UPRS Sklep II U 262/2022-13

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Glede poteka upravnega postopka

1Medobčinski inšpektorat Skupnega organa Koroške (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z odločbo št. 0612-0020/2022-4 z dne 15. 4. 2022 Javnemu podjetju ... d. o. o. kot izvajalcu rednega vzdrževanja občinskih cest v Občini Radlje ob Dravi, z namenom preprečitve ogrožanja prometa zaradi nevarnosti, ki je povzročena zaradi prekopa ceste JP ... na dveh mestih, postavitve lesene table z napisom "ni prehoda - privat zemljišče" na vozišču ceste JP ... in poškodovanja električne napeljave javne razsvetljave v naselju Vuhred, na stroške povzročitelja nastalega nevarnega mesta in ovire, odredil: (-) odstranitev postavljene table s cestišča ceste JP ...; (-) nujno vzpostavitev prvotnega stanja na cesti JP ... tako, da se prekopi ceste zasujejo z zemljo, ki je bila izkopana in odložena na vozišče ceste JP ...; (-) nujno odpravo škode, ki je bila povzročena na električni napeljavi javne razsvetljave v naselju Vuhred tako, da se električna napeljava zopet poveže na mestu, kjer je bila zaradi prekopa ceste poškodovana.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Radlje ob Dravi (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji občinskih cest) cesta na relaciji Potočnik - odcep vrtec, odsek ..., kategorizirana kot javna pot. Organ prve stopnje ugotavlja, da je inšpektorica ob ogledu navedene javne ceste 6. 4. 2022 ugotovila, da je cesta prekopana na dveh mestih, in sicer na skrajnih koncih ceste, na eni strani za dovozom do stanovanjske hiše na naslovu ..., na drugi strani pa pred dovozom do stanovanjske hiše na naslovu ... Pri prekopu ceste JP ... je bila poškodovana tudi električna napeljava javne razsvetljave v naselju Vuhred. Na cesti JP ... je tudi postavljena ovira, in sicer lesena tabla z napisom "ni prehoda - privat zemljišče". Z vpogledom v aplikacijo PISO je bilo ugotovljeno, da je lastnik parcele, po kateri poteka cesta JP ..., A. A. A. A. je po navedbah organa prve stopnje izvedel poseg in ga je organ štel za povzročitelja ovire in nevarnega mesta.

3Prvostopenjski organ nadalje navaja, da je pooblaščena uradna oseba Občine Radlje ob Dravi potrdila, da občina aktivno izvaja dejanja, usmerjena v pridobitev lastništva zemljišča, kjer poteka cesta JP ... Zaradi zavarovanja javne koristi in varne uporabe kategorizirane ceste je prvostopenjski organ presodil, da je potrebno nemudoma izreči ukrepe Javnemu podjetju ... d. o. o., kot izhajajo iz izreka odločbe.

4Organ prve stopnje se sklicuje na 5. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1)¹ glede prepovedi in omejitev na javnih cestah in navaja, da so skladno s 123.a členom ZCes-1 in 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B)² te prepovedi in omejitve dolžni spoštovati tudi lastniki nepremičnin, po katerih poteka javna cesta v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost omejevanja lastninske pravice. Navaja še, da mora v skladu s 5. členom ZCes-1 izvajalec rednega vzdrževanja ceste brez odlašanja s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjšale varnost prometa na njej. Vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti poravna povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti, upravljavec ceste pa ima zaradi izvajanja te določbe pravico do brezplačnega pridobivanja podatkov, ki omogočajo identifikacijo lastnika.

5Zoper odločbo organa prve stopnje je A. A. vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka župan Občine Radlje ob Dravi (v nadaljevanju toženec) kot drugostopenjski upravni organ zavrnil.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

6Tožeča stranka A. A. (v nadaljevanju tožnik) v tožbi navaja, da je lastnik nepremičnine parcela 000/0 katastrska občina 817 Vuhred. V zvezi z uporabo in gradnjo poti na navedeni parceli ni bila v korist Občine Radlje ob Dravi sklenjena nobena pogodba, prav tako občini ni bila dodeljena pravica graditi oziroma razpolagati z zemljiščem v lasti tožnika. Omenjena cesta nima veljavnega gradbenega ali uporabnega dovoljenja. Vsa dela so bila opravljena nezakonito in skladno z zakonodajo je nezakonita tudi njena uporaba. Prav tako vse do vložitve tožbe po vedenju tožnika ni bila vložena zahteva za razlastitev. Tožnik opozarja na nedokazanost navedb o tem, da je pooblaščena uradna oseba na Občini Radlje ob Dravi potrdila, "da občina aktivno izvaja dejanja, usmerjena v pridobitev lastništva nad zemljiščem, kjer poteka pot", saj o tem ni ne uradnega zaznamka ne zapisnika. Iz tega razloga je tožnik pritožbeno uveljavljal bistveno kršitev določb postopka, vendar v odločbi z dne 29. 6. 2022 o teh pritožbenih navedbah ni vsebinsko odločeno. Tožnik še trdi, da ni bil obveščen ne o vseh procesnih dejanjih postopka, ne o zbranih dokazih, kršena mu je bila pravica do seznanitve in izjave v postopku ter pravica do poštenega postopka, ki tudi z odločbo organa druge stopnje ni bila odpravljena.

7Tožnik uveljavlja nezakonitost in neustavnost Odloka o kategorizaciji občinskih cest, saj na nedopusten način posega v lastninsko pravico tožnika in sporni del poti opredeljuje kot javno pot brez obstoja ustrezne pravne podlage in ne da bi bilo zemljišče v lasti Občine Radlje ob Dravi. Tožnik poudarja, da je lastništvo nepremičnine ali obstoj soglasja za uporabo v javne namene predpogoj za kategorizacijo javne ceste. Določilo 123.a člena ZCes-1 nasprotuje Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), saj nesorazmerno posega v tožnikovo lastninsko pravico. Občina vse od 2012 leta ni začela s postopkom za prenos lastništva, kategorizacija javne poti je bila opravljena v letu 2020 in torej ne gre za obstoječo javno cesto, ki bi obstajala že ob sprejemu ZCes-1A, ki je uzakonil 123.a člen. Naveden pravni režim je tako veljal le za ceste, ki so bile na dan uveljavitve ZCes-1A kategorizirane kot javne ceste, kar pot preko parcele tožnika ni bila.

8V nadaljevanju tožbe tožnik navaja še okoliščine, iz katerih izhaja, da je konkretna javna cesta v funkciji bližnjice in da obstaja še nekoliko daljša javna pot na isti relaciji. Tožnik nasprotuje stališču organa prve stopnje, da je bila vzpostavitev prvotnega stanja nujna in potrebna ter se sklicuje na obstoj dodatne javne potne povezave. Zaradi obstoja druge poti konkretna cesta tudi ne služi v splošno korist.

9Tožnik sodišču predlaga odpravo prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter ustavitev inšpekcijskega postopka. Zahteva še povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

10Toženec v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev svojih stroškov postopka. Prereka navedbe tožnika, da je bila predmetna cesta kot javna pot št. ... Potočnik - odcep vrtec kategorizirana v letu 2020, saj gre za dolgo časa obstoječo cesto. Iz predloženega Odloka o kategorizaciji občinskih cest je razvidno, da je bila nedvomno kategorizirana že v letu 2009. Sklicuje se na določbe 123.a člena in 5. člena ZCes-1 ter 19. člena ZJC-B. Toženec trdi, da že več let izvaja aktivnosti za pridobitev lastninske pravice. Za predmetno cesto je bil uveden geodetski postopek parcelacije s soglasjem lastnika, ki pa je kasneje uporabil pravna sredstva in s tem povzročil zastoj v postopku prodaje nepremičnine. 31. 3. 2022 je bila tožniku poslana zavezujoča ponudba za odkup dela parcele 000/0 katastrska občina 817 Vuhred, ki mu je bila vročena 1. 4. 2022. Tako ne držijo navedbe tožnika, da do vložitve tožbe ni bil obveščen o kakršnikoli zahtevi za razlastitev ali postopku v tej zvezi.

11Toženec nadalje prereka navedbe o nezakonitosti Odloka o kategorizaciji občinskih cest, ker je ta bil sprejet po postopkih v skladu z zakonodajo in ustrezno javno objavljen. Prav tako je v teku postopek razlastitve za nepremičnino.

12Toženec opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 4/2014. Po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 so lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice. Toženec navaja razloge o skladnosti zakonske ureditve, na kateri temelji sporna odločitev, z Ustavo.

13Toženec navaja, da so tožbene navedbe o potrebnosti obravnavane poti za predmetni spor irelevantne. V nadaljevanju se sklicuje na sklep Okrožnega državnega tožilstva št. Kt/8063/2022/BB/lm z dne 4. 7. 2022, v katerem so povzete tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je poseg na javni cesti izvedel tožnik.

K I. točki izreka

14Tožba ni dopustna.

15Zakon določa, da se lahko v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). O zakonitosti drugih aktov sodišče odloča samo, če tako določa zakon (npr. 5. in 17. člen ZUS-1). To pomeni, da v upravnem sporu sodišče ne more odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, nadalje pa ne o zakonitosti aktov, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo. Upravni akt je pravni pojem, ki je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Ta kot upravni akt opredeljuje odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba organa prve stopnje z vidika presoje, ali gre za upravni akt, izpolnjuje tako formalni kot materialni pogoj.

16Sodišče pa v okviru predhodnega preizkusa tožbe ocenjuje, da pa tožba ne izpolnjuje ene od predpostavk, ki jih predpisuje zakon, da bi se lahko vsebinsko obravnavala. Kot je že pojasnjeno, v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov v upravnem sporu, mora za to izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Pravni interes je tako podan, če bi morebitni uspeh s pravnim sredstvom (v tej zadevi s tožbo v upravnem sporu) pomenil določeno pravno korist za stranko v smislu izboljšanja njenega pravnega položaja. S tem pa je neločljivo povezana zahteva, da je z upravnim aktom odločeno o strankini pravici, pravni koristi ali obveznosti na način, ki posega v njen pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), zaradi česar ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Taki so npr. primeri zavrnitve (v celoti ali delno) strankine zahteve, na podlagi katere se je vodil postopek, ali primeri, ko upravni organ stranki naloži določeno obveznost (o čemer se praviloma odloča v postopkih, ki se vodijo po uradni dolžnosti).

17Učinek dokončnosti in pravnomočnosti ima le izrek odločbe in ne obrazložitev. Sodišče ugotavlja, da v izreku izpodbijane odločbe organa prve stopnje ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, tožniku ni bila naložena nobena obveznost, prav tako v izreku odločbe niso bile ugotovljene kršitve zakona, ki bi jih storil tožnik. V izreku izpodbijanega sklepa so odrejene obveznosti Javnemu podjetju ... d. o. o. kot izvajalcu rednega vzdrževanja občinskih cest v Občini Radlje ob Dravi. Vsebinska opredelitev obveznosti v izreku se torej nanaša na drugo osebo. Res je, da izrek povzema zakonsko dikcijo iz petega odstavka 5. člena ZCes-1, da izvajalec rednega vzdrževanja občinskih cest dela opravi na stroške povzročitelja nastalega nevarnega mesta in ovire. Gre torej za navajanje dela zakonske določbe, pri čemer pa povzročitelj kot nosilec stroškov v izreku izpodbijane odločbe (prav tako tudi ne v uvodu, v katerem so navedene stranke postopka) ni opredeljen s podatki, ki bi omogočali njegovo identifikacijo. Ključnega pomena torej je, da tožnik v izreku odločbe ni naveden kot nosilec nobene obveznosti, ki izhajajo iz materialnega prava. Na navedeno stališče sodišča ne more vplivati dejstvo, da je v obrazložitvi odločbe kot povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti naveden tožnik, saj, kot je že pojasnjeno, zavezuje izrek odločbe, medtem ko njena obrazložitev takega učinka nima.

18Tožnik mora ves čas postopka izkazovati, da upravni spor zanj pomeni možnost izboljšanja njegovega pravnega položaja, ki ga brez sodnega varstva ne bi mogel doseči. Tudi v primeru, če bi sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek,³ ne bi prišlo do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Celo več, njegov pravni položaj bi se lahko poslabšal na način, da bi upravni organ v ponovljenem postopku izrek odločbe dopolnil s konkretnimi podatki o škodi in osebi, ki jo je dolžna povrniti.

19Tudi iz preostalih navedb v tožbi ni razvidno, v čem bi si tožnik v tej zadevi v primeru odprave sklepa in v ponovljenem postopku inšpekcijskega nadzora izboljšal svoj pravni položaj oziroma kako s tožbo varuje svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist. Bistveni del tožbenih ugovorov se namreč nanaša na kategorizacije ceste z oznako JP ... kot javne občinske ceste, kar ni predmet odločitve (izreka). V izreku izpodbijane odločbe je odločeno o vzpostavitvi prejšnjega stanja na cesti JP ..., za katero tožnik trdi, da zajema tudi nepremičnino v njegovi lasti, vendar pa tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je odrejena vzpostavitev prejšnjega stanja nedopustna iz razloga lastništva ceste. Vzpostavitvi prejšnjega stanja tožnik nasprotuje iz razloga, ker ta po njegovih trditvah ni nujna in potrebna, vendar s temi navedbami ne varuje svojega pravnega položaja, ker so dela odrejena izvajalcu rednega vzdrževanja občinskih cest, za tožnika pa, kot že pojasnjeno, iz izreka odločbe ne izhajajo nobene obveznosti.

20Po navedenem sodišče ugotavlja, da tožnik za ta upravni spor ne izkazuje pravnega interesa. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče, tako kot na obstoj ostalih procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom zavrže.⁴ Sodišče je zato odločilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodne odločbe.

21Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni izvedlo. Ta se izvede za namen vsebinske obravnave zadeve, do katere pa ni prišlo, saj je tožba zavržena zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke.

K II. točki izreka

22V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na podlagi navedenega določila je sodišče o priglašenih stroških tožnika in toženca odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

¹ Uradni list Republike Slovenije št. 109/10 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
² Uradni list Republike Slovenije št. 92/05.
³ Tožnik sicer predlaga odpravo odločbe in ustavitev postopka, tak zahtevek pa ni v celoti skladen s prvim odstavkom 33. člena ZUS-1, ki določa vrste tožb. Tožnik lahko vloži izpodbojno tožbo, s katero zahteva odpravo upravnega akta. Tožnik s tožbo lahko zahteva tudi spremembo upravnega akta, torej vsebinsko odločitev o zahtevku, ki je bil predmet upravnega postopka, ne more pa zahtevati ustavitve upravnega postopka, ki je procesna odločitev upravnega organa v upravnem postopku in je sodišče glede na 33. člen ZUS-1 ne more sprejeti.
⁴ Glej VSRS sklep I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010, VSRS sklep I Up 234/2022 z dne 22. 2. 2023, UPRS sklep I U 887/2018-16 z dne 16. 1. 2020, UPRS sklep I U 1492/2017-10 z dne 27. 5. 2020 in druge.