VSL Sklep I Cp 2098/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da dedna nevrednost oporočnega dediča A. A. ni podana.

2Zoper takšno odločitev sta dedinji B. B. in C. C. vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da je vprašanje, kdaj je razlog iz 1. točke 126. člena Zakona o dedovanju (ZD) podan, dejansko vprašanje. Pri presoji sodišče ni vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Ravnanja dediča, ki je zapustniku zagrozil, da ga bo z granitno kocko ubil, si ni mogoče razlagati drugače kot zavržno ravnanje, s katerim se je zoper zapustnika tako pregrešil, da moralno ni vreden po njem dedovati. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti skrbno presojo standarda iz 1. točke 126. člena ZD, upoštevajoč časovno obdobje, v katerem je bila storitev zagrešena. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 552/2004.

Glede uveljavljanja dedne nevrednosti iz razloga po 3. točki 126. člena ZD je prvostopenjsko sodišče nepravilno zaključilo, da je podana res iudicata. Svoje trditve so dediči opirali na dejstvo, da je oporočni dedič oporoko v celoti ponaredil oziroma, da je zrežiral zapustnikov podpis na njej. Prvostopenjsko sodišče se pri tem ni moglo sklicevati na odločbo pritožbenega sodišča I Cp 2127/2019, saj ni podan kriterij identitete spora. Sodišče prve stopnje tudi napačno razume odločbo I Cp 901/2023. Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, četudi poteče rok iz sklepa o napotitvi na pravdo. Sodišče je imelo dolžnost, da bi dedno nevrednost po zatrjevani 3. točki 126. člena ZD samo presojalo na podlagi vseh zatrjevanih dejstev in ne le na podlagi res iudicate.

3Odgovore na pritožbo so vložili oporočni dedič in oba njegova pooblaščenca. Predlagali so njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravna podlaga presoje dedne nevrednosti dediča je v določbi 126. člena ZD. Dedno nevredna je oseba, ki zagreši dejanje ali opustitev, zaradi katerega ne zasluži, da bi dedovala. V navedeni določbi ZD so taksativno navedena zavržna ravnanja oziroma razlogi, ki imajo za posledico, da je dedič dedno nevreden. Obstoj dedne nevrednosti je torej omejen zgolj na ugotovitev navedenih ravnanj. Njihov obstoj tako predstavlja negativno predpostavko za dedovanje oziroma izjemo od pravila, da je dedič lahko vsak pravni subjekt. Ker gre za izjemo, razlogov dedne nevrednosti ni mogoče ekstenzivno razlagati niti analogno uporabljati¹.

6Zakoniti dediči so uveljavljali dedno nevrednost oporočnega dediča iz razlogov po 1. in 3. točki 126. člena ZD. Po 1. točki navedene zakonske določbe je dedno nevreden, kdor je z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku. Pri ugotavljanju dedne nevrednosti po tej podlagi so merodajne določbe kazenskega prava. Dedno je nevreden, ne kdor je vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku, ampak tisti, ki je zapustniku naklepno vzel oziroma naklepno poskusil vzeti življenje. Ravnanje iz 1. točke 126. člena ZD je torej jasno opredeljeno, zato ni potrebe po določitvi njegove vsebine, tako kot v primeru ravnanja iz 4. točke omenjenega člena, ki ga obravnava sodba Vrhovnega sodišča II Ips 552/2004, na katero se sklicujeta pritožnici, ko je treba vsebinsko napolniti pravni standard hujše kršitve dolžnosti preživljanja zapustnika.

7Odločitev zapuščinskega sodišča je bila torej odvisna od vprašanja, ali je oporočni dedič zoper zapustnika zagrešil naklepno kaznivo dejanje uboja (115. člen Kazenskega zakonika, KZ-1 v zvezi s 25. členom KZ-1) oziroma poskus storitve navedenega kaznivega dejanja (115. člen v zvezi s 34. členom KZ-1). Tega pa zakoniti dediči niso niti zatrjevali. Obstoj navedenega razloga za dedno nevrednost oporočnega dediča so temeljili na trditvah o njegovem ravnanju, za katerega je bil pravnomočno obsojen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 000/2005 z dne 15. 11. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v ... K 000/2003 in ga je kazensko sodišče okvalificiralo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145. členu Kazenskega zakonika. To pa pomeni, da negativna predpostavka za dedno nevrednost iz 1. točke 126. člena ZD ni podana. Ker je o oporočnemu dediču očitanemu ravnanju že odločilo sodišče v kazenskem postopku in ga kvalificiralo kot kaznivo dejanje ogrožanja, je zapuščinsko sodišče na to odločitev tudi vezano v skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu s 163. členom ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku.

8Dediči so uveljavljali tudi dedno nevrednost oporočnega dediča po 3. točki 126. člena ZD, ki določa, da je dedno nevreden (tudi), kdor je uničil ali skril zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi kdor je ponaredil zapustnikovo oporoko. Zakoniti dediči so trdili, da je oporočni dedič dedno nevreden, ker je oporoko ponaredil oziroma je bil seznanjen s tem, da je oporoka ponarejena.

9Glede obstoja tega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da zakoniti dediči v tem zapuščinskem postopku in tudi v pravdnem postopku, ki so ga začeli na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča o njihovi napotitvi na pravdo, ves čas zatrjujejo, da podpis na oporoki ni zapustnikov. Zakoniti dediči trditve o dedni nevrednosti oporočnega dediča temeljijo na istem sklopu dejstev kot v že pravnomočno zaključeni pravdi. Sporen naj bi bil torej podpis na pisni oporoki pred pričami v skladu z 64. členom ZD, ki določa, da lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Takšen akt oziroma zapis poslednje volje pridobi kvaliteto pisne oporoke z izjavo oporočitelja, da je določen zapis njegova oporoka in njegovim lastnoročnim podpisom v navzočnosti dveh prič. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2127/2019 z dne 24. 2. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča I P 00/2018 z dne 10. 5. 2019 izhaja zaključek, da je zapustnik pred pričama prebral oporoko in povedal, da gre za njegovo poslednjo voljo, se nato (sam) podpisal na oporoko, temu pa sta sledila še podpisa oporočnih prič. Na tej podlagi je sodišče v omenjenem postopku zaključilo, da je oporoka veljavna, ker je napravljena v obliki, kot jo določa zakon in ob predpisanih zakonskih pogojih. Iz navedenega razloga je zato zavrnilo tožbeni zahtevek zakonitih dedičev na njeno razveljavitev. Pravnomočno je bilo torej razsojeno, da je oporoka veljavna in da se zato zavrne tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev in tožbeni zahtevek za njeno neveljavnost (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 00/2020-I v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 530/2022 z dne 4. 4. 2022), ker mdr. vsebuje lastnoročni podpis oporočitelja oziroma zapustnika v navzočnosti dveh prič. Ker je tako, ni mogoč nasproten zaključek oziroma da na oporoki ni oporočiteljev podpis oziroma da je ta ponarejen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo o neobstoju tudi razloga za dedno nevrednost iz 3. točke 126. člena ZD.

10Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD).

11Odločitev o stroških oporočnega dediča, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Prim. K. Zupančič, V. Skubic, Dedno pravo, str. 75.