UPRS Sodba I U 1845/2021-92

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da je A., d. d., dolžan skrbniku za posebni primer dr. B. B. v tam navedem roku za pokojnega upravičenca C. C. za podržavljeno nepremičnino parc. št. 32/3 k. o. ... (sedaj 2567, 2568 in 2569 iste k. o.) izročiti odškodnino v obveznicah družbe v višini 573.003,01 evra, kar ustreza lastninskemu deležu na nepremičnini do 126/168-tin (1. točka izreka) ter v višini 90.952,86 evrov, kar ustreza lastninskemu deležu na nepremičnini do 20/168-tin (2. točka izreka). Zavrnila pa je zahtevo za denacionalizacijo iste nepremičnine v odškodnini v obveznicah A. v višini 100.048,15 evrov, kar ustreza lastninskemu deležu na tej nepremičnini do 22/168-tin (3. točka izreka). Odločila je tudi, da stroškov pritožbenega postopka ni (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da gre za ponovljeni postopek. V njej toženka ugotavlja, da je upravičenec v oporoki zajel le takrat obstoječe premoženje, ne pa tudi podržavljenega premoženja, zato pride v poštev zakonito dedovanje. Organ še ugotavlja, da je vrednost podržavljenega premoženja 764.004,02 evra, delež dedičev pokojnega upravičenca, ki so bili stranke sporazuma, sklenjenega s D., pa 22/168-tin, kar upoštevaje ugotovljeno vrednost nepremičnine pomeni 100.048,15 evrov. Ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 200/2014 I Up 184/2014 je denacionalizacijski zahtevek v tem obsegu zavrnila.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnici se z navedeno odločitvijo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. V njej uveljavljata, da je izpodbijana odločba nična, ker je z njo upravni organ odločil o stvari iz sodne pristojnosti. Trdita, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv. Nasprotujeta imenovanju dr. B. B. za skrbnika za poseben primer zaradi izgubljenega zaupanja in zaradi dvoma v njegovo sposobnost primerno varovati interese upravičencev. Toženki očitata, da presoje, ali gre za oporočno ali zakonito dedovanje, ni opravila na podlagi ponovne presoje vseh relevantnih dejstev, saj s tem povezane razloge dobesedno prepisuje iz odpravljene odločbe. Vztrajata, da je upravičenec z veljavno oporoko razpolagal tudi z obravnavanim premoženjem. Trdita, da v konkretni oporoki ne gre za splošno naklonitev. Menita, da že dejstvo, da je zapustnik oporoko napravil, ko je bil vsaj deloma še lastnik premoženja, kaže na to, da je oporoka dovolj jasna, da je mogoče govoriti o izrecnem navajanju premoženja. Po njunem mnenju je treba oporoko razumeti tako, da je oporočitelj ob njeni sestavi imel v mislih tudi denacionalizirano premoženje. Opozarjata, da je jasno napisal, da oporočni dedinji dedujeta tudi nepremično premoženje, ki ga je izrecno omenil, in sicer hišo ... in trgovsko hišo na dvorišču .... Trdita, da je očitno te nepremičnine še vedno štel za svoje, saj je napisal, da vsaj za hišo ne ve, kakšna bo njena usoda in da šele prehaja na stanovanjsko skupnost. Uveljavljata, da toženka ni v celoti presojala vsebine oporoke, ampak zgolj njen uvodni del, spregledala pa je nadaljevanje, v katerem nedvoumno in izrecno razpolaga s konkretnim premoženjem, hišo ... in trgovsko hišo na istem naslovu. Sodišču predlagata, naj odpravi 1., 2. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe ter naloži A., da skrbniku za poseben primeru izroči odškodnino v višini 764.004,02 evrov, hkrati naj razreši dr. B. B. kot skrbnika za poseben primer in imenovanje drugega skrbnika vrne istemu organu v novo odločanje. Podrejeno predlagata, da sodišče odpravi 1., 2. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe in zadevo v tem obsegu vrne organu v nov postopek. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Med drugim opozarja, da je bila tožba zoper njeno odločbo z dne 17. 5. 2017 v delu, v katerem je bilo odločeno o postavitvi skrbnika za poseben primer, zavrnjena, in trdi, da niso podani razlogi za njegovo razrešitev. Navaja, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno z odločbo z dne 4. 11. 1953 in da je bilo to že v istem letu pripisano ljudskemu premoženju, torej pred oporoko z dne 20. 4. 1954. Vztraja, da to premoženje ni bilo predmet oporoke.

5Stranka z interesom A. prereka tožbene navedbe in meni, da upravičencu pripada le še odškodnina v višini 164.004,02 evra.

6Stranke z interesom E. E. in ostali, ki jih zastopa Odvetniška pisarna F., nasprotujejo tožbi in sodišču predlagajo, naj jo zavrže oziroma zavrne. Med drugim navajajo, da sta tožnici z uveljavljanjem oporočnega dedovanja prepozni, saj tega nista uveljavljali pred izdajo izpodbijane odločbe, potem ko so jima bile vročene ugotovitve organa z dne 11. 8. 2021. Trdijo, da iz besedila celotne oporoke izhaja, da oporočitelj ni razpolagal z obravnavanim premoženjem. Dodajajo, da zakonito dedovanje izhaja tudi iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 649/2002.

7Stranke z interesom G. G. in ostali, ki jo zastopa Odvetniška pisarna H. H., pritrjujejo tožbi, pri čemer se sklicujejo na sklep o dedovanju z dne 21. 1. 1955, iz katerega po njihovem mnenju izhaja, da nastopi dedovanje po oporoki. Sodišču predlagajo, naj samo odloči o stvari tako, da upravičencu prizna odškodnino v višini 764.004,02 evrov.

8Ostale stranke postopka na tožbo niso odgovorile.

9Sodišče je na naroku za glavno obravnavo tožnici opozorilo na protislovnost njunega tožbenega predloga, v katerem po eni strani predlagata odpravo 1., 2. in 4. točke izreka izpodbijane dopolnilne odločbe, po drugi strani pa v zahtevku za odločitev v sporu polne jurisdikcije zahtevata, naj se denacionalizacijskemu upravičencu izroči odškodnina v obveznicah A., v znesku 764.004,02 evra, kar vključuje tudi odpravo 3. točke izreka izpodbijane dopolnilne odločbe. Tudi tožbeni razlogi so naperjeni zoper vse točke izpodbijane odločbe. Na podlagi poziva sodišča, naj odpravita navedeno protislovnost, sta tožbeni predlog spremenili tako, da predlagata, naj se odpravijo vse štiri točke izreka izpodbijane dopolnilne odločbe.

Dokazni postopek

10V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo upravni spis in v vse listine v sodnem spisu.

K I. točki izreka

11Tožba ni utemeljena.

12Z izpodbijano dopolnilno odločbo je toženka v ponovljenem postopku odločila o vračilu podržavljenega premoženja s parc. št. 32/3 k. o. ... (sedaj 2567, 2568 in 2569 iste k. o.) denacionalizacijskemu upravičencu C. C. v obliki odškodnine v obveznicah A. In sicer je zavezancu A. naložila, naj mu izplača odškodnino v navedeni obliki v skupnem znesku 663.955,87 evrov, kar ustreza lastninskemu deležu navedene nepremičnine do 126/168-in (1. in 2. točka izreka). Izplačilo odškodnine v znesku 100.048,15 evrov, ki ustreza lastninskemu deležu 22/168-in, pa je zavrnila (3. točka izreka).

13Tožbeni očitek o nerazumljivosti izreka ni utemeljen, saj je iz povzetega izreka povsem jasno, o čem je toženka odločila. To je o vračilu podržavljene nepremičnine v obliki odškodnine. Jasno je tudi, v kakšnem obsegu je zahtevi za denacionalizacijo ugodila (1. in 2. točka izreka) in v kakšnem jo je zavrnila (3. točka izreka). Zakaj je toženka odločila tako, pa je razvidno iz razlogov izpodbijane dopolnilne odločbe.

14Toženka se v odločbi tudi pravilno sklicuje na prvi odstavek 242. člena prejšnjega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se na podlagi drugega odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) uporablja v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu. Navedena določba ZUP/86 drugostopenjskemu organu daje pooblastilo, da ob reševanju pritožbe sam odloči o stvari. Z izpodbijano odločbo je toženka kot drugostopenjski organ ponovno odločila o pritožbah zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 31. 7. 2009. Nazadnje je o istih pritožbah odločala z odločbo št. 4904-3/2008-MOP/2001 z dne 17. 5. 2017. S sodbo tega sodišča I U 1314/2017 (na podlagi katere je toženka odločala v ponovljenem postopku in izdala izpodbijano odločbo) je bila navedena odločba z dne 17. 5. 2017 delno odpravljena, in sicer sta bili odpravljeni njena 2. in 3. točka, v katerih je odločila o odškodnini, ki denacionalizacijskemu upravičencu pripada za podržavljeno premoženje. Z izpodbijano odločbo je toženka torej ponovno odločila le v delu, ki je bil z navedeno sodbo odpravljen, in v tem delu izpodbijana odločba dopolnjuje neodpravljeni del odločbe z dne 17. 5. 2017, kar vse toženka pojasnjuje v zadnjem odstavku na 5. strani izpodbijane odločbe.

15Z izpodbijano dopolnilno odločbo toženka ni odločila o imenovanju skrbnika za poseben primer. Ta je bil že imenovan s prej navedeno odločbo št. 4904-3/2008-MOP/2001 z dne 17. 5. 2017, ki v tem delu, to je v 5. točki izreka, ni bila odpravljena. Ker torej toženka o imenovanju skrbnika za poseben primer z izpodbijano odločbo ni odločila, tožbene navedbe, s katerimi tožnici izražata nestrinjanje z imenovanim skrbnikom, za odločitev o tožbi niso relevantne. Res je sicer, da je mogoče imenovanega skrbnika za poseben primer iz utemeljenih razlogov kadarkoli razrešiti, vendar pa toženka o tem (kot že rečeno) z izpodbijano odločbo ni odločila. Ne glede na povedano sodišče dodaja, da za razrešitev že pravnomočno imenovanega skrbnika ni pristojen organ, ki odloča o denacionalizaciji, temveč v skladu s 255. in 268. členom Družinskega zakonika (DZ, prej 212. člen Zakona o zakonski zvezdi in družinskih razmerjih - ZZZDR) o tem odloča pristojni center za socialno delo.

16Prav tako neutemeljeno tožnici izpodbijani odločbi očitata ničnost iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker naj bi toženka odločila o stvari iz sodne pristojnosti. Toženka je, kot že pojasnjeno, odločila o vračilu podržavljene nepremičnine pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu v obliki odškodnine, za kar je pristojna na podlagi ZDen. Ne drži, da je odločala o dedovanju navedenega premoženja, kar res spada v sodno pristojnost. Ni namreč v izreku odločila, kdo so dediči tega zapustnikovega premoženja, niti ni v izreku odločila za kakšno obliko dedovanja gre, po zakonu ali na podlagi oporoke. Res pa je, da se je z vprašanjem, ali v tem primeru pride v poštev dedovanje na podlagi zakona ali na podlagi oporoke, glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, ukvarjala kot s predhodnim vprašanjem. Za to ima podlago v določbah 144. člena ZUP/86.¹

17Ni sporno, da je pokojni C. C. upravičen do denacionalizacije podržavljene nepremičnine s parc. št. 32/3 k. o. ... v obliki odškodnine v obveznicah A. in da je vrednost te nepremičnine 764.004,02 evra. Sporno pa je, do kolikšnega zneska odškodnine za podržavljeno nepremičnino v obliki obveznic A. je pokojni denacionalizacijski upravičenec še upravičen.

18Navedeno vprašanje se postavlja zato, ker je del pravnih naslednikov, ki bi prišli v poštev za dedovanje kot zakoniti dediči, na podlagi sporazuma SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 že prejel odškodnino, ki jo je treba skladno s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 200/2014, I Up 184/2014 z dne 18. 8. 2016 šteti kot nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Zato v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednike upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena.

19Neutemeljen je zato tožbeni očitek, da je toženka zmotno razlagala stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz navedene sodbe in sklepa. Če bi toženka učinek sporazuma SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 upoštevala v razmerju do vseh pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, bi bil ta upravičen zgolj še do 164.004,00 evrov (kolikor znaša razlika med vrednostjo nepremičnine in zneskom, izplačanim po sporazumu). Tako pa je toženka, ob presoji, da gre v tej zadevi za zakonito dedovanje, odškodnino zmanjšala zgolj za znesek, ki odpade na zakonite dediče, ki so bili stranka navedenega sporazuma.

20Med strankami ni sporno, da na pravne naslednike, ki bi prišli v poštev kot zakoniti dediči in so bili stranka navedenega sporazuma, odpade 22/168-in, saj glede te ugotovitve v tožbi ni nobenega ugovora. Sporno pa je, ali gre v tem primeru sploh za dedovanje na podlagi zakona, pri katerem bi v navedenem obsegu lahko prišle v poštev stranke sporazuma z dne 24. 3. 2004, ali pa za dedovanje na podlagi oporoke, ki jo je denacionalizacijski upravičenec sestavil 20. 4. 1954. Da gre za dedovanje na podlagi oporoke, se v tožbi zavzemata tožnici.

21Ni utemeljen ugovor, ki ga v odgovoru na tožbo podajajo stranke z interesom E. E. in ostali, ki jih zastopa Odvetniška pisarna F., da sta tožnici z uveljavljanjem oporočnega dedovanja prepozni. Vlagateljici zahteve za denacionalizacijo I. I. in J. J. (pravni prednici tožnic) se na oporočno dedovanje sklicujeta že v zahtevi za denacionalizacijo z dne 2. 3. 1993. V njej izrecno uveljavljata, da sta dedinji denacionalizacijskega upravičenca na podlagi oporoke. Na oporočno dedovanje pa se tožnici sklicujeta tudi v vlogi z dne 10. 9. 2021, v kateri se opredeljujeta do toženkinih ugotovitev z dne 11. 8. 2021.

22Prav tako ni utemeljen očitek tožnic, da toženka v ponovljenem postopku oporoke ni ponovno presojala, ker naj bi v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj prepisala razloge iz delno odpravljene odločbe št. 4904-3/2008-MOP/2001 z dne 17. 5. 2017. Res je, da je bila navedena odločba s sodbo I U 1314/2017 z dne 5. 2. 2019 odpravljena ravno v delu, za katerega je relevantna prav presoja oporoke. Vendar pa z navedeno sodbo sodišče tožbi ni ugodilo zaradi zmotne presoje oporoke. Oporoke sploh ni presojalo, saj je odločalo o tožbi A., torej o tožbi stranke z nasprotnim interesom kot ga glede oporoke v tej zadevi uveljavljata tožnici. Tožbi A. je ugodilo, ker odškodnina, ki je bila priznana denacionalizacijskemu upravičencu, ni bila zmanjšana tudi za s strani A. (tedaj) izplačan znesek v višini 164.004,00 evrov.

23Ne drži očitek, da je toženka kot edini način dedovanja štela zgolj dedovanje na podlagi zakona. Iz razlogov na 6. in 7. strani izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je oporoko presojala na podlagi pravila iz 81. člena ZDen ter tudi kakšen je bil rezultat te presoje. To je, da denacionalizacijski upravičenec z oporoko ni razpolagal s premoženjem, obravnavanim v tej zadevi.

24Za presojo oblike dedovanja, ki pride v poštev v tem primeru, nista relevantna že izdana sklepa o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu (sklep O 123/55-5 z dne 21. 2. 1955 na podlagi oporoke in sklep "D" II D 649/2002 z dne 14. 10. 2009 na podlagi zakona).² ZDen ima namreč glede na splošen zapuščinski postopek, urejen v Zakonu o dedovanju (ZD), posebne določbe (74. do 83. člen ZDen), ki so lex specialis. Zato je treba, kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju denacionaliziranega premoženja, glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek (prvi odstavek 74. člena ZDen).³

25ZDen v 81. členu določa, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči.

26Navedena zakonska določba daje prednost zakonitemu dedovanju. S tako ureditvijo je zakonodajalec onemogočil, da bi se ugotavljala domnevna (hipotetična) oporočiteljeva volja. Za tako ureditev, ki je prestala preizkus pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,⁴ govori dejstvo, da zapustnik v času sestave oporoke premoženja, ki mu je bilo s katero izmed oblik podržavljenja odvzeto, dejansko ni imel. Ker je bilo pogosto premoženje, ki je bilo podržavljeno, glavni del zapustnikovega premoženja pred njegovim podržavljenjem, bi ureditev, ki bi omogočala v vseh primerih ugotavljanje domnevne zapustnikove volje, v bistvu pomenila konstruiranje njegove volje.⁵

27Glede na povedano je za presojo, ali je zapustnik izrecno razpolagal tudi z denacionaliziranim premoženjem, odločilen izključno sam tekst oporoke.⁶ Ugotoviti je treba, ali je v oporoki izrecno navedeno, da se oporočna razpolaganja nanašajo tudi na podržavljeno premoženje. Volja zapustnika se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil.⁷ Iz sodne prakse namreč izhaja, da 81. člen ZDen ne dovoljuje ugotavljanja domnevne oporočiteljeve volje niti tedaj, kadar je mogoče iz oporoke same in iz okoliščin, ki so obstajale v času sestave oporoke, zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako kot s premoženjem, ki ga je imel v času sestave oporoke. Če je npr. v oporoki izrecno razpolagal le s pričakovano odškodnino za nacionalizirano premoženje, se naknadno vrnjeno premoženje ne glede na obliko vrnitve (v naravi, kot nadomestno zemljišče ali v obliki odškodnine) razdeli med zakonite dediče.⁸

28Vsebinski del oporoke z dne 20. 4. 1954 (brez uvodnih in zaključnih formulacij) se glasi:

"Za univerzalne dediče vsega svojega nepremičnega in premičnega imetja pa imenujem svoji nečakinji I. I. ter K. K., poročeno z to. L. L., po enakih delih. -

1. Iz hiše v Ljubljani, ..., ki prehaja ravno sedaj pod stanovanjsko skupnost in ne morem niti približno preudariti, kakšna bode končna usoda te nepremičnine.

2. Iz druge trgovske hiše na dvorišču istotako v ..., katera nepremičnina je bila po uredbi nacionalizirana že v letu 1948, izjavljam, da sem razven od in sicer z 1. 1. 1953 na mojo prošnjo dobil mesečno znesek DIN 5.000.- ter da do današnjega dneva še nisem dobil nobene protivrednosti:

Vse moje premično premoženje pa se nahaja v mojem stanovanju v ulici F.

Iz te zapuščine naj se plača: če bode le mogoče čez eno leto dni; mojemu bratu E. E. V ... znesek DIN 50.000.- (petdeset tisoč din), ter sinu mojega pokojnega brata M. M. v ... DIN 100.000,- (sto tisoč din), N. N. DIN 25.000.-, O. O. DIN 25.000.-, ter končno žerovinškim revežem tudi DIN 25.000.-"

29V času sestave navedene oporoke je bila v tem upravnem sporu obravnavana nepremičnina že podržavljena in ni bila več del oporočiteljevega premoženja. Kot namreč izhaja iz ugotovitvene odločbe Izvršnega sveta Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije št. A-nac. 46/16-50 z dne 4. 9. 1953, na katero se sklicuje toženka,⁹ je bila ta nepremičnina podržavljena že v letu 1948 neposredno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48) v zvezi z Ukazom Prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije (Uradni list LRS št. 19/48). Na navedeni podlagi je lastninska pravica že z objavo navedenih predpisov v letu 1948 ex lege prešla na splošno ljudsko premoženje. Do vknjižbe v zemljiški knjigi (ki po povedanem ni imela konstitutivnega učinka) pa je nato v zvezi z navedeno ugotovitveno odločbo z dne 4. 9. 1953 prišlo 1. 10. 1953 (kar izhaja iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska v upravnem spisu), torej prav tako pred sestavo oporoke v aprilu 1954.

30Ker torej v času sestave oporoke obravnavana nepremičnina ni bila več v premoženju denacionalizacijskega upravičenca, za presojo oblike dedovanja ni pomembno splošno določilo oporoke, da za univerzalni dedinji svojega nepremičnega in premičnega premoženja določa tam imenovani nečakinji.

31V nadaljevanju upravičenec posebej pod točko 1 omenja hišo na ..., pod točko 2 pa v tej zadevi obravnavano nepremičnino, to je trgovsko hišo na dvorišču naslova ...

32Iz že omenjenega sklepa o dedovanju "D" II D 649/2002, ki se nanaša na drugo denacionalizirano premoženje, izhaja, da je imel upravičenec poleg hiše in obravnavane trgovske hiše še drugo premoženje, ki mu je bilo prav tako podržavljeno pred sestavo oporoke in ki ga v oporoki ni omenjal. Poleg tega pa je imel tudi nepremično premoženje, ki mu ni bilo odvzeto in je bilo predmet dedovanja s (prav tako že omenjenim) sklepom O 123/55-5. Tudi tega premoženja v oporoki ni omenjal.

33Kljub navedenemu sodišče ne šteje, da je obravnavano premoženje v oporoki omenjal zgolj zato, ker je želel z njim, to je s samim premoženjem, oporočno razpolagati. Citirana formulacija v oporoki namreč take razlage ne dovoljuje. Iz nje nedvoumno izhaja, da se je upravičenec zavedal, da je obravnavana nepremičnina (trgovska hiša) že podržavljena od leta 1948, saj je to v oporoki izrecno zapisal. Ni pa zapisal, da z njo, torej s samo nepremičnino, v tej oporoki razpolaga.¹⁰ Nasprotno v temu odstavku zgolj opisuje, da iz njenega podržavljenja še ni bil v celoti poplačan. Zato je po presoji sodišča ta odstavek oporoke mogoče razumeti le kot oporočno razpolaganje z zahtevki, ki jih še ima iz podržavljenja. Ne gre torej za razpolaganje s samo nepremičnino za primer, da bi bila ta kadarkoli v prihodnosti vrnjena, temveč za razpolaganje z upravičenji, ki mu gredo iz same nacionalizacije te nepremičnine.

34Navedeno pomeni, da je toženka pravilno razložila oporoko, to je, da oporočno razpolaganje ne vključuje obravnavanega premoženja, zaradi česar pride v poštev dedovanje na podlagi zakona. V posledici tega je odškodnino v obveznicah A., ki jo je zavezanec še dolžan izročiti pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, utemeljeno znižala za delež, ki odpade na tiste zakonite dediče, ki so odškodnino prejeli že na podlagi sporazuma SV 352/04 z dne 24. 3. 2004.

35Ker po povedanem tožba ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

36Odločitev o stroških postopka tožeče stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

37Odločitev o stroških postopka strank z interesom pa temelji na določbah 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

38Stranke z interesom, ki jih zastopa odvetnik H. H., so v tem upravnem sporu zasledovale isti cilj kot tožnici. Ker je sodišče njuno tožbo zavrnilo, tudi te stranke v sporu niso uspele. Zato do povračila stroškov niso upravičene na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena ZPP.

39Ostale stranke z interesom so v postopku predlagale, naj sodišče tožbo zavrne. To pomeni, da so s svojim zahtevkom uspele. Vendar pa je sodišče presodilo, da nobena od njih s svojimi navedbami ni v bistvenem prispevala k rešitvi zadeve. Zato je ocenilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni.

¹ O tem vprašanju bo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji kot o glavni stvari ponovno odločalo pristojno zapuščinsko sodišče, ki na v tej zadevi sprejeto rešitev predhodnega vprašanja ne bo vezano.
² Oba je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani.
³ Gl. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 723/2009 z dne 11. 2. 2010.
⁴ Gl. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993.
⁵ Kot zgoraj.
⁶ Gl. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1882/2017 z dne 29. 11. 2017 in tam navedeno sodno prakso.
⁷ Gl. sodbo in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 975/2023 z dne 12. 3. 2024.
⁸ Gl. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 846/2010 z dne 5. 5. 2010.
⁹ Toženka za to odločbo na 6. strani obrazložitve izpodbijane odločbe zmotno navede datum 4. 11. 1953.
¹⁰ Gl. npr. drugačne primere oporočnih formulacij očitnega razpolaganja s podržavljenim premoženjem v sodnih odločbah Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2557/2015 z dne 4. 11. 2015 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2097/2009 z dne 17. 3. 2009 ter formulacijo, ki jo kot drugačno primerjavo Višje sodišče v Ljubljani uporabi v že omenjenem sklepu I Cp 846/2010.