VSL Sodba II Kp 35844/2020

I. Ob obravnavanju pritožbe zagovornika se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi in kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se opis dejanja glasi:

"Obtoženi A. A.,

je v družinski skupnosti z drugim grdo ravnal, ga pretepal in z njim drugače boleče ravnal in ga z omejevanjem njegovih enakih pravic v skupnosti spravljal v podrejen položaj s tem,

da je v času od 13. 6. 2014 do februarja 2020 na ..., na zunajzakonsko partnerko B. B. pogosto močno kričal in jo poniževal ter jo zaničeval, da je prasica, da je prostitutka, da je invalidka, da je nesposobna, da je lena, večkrat ji je naslonil pest na obraz in ji grozil, da ji bo razbil zobe, da ne bo imela nobenega zoba več, ko je želela oditi od njega ji je iztrgal otroka C. A., rojenega ... 2018 iz naročja in ji grozil, da bo ostala brez otroka ter, da bo ubil njo in njeno družino, rekel je, da jih bo pobil kot zajce, večkrat jo je stisnil za roke, da je imela modrice, jo močno klofutnil, jo brcal v noge, jo spotikal, jo porinil na tla ali v pohištvo tako, da se je močno udarila, ji namerno stopil na prste na nogah, jo s komolcem udaril v trebuh, prav tako pa je:

- v letu 2015 jo prijel za vrat in jo vrgel na posteljo, zaradi stiska za vrat pa je imela na vratu modrice,

- v letu 2015, ko je bila v četrtem mesecu nosečnosti, jo je porinil na tla,

- v januarja 2020 je med prepirom močno kričal na njo in jo žalil, zaradi kričanja pa B. B. ni mogla uspavati otroka C. A., zato je želela z otrokom oditi k svojim staršem, nakar jo je z vrati sobe odrinil, da je padla v omaro ter ji je iz rok vzel otroka C. A., ki je tako močno jokal, da je bruhal in ga ji ni želel vrniti,

zaradi česar vse se ga je B. B. bala, imela je samomorilne misli, zaprla se je vase, prekinila je stike z vsemi prijatelji, zaradi njegovega ravnanja je pogosto jokala ter jo je tako s poniževanjem, zaničevanjem in ustrahovanjem v skupnosti spravljal v nemočen in podrejen položaj;

določena kazen pa se zniža na

1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora;

sicer pa se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Na podlagi 57., 58., 63., 66. in 67. člena KZ-1 je obtoženemu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v okviru katerega je za kaznivo dejanje nasilja v družini na podlagi prvega odstavka 191. člena KZ-1 določilo kazen 1 (enega) leta in 4 (štirih) mesece zapora, ta kazen pa ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil kaznivega dejanja in varstveno nadzorstvo za čas 2 (dveh) let. Odločilo je, da varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi Probacijska enota Novo mesto, ki nudi pomoč in varstvo obtoženemu. Organu pristojnemu za probacijo je sodišče naložilo, da sporoči, če se obsojeni izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši osebni načrt, pri čemer sodišče lahko podaljša varstveno nadzorstvo čez mejo določene preizkusne dobe ali prekliče pogojno obsodbo in izreče določeno kazen. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V plačilo pa mu je naložilo potrebne stroške oškodovanke.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP; pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in skupno skrbno analiziralo in ocenilo ter oblikovalo pravilne dejanske in pravne zaključke ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka je na stopnji prepričanja, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe ugotovilo, da je obtoženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako po subjektivni kot tudi objektivni plati.

5Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je glede na časovni zapis okvira izvršitve očitanega kaznivega dejanja, bilo v izreku izpodbijane sodbe potrebno poseči v opis dejanja, zaradi ugotovitve, da je glede na zagroženo kazen za navedeno kaznivo dejanje (zapor do 5 let) in v zvezi s tem upoštevaje določbo o zastaranju kazenskega pregona iz 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaralni rok 10 let za zastaranje od storitve kaznivega dejanja, za katerega je moč izreči kazen zapora nad 1 leto, že potekel zastaralni rok za obtoženčeva ravnanja storjena do 13. 6. 2024. Gre tudi za upoštevanje datuma seje pritožbenega sodišča in 10 letni zastaralni rok, zaradi česar je pritožbeno sodišče poseglo v opis dejanja z navedbo natančnejšega okvira izvršitve le-tega. Navedena ugotovitev ob dejstvu, da je šlo za bistveno skrajšani časovni okvir izvrševanja kaznivega dejanja, v ničemer sicer ni vplivala na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, niti ne na pravilno izbrano vrsto kazenske sankcije, vplivalo pa je na določitve njene višine v okviru sankcije opozorilne narave, zato je pritožbeno sodišče poseglo tudi v določeno zaporno kazen v okviru pogojne obsodbe.

6Obtoženčev zagovornik z navedbami, da je izrek sodbe nejasen, očitek kaznivega dejanja pa ni konkretiziran, ker niso navedena konkretna dejstva, ne more uspeti. Očitek kršitve po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni podan.

Opis kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, v katerega je sicer, kot je že navedeno, poseglo pritožbeno sodišče v obsegu in na način, kot je pojasnilo zgoraj, je po oceni pritožbenega sodišča jasen, navedeni očitki so dovolj konkretizirani, tudi vsebinsko utemeljeni v obrazložitvi sodbe. Na zadostno konkretiziranost vseh očitkov kaže nenazadnje tudi dejstvo, da je obtoženi zoper vsakega izmed teh očitkov zavzel jasno stališče v svojem zagovoru ne glede na to, da je vse očitke v pretežni meri zanikal. S tem je obtoženi več kot očitno izkazal, da se je lahko povsem konkretno opredeljeval do vsakega očitka posebej. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta izvršitveni obliki kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, torej grdo in ponižujoče ravnanje, s katerim je oškodovanko spravljal v podrejen položaj, jasno in zadostno ter konkretno opredeljeni z nadaljnjimi vsebinami v opisu dejanja in očitki obtoženčevih ravnanj, dokazanost le-teh pa je bila utemeljena z razlogi obrazložitve sodbe.

7Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3.točki prvega odstavka 370.člena ZKP z očitkom, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo zagovoru obtoženega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do izpovedbe vseh prič celovito opredelilo v izpodbijani sodbi, pri čemer je zaradi njihove konsistentnosti in utemeljenosti sledilo izpovedbam prič D. B. in E. B., ki sta potrjevali izpovedbo oškodovanke B. B. Prvostopenjsko sodišče se je v točkah 20 in 23 izpodbijane sodbe opredelilo do njihovih izpovedi, ki jim je zaradi konsistentnosti utemeljeno sledilo, pri čemer je upoštevalo tudi izpovedbo prič F. in G. A., ki ju je kritično analiziralo in v določenih delih prav tako sledilo. Iz izpovedbe priče F. izhaja, da obtoženi ni bil ves čas psihično nasilen do oškodovanke, na podlagi teh ugotovitev pa je prvostopenjsko utemeljeno napravilo zaključke o psihičnem nasilju obtoženca nad oškodovanko in posledično njenem podrejenem položaju, v kritičnem obdobju.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ocena prvostopenjskega sodišča o tem katerim pričam je poklonilo vero in jim sledilo, napravljena skrbno in upoštevaje ne le njihove izpovedbe same zase, temveč tudi v kontekstu medsebojnih znanstev, ki iz življenjskih in človeških razlogov sicer lahko privedejo tudi do drugačnih reproduciranj pričinih izjav, ne morejo pa zgolj zaradi tega omajati ali izpodbiti prav tako prepričljivih zatrjevanj oškodovanke. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi analize izpovedbe prič, ob upoštevanju zagovora obtoženca in vseh listinskih dokazov ugotovilo, da je obtoženi nad oškodovanko izvrševal tako fizično kot tudi psihično nasilje, oškodovanka se je temu poskušala izogniti na način, da je prenehala kontaktirati s svojo družino, se umaknila in zaprla vase, na ta način pa jo je obtoženi ustrahoval in spravljal v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedbi oškodovanke o ravnanjih obtoženca ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti, kar neposredno izhaja iz izpovedb prič B., posredno pa tudi iz izpovedbe priče A. in F.

9Pritožnik v pritožbi uveljavlja tudi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov in s tem kršilo obtoženčevo pravico do obrambe.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesno pravno relevanten in če je obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.¹ Iz do sedaj sprejete sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba, mora pa izvesti tisti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov razen, če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Dolžnost obrambe pa je, da substancira in izkaže verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.²

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe opredelilo do nepotrebnosti izvajanja obeh dokaznih predlogov, tako angažiranje kliničnega psihologa, kot tudi pribave zdravstvenega kartona za obtoženega, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Utemeljene in prepričljive razloge za njihovo zavrnitev sprejema tudi pritožbeno sodišče in jih pritožnik zgolj s ponavljanjem ne more uspešno izpodbiti ne, da bi razloge zavrnitve uspel omajati.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 39 izpodbijane sodbe oprlo na mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo, ki je bila postavljena v postopku IV N 00/2020, v dokaznem postopku ga je prebralo in nato utemeljeno oprlo nanj svojo odločitev v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga. V zvezi s pribavo zdravstvene dokumentacije za obdolženega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zagovornik obdolženega medicinsko dokumentacijo za obdolženega vložil v spis.

12Zaključke izpodbijane sodbe glede utemeljitve podrejenosti oškodovankinega položaja v času trajanja izvenzakonske skupnosti, je prvostopenjsko sodišče odločitev oprlo na izvedene dokaze in napravilo pravilne in ustrezne dokazne zaključke v točkah 20, 23, 26, 27 izpodbijane sodbe, upoštevajoč tudi listinsko dokumentacijo, zato jim je tudi po oceni pritožbenega sodišča moč in potrebno v celoti slediti in pritrditi, ker so pravilni, skladni in dokazno podprti.

13Ker je pritožnik uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 386. člena ZKP opravilo tudi preizkus izrečene vrste in višine kazenske sankcije. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je bila obtožencu izrečena primerna vrsta kazenske sankcije, glede na zmanjšan časovni opis kaznivega dejanja pa je pritožbeno sodišče znižalo tudi višino določene zaporne kazni, ki je po oceni pritožbenega sodišča še vedno primerna, upoštevaje vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, tako da izrečeni kazenski sankciji v obravnavanem primeru ni moč odrekati ne pravilnosti niti pravičnosti. Ta ugotovitev je v povezavi s presojo pritožbenega sodišča, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, skrčil pa se je čas izvršitve kaznivega dejanja, narekovalo znižanje določene zaporne kazni kot izhaja iz izteka te sodbe.

14Pritožnik s sprejemanjem lastne, drugačne ocene zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati, še manj pa izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva ugotovilo, napravilo utemeljene dejanske in pravne zaključke ter jih ustrezno obrazložilo. V sam časovni okvir obravnavanega kaznivega dejanja pa je poseglo po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče iz razloga, ki je naveden. Vse ugotovitve so pritožbenemu sodišču narekovale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, sicer pa spremembo izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 295/2005 z dne 15. 9. 2006.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 39309/2015 z dne 24. 8. 2017.