96. člen ZDoh-2

Ob prodaji stanovanj, ki so nastala kot etažna lastnina z delitvijo stanovanjske hiše, je odsvojen tisti (isti) kapital, ki je bil pridobljen ob pridobitvi stanovanjske hiše, v kateri je bila ta etažna lastnina kasneje vzpostavljena. Delitev dvostanovanjske hiše v etažno lastnino, v kateri sta tudi nadalje dve stanovanji v etažni lastnini istega lastnika, zato ne izključuje uporabe 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 o oprostitvi dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, če so za to izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali situacija, ko je posameznik edini lastnik dvostanovanjske hiše, ta pa je po nakupu etažirana, izključuje uporabo 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 o oprostitvi dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, saj je treba zaradi etažiranja šteti, da gre z vidika davčnega prava za dve ločeni nepremičnini?

Po prvem odstavku 105. člena SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. S pogodbama z dne 17. 12. 2020 tako tožnica v stvarnopravnem pomenu stvari ni odsvojila stanovanjske hiše dvema kupcema, temveč je odsvojila dve stanovanji s pripadajočim zemljiščem. Oprostitev bi ji bila priznana (kot je pravilno navajala toženka na obravnavi), če bi tožnica prodala stanovanjsko hišo (enemu ali več kupcem, kjer bi imela stalno prebivališče), torej eno nepremičnino. Ker pa je stanovanjska hiša etažirana, je tožnica prodala dve stanovanji (oziroma eno stanovanje in 9/20 drugega stanovanja) v stanovanjski hiši, kar v pravnem smislu predstavlja dve stvari oziroma dve nepremičnini. Oprostitev plačila dohodnine za stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema je namreč določena za primer, ko se kot kapital odsvaja stanovanjska hiša in ne dve stanovanji v stanovanjski hiši s pripadajočim skupnim zemljiščem, kot je to pravilno izpostavljala toženka na glavni obravnavi.

Dohodnina se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 15 letih imetništva (prvi odstavek 96. člena ZDoh-2). Tožnik zatrjuje, da je kapital v družbi pridobil v letih 1998 in 2001 ter da je torej do njegove odsvojitve v letu 2017 minilo več kot 15 let, medtem ko tožena stranka trdi, da je tožnik kapital v družbi pridobil v letu 2006, ko se je vpisal v sodni register kot družbenik družbe ter da mu je zato treba od dobička od odsvojitve kapitala obračunati dohodnino, saj je do odsvojitve prišlo v času od 10 do 15 let po pridobitvi kapitala. Tožnik je kapital, torej delež v tihi družbi, pridobil dne 30. 11. 2006 z vpisom v sodni register. Šele takrat je namreč pridobil vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova tega lastniškega deleža in jih prej kot tihi družbenik ni imel.

O razlogih za zavrnitev tožničine cenitve in o načinu izračuna vrednosti ob pridobitvi je prvostopenjski organ s pozivom z dne 30. 9. 2019 obvestil tožnico, pooblaščenec tožnice pa je organu posredoval odgovor po elektronski pošti z dne 11. oktobra 2019, v katerem je s pomočjo cenilca tožnica podala ugovor glede ustreznosti s strani prvostopenjskega organa izbranih transakcij. V tem ugovoru prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril je obrazloženo pojasnila, zakaj meni, da najmanj dve od štirih prodaj, ki jih je v oceni vrednosti upošteval prvostopenjski organ, nista ustrezni primerljivi transakciji. Prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril.

Tožnica, kot sledi iz napovedi za odmero dohodnine, ki je v spisih, odsvojitve parcele 1628/2 v deležu 3862/10000 ni napovedala in torej drugačna ugotovitev organa prve stopnje, po kateri naj bi bila predmet napovedi tudi odsvojitev omenjene parcele, ne drži in je v nasprotju s podatki spisov.

Tožnica se je že v postopku sklicevala, da je v A. vse od prijave stalnega prebivališča, to je od 18. 12. 2013 do odsvojitve nepremičnine, dejansko živela, ter da je bil to njen dom, kjer se je zadrževala večino svojega časa. Zatrjevala je, da je bilo A. središče njenega osebnega in družbenega življenja, kjer se je družila s sosedi ter sokrajani ter se tudi dnevno vračala. Kot dokaz za resničnost svojih navedb je predložila podpisano izjavo sedmih sosedov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je organomenjeno izjavo sosedov ocenil na način, da jo je štel kot dokazilo, da je tožnica redno prihajala na A. in skrbela za svojo nepremičnino kot njena lastnica in ne kot dokazilo, s katerim je tožnica dokazovala, da je v navedeni nepremičnini dejansko živela in se vanjo vsakodnevno vračala. S svojim zaključkom davčni organ pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico ni seznanil, s čimer ji ni omogočil sodelovanja v postopku, saj tožnici ni bila dana možnost, da bi se izjavila.

Uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti je možna tudi v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala. ZDoh-2 namreč navedenega instituta ne omejuje zgolj na obdavčljive prenose kapitala niti ni vezan na določeno vrsto kapitala, niti do takšnega zaključka ni mogoče priti z uporabo ustaljenih metod razlage prava. Res je, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala davčna obveznost za odsvojitelja ne nastane, vendar pa davčne posledice odloga v skladu s 100. členom ZDoh-2 ne nastanejo le na strani odsvojitelja kapitala, ampak zakon tudi pridobitelju, v obravnavanem primeru prejemniku darila, daje upravičenje, vezano na nadaljnjo (obdavčljivo) odsvojitev istega kapitala. Za slednjega se namreč pri odmeri davčne obveznosti upošteva nabavna vrednost kapitala ob prvi pridobitvi in skupno obdobje imetništva kapitala, kar vpliva na višino davčne stopnje. Določbo 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da je zakonodajalec zgolj navidezno zajel tudi življenjski položaj, kakršen je obravnavani, tj. neobdavčljivo odsvojitev kapitala, ki hkrati izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 za odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Vložitev vloge in izdaja pos

Po stališču pritožbenega sodišča dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, četudi ni oproščen plačila dohodnine, pri ugotavljanju dohodka za ugotavljanje materialnega položaja upravičenca oziroma družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni mogoče upoštevati, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju. Upoštevanja oziroma neupoštevanja dohodka, ki se sicer skladno z 12. členom ZUPJS upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju, ZUPJS ne ureja. ZUPJS dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v postopku osebnega stečaja, izrecno ne izključuje iz upoštevanja dohodka, vendar ne določa niti, da bi se obravnavani dobiček upošteval tudi v primeru osebnega stečaja. Pomeni, da je upoštevanje dohodka za ugotavljanje materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v primeru osebnega stečaja upravičenca ali družinskega člana povsem podnormirano. Pri razlagi in uporabi 12. člena ZUPJS je zato potrebno upoštevati namen te določbe, pa tudi njegovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema. Torej samim institutom osebnega stečaja, njegovim

O tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnemu organu, če je tako določeno v zakonu, ki ureja davčni postopek, torej na podlagi priglasitve na način in v roku, ki ga določa ZDavP-2 v členu 331. Glede na sodno prakso gre za materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da s potekom roka pravica do ugodnosti ugasne.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je imela tožeča stranka v obdobju od 16. 3. 1979 do 29. 4. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v drugem stanovanju in da je v odsvojenem stanovanju stalno prebivališče prijavila šele po njegovi odsvojitvi, dne 29. 4. 2014 in da torej (vsaj) eden od pogojev za priznanje olajšave ni izpolnjen. Zato triletno dejansko bivanje v odsvojenem stanovanju, ki ga zatrjuje in s predlaganim zaslišanjem dokazuje tožnica, ne more vplivati na odločitev. Po določbi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka (na promet nepremičnin) odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre v primeru dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnine, za obdavčljiv dohodek, ki se upošteva pri cenzusu tožnice, torej pri ugotavljanju pogojev za dodelitev pravice do otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila vrtca. V tožničinem primeru gre namreč za takšen dobiček iz kapitala, ki je oproščen plačila dohodnine, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Ker gre v konkretnem primeru za obdavčljiv dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, se takšen dohodek po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ne všteva v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za uveljavljanje pravic iz naslova otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila za program vrtca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Besedilo 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ne omogoča razlage, da sta kot pogoj za davčno oprostitev predpisana le lastništvo in dejansko bivanje ter da prijavljeno stalno prebivališče ni pogoj, temveč le eno od možnih sredstev dokazovanja dejanskega bivanja. Iz zakona nedvoumno izhaja, da so predpisani pogoji trije in da morajo biti izpolnjeni kumulativno.

Za to, da se pri ugotavljanju nabavne vrednosti upošteva vrednost iz pogodbe, je bistveno, da je na podlagi pogodbe kapital pridobljen, kar v primeru, ko gre za nepremičnino, pomeni, da je na podlagi sklenjene pogodbe možen vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka sicer sklenila prodajno pogodbo, pridobila pa je lahko nepremičnino in s tem kapital po pogodbi šele, ko ji je bila izročena. Šele takrat je namreč lahko nastopila last in posest kupljene nepremičnine in šele takrat je lahko od prodajalca zahtevala vknjižbeno dovoljenje za bremen prosti vpis lastninske pravice na kupljeni nepremičnini. To pa po presoji sodišča pomeni, da v konkretnem primeru vrednost kapitala – nepremičnine v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe ter da je zato treba pri ugotavljanju nabavne vrednosti upoštevati 2. stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, po katerem se v primeru, če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, za nabavno vrednost šteje vrednost v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili, ter kot čas pridobitve upoštevati datum, ki je razviden iz drugih dokazil, kot to določa 2. stavek p

Za nabavno vrednost nepremičnine se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Za čas pridobitve kapitala pa se šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katere je fizična oseba pridobila kapital. Morebitna naknadna plačila kupnine niso pomembna za odločitev. Za odmero davka je bistvena vrednost, ki je znana ob sklenitvi pogodbe, zato tožnik s sklicevanjem na kasnejše dogovore glede vrednosti kapitala ob pridobitvi že v davčnem postopku ni mogel uspeti s pritožbo, iz istih razlogov pa tudi ne more biti (z enakimi ugovori) uspešen v postopku s tožbo. Za odmero davka od dobička iz kapitala je relevanten le davek na promet nepremičnin, ki ga je zavezanec plačal ob pridobitvi nepremičnine oziroma pri njeni odtujitvi. Davek od dobička iz kapitala se odmerja od davčne osnove, ki se ugotavlja v postopku odmere tega davka po določbah ZDoh-2 in ne od davčne osnove, od katere je bil odmerjen davek na promet nepremičnin. Davčna osnova za odmero davka na promet nepremičnin torej ni (predhodno) vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev v postopku odmere davka od dobička iz kapitala.

Za nabavno vrednost nepremičnine in s tem kapitala, ki se poleg stroškov všteva v vrednost kapitala ob pridobitvi, se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Za čas pridobitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katere je fizična oseba pridobila kapital. Morebitna naknadna plačila kupnine niso pomembna za odločitev. Za odmero davka je bistvena vrednost, ki je znana ob sklenitvi pogodbe, zato tožnik s sklicevanjem na kasnejše dogovore glede vrednosti kapitala ob pridobitvi že v davčnem postopku ni mogle uspeti s pritožbo, iz istih razlogov pa tudi ne more biti (z enakimi ugovori) uspešen v postopku s tožbo.

Za čas pridobitve kapitala (nepremičnine) v smislu 101. člena ZDoh-2 se v primerih, ko se pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ugotovi s sodno odločbo, šteje pravnomočnost take sodne odločbe.

Oprostitev plačila dohodnine od dobička od kapitala po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 se nanaša le na odsvojitev stanovanja ali stanovanjske hiše. Pri tožnici ni šlo za takšno situacijo, saj je odsvojila parkirno mesto. Za čas pridobitve nepremičnine se v smislu 101. člena ZDoh-2 šteje datum pravnega posla oziroma pravnega akta, s katerim se izkazuje lastništvo nad pridobljenim kapitalom.

Tožnica na naslovu odsvojene nepremičnine ni imela prijavljenega stalnega prebivališča tri leta pred odsvojitvijo nepremičnine. Zato je pravilna ugotovitev, da pogojev za oprostitev plačila davka, ki so predpisani kumulativno in med katerimi je tudi pogoj prijavljenega stalnega prebivališča, ne izpolnjuje. Pravilno in skladno s 102. členom ZDoh-2 se upošteva tudi čas odsvojitve nepremičnine, ki je po citirani določbi enak datumu sklenitve prodajne pogodbe. Tožnica nima prav, ko navaja, da gre pri navedeni določbi za zakonito domnevo, ki je izpodbojna. Gre za zakonito fikcijo, ki ni izpodbojna, kar pomeni, da ni mogoče dokazati nasprotnega. Po določbah 173. člena ZUP uradni osebi ni treba posebej utemeljevati zahteve stranki, da pokaže izvirno listino, zato davčni organ s tem, ko ni izrecno navedel razlogov za dvom v verodostojnost predloženih fotokopij, ni ravnal arbitrarno. Sicer pa so v obravnavanem primeru računi ključen dokaz za uveljavljanje stroškov investicij in je zato preverjanje njihove pristnosti utemeljeno že iz tega razloga. Ker je tožnica tista, ki nosi breme dokazovanja, da so listine pristne, tudi ne more očitati davčnemu organu, da ni preveril avten

V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje vse tri obligatorne pogoje iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 za oprostitev plačila dohodnine od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala - stanovanja. Pri tem ni spora, da je imel tožnik pred odsvojitvijo stanovanje v lasti najmanj tri leta in da je v njem tudi dejansko bival zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Sporno pa ostaja, ali je imel v stanovanju prijavljeno stalno prebivališče. Po mnenju sodišča omenjeni pogoj ni izkazan, tudi z upoštevanjem omejitev, ki jih za tožnika prinaša Zakon o tujcih. Tožnik je imel namreč v evidenci registra stalnega prebivalstva prijavljeno začasno prebivališče na naslovu odsvojenega stanovanja le od 22. 7. 2010 do 22. 7. 2011, kar pa je glede na 2. točko drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 premalo za oprostitev dohodnine. Ob tem sodišče pripominja še, da mora biti prijava prebivališča dejansko izkazana z ustreznimi potrdili.