VSK Sodba PRp 58/2025

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Storilka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 291,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru odločilo, da se zaradi v izreku opisanih prekrškov obdolženi pravni osebi odvzame premoženjska korist v višini 36.003,97 EUR.

2Zoper sodbo se pravna oseba pritožuje. Najprej ugovarja absolutno zastaranje, saj je bil prekršek storjen v času od 1.4.2018 do 31.10.2019. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo določbi 190. in 191. člena ZP-1. Po določbi drugega odstavka 190. člena ZP-1 mora sodišče med postopkom zbirati dokaze in raziskovati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi. Sodišče prekrškarju premoženjsko korist odvzame samo, če zanesljivo ugotovi, da jo je prekrškar s prekrškom pridobil. Sodišče zavezuje načelo iskanja materialne resnice. Odvzem premoženjske koristi predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s prekrškom ali zaradi njega (tako imenovani neto princip), in ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena kot izhaja iz 74. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče teh načel v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, saj ni ugotavljalo stroškov zagotavljanja storitev, ki jih je Telemach nudil potrošnikom na podlagi njihovega nakupa. Telemach pa je imel stroške tudi z nudenjem storitve. Sodba o tem nima razlogov, zato je podana tudi kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 in po 22. členu Ustave RS. Sodbe ni mogoče niti preizkusiti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Temelj odvzemu premoženjske koristi predstavlja pravnomočna odločba Tržnega inšpektorata RS št. 7100-195/2020-5 z dne 1.7.2020. Odločitev o odvzemu premoženjske koristi je postala pravnomočna z odpremo sodbe Višjega sodišča v Kopru PRp 17/2023 z dne 26.4.2023¹. Po določbi drugega odstavka 191. člena ZP-1 se v odločbi oziroma sodbi o prekršku izreče samo odvzem premoženjske koristi, če naj se premoženjska korist odvzame pravni osebi. Znesek, ki se odvzame, pa se določi v posebnem postopku pred sodiščem z uporabo določb o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi po zakonu, ki ureja kazenski postopek, to je po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP). Povedano pomeni, da se posebni sodni postopek za odvzem premoženjske koristi lahko začne šele po pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno, da se premoženjska korist odvzame. Zato za začetek teka zastaranja ni pomembno, kdaj je bil storjen prekršek, odločilno je, kdaj je bila odločitev o odvzemu pravnomočna. Od takrat naprej začne teči zastaranje izvršitve terjatve, kar pomeni, da izvršitev terjatve (odmera in nato še izterjava premoženjske koristi) še ni zastarala. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, se nanaša na primere, ko o odvzemu premoženjske koristi niti po temelju še ni bilo odločeno.

5Ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi zbiralo dokazov in raziskovalo okoliščin, pomembnih za ugotovitev premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek. Kot pričo je zaslišalo inšpektorico, ki je vodila postopek o prekršku, zaslišati je želelo tudi storilko, oziroma njenega zakonitega zastopnika. Ta pa se zaslišanja ni udeležil, čeprav je bil pravilno vabljen. V nobeni fazi postopka (tako hitrega postopka pred prekrškovnim organom kot sodnega postopka odločanja o zahtevi za sodno varstvo in odločanja o višini premoženjske koristi) storilka ni nikoli navajala, da naj bi imela v zvezi s spornimi storitvami tudi kakšne stroške, vezane na to storitev. V zvezi s poslanimi podatki je podala izjavo, da so bili njeni prihodki s prodajo predplačniškega paketa NET2GO 36.003,97 EUR. Čeprav drži, da je treba upoštevati neto princip, v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi samo raziskovalo, ali je imela storilka tudi kakšne stroške, ki jih v podani izjavi ni upoštevala, niti se nanje ni sklicevala. Navsezadnje pa storilka tudi v pritožbi ne pove, kakšni naj bi bili ti stroški. Pritožbeno sodišče še dodaja, da gre pri ugotavljanju višine premoženjske koristi za ugotavljanje dejanskega stanja. Po določbi 157. člena ZP-1 bi moral pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik izkazati, da brez svoje krivde novih dejstev ni mogel navajati v predhodnem postopku. Prepoznega navajanja pa v pritožbi ni niti skušal upravičiti.

6Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8301 Zakona o sodnih taksah plačati 291,00 EUR sodne takse za pritožbo.

¹ Odločitev Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti na odločitev o tem, da so izpolnjeni pogoji za odvzem premoženjske koristi, ni vplivala.