VSL Sodba I Cpg 586/2024

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v točki I. izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.208,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2021 dalje do plačila v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi

-in v točki II. izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem na prvi stopnji.

II. V preostanku se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 8.417,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2021 dalje do plačila (I. izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v višini 1.045,29 EUR v roku 15 dni (II. izreka).

2Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava ter kršitve pravdnega postopka in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da jo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožbeno sodišče je na seji senata ugotovilo, da je v skladu z drugim odstavkom 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, zato je na seji senata sklenilo, da v tej zadevi opravi pritožbeno obravnavo.

5Pritožbeno sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki sta jih predložili tožeča stranka (priloge od A1 do A34) in tožena stranka (priloge B1 do B24) ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike o zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke A. A., prič B. B., C. C., D. D. ter E. E. Dokaz s postavitvijo izvedenca za varstva pri delu je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj iz tožbe, v kateri je tožnica predlagala ta dokaz, ni razvidno, katera dejstva z njim dokazuje, pač pa je zgolj pavšalno naveden dokazni predlog: izvedenec stroke varstva pri delu. Takšen dokaz ni dovoljen, saj gre za informativni dokaz.¹ Stranka mora najprej podati trditve in potem predlagati dokaze, s katerimi te trditve dokazuje, česar tožnica v zvezi s predlaganim dokazom izvedenca za varstvo pri delu ni storila.

6Pritožbeno sodišče je po izvedbi pritožbene obravnave ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena.

Dejansko stanje in trditve strank

7Dne 17. 7. 2019 se je v popoldanskem času pri toženi stranki zgodila delovna nesreča in sicer se je poškodoval B. B., ki je zavarovan pri tožeči stranki. Potek nezgode je med strankama nesporen in sicer sta zavarovanec in njegov sodelavec D. D. opravljala razgradnjo nadgradnje tovornega vozila. Iz konstrukcije smetarskega vozila sta odstranjevala hidravlična valja. Zavarovanec tožnice je med odstranjevanjem s plamenskim rezalnikom odrezal dve hidravlični cevi, ki sta povezovali hidravlična valja in sklop na konstrukciji vozila. Pri tem je iz ene hidravlične cevi brizgnilo olje in zaradi odprtega plamena ter uporabe plamenskega gorilnika se je olje vžgalo ter brizgnilo v obraz in telo zavarovanca. Ta je utrpel poškodbe - opekline, zdravil se je pri izvajalcih zdravstvenih storitev in bil v bolniškem staležu, medtem pa je prejemal zdravila od 18. 7. 2019 do 17. 1. 2020.

8Tožeča stranka je zatrjevala, da toženec ni poskrbel za varnost in zdravje zavarovanca pri delu, saj iz obrazca prijava nezgode in poškodbe pri delu (priloga A32) izhaja, da je zavarovanec pri demontaži nadgradnje kesona zaradi razpoka cevi, v kateri je bilo hidravlično olje pod tlakom, utrpel opekline obraza in obeh rok po zgornji strani.

9Tožeča stranka je navajala, da ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) pravico zahtevati, da povzročeno škodo, ki jo je utrpel v obliki plačil zdravstvenih storitev izvajalcem zdravstvenih storitev ter plačil nadomestil plač za čas bolniškega staleža nad 30 dni, povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani in odrejeni za varnost ljudi.

10Tožeča stranka toženi stranki očita kršitev določil prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) ter prve in tretje alineje 9. člena ZVZD-1, ki določajo, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje pri delu ter v ta namen izvajati vse potrebne ukrepe, vključno z izogibanjem nevarnosti in njegovim obvladovanjem. Prav tako očita kršitev določil tretje in sedme alineje prvega odstavka 19. člena ZVZD-1, ki določajo, da mora delodajalec zagotavljati varnost in zdravje pri delu v skladu z izjavo o varnosti in z oceno tveganja, zlasti tako, da usposablja delavce za varno in zdravo delo in zagotavlja varno delovno okolje in uporabo varne delovne opreme. Očita ji tudi opustitev ukrepov, določenih v 2., 4., 6. in 7. členu Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Pravilnik). To osebno varovalno opremo morajo delavci uporabljati pri delih, pri katerih se ni mogoče izogniti tveganjem za varnost in zdravje ter v primerih, ko delodajalec ne more v zadostni meri omejiti tveganj s tehničnimi sredstvi kolektivnega varstva ali ustrezno organizacijo dela. Delodajalec mora zagotoviti za vsakega delavca osebno varovalno opremo, samo uporabo zaščitne opreme pa je delodajalec dolžan preverjati v celotnem ciklu delovnih operacij. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka kot vesten delodajalec sicer zagotovila varnostna očala, nikakor pa ni zadostno nadzirala njihove uporabe.

11Tožeča stranka zahteva povračilo stroškov za zdravstvene storitve in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih je plačala, za kar je podala trditveno podlago in predložila dokaze, ki jim tožena stranka ni oporekala. Tožeča stranka je navedla, da zahteva plačilo zneska 8.417,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2021 dalje do plačila.

12Tožena stranka se je temu zahtevku upirala in sicer je zatrjevala, da je bila prekinjena vzročna zveza med nastalo škodo (poškodbami zavarovanca tožeče stranke in s tem njej nastale škode z zdravljenjem in bolniškim nadomestilom) in morebitnim protipravnim ravnanjem tožene stranke, ker je za nastalo poškodbo v celoti odgovoren zavarovanec tožnice, ki je ravnal povsem malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Prav tako je zatrjevala, da njeno ravnanje ni bilo protipravno. Ni pa konkretizirano ugovarjala višini zahtevka in teku zakonskih zamudnih obresti.

Razlogi sodišča druge stopnje

13Da bi tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom, morajo biti izkazane predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer nedovoljeno protipravno ravnanje tožene stranke, to je ugotovljena konkretna kršitev predpisov o varstvu in zdravja pri delu, škoda, ki zajema stroške zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih je plačala tožeča stranka, kot tudi vzročna zveza, to je razmerje med konkretnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo (131. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

14Pravilo iz 171. člena OZ določa predpostavke za (delno) razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, kadar je tudi ravnanje odškodovanca (so)prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma k temu, da je bila škoda še večja.² Gre za splošno pravilo za določitev (zmanjšanega) deleža odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je ravnanje oškodovanca povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ustrezno skrbnim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode.² Deljena odgovornost skladno s citirano določbo OZ upravičuje oškodovanca le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. To pomeni, da kadar je delavec prispeval k nastanku škodnega dogodka, je tožbeni zahtevek omejen samo na tisti del, za katerega je odgovoren delodajalec.³

15Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje delavca takšno, da je v pretrgal vzročno zvezo med protipravnem ravnanjem toženke in nastalo škodo, saj je v nasprotju z varnim načinom rezanja cevi, to izvedel s plamenskim gorilnikom in da je zato v celoti odgovoren za nastalo škodo.

16Tožeča stranka je trditve v smislu opustitve nadzora, ki so privedle do očitka toleriranja nedopustnega ravnanja delavcev, podala že v tožbi. Navedla je, da je toženka opustili nadzor nad opravljanjem dela, da je delodajalec tisti, ki delo daje in tudi nadzira ter da je očitno, da toženka nadzora ni opravljala, ker če bi ga, bi opazila njegovo neustrezno ravnanje. Po njenih navedbah tožena ni vršila ustreznega nadzora nad delavci v smislu notranje kontrole in je tako kršila 19. člen ZVZD-1, saj je poleg obveščanja delavcev dolžnost delodajalca tudi opravljanje nadzora nad izvajanjem dela.³

17Višje sodišče se strinja s pritožnico, da je delodajalec dolžan delavce nadzirati in v okviru nadzora tudi opozarjati na pomanjkljivosti in na ta način preprečevati opustitve varnostnih ukrepov. Pri tem je količina in intenzivnost nadzora nujno soodvisna od zahtevnosti, kompleksnosti in nevarnosti dela, ki se opravlja, kakor tudi od drugih dejanskih okoliščin (npr. izkušenosti delavcev in njihove skrbnosti). Zahtevnejša in nevarnejša dela tako terjajo strožji nadzor, medtem ko vsakdanja in bolj ali manj trivialna dela terjajo strožji nadzor zgolj izjemoma. Nesporno je, da je delo pri toženki delovno intenzivno in lahko tudi zdravju nevarno. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kar pritožba niti ne izpodbija, da je bil zavarovanec tožnice izkušen delavec.

18Pravilno pritožnica opozarja, da iz zapisnika o zaslišanju zakonitega zastopnika toženke A. A. izhaja, da v tem konkretnem primeru niso izvajali nadzora, saj niti ni mogoče biti vsakih 15 minut prisoten pri delu delavcev, drži pa, da je A. A. vedel, da B. B. nima oblečene ustrezne opreme (l.št.58), pa ga na to ni opozoril ozr. vsaj trditev in izpovedbe v tej smeri ni podal. Iz izpovedbe zavarovanca B. B. izhaja, da ni bilo izrecnega navodila, da delavci ne smejo rezati hidravličnih cevi s plamenskim rezalnikom in da je C. C., takratni poslovodja tožene stranke rekel, da če cevi ni mogoče odviti, potem kar reži. Podobno je povedala priča F. F., ki je bila prisotna ob nezgodi, in sicer da je C. C. zmeraj, če so hoteli kaj odviti, povedal, kaj se matraš s tem, imaš brener pa odreži, malo stran poglej. Ista priča je tudi povedala, da ni bilo na razpolago zaščitnih mask in očal, ki bi bile potrebne za rezanje cevi. Se je pa zavedal, da so nekje pri delodajalcu na razpolago. Na izrecno vprašanje zakonitega zastopnika tožene stranke, ali je bil opozorjen ozr. ali mu je bilo s strani delodajalca zagroženo, da bodo posledice, če bodo rezali hidravlične cevi s plamenskim gorilnikom, je priča F. F. odgovoril, da posledice niso bile nikoli omenjene, kar vodi k zaključku, da nadzor ni bil zagotovljen v zadostni meri. Priča C. C. je izpovedal, da je sicer delavcem povedal, da ne smejo s plamenskim gorilnikom rezati tistih hidravličnih cevi, kjer je lahko v njih olje, da pa so dopuščali, da so cevi, za katere se že od daleč vidi, da so suhe, da v njih ni olja, da imajo večji premer, rezali s plamenskim rezilnikom. Priča C. C. je še povedal (l.št. 119), da so tudi v primeru rezanja z baterijskim ali električnim rezalnikom obvezna zaščitna očala, katerih zavarovanec tožene stranke ni uporabljal in torej tudi, če bi uporabljal pravilen postopek rezanja hidravličnih cevi z električnim rezalnikom, ni bil ustrezno opremljen. Tudi priča F. F. je povedal, da ni uporabljal zaščitne opreme, ker ga je to neznosno motilo (l.št. 105), kar pomeni, da je tožena stranka dopuščala, da so delavci delali brez ustrezne zaščitne opreme.

19Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenega zaključuje, da je tožena stranka tolerirala občasno rezanje cevi s plamenskim gorilnikom in neuporabo zaščitne opreme, čeprav je vedela, da je to lahko za delavce nevarno, saj so bila navodila varstva pri delu, da se cevi, v katerih obstaja možnost, da je v njih olje, režejo z navadno električno rezalko. S tem pa je opustila dolžni nadzor nad delavci. Ker je toženka s svojo pasivnostjo dovolila, da je delavec izvajal dela v nasprotju z varnim načinom rezanja hidravličnih cevi in pri tem ni uporabljal zaščitne opreme, je ustvarila nevaren položaj, ki ga predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu želijo preprečiti, posledica tega pa je bila poškodba zavarovanca tožeče stranke. Zaključiti je mogoče, da je toženka ravnala v nasprotju z 19. člena ZVZD-1 in je bilo njeno ravnanje protipravno. Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu tako, da zagotavlja varno delovno okolje in uporabo varne delovne opreme (prvi in tretji odstavek 5. člena ter 7. točka 19. člena ZVZD-1), tej zahtevi pa tožena stranka ni zadostila.⁴

20Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v preteklosti že pojasnilo, da pretrganje vzročne zveze nastane v trenutku, ko je ugotovljeno, da je prišlo do nekega ravnanja, ki je privedlo do nepredvidljivega sosledja dogodkov, saj bi bilo v nasprotju z namenom pravne norme, ki uravnava človekova ravnanja, človeku pripisati odgovornost za tisto, kar je bilo nepredvidljivo. Pogoj za pretrganje vzročne zveze je torej objektivno nepredvidljivo sosledje dogodkov, ki je spremenilo ustaljeni, predvidljivi, tipični tok narave. Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe sledi malomarno ravnanje druge osebe, bi namreč kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje oziroma bi bila posledica kasnejšega ravnanja z vidika malomarnega ravnanja zavarovanca toženke izjemna ali naključna. Le v tem primeru namreč oseba, ki je začela sosledje dogodkov, ne bi odgovarjala za posledice kasnejšega dejanja.⁵

21Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke malomarno in da je tudi sam ravnal v nasprotju z navodili delodajalca in predpisi varstva pri delu, vendar pa je sodišče prve stopnje upoštevaje zgoraj citirano odločbo Vrhovnega sodišča napačno ocenilo, da je takšno ravnanje delavca pretrgalo vzročno zvezo med predhodno protipravnim ravnanjem tožene stranke, ki je opustila dolžni nadzor nad delavcem za pravilno izvajanja postopka rezanja hidravlične cevi in uporabe zaščitne opreme. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, vendar pa je delavec z lastnim malomarnim ravnanjem soprispeval k nastali škodi. Pritožbeno sodišče je njegov prispevek ocenilo v višini 50 %. Pri tem je upoštevalo, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je bil izkušen delavec, da iz njegove izpovedbe izhaja, da se je zavedal možnosti nastanka škode in da se je zavedal možnosti uporabe zaščitnih sredstev, vendar je vse to opustil. To izhaja tudi iz trditev tožene stranke ter predloženih dokazov in sicer policijskega poročila (l.št. A9) ter izpovedb priče E. E. in zakonitega zastopnika tožene stranke ter priče C. C.

22Tožena stranka višini zahtevka in obračunu zakonskih zamudnih obresti ni oporekala tako, da bi podala konkretne razloge, pač pa je v odgovoru na tožbo le pavšalno navedla, da nasprotuje posameznim postavkam stroškov za zavarovano osebo, zato je pritožbeno sodišče glede višine tožbenega zahtevka sledilo tožbenim navedbam. Dejstva, ki jih stranka zanika brez na navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

23Pritožbeno sodišče se je izreklo le o razlogih, ki so bili bistveni za odločitev (prvi odstavek 360. člena).

Sklepno

24Pritožba tožeče stranke je glede na navedeno delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 4.208,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2021 (prva alineja 358. člena ZPP), v preostanku pa jo je zavrnilo in za preostanek zavrnjenega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh pravdnih strank je 50% in zato vsaka nosi svoje stroške sodnega postopka na prvi in tudi drugi stopnji, saj je bil uspeh pritožnice s pritožbo in s tem tudi toženke z odgovorom na pritožbo polovičen.

¹ Glej tudi III Ips 130/2009.
² N. Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (ur. M. Juhart in N. Plavšak), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 964.2 Prav tam, str. 966.3 Prav tam, str. 965 in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 122/2011 z dne 25. 2. 2014.
³ Glej tudi VSL Sodba I Cpg 397/2022.
⁴ Glej tudi VSM Sodba I Cp 877/2021, tč.33 in VSL Sodba I Cpg 615/2021.
⁵ VSRS Sklep II Ips 99/2021 z dne 9. 2. 2022.