VSL Sklep I Cp 2018/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica kot edina oporočna dedinja - na osnovi oporoke, ki je bila najdena po zaključku zapuščinskega postopka - zahteva izročitev zapuščine in plačilo vrednosti tistega dela zapuščine, ki so ga toženci dedovali na osnovi zakona in deloma tudi že odsvojili. Zahtevek je zavrnjen, tožnici pa naložena obveznost, da tožencem solidarno plača pravdne stroške v višini 5.637,55 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Graja prvostopenjsko stališče o ničnosti oporoke. Za napačno označuje stališče, da je veljavnost oporoke treba presojati v času njene sestave (16.10.1985), ko je bil v veljavi Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) - v nadaljevanju ZDKZ¹. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je napačno presojeno, da nepremičnine, ki so v zapuščini, tvorijo zaščiteno kmetijo in da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dedovanje kmetije, oporoka pa je nična. Meni, da za presojo veljavnosti oporoke ni ključen čas njenega nastanka, ampak trenutek odločanja o dedovanju. Posledično je treba pri presoji ničnosti oporoke upoštevati dejstva (status zaščitenosti kmetije) in relevantno pravo, veljavno v času odločanja o dedovanju. O dedovanju je bilo odločeno 25.11.1999, ko nepremičnine niso imele statusa zaščitne kmetije. To pomeni, da bi oporoka morala biti upoštevana. Sklicuje se na odločbi VSL I Cp 1387/2013 in II Cp 1636/2012 ter na načelno pravno mnenje z dne 27.6.1988. Ne glede na to, kateri specialni predpis o dedovanju je bil v veljavi, bi morala biti uporabljena splošna določila o dedovanju (Zakon o dedovanju), saj nepremičnine novembra 1999 niso več tvorile zaščitene kmetije. Tako je bila zapuščina v sklepu o dedovanju tudi obravnavana. Drugačno stališče pomeni neenako obravnavanje pred zakonom in privilegiranje tožene stranke. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Opozarja, da je ustavno sodišče z odločbo U-I-57/92-33 z dne 3.11.1994 razveljavilo ZDKZ; zato je uporaba tega zakona izključena. V trenutku dedovanja je bil v veljavi Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, v nadaljevanju ZDKG². Ta zakon kot edini pogoj za dedovanje zaščitene kmetije določa dedovanje ene fizične osebe, kar je pri obravnavani oporoki spoštovano. Zapustnica je nepremičnine zapustila eni osebi. Ker se okoliščine v času od sestave oporoke do trenutka dedovanja lahko spremenijo, je treba ničnost oporoke presojati v trenutku odločanja o dedovanju. Sklicuje se na namen in razlog za sprejem specialne zakonodaje o dedovanju kmetij, ki je v tem, da se preprečuje njihovo drobljenje. Glede razdedinjenja sodba razlogov nima. Morala bi jih imeti, saj je tožeča stranka razdedinjenje uveljavljala. Vložila je dediščinsko tožbo, posebnega zahtevka pa ni bila dolžna postaviti. Če bi bil poseben zahtevek potreben, bi moralo biti izvedeno materialno procesno vodstvo.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, se sklicuje na odločbo VSL II Cp 2017/92 in izpostavlja svoje stališče, da v času nastanka nična oporoka ne more postati pravno veljavna. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka utemeljuje z neveljavnostjo (ničnostjo) oporoke, pri čemer njeno ne/veljavnost ugotavlja v času njenega nastanka. Materialni predpis, ki ga je uporabilo, je v času njenega nastanka veljaven ZDKZ, ki je po oceni prvostopenjskega sodišča glede omejitev dedovanja zaščitenih kmetij strožji kot kasneje sprejeti ZDKG. Sklicuje se tudi na v času sestave veljaven Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki v 107. čl. konvalidacije pravnih poslov, tudi če vzrok ničnosti odpade, ne dopušča. Odločitev utemeljuje z 11. in 21 čl. ZDKZ, ki je, kot pogoj za dedovanje na podlagi oporoke, predpisoval, da mora imeti dedič, ki mu oporočitelj z oporoko zapušča kmetijo, le-to namen obdelovati z osebnim delom. V Ljubljani živeča tožnica tega namena po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ni izkazala (ni imela), zato po prepričanju prvostopenjskega sodišča ni izpolnjevala pogojev za dedovanje in so oporočna razpolaganja nična. Kljub stališču o relevantnosti pogojev za dedovanje v času nastanka oporoke, je dejstvo, ali je imela tožnica kmetijo namen obdelovati, ugotavljalo tudi v času zapustničine smrti. Ugotovilo je, da tožnica v času nastanka oporoke, kot tudi v času zapustničine smrtni, ni imela namena obdelovati kmetije in tudi statusa kmeta ni dokazala.

6Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim, da je vsebinsko presojo veljavnosti oporoke treba izvesti s presojo pogojev, ki so za dedovanje kmetijskih zemljišč in kmetij veljali v času njenega nastanka. Sodišče prve stopnje, ki se je na to stališče postavilo, je sámo spoznalo nelogičnost tega stališča, saj je tožničin namen obdelave kmetijskega zemljišča ugotavljalo (tudi) v času zapustničine smrti. Oporoka je pravni posel za primer smrti (negotia mortis causa). Za tak posel je značilno, da njegov pravni učinek nastopi šele z zapustnikovo smrtjo. Sklop dejstev, zaradi katerih se spreminjajo, prenehajo ali prenašajo pravice, je torej izpolnjen šele z zapustnikovo smrtjo. Z zapustnikovo smrtjo premoženje preide na dediče (134. čl. Zakona o dedovanju). Iz teh razlogov je vsebinsko presojo ne/veljavnosti oporoke zaradi nasprotovanja kogentnim predpisom o dedovanju kmetijskega zemljišča oziroma kmetij nujno izvesti na dan zapustnikove smrti in ne na dan sestave oporoke.

7Oporoka je strogo oseben in strogo formalen pravni akt - enostranska izjava volje. Pravila o pogojih za veljavnost pravnih poslov nasploh se uporabljajo tudi za oporoko, vendar samo, če predpisi o dedovanju ne predpisujejo specialne ureditve. Zakon o dedovanju ima določila o oporočiteljevi sposobnosti testiranja (59. čl.), o oporočiteljevi volji in njenih napakah (60. čl.) ter o zahtevani obličnosti (62. čl.). Pri presoji vsebine oporoke pa je treba uporabiti splošne obligacijske predpise, saj Zakon o dedovanju tovrstnih določil nima (z izjemo prepovedi fideikomisarične substitucije 3. odstavek 79. čl.). Upoštevajoč splošne obligacijske predpise mora biti vsebina oporoke - kot drug pravni posel, na katerega se splošni predpisi nanašajo (25. čl. ZOR³) - mogoča, dopustna, določena ali določljiva (drugi odst. 46. in drugi odstavek 51. čl. ZOR). Dedovanje kmetij je urejeno s specialnim predpisom. Predpisi o dedovanju kmetijskih zemljišč so ius kogens, ki ga mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

8Ker je med dnem zapustnikove smrti in dnem odločanja o dedovanju časovno obdobje, v katerem se dejanske okoliščine in kogentni predpisi, ki so podlaga za presojo ne/veljavnosti zapustnikove poslednje volje, lahko spreminjajo, je sodna praksa zavzela stališče, da je pravno ne/veljavnost zapustnikove odločitve glede dedovanja treba izvesti tudi v času odločanja o dedovanju. V odločbah VSL I Cp 1387/2013, II Cp 1636/2012, I Cp 2643/2011 je zavzeto stališče, da je specialna pravila o dedovanju kmetij mogoče uporabiti samo v primeru, da je kmetija zaščitena ves čas postopka; torej ob uvedbi dedovanja (zapustnikove smrti) in ob odločitvi v zapuščinskem postopku. Ta praksa se je izoblikovala na osnovi pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 27.6.1988.

9Zapustničino poslednjo voljo je zato treba presojati tudi z upoštevanjem dejanskega stanja premoženja v času odločanja o dedovanju. Zaradi svobode testiranja, ki sicer ni povsem neomejena (8. čl. Zakona o dedovanju), je treba, kolikor je glede na kogentne predpise to mogoče, slediti oporočiteljičini volji. Svoboda oporočnega razpolaganja (svoboda testiranja) namreč pomeni, da lahko zapustnik o usodi svojega premoženja za primer smrti odloča po svoji želji in pri tem ni vezan na kakršnakoli pravila (npr. da mora upoštevati vse zakonite dediče, da mora razpolagati s celoto ali delom premoženja, da mora vsem dedičem nakloniti dedni delež v naravi ... in podobno). Če je le mogoče je treba slediti pravi zapustnikovi volji, na kar napotuje tudi prvi odstavek 84. čl. Zakona o dedovanju.

10V času zapustničine smrti (7.3.1992) so njene nepremičnine res tvorile zaščiteno kmetijo, v času izdaje sklepa o dedovanju (25.11.1999) pa ne več. Iz odločbe Upravne enote Novo mesto št. 321-256/97-X z dne 19.6.1997 je namreč razvidno, da zapustničina kmetija zato, ker je v solasti več oseb, pogojev za zaščito od 19.6.1997 ne izpolnjuje več, torej ni več zaščitena kmetija (listina C1). Na dan odločanja o dedovanju zapustničinega premoženja torej specialnih predpisov, ki predpisujejo pravila za dedovanje kmetij, ni bilo treba uporabiti; pri izdaji sklepa o dedovanju III D 734/98 z dne 25.11.1999 tudi uporabljeni niso bili. O dedovanju zapustničinega premoženja je bilo odločeno na osnovi splošnih pravil o dedovanju. Ta pravila je treba uporabiti tudi pri presoji veljavnosti zapustničine oporoke - pri vsebinski presoji, ali nasprotuje kogentnim predpisom o dedovanju. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je uporabilo specialni predpis, ki ureja dedovanje kmetij (ZDKZ) in zavrnitev zahtevka utemeljilo z odsotnostjo tožničinega namena obdelave kmetijskega zemljišča z osebnim delom, je zaradi napačne uporabe materialnega prava⁴ in posledično pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja razveljavljena (355. čl. ZPP).

11V ponovljenem postopku je potrebno ugotoviti status zapustničine kmetije v času izdaje sklepa o dedovanju. Če zapustničino premoženje v tem trenutku ni bila zaščitena kmetija, potrebe po uporabi specialnih določil o dedovanju kmetij ni, kajti namen specialnih določb o dedovanju je preprečitev drobljenja kmetij in zagotavljanje gospodarske funkcije kmetije. Dopustnost vsebine zapustničine oporoke je v tem primeru treba presojati z uporabo splošnega predpisa o dedovanju - Zakona o dedovanju.

12Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. čl. ZPP).

¹ Ur. list SRS št. 26/73, 29/73 - pop., 1/86 in Ur. list RS št. 76/94 - odl. US
² Ur. list RS, št. 70/95, 54/99 - odl. US in 30/13
³ ZOR je uporabljen na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika
⁴ Razen tega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-57/92 z dne 3.11.2994 (Ur. list RS št. 76/94) ZDKZ razveljavilo. Protiustavnost je (med drugim) zaznalo zaradi nedorečenosti in posledično arbitrarnosti pri določanju zaščitenih kmetij Razveljavitev nekaterih določb je začela učinkovati naslednji dna po objavi, razveljavitev ostalih določb pa po preteku enega leta po objavi (odločba je bila objavljena v Ur. list RS 9.12.1994). Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se za razmerja - nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno - ne uporablja (44. čl. Zakona o ustavnem sodišču).