024

13Toženka sklep o zavrnitvi ugovora izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Uveljavlja, da je sodišče napačno uporabilo ZIZ in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97; napačno je povzelo tudi argumente sodb Sodišča EU, ki so neprimerljive s konkretno. Odločitev je pristranska, arbitrarna in samovoljna. Sodišče je ignoriralo zahtevo po restriktivnem pristopu pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb.

Pritožnica povzema vsebino svojih ugovornih navedb in navaja, da je glede obstoja terjatve sodišče pristransko na besedo verjelo tožnici, ni pa se opredelilo do navedb toženke glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti, prav tako ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov. Naknadna kontradiktornost, ki jo omenja sodišče, je le navidezna, saj je sodišče toženki dovolilo, da ugovarja, njene navedbe pa je povsem ignoriralo. Le pavšalno jih je ovrglo kot nezadostne, pri čemer jih niti ni v celoti povzelo. S tem je ravnalo arbitrarno in prejudiciralo odločitev o sporu, toženki pa je kršilo pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito in celovito obrambo v kontradiktornem postopku. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov je naredilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Sodišče je neutemeljeno, v nasprotju s sodno prakso, in pavšalno zavrnilo ugovor možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR. Ta je predvidena v kreditni pogodbi in je bila tožnici ves čas na voljo, nekaj časa tudi povsem brez stroškov, toženka jo je k temu tudi pozvala, tožnica pa ni reagirala.

V zvezi z drugimi predpostavkami za izdajo začasne odredbe ponavlja navedbe iz ugovora in navaja, da so tožničine navedbe o slabem premoženjskem stanju in o negativnem vplivu plačevanja obrokov na to stanje pavšalne, neizkazane in neresnične, delno pa tudi prepozne. Zgolj ob izpolnjevanju predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati; tudi če bi se jo lahko, pa bi morale biti za tožnico izkazane kakšne hujše neugodne posledice. Te niso izkazane, saj tožnica razpolaga z dovolj sredstvi za plačilo obrokov, izguba doma ji ne grozi. Nasprotno, v primeru zadržanja izvajanja kreditne pogodbe bo morala v primeru neuspeha plačati vse zapadle obroke, v primeru ugotovitve ničnosti pa bo morala plačati obresti, ki toženki pripadajo že po zakonu in ne predstavljajo preplačila.

14Pogoj reverzibilnosti kot ključen pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen. Regulacijska začasna odredba ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. Nujnost izdaje začasne odredbe ni podana. Morebitna potreba po širitvi tožbenega zahtevka te nujnosti ne izkazuje, saj ima tožnica na razpolago brezplačno pravno pomoč in oprostitev plačila sodne takse. Začasni ukrepi, ki jih zahteva Direktiva 93/13, pa so bili v slovenski pravni red že ustrezno implementirani z novelo ZIZ-M, ki dolžniku (potrošniku) omogoča odlog izvršbe. Sodišče je namesto restriktivnega pristopa pogoje za izdajo začasne odredbe povsem razrahljalo, kršilo je procesna jamstva toženke in njeno pravico do obrambe ter lastninsko pravico, za kar ni razloga, ker ne gre za nujni primer.

Pritožnica predlaga, da se sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne; podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

15Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

16Pritožba je utemeljena.

17Toženka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v postopku ni upoštevalo vseh njenih v ugovoru podanih navedb in predlaganih dokazov, ki jih niti ni v celoti povzelo, prav tako se do njih ni ustrezno in celovito opredelilo.

18Toženka je med drugim argumentirano oporekala verjetnosti obstoja terjatve, ko je v zvezi s tem zatrjevala in dokazovala, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnice. Na podlagi njenih navedb zaenkrat ni mogoče zaključiti, da je dal bančni referent toženke tožnici zgolj posplošeno, preohlapno in nezadostno pojasnilo glede valutnega tveganja. V ugovoru zatrjevana pojasnila so povsem konkretna in kažejo na diametralno nasproten potek informiranja toženke o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjevala tožnica. Toženka je med drugim trdila, da so bančni referenti strankam naredili izračune, če se anuiteta in glavnica povišata za 10, 15 ali več %, ter da so bile stranke opozorjene, da se anuiteta lahko poviša tudi za 100 %. Te navedbe so v izpodbijanem sklepu ostale prezrte. Sodišče prve stopnje bi se moralo podrobneje opredeliti do teh toženkinih navedb, zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, pa bi lahko podalo šele po izvedbi predlaganih dokazov. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je toženki kršilo pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito obrambo v postopku (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič, izvedba dokaza tudi ni zamudna. Poleg tega je bilo zaslišanje predlagano v fazi odločanja o ugovoru, torej potem, ko je bila začasna odredba že izdana.

19Ker je treba pritožbi ugoditi že iz tega razloga in sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), se pritožbeno sodišče do utemeljenosti vseh ostalih uveljavljanih pritožbenih očitkov ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20V novem postopku naj sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva vse toženkine ugovorne navedbe, v prvi vrsti tiste glede verjetnosti obstoja terjatve, kar predstavlja prvi in osnovni pogoj za obstanek izdane začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Če bo ocenilo, da so trditve toženke glede izpolnjene pojasnilne dolžnosti zadostne in prav tako verjetne kot diametralno nasprotne trditve tožnice glede neizpolnjene pojasnilne dolžnosti, bo moralo izvesti predlagane dokaze obeh strank. Ob ponovni presoji utemeljenosti ugovora naj sodišče upošteva načelo hitrosti postopka zavarovanja in uporabi dokazni standard (večje) verjetnosti.

O stroških pritožbenega postopka

21Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo.

¹ Glej VSL sklep I Cpg 330/2020 s 1. 7. 2020 in VSL sklep I Cpg 315/2021 s 23. 6. 2021.
² Tako VSL sklep II Cp 735/2024 s 24. 5. 2024, VSL sklep II Cp 1219/2024 s 24. 7. 2024, VSL sklep II Cp 1338/2024 z 8. 11. 2024, VSL sklep II Cp 1820/2024 s 14. 11. 2024, II Cp 1675/2024 z 22. 11. 2024.