UPRS Sodba I U 876/2022-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 56.706,83 EUR v znesku 15.594,37 EUR. Odmerjena dohodnina mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe, posebni stroški v postopku niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v napovedi uveljavljala oprostitev davka od dobička od odsvojitve nepremičnine v povezavi z odsvojitvijo stanovanjske hiše z dvema stanovanjema, v kateri je bivala zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Prvostopenjski organ je v postopku odmere dohodnine ugotovil, da imata stanovanji v stanovanjski hiši različna naslova, in sicer stanovanje z ID št. ... ima naslov A 30 in stanovanje z ID št. ... ima naslov A 30A. Ker tožnica na naslovu A ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, ji je bila po določbi 2. točke drugega odstavka 96. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) priznana oprostitev plačila dohodnine zgolj od odsvojitve stanovanja z ID št. ... na naslovu A 30A.

3Toženka je pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo kot neutemeljeno zavrnila. V svojih razlogih pritrdi razlogom prvostopenjskega organa in poudari, da so zakonski pogoji po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 kumulativni. Ob tem se sklicuje še na Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1), in sicer da prvi odstavek 4. člena SZ-1 definira, da so stanovanjske enote v dvo ali večstanovanjski stavbi (večstanovanjska stavba) stanovanja. V prvem odstavku 7. člena SZ-1 je določeno, da se stanovanjskim stavbam in posameznim delom za potrebe vzpostavitve, vodenja in izmenjave podatkov določi identifikacijska oznaka. Če ima stavba več ločenih vhodov in za vsak vhod ločeno svojo hišno številko, se številke stanovanj določijo za vsak vhod posebej. V obravnavani zadevi je imela tožnica prijavljeno stalno prebivališče v stanovanju z ID ... na naslovu A 30 A, stanovanje ID ... pa je imela prav tako v lasti, vendar v njem ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato ni upravičena do davčne oprostitve na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Toženka zavrne tudi znižanje davčne osnove za stroške investicij in vzdrževanja iz razloga, ker jih je tožnica prvič uveljavljala šele v pritožbi, ne pa tudi v davčni napovedi, čeprav jo je prvostopenjski organ k temu izrecno pozval.

4Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. V tožbi pojasni, da stanovanjska stavba ostaja v nespremenjenem stanju že vsaj 70 let. Pojasni, da je zaradi izpolnjevanja obveznosti evidentiranja katastra stavb oziroma natančnejše opredelitve vhoda v posamezen del stanovanjske stavbe, dodatno opredelila lego vhoda v posamezni del stavbe. Zato se je k že 70 let obstoječi hišni številki 30 dodala še alfa numerična oznaka A. Po Zakonu o prebivališču prebivalcev (v nadaljevanju ZPreb-1) ima tožnica lahko le eno stalno prebivališče. Stanovanjsko hišo je kupila leta 2016 in jo obnovila. Ker jo je nameravala prodati, jo je etažirala v dve ločeni stanovanjski enoti. Glede na lego vhodov se je izkazala potreba za pridobitev dodatne oznake naslova, zato dodelitev črke A. V hišo se je vselila že v času obnovitvenih del. Dela so potekala izmenično v stanovanjih, zato sta se z mladoletno hčerko prilagajali in se selili iz enega stanovanja v drugega. Dejansko sta uporabljali za bivanje obe stanovanji.

5Poudarja, da je prodala stanovanjsko stavbo, v kateri sta bili v času pridobitve kot tudi v času odtujitve dve stanovanji, za kar je določena davčna oprostitev po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Stanovanjsko hišo je prodala v dveh fazah. Najprej je prodala stanovanje v pritličju, ki predstavlja del stavbe z ID št. ... z naslovom A 30A. S hčerko in prijateljem so se nato začasno stisnili v drugo stanovanje z ID št. ... na naslovu A 30. Kmalu za tem je prodala še tega in ob prodaji tega ji pravica do oprostitve plačila dohodnine ni bila priznana.

6Tožnica meni, da prvostopenjski organ ob izdaji izpodbijane odločbe ni ustrezno raziskal vseh okoliščin obravnavanega primera. Upošteval je strogo načelo formalitete. Meni, da je v zadevi bistveno, da je bivala v celi stavbi, posledično je izpolnjevala pogoje za davčno oprostitev. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povračilo stroškov postopka.

7V odgovoru na tožbo toženka zagovarja pravno razlago, po kateri je kot kapital iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 lahko opredeljena stanovanjska hiša z največ dvema stanovanjem ali pa stanovanje. V konkretni zadevi je bil predmet odsvojitve stanovanje, v katerem tožnica ni imela stalnega prebivališča, zato ni upravičena do davčne oprostitve.

Dokazni sklep

8Sodišče je kot dokaz sprejelo listine, ki jih je tožnica priložila k tožbi, in sicer vlogo za določitev hišne številke z dne 25. 9. 2017, obvestilo GURS o določitvi hišne številka in naslova 30A z dne 4. 10. 2017, izjavo B. B., izjavo C. C., D. D. ter E. E. ter napoved za odmero dohodnine. Na podlagi drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče kot dokaz iz upravnega spisa vzelo še prodajni pogodbi za stanovanji na naslovu A 30 in A 30A, ki sta v prilogi C v sodnem spisu.

9Kot nepotreben za odločitev je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje F. F. (hčerka tožnice). Tožnica je ta dokaz predlagala v zvezi z okoliščinami, kako so ona, hči in njen prijatelj živeli v stanovanjski hiši. Sodišče ugotavlja, da odločitev prvostopenjskega organa oziroma toženke ne temelji na teh okoliščinah in tudi sodišče ocenjuje, da niso del relevantnega dejanskega stanja, zato je sodišče dokaz kot nepotreben za odločitev sodišča zavrnilo. Sodišče je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje tožnice, ki je bil podan na glavni obravnavi, saj je bil podan v zvezi z okoliščinami, zakaj je tožnica uredila dodatni naslov za eno od etaž stanovanjske hiše, kar pa so okoliščine, ki med strankama niso sporne, zato je tudi ta dokazni predlog sodišče zavrnilo kot nepotreben.

10Tožba ni utemeljena.

11Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tožnica je kupila stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema. Ob nakupu je hiša imela en naslov, in sicer A 30. Tožnica je v stanovanjski hiši do njene prodaje konec leta 2020 tudi živela, in sicer skupaj s hčerko in prijateljem. Hišo je obnovila, sama razporeditev prostorov oziroma obeh stanovanj ter ločenih vhodov v vsako od stanovanj se z obnovo ni spreminjala. V času lastništva je tožnica za spodnje stanovanje, ki ima ločen vhod, pridobila naslov A 30A, in na tem naslovu je tudi imela prijavljeno stalno prebivališče. Ob prodaji obeh stanovanj v stanovanjski hiši je bila hiša etažirana, stanovanje v spodnji etaži je imelo ID št. ... in naslov A 30A, stanovanje v zgornji etaži pa ID št. ... in naslov A 30.

1217. 12. 2020 je tožnica sklenila dve kupoprodajni pogodbi. Z eno je prodala stanovanje v pritličju na naslovu A 30A, in za to prodajo ji je prvostopenjski davčni organ z odločbo DT 06-42152-00474-08-2550-13 z dne 14. 9. 2021 priznal pravico do oprostitve plačila dohodnine na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Tožnici pa ta ista oprostitev ni bila priznana za prodajo po drugi pogodbi, s katero je prodala 9/20 stanovanja v prvem nadstropju z naslovom A 30, temveč ji je bila z izpodbijano odločbo odmerjena dohodnina.

13Toženka meni, da tožnica ni upravičena do oprostitve po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 za prodajo 9/20 stanovanja v prvem nadstropju na naslovu A 30, saj je prodala stanovanje, kjer ni imela stalnega prebivališča, poleg tega je bil predmet pogodbe del stanovanja in ne del stanovanjske hiše. Tožnica pa takšni pravni razlagi oprostitve po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ugovarja, češ da je preozka in formalistična ter v nasprotju z izjemo po tej določbi, ki jasno določa, da je prodaja stanovanjske hiše z dvema stanovanjema oproščena plačila dohodnine. Tožnica je ločen naslov za stanovanje v prvem nadstropju uredila zato, da je stanje v naravi uskladila z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnikom o vpisih v kataster stavb. Poudarja, da so vsi trije prebivalci stanovanjske hiše živeli v celotni stanovanjski hiši, torej je tudi sama hišo uporabljala kot celoto.

14Med strankama torej ostaja sporna pravna razlaga določbe 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 v delu, kjer določa, da se dohodnine ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanjske hiše, ki ima največ dve stanovanji, s pripadajočim zemljiščem, v kateri je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in jo je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo.

15Po proučitvi celotne zadeve ter opravljeni razpravi s strankama na glavni obravnavi, sodišče v tem sporu pritrjuje toženki. Kot odločilno dejstvo (ki je med strankama nesporno) sodišče šteje okoliščino, da je bila tožnica ob prodaji lastnica dveh stanovanj (vsak od njiju je ločen del (št. ... in št. ...) stavbe št. ...) s pripadajočim skupnim zemljiščem v stanovanjski hiši. Po prvem odstavku 105. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. S pogodbama z dne 17. 12. 2020 tako tožnica v stvarnopravnem pomenu stvari ni odsvojila stanovanjske hiše dvema kupcema, temveč je odsvojila dve stanovanji s pripadajočim zemljiščem. Oprostitev bi ji bila priznana (kot je pravilno navajala toženka na obravnavi), če bi tožnica prodala stanovanjsko hišo (enemu ali več kupcem, kjer bi imela stalno prebivališče), torej eno nepremičnino. Ker pa je stanovanjska hiša etažirana, je tožnica prodala dve stanovanji (oziroma eno stanovanje in 9/20 drugega stanovanja) v stanovanjski hiši, kar v pravnem smislu predstavlja dve stvari oziroma dve nepremičnini.

16Po presoji sodišča zato ni relevantna okoliščina, ali je tožnica živela v obeh stanovanjih stanovanjske hiše, saj v njenem primeru ne pride v poštev oprostitev plačila dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi stanovanjske hiše, temveč oprostitev plačila tega davka od odsvojitve stanovanja, v katerem je tožnica imela prijavljeno stalno prebivališče in je tam tudi dejansko bivala v zadnjih treh letih. Slednja dva pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Tako ni mogoče priznati oprostitve plačila dohodnine v primeru, če bi davčni zavezanec prodal dve stanovanji na istem naslovu, kjer bi imel tudi stalno prebivališče (primeroma, da bi bil lastnik dveh stanovanj v stanovanjskem bloku), četudi bi trdil in dokazoval, da je uporabljal obe stanovanji. Prav tako pa tožnici ni mogoče priznati oprostitve plačila dohodnine za prodajo vseh nepremičnin (dveh stanovanj v stanovanjski hiši), izključno iz razloga, ker ima ta stanovanjska hiša zgolj dve stanovanji in ne več stanovanj, kot je to primer v stanovanjskem bloku. Oprostitev plačila dohodnine za stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema je namreč določena za primer, ko se kot kapital odsvaja stanovanjska hiša in ne dve stanovanji v stanovanjski hiši s pripadajočim skupnim zemljiščem, kot je to pravilno izpostavljala toženka na glavni obravnavi.

17Sodišče tudi pritrjuje toženki v njeni razlagi, zakaj ni v nasprotju z načelom davčne pravičnosti (ki je izpeljano iz ustavnega načela enakosti po 14. členu Ustave) ureditev, ki drugače obdavčuje obdavčitev prodaje stanovanjske hiše z dvema stanovanjema, ki ni etažirana, v primerjavi s prodajo dveh stanovanj v etažirani stanovanjski hiši. Prav etažiranost nepremičnine v več ločenih in samostojnih delov kaže na namen, da vsako od stanovanj uporablja drug uporabnik, davčna oprostitev pa je po naravi stvari dana za eno nepremičnino, ki je v naravi lahko stanovanje ali stanovanjska hiša z dvema stanovanjema.

18Ob povedanem tako sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena je tudi izpodbijana odločba, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

19Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.