VSK Sklep I Cp 337/2024

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede zavrnitve zahtevka za plačilo 18.560,00 EUR s pripadki in glede stroškov postopka, razveljavi, in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati uporabnino v skupni višini 30.260,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka uporabnine dalje. Odločilo je tudi o stroških postopka in jih v plačilo naložilo tožnici.

2Zahtevek se nanaša na uporabnino za obdobje od oktobra 2017 do septembra 2022.

3Deloma gre za uporabnino za solastniška deleža nepremičnin parcelnih št. 1111/28 in 2222, obe k.o. 0000 A¹, ki naj bi jih tožnica pridobila kot oporočna dedinja po pokojnem B. B. Ker je bila oporoka, na podlagi katere naj bi pridobila navedene nepremičnine, razveljavljena, je tožnica tožbo v tem delu umaknila. Toženka z umikom ni soglašala. Sodišče je zato tudi o tem delu zahtevka meritorno odločilo ter ga zavrnilo. V tem delu se tožnica zoper odločitev ne pritožuje.

4V preostalem delu (18.560,00 EUR s pripadki) pa gre za zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine za 1/2 delež nepremičnine parcelne št. 2222, ki ga je tožnica pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 6. 6. 2014 (v nadaljevanju Prodajna pogodba). Tožnica iz tega naslova zahteva 320,00 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posamičnega mesečnega zneska uporabnine, to je od prvega dne v naslednjem mesecu.

Pritožbene navedbe:

5Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložila tožnica. Pritožbo vlaga zoper del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njen zahtevek v višini 18.560,00 EUR, ki se nanaša na uporabnino za 1/2 solastniški delež nepremičnine s parcelno št. 2222 ter zoper odločitev o stroških postopka. Napada stališče sodišča prve stopnje glede trenutka pridobitve lastninske pravice na nepremičnini s parcelno št. 2222. V zemljiško knjigo se je kot lastnica navedene nepremičnine vpisala v vrstnem redu predznambe, z učinkom od 17. 9. 2014 in ne z dnem 22. 12. 2020, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Za odločitev zato ni pomembno, ali je tožnica zahtevala izročitev po 22. 12. 2020, temveč vprašanje, ali je izročitev zahtevala po 17. 9. 2014 oziroma ali je bila na toženko takšno zahtevo sploh dolžna nasloviti.

6Ne strinja se s stališčem, da je toženka na podlagi elektronskega sporočila iz leta 2017, s katerim je tožnica od nje zahtevala izročitev nepremičnine kot dela zapuščine po pokojnemu B. B., lahko upravičeno štela, da tožnica ne zahteva izročitve posesti na podlagi Prodajne pogodbe. Toženka je na poziv odgovorila, da naj tožnica preneha z nedovoljenim vznemirjenjem toženke in ne poskuša vstopiti v njene zasebne prostore, saj bo takoj zahtevala njeno odstranitev in podala kazensko ovadbo zoper njo. Dodala je še, da naj obe stranki uporabita vsa pravna sredstva in naj se postopki v zvezi z navedeno nepremičnino zaključijo. Navedeno kaže, da pri tem ni imela v mislih le zapuščine po pokojnem B. B., temveč tudi Prodajno pogodbo. Stališče sodišča, da bi morala tožnica po prejemu takšnega odgovora od toženke posebej zahtevati še izročitev nepremičnine na podlagi Prodajne pogodbe, je zato nerazumljivo.

7Tožnica se v pritožbi sklicuje tudi na sodno prakso VS RS v zvezi z uporabnino. Citira posamezne odločbe, iz katerih izhaja, da je odločitev o neupravičenem prikrajšanju odvisna od objektivnih okoliščin posamezne zadeve, pri čemer je treba položaj in ravnanja pravdnih strank presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava. Napada zaključek sodišča, da po pozivu iz leta 2017 ni več zahtevala izročitve oziroma souporabe nepremičnine. Sklicuje se na izpovedbo toženke o tem in iz nje izpelje zaključek, da je od toženke, tudi mimo elektronskega dopisa iz leta 2017, zahtevala izročitev. Opozarja tudi, da toženka še vedno vztraja, da tožnica ni pridobila solastninske pravice na nepremičnini in ji odreka pravico souporabljati to nepremičnino. V zvezi s tem opozarja na stališče sodne prakse, po katerem so za presojo upravičenosti tožbenega zahtevka za uporabnino pomembna tudi nekatera kasnejša ravnanja solastnika.

8Meni, da je tožba na plačilo uporabnine jasen znak, da se tožnica upira brezplačni uporabi nepremičnine s strani toženke, ne da bi ji bilo treba še posebej pozivati k izročitvi nepremičnine. V zvezi s tem citira tudi sodno prakso. Poleg tega meni tudi, da je v konkretni zadevi podana situacija, ko toženka sploh ni bila dolžna pozivati k izročitvi. Citira stališče sodne prakse, po katerem ni treba pozivati k souporabi, ko nepremičnina ni primerna za souporabo zaradi njene velikosti, nefunkcionalnosti ali sovražnega odnosa med strankami. Meni, da gre v konkretni pravdi za tak primer. Gre namreč za eno družinsko hišo, pravdni stranki sta v izjemno sovražnem odnosu. Njuno skupno bivanje v tej nepremičnini ne pride v poštev.

Odločitev o pritožbi

9Pritožba je utemeljena.

10V tej pravdi tožnica, kot solastnica nepremičnine s parcelno št. 2222, od toženke, ki navedeno nepremični uporablja v celoti in od souporabe tožnico izključuje, iz tega naslova zahteva denarno nadomestilo.

11Pravna podlaga za presojo obravnavanega tožbenega zahtevka so določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o nadomestilu za uporabo tuje stvari (198. v zvezi s 190. členom OZ) ter prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker gre za zahtevek ene solastnice zoper drugo solastnico, mora sodišče pri odločanju o zahtevku njuna ravnanja presojati upoštevaje temeljna načela obligacijskega prava, in sicer izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij, mirnega reševanja sporov ter načela vestnosti in poštenja.² V luči navedenih načel mora kritično presoditi, zakaj je prišlo do položaja, ko ena od solastnic izključno uporablja nepremičnino, druga pa je iz njene souporabe izključena ter ali je, upoštevaje vse okoliščine njunih medsebojnih razmerij, mogoče šteti, da slednja v prikrajšanje zaradi neuporabe pristaja.

12Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da:

- sta pravdni stranki v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici nepremičnine s parcelno št. 2222, vsaka do 1/2;

- je tožnica postala solastnica nepremičnine na podlagi Prodajne pogodbe, sklenjene s toženko;

- ima toženka nepremičnino v izključni posesti in soposesti tožnici še vedno ni pripravljena izročiti;

- toženka vseskozi trdi, da jo je tožnica pri sklenitvi Prodajne pogodbe zavedla in da ji tudi kupnine ni plačala. To je uveljavljala že v pravdi zaradi priznanja podpisa zemljiškoknjižnega dovolila, ki je tekla med istima pravdnima strankama v zvezi z navedeno Prodajno pogodbo, a neuspešno. Toženka je bila na podlagi sodbe I P 130/2019 z dne 19. 2. 2020 dolžna priznati podpis na navedeni Prodajni pogodbi in tožnica se je nato uspela vpisati v zemljiško knjigo kot solastnica;

- se je tožnica ob začetku te pravde štela tudi za večinsko lastnico preostalega solastniškega deleža navedene nepremičnine (3/4 na 1/2 solastniškem deležu pokojnega B. B.³) in sicer na podlagi oporoke z dne 20. 5. 2014;

- da je toženka izpodbijala tudi veljavnost oporoke z dne 20. 5. 2014. S sodbo I P 300/2017 z dne 24. 3. 2021 je bila navedena oporoka razveljavljena in tej odločitvi ustrezno je tožnica zahtevek za plačilo uporabnine skrčila.

13Sodišče je zahtevek tožnice zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožnica privolila v prikrajšanje zaradi neuporabe solastne nepremičnine, in sicer zato, ker ni zahtevala izročitve nepremičnine v posest, niti vložila tožbe za izročitev nepremičnine ali predloga za delitev (23. točka obrazložitve). Poziva za izročitev nepremičnine v soposest iz leta 2017 ni štelo za relevantnega, ker naj bi tožnica z njim zahtevala le izročitev v soposest, kolikor je solastnica navedene nepremičnine postala na podlagi dedovanja po pokojnem B. B., ne pa tudi kolikor je njena solastnica postala na podlagi Prodajne pogodbe (21. točka obrazložitve). Ker tožnica nikoli ni zahtevala izročitve, se je sodišču zdela nepomembna tudi predmetna tožba za plačilo uporabnine (kot okoliščina, ki bi lahko kazala, da tožnica ne pristaja na prikrajšanje). Poleg tega je sodišče ugotovilo, da se je tožnica v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica šele 22. 12. 2020. Zato po mnenju sodišča v letu 2017, ko je na toženko naslovila navedeno zahtevo, do posesti sploh še ni bila upravičena, po vpisu pa (novega) zahtevka za izročitev nepremičnine na toženko ni naslovila (22. točka obrazložitve). Trditve toženke, da ji tožnica ni plačala kupnine in posledično še ni upravičena do posesti, je ocenilo kot nerelevantne. Pritožba utemeljeno očita, da je takšna utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka materialno pravno napačna.

14Zaključek, da tožnica v letu 2017 ni bila upravičena do posesti, ker se je v zemljiško knjigo kot solastnica vpisala šele leta 2020, ni pravilen. Vpis solastninske pravice tožnice na podlagi navedene pogodbe ni bil izveden na podlagi sklepa Višjega sodišča v Kopru CDn 282/2020 z dne 22. 12. 2020, kot to ugotavlja sodišče v 18. točki obrazložitve. S tem sklepom⁴ je bil zgolj zavrnjen ugovor toženke zoper sklep o dovolitvi vpisa, pri čemer iz njega izhaja, da se je tožnica kot lastnica navedene nepremičnine vpisala s sklepom Dn 16374/2020,⁵ in to v vrstnem redu predzaznamovane pravice. Upoštevaje ZK podatke⁶ je bilo to s 17. 9. 2014. Zato je zavrnitev zahtevka v izpodbijani sodbi, kolikor jo sodišče gradi na stališču, da tožnica do leta 22. 12. 2020 ni bila vpisana kot solastnica nepremičnine, nepravilna.

15Zaključek sodišča, da je tožnica privolila v prikrajšanje, ker s pozivom z dne 24. 10. 2017 ni zahtevala izročitve solastniškega deleža, ki ga je pridobila na podlagi Prodajne pogodbe, je narejen brez upoštevanja obligacijsko pravnih načel, naštetih v 11. točki obrazložitve tega sklepa. Tožnica se je v navedenem dopisu res sklicevala le na pridobitev solastninske pravice na podlagi dedovanja. Vendar utemeljeno opozarja, da je zahtevala izročitev posesti stanovanjske hiše, toženka pa je na njen poziv odgovorila, da ji posesti nikakor ne bo prepustila. Ob tem je tožnico istočasno pozvala, naj je ne vznemirja in ne poskuša vstopiti v zasebne prostore, saj bo toženka v nasprotnem primeru takoj zahtevala odstranitev in zoper tožnico vložila kazensko ovadbo.⁷ Ob tem iz trditvene podlage izhaja, da je razmerje med pravdnima strankama kompleksno, odnos med njima pa zaostren. Tožnica je že v tožbi pojasnila, da svoja stvarnopravna upravičenja na obravnavani nepremičnini utemeljuje na dednopravni in pravno poslovni podlagi, iz navedb toženke pa izhaja, da ji ne prizna nobene od njiju. V zvezi z obema so med pravdnima strankama od leta 2014 dalje vseskozi tekli različni sodni postopki.⁸ Eni so se uspešno končali za tožnico (zahtevek na priznanje podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu⁹), drugi za toženko (zahtevek za razveljavitev oporoke¹⁰). Sodišče ni pojasnilo, kakšen pomen ima v luči vseh navedenih sporov, ki so vzporedno tekli med strankama, odgovor toženke, da tožnici soposesti ne bo prepustila ter opozorilo, da bo zoper njo, v primeru morebitnega poskusa prevzema soposesti, vložila kazensko ovadbo. Gre za okoliščine, ki bi v luči izhodišč, ki so pomembna za presojo tovrstnih zahtevkov, lahko vplivale na presojo, ali je tožnica privolila v prikrajšanje. Najmanj kar je, pa je za obdobje po vložitvi tožbe zelo težko reči, da je tožnica privolila v prikrajšanje oziroma da ni izkazala, da ji toženka onemogoča souporabo nepremičnine. Najmanj za to obdobje je tožnica željo po souporabi dokaj jasno izkazala. Na drugi strani toženka ni storila ničesar, da bi ji to omogočila, saj kakršni koli souporabi še vedno kategorično nasprotuje. Zaključek, da tožnica v danih razmerah (ko ob vseh ostalih sodnih postopkih in jasnem nasprotovanju toženke souporabi, od slednje ni še posebej zahtevala izročitve nepremičnine v soposest), ni izkazala, da ji toženka onemogoča souporabo nepremičnine, je pravno in življenjsko nevzdržen. V zvezi s tem se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na zadevo VS RS II Ips 206/2014. Za razliko od obravnavane zadeve, je v tisti zadevi sodišče namreč ugotavljalo, ali so tožniki stvar želeli uporabljati ali ne ter kakšne aktivnosti so v zvezi s tem izvedli. Ugotovljeno je bilo, da tožnika toženi stranki nista predočila želje po uporabi stvari, pa tudi, da jima toženca uporabe nista omejevala.¹¹ V zvezi z zahtevo za izročitev nepremičnine tožnica v pritožbi trdi tudi, da gre za enostanovanjsko hišo, v kateri bi bila souporaba nevzdržna,¹² vendar iz spisa ne izhaja, da bi v postopku o tem podala trditve.

16Trditve toženke, da ji tožnica ni plačala kupnine in posledično še ni upravičena do posesti, je sodišče prve stopnje ocenilo kot nerelevantne, ker naj tožnica ne bi uveljavljala zahtevkov iz naslova kršitve pogodbe (24. točka obrazložitve). Navedeno stališče je preveč togo. Tožnica je (so)lastninsko pravico, iz katere črpa upravičenje, da ima stvar v (so)posesti in s tem upravičenjem povezan denarni zahtevek, ker je za soposest stvari prikrajšana, pridobila na podlagi Prodajne pogodbe s toženko. Ta v 6. členu določa, da tožnica dejansko posest navedene nepremičnine pridobi šele po plačilu vseh obveznosti iz Prodajne pogodbe. Ker je tako, se toženka pred njenim zahtevkom lahko brani s trditvijo, da tožnica (v razmerju do toženke) pravice do posesti sploh še ni pridobila, ker še ni plačala kupnine. V zvezi s tem tožnica zmotno meni, da je bilo to, da je plačala kupnino po Prodajni pogodbi, že pravnomočno ugotovljeno s sodbo I P 130/2019. S sodbo I P 130/2019 je bilo toženki pravnomočno naloženo, da prizna svoj podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu (I. točka izreka). Plačilo kupnine po pogodbi pa sodi med dejanske ugotovitve, na katere je oprta sodba I P 130/2019 in na katere pravnomočnost ne seže.¹³

17Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede zahtevka na plačilo 18.560,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska uporabnine, razveljavilo (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

18Za razveljavitev se je odločilo, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka, ne da bi pretirano poseglo v pravico strank do pritožbe. Neobravnavanih in nerazčiščenih je ostalo preveč vprašanj, ki predstavljajo samostojne pravne celote. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ravnanj pravdnih strank v letu 2017, še manj pa po vložitvi tožbe za plačilo uporabnine, ni presojalo v luči zgoraj navedenih načel izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij, mirnega reševanja sporov ter načela vestnosti in poštenja. Zlasti se ni opredelilo do njune korespondence v letu 2017 glede izročitve nepremičnin, pa tudi ne kakšen pomen ima ob nasprotovanju toženke, da tožnici omogoči souporabo nepremičnine, v kontekstu privolitve v prikrajšanje, vložitev tožbe na plačilo uporabnine. Ker je preuranjeno štelo, da je tožnica privolila v prikrajšanje in tudi zato ker materialno zmotno štelo, da ugovori toženke o tem niso relevantni, se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica v razmerju do toženke že pridobila pravico soposesti oziroma do souporabe. Ker je štelo, da tožnica že po temelju ni upravičena do uporabnine, se ni ukvarjalo niti z višino uporabnine. Gre torej za več sklopov dejstev, od katerih je odvisna odločitev v zadevi, o nekaterih izmed njih (ugovori toženke, višina uporabnine) sojenja na prvi stopnji še ni bilo. Če bi pritožbeno sodišče dopolnjevalo dokazni postopek in prvo ugotavljalo vse navedene sklope odločilnih dejstev, bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Glede na čas vložitve tožbe (2021) to ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).

¹ Navedba katastrske občine se v nadaljevanju kot nepotrebna opušča.
² Tako VS RS II Ips 126/20214 in sodna praksa, ki je temu sklepu sledila (II Ips 295/2017, II Ips 86/2019, II Ips 90/2017, II Ips 25/2022).
³ Zaradi nujnega deleža je toženki priznavala delež 1/4 na zapustnikovem solastnem deležu (1/2) nepremičnine.
⁴ Priloga A/12.
⁵ Priloga A/10.
⁶ Priloga A/10, B/18.
⁷ Priloga A/17 do A/20.
⁸ Prim.: sodne odločbe v prilogah spisa.
⁹ Ki se je zaključil so sodbo I P 130/2019 z dne 19. 2. 2020, v zvezi s sodbo višjega sodišča I Cp 264/2020 z dne 27. 8. 2020.
¹⁰ Ki se je zaključil s sodbo I P 300/2017 z dne 24. 3. 2021, v zvezi s sodbo višjega sodišča I Cp 367/2021 z dne 16. 11. 2021.
¹¹ Glej zlasti 7. točko VS RS II Ips 206/2014 in 13. točko VSL I Cp 1871/2013.
¹² Citira tudi ustrezno prakso.
¹³ Juhart, J., Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1974, str. 453.