UPRS Sodba in sklep I U 1685/2024-18

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju toženka) zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 12. 2. 2024 za ustavitev prisilne likvidacije nad A., d.d. - v likvidaciji (v nadaljevanju "Zavarovalnica"), začeto na podlagi odločbe toženke št. 40100-4/2022-10 z dne 18. 7. 2022.

2Tožnik je z enotno vlogo, s katero je podal tudi zahtevo za izdajo dovoljenja Zavarovalnici za opravljanje zavarovalnih poslov in zahtevo za izdajo dovoljenja tožniku za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici, zahteval ustavitev prisilne likvidacije Zavarovalnice. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila zgolj o zahtevi za ustavitev prisilne likvidacije Zavarovalnice.

3Toženka meni, da zahteva ni skladna z ravnanjem Zavarovalnice, ki takšne zahteve ni podala, čeprav je ona stranka v postopku izdaje odločbe o začetku prisilne likvidacije. Interesi delničarja niso nujno enaki interesom Zavarovalnice in javnemu interesu. Ustavitev prisilne likvidacije bi bila po mnenju toženke poseg v odločbo o začetku prisilne likvidacije in v nasprotju s pravili 450. do 454. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1), ki ne predvidevajo odločbe ali drugega upravnega akta za ustavitev že začetega postopka prisilne likvidacije zavarovalnice. Toženka se zavzema za pravno razlago, da je po ZZavar-1 prisilna likvidacija nepovraten proces (tudi v primeru kasneje odpadlega razloga za njen začetek), za katerega se ne uporabljajo določbe o redni likvidaciji.

4V konkretni zadevi pa razlog za začetek prisilne likvidacije, po mnenju toženke, sploh ni odpadel. Odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov je zakonski razlog za začetek prisilne likvidacije in ta še vedno obstoji na podlagi dokončne odločbe toženke z dne 19. 5. 2022. Toženka se ne strinja s tožnikom, da je njegov ponovni vstop v delničarsko strukturo Zavarovalnice dogodek, ki bi vplival na dejstvo, da je bilo Zavarovalnici že odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov. Neodvisno od tega, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev kvalificiranega deleža, to ne more sanirati odvzema dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov. V prisilni likvidaciji zavarovalnice so vse aktivnosti usmerjene v izvedbo in zaključek prisilne likvidacije, delničar pa lahko svoje premoženjske interese še vedno uveljavlja na temelju odškodninske odgovornosti. Ne more pa zahtevati ustavitve prisilne likvidacije in tega procesa ne more ustaviti niti toženka po uradni dolžnosti, četudi v prisilni likvidaciji izvršuje pristojnosti skupščine zavarovalnice.

5V prisilni likvidaciji se opravijo le dejanja v smeri prenosa zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico, zaključka poslovanja in unovčitve likvidacijske mase. Ustavitev prisilne likvidacije ob odvzetem dovoljenju bi ogrozila javno korist, takšno zavarovalnico je treba čim prej izločiti iz trga in zagotovitvi upravljanje s portfeljem zavarovalnih pogodb. Po naravi stvari se zavarovalnici v prisilni likvidaciji znižuje premoženje, s tem pa se vedno bolj ogroža sposobnost izpolnjevanja njenih obveznosti do upravičencev iz zavarovalnih pogodb. Po mnenju toženke pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katera se sklicuje tožnik, ne morejo biti podlaga za ustavitev prisilne likvidacije, saj se prisilna likvidacija vodi po določbah podpoglavja 7.9.1. ZZavar-1 (ki velja kot specialni predpis) in, skladno s 331. členom ZZavar-1, tudi po določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Po pravilih ZUP toženka odloča zgolj o začetku prisilne likvidacije.

Povzetek bistvenih navedb strank v postopku

6Tožnik odločbo toženke izpodbija s tožbo. V tožbi uvodoma pojasni, da je končni lastnik tožnika B. B., ki je idejni oče poslovnega projekta kavcijskega zavarovanja v Sloveniji. Zavarovalnica je namreč specializirana za tovrstna zavarovanja in je prva, ki je ta institut pripeljala v Slovenijo. Gre za instrument na trgu, ki nujno dopolnjuje instrument bančne garancije. Zaradi odločitve toženke o obvezni odsvojitvi delnic je 14. 11. 2019 z družbo C., s.r.l. sklenil pogodbo o prodaji paketa delnic Zavarovalnice. 1. 7. 2020 je družba C., s.r.l. delnice prenesla na lastniško povezano družbo D., Ltd, sama pa je ohranila manjšo količino delnic. Tožnik kupnine za delnice ni nikoli prejel, njegov pravni položaj pa se je še poslabšal z odločbo toženke, s katero je zavrnila vlogo kupca D., Ltd za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici, kar je vodilo v odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov Zavarovalnici ter začetek njene prisilne likvidacije. Z uvedbo prisilne likvidacije je tožnik izgubil še možnost prejeti vrnjen predmet prodaje v stanju, v kakršnem je bil v trenutku prodaje, v lastniško strukturo Zavarovalnice je ponovno vstopil že v času prisilne likvidacije. Ker je bil D., Ltd prazna družba, je bil tožnik namreč primoran pristati na dogovor o razveljavitvi pravnega posla prodaje delnic.

7Za likvidacijskega upravitelja je bil imenovan E. E., s.p. V nadaljevanju tožbe tožnik obširno pojasnjuje višino stroškov prisilne likvidacije, ki je po njegovem mnenju astronomska, zato bodo ti stroški izčrpali premoženje družbe. Zavarovalnica je imela na dan 18. 7. 2022 sredstva v višini 7.755.597,00 EUR, ki pa so se že znatno zmanjšala. Zavarovalnica ima v lasti poslovne prostore v Kopru, ki bodo prodani po pravilih javne dražbe. Zaradi že dveh neuspešnih javnih razpisov za prenos portfelja zavarovalnih pogodb se bo prisilna likvidacija morala nadaljevati do izteka zavarovalnih pogodb, to je do leta 2030. Zavarovalnica je imela približno 40 % tržni delež na področju kavcijskih zavarovanj, od prisilne likvidacije pa se je delež največje slovenske zavarovalnice dvignil na 75 %, kar predstavlja monopolizacijo trga kavcijskih zavarovanj. Tožnik meni, da toženka s svojimi odločitvami favorizira glavno slovensko zavarovalnico in v nasprotju z varstvom potrošnikov, varovanjem svobodne konkurence ter javnim interesom prispeva k monopolizaciji trga.

8Tožnik meni, da se vsi razlogi iz obrazložitve odločbe nanašajo na ključno sporno materialnopravno vprašanje, ali lahko toženka ustavi prisilno likvidacijo zavarovalnice. Glede razloga, češ da njegov zahtevek ni skladen z dejanji Zavarovalnice, tožnik meni, da niti ZZavar-1 niti ZGD-1 ne določata strank v postopku izdaje odločbe o začetku prisilne likvidacije. Zato je, ob obstoju pravne praznine, treba uporabiti določbe Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki v prvem odstavku 422. člena določa, da so stranke postopka prisilne likvidacije družbeniki in ne pravna oseba, nad katero se vodi postopek. Čeprav z uvedbo prisilne likvidacije nad pravno osebo pooblastila res preidejo iz poslovodstva oziroma skupščine na likvidacijskega upravitelja, pa skupščini ni dopustno enostransko odvzeti pravice do sodelovanja v postopku, saj bi se s tem poseglo v ustavno varovane pravice tožnika. Interesi delničarja in družbe niso različni, saj so interesi obeh ekonomsko usmerjeni v donosnost poslovanja družbe ter nadaljevanja poslovanja podjetja družbe. Tožnik je javni interes preveril z anketo subjektov na trgu, v kateri je 84 % vprašanih pritrdilo, da bi v primeru večjega števila ponudnikov na trgu cene kavcijskih zavarovanj lahko bile nižje.

9Tožnik nasprotuje sklicevanju na člene 450. do 454. ZZavar-1, saj urejajo situacijo, ko bi bili podani razlogi, zaradi katerih bi sodišče lahko upravni akt toženke odpravilo in s sodbo odločilo o stvari, kar ni enako obravnavani zadevi. Te določbe zgolj omejujejo pravico sodišča, da ne poseže v pristojnost toženke kot regulatorja trga, s čimer pa ne določajo, da o usodi postopka prisilne likvidacije ne more odločati toženka na zahtevo delničarjev. Ker ZZavar-1 izrecno ne predvideva odločbe o ustavitvi postopka prisilne likvidacije, je potrebno po 427. člena ZZavar-1 uporabiti določila ZUP. Prisilna likvidacija je ukrep nadzora po sedmi alineji prvega odstavka 281. člena ZZavar-1 in ZUP se uporablja v vseh postopkih nadzora, če ZZavar-1 ne določa drugače. O posamični zadevi se odloči s posamičnim aktom, izdanim v okviru upravnega postopka oziroma na podlagi ZUP. Toženka z odločbo o uvedbi postopka prisilne likvidacije odloči o posamični zadevi. Z njo imenuje likvidacijskega upravitelja ter določi vrsto in obseg poslov, ki jih opravlja, vendar prisilne likvidacije ne vodi likvidacijski upravitelj. Po smiselni razlagi in uporabi 416. člena ZGD-1 je torej celoten postopek prisilne likvidacije enoten upravni postopek, ki ga začne, vodi in zaključi toženka, ki s tem odloča o posamični zadevi, zaradi podnormiranosti ZZavar-1 pa je pri tem primorana uporabljati pravila ZUP, ki v četrtem odstavku 135. člena določa, da lahko v primeru, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti, organ ta postopek ustavi. Prisilna likvidacija ni kaznovalni ukrep, ki bi moral v vsakem primeru privesti do izbrisa družbe iz registra, ampak gre za ukrep nadzora, glede katerega velja tudi načelo sorazmernosti. Na takšno ureditev je mogoče sklepati že iz hierarhije oblastnih aktov, saj če bi zakonodajalec toženki podelil nadustavna pooblastila, s katerim bi nepovratno odločila o prisilni likvidaciji zavarovalnice, bi bilo zoper odločitev toženke možno pravno sredstvo.

10Ker je Zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje poslov, goli obstoj družbe na trgu ni v nasprotju z javnim interesom, s sklepom skupščine take družbe pa je mogoče odločiti tudi o spremembi dejavnosti. Tudi na tak način se zaščiti kontinuiteta podjetja in premoženja, brez dolgotrajnega in dragega likvidacijskega postopka se ohrani podjem. Tožnik meni, da je prav stroškovno neučinkovit in dolgotrajen postopek prisilne likvidacije tisto, kar lahko ogrozi interese zavarovalcev v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz pogodb.

11Na argument toženke, češ da ob dokončni odločbi o odvzemu dovoljenja razlog za začetek prisilne likvidacije ni odpadel, tožnik opozarja, da je z eno vlogo pozval toženko, naj odloča o vseh treh in ne zgolj o enem zahtevku. Ker toženka tega ni storila, je sedaj zadeva v situaciji, ko se zavrnitev zahteve za ustavitev prisilne likvidacije utemeljuje z odvzetim dovoljenjem za opravljanje zavarovalnih poslov. Gre za arbitrarno odločitev o zaporedju odločanja o posameznih zahtevkih, ki jih je tožnik vložil skupaj. Tožnik je edini družbenik Zavarovalnice, ki se je tudi zavezal k potrebni dokapitalizaciji Zavarovalnice, s čimer bi se vsi dolgovi Zavarovalnice poplačali in bi bila Zavarovalnica kapitalsko ustrezna. Sprememba lastništva v Zavarovalnici, do katere je prišlo po izdaji sklepa o uvedbi postopka prisilne likvidacije, ter zaveza tožnika k dokapitalizaciji, so okoliščine, zaradi katerih je brez dvoma odpravljen razlog za začetek prisilne likvidacije, posledično tudi potreba po zaščiti zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

12Tožnik se v podkrepitev svojega pravnega naziranja v tožbi sklicuje na pravno mnenje Pravne fakultete v ... in na pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo ... V slednjem prof. dr. F. F. pojasnjuje, da je postopek prisilne likvidacije načeloma urejen v 6. poglavju ZFPPIPP in iz 419. člena ZFPPIPP izhaja, da velja v primerih, ko postopek likvidacije izvede sodišče. To pa pomeni, da prisilno likvidacijo po posebnih predpisih, kot je tudi ZZavar-1, lahko vodi tudi drug državni organ. Po ZZavar-1 je prisilna likvidacija eden izmed ukrepov nadzora, pri čemer se ZZavar-1 sklicuje na smiselno uporabo ZGD-1, ki ureja redno likvidacijo delniške družbe. Pri uporabi določb o redni likvidacijo po ZGD-1 pa se je zakonodajalec odločil za kazuistično naštevanje naslovov nekaterih členov ZGD-1, med katerimi pa ni 422. člena ZGD-1 z naslovom nadaljevanje družbe.

13Ob nomotehničnem pristopu kazuističnega sklicevanja na posamezne člene se lahko pojavi pravna praznina. Prof. dr. F. F. torej meni, da opustitve sklica na določeno pravno pravilo ni mogoče razlagati na način, da je takšno pravno pravilo prepovedano uporabiti, ampak pomeni, da je treba utemeljiti uporabo takšnega pravila, če pride do pravne praznine. Prof. dr. F. F. meni, da je prisilna likvidacija po ZZavar-1 postopek, ki ima posebno pravno naravo z elementi postopka redne likvidacije na podlagi sklepa skupščine in prisilne likvidacije, ki jo vodi sodišče. Postopek se vodi proti volji družbenikov, uveljavlja ga toženka kot nadzorni organ zaradi zagotavljanja posebnega javnega interesa. Po drugem odstavku 330. členu ZZavar-1 v postopku prisilne likvidacije izvršuje pristojnosti nadzornega sveta in skupščine toženka, razen pristojnosti skupščine za sprejem predloga likvidacijskega upravitelja za razdelitev premoženja delničarjem. Toženka je torej v dvojni vlogi in je hkrati organ nadzora, ki zagotavlja uresničevanje javnega interesa pri delovanju zavarovalnic, in obenem skupščina delniške družbe, ki lahko v okviru svojih pristojnosti ugotovi, da je razlog za ukrep nadzora s prisilno likvidacijo odpadel, hkrati pa lahko, kot skupščina družbe sprejme sklep o nadaljevanju družbe. Prof. dr. F. F. meni, da to vprašanje v ZZavar-1 ni rešeno, zato gre za pravno praznino, ki jo je treba vsebinsko napolniti z ustreznim pravnim pravilom, to je s smiselno uporabo 422. člena ZGD-1. Ukrep prisilne likvidacije zavarovalnice je namreč ukrep nadzora, katerega namen je zaščita strank zavarovalnih pogodb oziroma javnega interesa, in ne kaznovanje. Če javni interes za ukrep več ne obstaja, je ukrep nadzora nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude in bi bil v postopku abstraktne ustavne presoje razveljavljen.

14Podobno pravno naziranje se zagovarja v pravnem mnenju Pravne fakultete v ... Pojasnjeno je stališče, da spornega vprašanja dopustnosti ustavitve postopka prisilne likvidacije ZZavar-1 ne ureja, zato je treba smiselno uporabiti še določbe ZGD-1 in določbe ZUP. Za razliko od prof. dr. F. F., ki meni, da gre pri tem za pravno praznino, se v tem mnenju zagovarja stališče, da je na sporno vprašanje mogoče odgovoriti z uporabo tradicionalnih metod razlage prava in zato niti ni ne gre za zapolnjevanje pravne praznine, ki je skrajni ukrep. Drugi odstavek 427. člena ZZavar-1 namreč določa subsidiarno uporabo ZUP. Po prvem odstavku 427. člena ZZavar-1 toženka odloča o posamičnih zadevah po postopku, določenem v 10. poglavju ZZavar-1 razen, če zakon za posamezno vrsto postopka določa drugače. Posamična zadeva je zadeva, ki se nanaša na eno ali več oseb v povezavi s konkretnim dejanskim stanjem. V tem smislu je posamična zadeva tudi odločanje o ukrepih nadzora, kakršen je prisilna likvidacija. ZUP pa v četrtem odstavku 135. člena določa, da lahko v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, organ ta postopek ustavi. Toženka je na podlagi pete alineje prvega odstavka 328. člena ZZavar-1 po uradni dolžnosti izdala odločbo o začetku prisilne likvidacije. Takšna ureditev je potrebna z vidika varstva ustavno varovanih kategorij in zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude, drugačna ureditev pa ne bi bila skladna z načelom sorazmernosti, ki izhaja iz ustavnega načela o pravni državi iz 2. člena Ustave.

15V odgovoru na tožbo toženka predlaga njeno zavrnitev. Dodatno pojasni, da je odločbo sprejela iz dveh poglavitnih razlogov, in sicer: (i) ker je zakonski razlog za prisilno likvidacijo dokončna odločba o odvzemu dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, ki še vedno obstaja in (ii) ker je prisilna likvidacija nepovraten proces. V luči prvega dejstva se kot neuporabni za konkretno zadevo izkažeta obe pravni mnenji, saj obe odgovarjata na vprašanje, ali obstaja podlaga za ustavitev prisilne likvidacije nad zavarovalnico, če odpade razlog za začetek prisilne likvidacije. Toženka meni, da vstop tožnika v delniško strukturo zavarovalnice ter njegova namera dokapitalizirati Zavarovalnico po začetku prisilne likvidacije ne vplivata na obstoj razloga za začetek in izvedbo prisilne likvidacije. Stališče toženke izhaja tudi iz več določb ZZavar-1, med drugim iz prvega odstavka 74. člena ZZavar-1, ki nadaljevanje delovanja, preko ponovne pridobitve dovoljenja, ureja zgolj za redno likvidacijo, in dejstva, da je zakonodajalec smiselno uporabo določbe 422. člena ZGD-1 v prisilni likvidaciji zavestno izvzel, zato ne gre za nobeno pravno praznino. Takšna ureditev je nujna zaradi varstva javnega interesa na področju zavarovalništva in čim je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, se mora zasebni interes delničarjev umakniti javnemu interesu. Nepovratnost prisilne likvidacije je utemeljena tudi v potrebi po ugotavljanju stabilnosti finančnih trgov, ki je del javnega interesa na področju zavarovalništva. Subsidiarna uporaba določb ZUP ni na mestu, sporno vprašanje kot specialen predpis ureja že ZZavar-1. Dejstvo, da toženka v prisilni likvidaciji izvršuje tudi pristojnosti skupščine zavarovalnice, pri tem nima pomena. Toženka ni v položaju presojati, ali bi bil kakršenkoli drugi ukrep primernejši z vidika ustavnih pravic delničarja, saj je to presojo opravil že zakonodajalec. Kljub temu pa ima delničar še vedno zagotovljene ustrezne možnosti, da sodno uveljavlja svoje pravno varovane premoženjske interese. Da je takšen način izvrševanja pravice do sodnega varstva zadosten, se je Ustavno sodišče že izreklo v zadevi glede izbrisa kvalificiranih obveznosti bank na podlagi odločb Banke Slovenije. Upoštevati je še potrebno, da se tožnik v položaju delničarja Zavarovalnice v prisilni likvidaciji ni znašel po naključju ali celo proti lastni volji, temveč je delnice ponovno pridobil s pravnim poslom, ko je že vedel, da je prisilna likvidacija v teku.

Dokazni sklep

16Sodišče je na glavni obravnavi s strankama opravilo razpravo o tožnikovem predlogu za izdajo ureditvene začasne odredbe in tudi o glavni stvari spora. Sprejelo je dokazni sklep, s katerim je kot dokaz sprejelo vse tožnikove listinske dokaze, to je: Pogodbo o prodaji paketa delnic družbe A., D.D. z dne 14. 11. 2019; Odločbo AZN, št. 4012-56/2018-45 z dne 14. 6. 2019; Izpisek iz delniške knjige KDD za A.; Pogodbo Zasebno listina ("Ugotovitveni akt") z dne 13. 5. 2022; Redno poročilo E. E., s.p. z dne 27. 10. 2022 s prilogami; Pravno mnenje glede možnosti ustavitve postopka prisilne likvidacije zavarovalnice po naročilnici št. 1/12/2023 Pravne fakultete Univerze v ...; Pravno mnenje o prisilni likvidaciji zavarovalnice Inštituta za primerjalno pravo...; Enotno Zahtevo za ustavitev prisilne likvidacije, za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije članov uprave zavarovalnice A., d.d., z dne 12. 2. 2024, s prilogami; Predlog za izdajo začasne odredbe zoper D. in C.; Naznanilo kaznivega dejanja; Izjava G., d.o.o.; Rezultati tržne raziskave H.; E. E., s.p., - odgovor na dopis AZN z dne 2. 3. 2024 (stroški likvidacije); Pojasnila AZN o izboru in nagradi upravitelju z dne 14. 3. 2024; 7. redno poročilo likvidacijskega upravitelja (E. E.) z dne 29. 5. 2024 ter potrdilo toženke o prejemu popolne zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža z dne 21. 10. 2024. Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika je sodišče zavrnilo kot nepotreben za odločitev sodišča, saj je bil predlagan v zvezi z dejstvi, ki med strankama niso sporna, in sicer v zvezi z višino škode, ki mu nastaja (toženka višine stroškov likvidacije, kot jih je tožnik pojasnil v tožbi, ne prereka) ter v zvezi uvodnimi dejstvi v tožbi, kako je do celotne situacije sploh prišlo.

K točki I. izreka

17Tožba ni utemeljena.

18Sodišče uvodoma ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno. Toženka je z odločbo št. 40102-56/2018-33 tožniku odvzela dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici, z odredbo št. 40102-56/2018-45 z dne 14. 6. 2019 pa mu je naložila, da mora v roku petih mesecev od prejema odredbe odsvojiti vse delnice Zavarovalnice, s katerimi dosega in presega 10 % delež v kapitalu Zavarovalnice. Tožnik je delnice odsvojil družbi C., s.r.l., ki jih je prenesla na povezano družbo D., Ltd. Toženka je tej družbi z odločbo št. 40100-7/2020/70 zavrnila vlogo za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici, posledično je toženka Zavarovalnici z odločbo odvzela dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov ter 18. 7. 2022 izdala odločbo št. 40100-4/2022-10 o začetku postopka prisilne likvidacije. O slednjih dveh odločitvah je še v teku upravni spor pred tukajšnjim sodiščem.

19Tožnik v tožbi pojasni (in teh trditev toženka ne prereka), zakaj je ponovno vstopil v lastniško strukturo Zavarovalnice, ko je ta že bila v postopku prisilne likvidacije. Tožnik tako pojasni, da od kupca C., s.r.l. niti od družbe D., Ltd. ni prejel kupnine za delnice, zaradi česar je bil primoran pristati na razveljavitev kupoprodajne pogodbe za delnice Zavarovalnice. Pri tem pa delnic (predmeta kupoprodajne pogodbe) ni prejel v stanju, kot jih je prodal, saj je bilo takrat Zavarovalnici že odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov ter začet postopek prisilne likvidacije. Tožnik se je s toženko usklajeval glede možnosti za ustavitev postopka prisilne likvidacije in ker pri tem ni bil uspešen, je pri toženki vložil enotno zahtevo za ustavitev postopka prisilne likvidacije, za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov ter pridobitev kvalificiranega deleža, bivša uprava Zavarovalnice pa še za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije članov uprave Zavarovalnice. Toženka je s tremi sklepi navedene tožnikove zahtevke sprva zavrgla, tukajšnje sodišče pa je s sodbami I U 572/2024, I U 710/2024 in I U 711/2024, vse z dne 10. julij 2024, procesne sklepe odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek z navodilom, da je o zahtevkih treba odločiti vsebinsko. V ponovnem postopku je toženka z izpodbijano odločbo odločila le o zahtevku za ustavitev postopka prisilne likvidacije, o ostalih dveh zahtevkih pa še ni odločila.

20Bistvo spora med strankama je pravno vprašanje, ali je po določbah ZZavar-1 že začet postopek prisilne likvidacije zavarovalnice dopustno ustaviti, če odpadejo razlogi, zaradi katerih je bila začeta. Sodišče je v naštetih sodbah presodilo, da gre za materialnopravno vprašanje, posledično je toženkine sklepe o zavrženju vseh treh zahtevkov, podane v okviru tožnikove enotne zahteve, odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Toženka je na glavni obravnavi pojasnila, da je v ponovljenem postopku najprej odločila o zahtevku za ustavitev postopka prisilne likvidacije zato, da bi se na ta način razrešilo ključno sporno vprašanje, s čimer bi se, po njenem mnenju, odpravila dilema, ali je o drugih zahtevkih sploh možno odločiti. Pojasnila je še, da vzporedno vodi tudi postopka v zvezi z drugima dvema vlogama, o katerih naj bi se odločilo v zakonsko določenem roku.

21Sodišče ugotavlja (in v tem smislu pritrjuje tožniku), da je izbrani vrstni red odločanja o zahtevkih povzročil stanje, v katerem bi bilo odločanje sodišča o bistvu spora med strankama preuranjeno. Po 5. točki prvega odstavka 328. člena ZZavar-1 v povezavi z drugim odstavkom istega člena ZZavar-1 toženka izda odločbo o začetku prisilne likvidacije v osmih dneh po tem, ko je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov. Začetek postopka prisilne likvidacije zavarovalnice je torej obvezna zakonska posledica odvzema dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov. Ni sporno, da Zavarovalnica v trenutku sprejema izpodbijane odločbe ni imela dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in sodišče sodi, da je že ta okoliščina razlog, zaradi katerega je treba zahtevek za ustavitev postopka prisilne likvidacije, če se odloča zgolj o tem zahtevku, zavrniti. V okoliščinah, ko zavarovalnica nima dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in tudi nima delujoče uprave (330. člen ZZavar-1), bi se z ustavitvijo postopka prisilne likvidacije vzpostavilo stanje, ki bi bilo očitno v nasprotju z interesi zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, varovanje katerih je glavni cilj nadzora toženke (271. člen ZZavar-1). S prekinitvijo postopka prisilne likvidacije bi namreč prenehala še pooblastila likvidacijskega upravitelja iz odločbe o začetku prisilne likvidacije (prvi odstavek 329. člena ZZavar-1), posledično Zavarovalnica ne bi imela osebe, ki bi imela pooblastila za njeno zastopanje (in teh pooblastil nimajo niti zaposleni zavarovalnice ali njeni pogodbeno dogovorjeni zunanji izvajalci storitev). Tega stanja ne bi odpravilo niti imenovanje izredne odprave po 315. členu ZZavar-1, kot je v postopku predlagal tožnik.

22Ob povedanem sodišče sodi, da se bo o bistvu spora odločilo v okviru odločanja o zahtevi za pridobitev kvalificiranega deleža ter zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov. Čeprav ZZavar-1 v določbah, ki urejajo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža (31. člen ZZavar-1) in dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov (115. člen ZZavar-1) kot enega izmed pogojev za izdajo dovoljenj ne določa (negativnega) pogoja, da zavarovalnica v trenutku odločanja ni v postopku prisilne likvidacije, pa zgolj odsotnost tega pogoja v zakonskem besedilu v okoliščinah tega konkretnega primera, ko se bo o zahtevah odločalo v času, ko je Zavarovalnica v postopku prisilne likvidacije, ne pomeni, da odločitev o bistvu spora ni sestavni del odločanja o teh dveh zahtevkih. Gre namreč za pravno vprašanje obstoja upravičenj do pridobitve dovoljenja za kvalificiran delež in za opravljanje zavarovalnih poslov ob izpolnjevanju vseh ostalih zakonskih pogojev, od trenutka, ko se nad zavarovalnico začne postopek prisilne likvidacije dalje. Če to upravičenje obstoji in bodo ugotovljeni tudi vsi ostali zakonski pogoji, kot jih določata 31. in 115. člen ZZavar-1), bo morala toženka, na smiselno enak način, kot je po drugem odstavku 328. člena ZZavar-1 po uradni dolžnosti izdala odločbo o začetku postopka prisilne likvidacije, po uradni dolžnosti odločiti tudi o njeni ustavitvi.

23Sodišče torej sodi, da bistvo celotne situacije ni vprašanje o procesni možnosti toženke, da sprejme sklep o ustavitvi postopka prisilne likvidacije, temveč o pravnem vprašanju obstoja upravičenja pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža in pridobiti dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v okoliščinah konkretne zadeve, ko je Zavarovalnica že v postopku prisilne likvidacije. V okviru odločanja o tem vprašanju se bo v nadaljevanju odločalo o obširno argumentiranih pravnih stališčih obeh strank glede tega bistvenega vprašanje, torej o razlagi določb ZZavar-1 iz poglavja 7.9.1, pomena določb 450. do 454. ZZavar-1 za konkretno zadevo, vprašanju namena zakonodajalca, ki v besedilo 331. člen ZZavar-1 ni vključil še sklicevanja na 442. člena ZGD-1 (ali gre za namerno izpustitev, pravno praznino ali nič od naštetega), kar lahko v odvisnosti od odgovorov na ta vprašanja na koncu vodi do tehtanja sorazmernosti zakonske ureditve nepovratnosti postopka prisilne likvidacije v situaciji, če bi vsi razlogi za ukrep nadzora začetka postopka prisilne likvidacije odpadli, ob poudarjenem javnem interesu zaščite zavarovancev, zavarovalcev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb. Da gre pri prisilni likvidaciji zavarovalnice za ukrep nadzora, izrecno izhaja iz 7. točke prvega odstavka 281. člena ZZavar-1.

24Po povedanem sodišče sodi, da je izpodbijana odločba zakonita, da je bil postopek pred njeno izdajo pravilen in je zato treba tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrniti. Ker v trenutku sprejema izpodbijane odločbe Zavarovalnica nima dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, je že ta okoliščina zadosten razlog za zavrnitev zahtevka za ustavitev postopka prisilne likvidacije, zato o vseh ostalih argumentih strank sodišče ni rabilo odločati. S to odločitvijo sodišče v ničemer ne spreminja odločitev tukajšnjega sodišča v sodbah I U 572/2024, I U 710/2024 in I U 711/2024 z dne 10. 7. 2024 in tudi ne prejudicira odločitve glede bistva spora med strankama, saj bi bila takšna odločitev v tem upravnem sporu preuranjena.

K II. točki izreka:

25Sodišče je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložil skupaj s tožbo, zavrglo. Tožnik je sodišču predlagal, naj do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu začasno zadrži pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa 40100-2/2024-25 z dne 28. 8. 2024 (pravilno odločbe) in toženi stranki naloži, da za čas do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prekine postopek prisilne likvidacije nad Zavarovalnico, ki se vodi na podlagi sklepa toženke z dne 18. 7. 2022. Predlagal pa tudi povračilo stroškov.

26Sodišče je z izdajo te sodbe (točka I izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 26. 4. 2024 s sklepom zavrglo (točka II izreka).

K III. točki izreka:

27Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.