UPRS Sklep III U 261/2024-8

Ugotovi se, da zakonske predpostavke za to, da sodišče po uradni dolžnosti na podlagi 79.a člena ZTuj-2 opravi preizkus utemeljenosti omejitve gibanja tujcu, ki se predstavlja kot A. A., državljan Alžirije, niso izpolnjene.

1Policija, Center za tujce, Veliki otok 44 z, Postojna (v nadaljevanju: policija oziroma center) je z dopisom, št. 021-35/2024/3 (216-06) z dne 12. 12. 2024, ki ga je sodišče prejelo 20. 12. 2024, na podlagi tretjega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) sodišču poslala dokumentacijo in podatke v zvezi s postopki vračanja tujca, ki se predstavlja kot A. A., roj. ... 1985, državljan Alžirije (v nadaljevanju: tujec). V dopisu je navedla, da je bil tujec v center nastanjen na podlagi odločbe o nastanitvi Policije, Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju: PPIU) Ljubljana z dne 6. 7. 2024, ki mu je izdala tudi odločbo o vrnitvi št. 12648888 s prepovedjo vstopa za čas treh let. V nadaljevanju dopisa policija opisuje okoliščine tujčevega primera v zvezi z aktivnostmi glede njegovega vračanja ter podaja svoje mnenje o pričakovanjih glede uspešnosti vračanja. Priložila je odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ), št. 214-461/2024/2 (141-08) z dne 3. 10. 2024, s katero je MNZ odločilo, da je omejitev gibanja tujcu še utemeljena, odločbo Policije, Centra za tujce, št. 021-50/2024/4 (216-06) z dne 18. 11. 2024, s katero je bila zavrnjena tujčeva prošnja za izrek milejšega ukrepa, ter uradni zaznamek glede ukrepov in nalog, izvedenih v zvezi s tujčevo namestitvijo v centru. Po pozivu je policija 23. 12. 2024 sporočila še, da tujcu pred 6. 7. 2024 ni bilo omejeno gibanje na podlagi določb ZTuj-2 in da mu še ni bila izdana odločba o podaljšanju omejitve gibanja po 79. členu ZTuj-2. Predložila je še odločbo Policije, PPIU Ljubljana, št. 2255-367/2023/15 z dne 6. 7. 2024, s katero je bila tujcu, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2, na podlagi tega zakona odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru od dne 6. 7. 2024 od 20:00 ure do tujčeve odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev (v nadaljevanju: odločba o omejitvi gibanja), listine o vročitvi te odločbe in odločbe MNZ z dne 3. 10. 2024 tujcu ter dopis PPIU Ljubljana centru z dne 7. 7. 2024 v zvezi z nastanitvijo tujca v center.

2Policija je navedeno dokumentacijo sodišču poslala na podlagi tretjega odstavka 79.a člena ZTuj-2, torej z namenom, da sodišče na podlagi določb tega člena ZTuj-2 po uradni dolžnosti opravi preizkus utemeljenosti omejitve gibanja, ki je bila tujcu odrejena na podlagi določb ZTuj-2. Vendar sodišče ugotavlja, da zakonske predpostavke za takšen sodni preizkus po uradni dolžnosti v tujčevem primeru niso izpolnjene.

3Za zadevo so relevantne določbe ZTuj-2, po katerem se tujcu lahko omeji gibanje z nastanitvijo v centru, z nastanitvijo izven centra in določitvijo dodatnih obveznosti ali z bivanjem pod strožjim policijskim nadzorom. Po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2 policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Po drugem odstavku istega člena se z namenom ugotovitve istovetnosti tujca lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Postopek v zvezi z omejitvijo gibanja je urejen v 78. členu ZTuj-2, in sicer v skladu s prvim odstavkom tega člena nastanitev tujca v center (ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom) odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožba ne zadrži izvršitve odločbe (drugi odstavek 78. člena ZTuj-2), sodišče pa o njej odloči v šestih dneh (tretji odstavek istega člena ZTuj-2). V skladu s šestim odstavkom 76. člena ZTuj-2 omejitev gibanja lahko traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Med bivanjem v centru je gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja v centru (enajsti odstavek 76. člena ZTuj-2).

4Pod posebnimi pogoji je mogoče omejitev gibanja tujcu na podlagi ZTuj-2 podaljšati še za največ šest mesecev. Pogoji in postopek za podaljšanje omejitve gibanja tujcu so predpisani v 79. členu ZTuj-2. V skladu s prvim odstavkom tega člena, če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija z odločbo: - zaradi nesodelovanja tujca v postopku odstranitve ali zamude pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, omejitev gibanja in nastanitev v centru podaljša za največ šest mesecev, če so za to izpolnjeni pogoji iz tega zakona in če je utemeljeno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti; - ali pa tujcu izreče dovolitev zadrževanja v skladu s 73. členom tega zakona ali milejši ukrep iz 81. člena tega zakona, pri čemer mora tujec upoštevati pravila gibanja izven območja centra, sicer se ga lahko ponovno nastani v center. Po drugem odstavku 79. člena ZTuj-2 je zoper odločbo o podaljšanju omejitve gibanja mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče. Tožba ne zadrži izvršitve odločbe o podaljšanju omejitve gibanja, sodišče pa o njej odloči v osmih dneh.

5V 79.a členu ZTuj-2 pa je zakonodajalec uredil posebno obliko preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja, ki se opravi po uradni dolžnosti. Po prvem odstavku tega člena ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu tega zakona. Če ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra. V drugem odstavku 79.a člena ZTuj-2 je določeno, da v primeru omejitve gibanja po prejšnjem (torej 79.) členu, ki je daljše od treh mesecev, preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja opravi upravno sodišče. Če sodišče ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra. V skladu s tretjim odstavkom 79.a člena ZTuj-2 policija ministrstvu oziroma sodišču dokumentacijo o postopkih v okviru vračanja tujca posreduje petnajst dni pred iztekom vsakokratnega preizkusnega obdobja ter poleg dokumentacije poda tudi svoje mnenje o upravičenih pričakovanjih glede uspešnosti vračanja in sporoči druge pomembne okoliščine. Skladno s četrtim odstavkom 79.a člena ZTuj-2 ministrstvo oziroma sodišče policiji in tujcu posreduje svojo odločitev najkasneje en dan pred iztekom preizkusnega obdobja. V postopku preizkusa lahko predstavniki ministrstva po potrebi obiščejo tujca v centru, z njim opravijo razgovor ter opravijo razgovor tudi z uslužbenci centra in policisti, ki so sodelovali v postopku s tujcem. Upravno sodišče lahko zahteva udeležbo tujca in drugih oseb iz prejšnje povedi na glavni obravnavi. V petem odstavku 79.a člena ZTuj-2 je nato določeno, da ima zoper ugotovitev ministrstva, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, tujec pravico vložitve tožbe v upravnem sporu. Zoper odločitev upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, ima tujec pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče. V pritožbi lahko navaja nova dejstva in priloži nove dokaze.

6Z določbami ZTuj-2 se, kot je razvidno tudi iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, v nacionalno zakonodajo prenaša oziroma izvaja pravni red Evropske unije, med drugim Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju). Ta v poglavju IV ureja pridržanje tujca - državljana tretje države z namenom odstranitve. V prvem odstavku 15. člena navedene direktive je določeno: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." Kot izhaja iz drugega odstavka 15. člena Direktive o vračanju, pridržanje odredijo upravni ali sodni organi. Odredba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi. Če so pridržanje odredili upravni organi, države članice: (a) zagotovijo hiter sodni pregled zakonitosti pridržanja, o kateri odločijo kar se da hitro po začetku pridržanja; (b) ali zadevnemu državljanu tretje države zagotovijo pravico, da začne postopek, s katerim se zakonitost pridržanja hitro pregleda kar se da hitro po sprožitvi ustreznega postopka. V tem primeru države članice nemudoma obvestijo zadevnega državljana tretje države o možnosti uvedbe takega postopka. Če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti. V tretjem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je še določeno, da se v vsakem primeru na zahtevo zadevnega državljana tretje države ali po uradni dolžnosti pridržanje pregleda v razumnih časovnih presledkih. V primeru podaljšanja pridržanja pregled nadzira sodni organ.

7S predhodno citiranimi določbami ZTuj-2 je torej zakonodajalec skušal uresničiti zahteve, ki jih postavlja med drugim pravo EU, tudi omenjena Direktiva o vračanju. V ZTuj-2 predvidena možnost tujca, da vloži tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o omejitvi gibanja (78. člen), zoper odločbo MNZ, s katero to pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja ugotovi, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena (peti odstavek 79.a člena), in zoper odločbo o podaljšanju omejitve gibanja (79. člen), kot tudi preizkus, ki ga po uradni dolžnosti na podlagi 79.a člena ZTuj-2 opravi Upravno sodišče, so namenjeni zagotovitvi učinkovitega sodnega pregleda pridržanja. Upoštevati je namreč treba, da ukrep omejitve gibanja tujcu na prostore centra, kar pomeni pridržanje v smislu Direktive o vračanju, predstavlja poseg v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije, 6. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

8Ustavno sodišče je v odločbi U-I-75/21-17 z dne 3. 10. 2024 (objavljeni v Uradnem listu RS, št. 96 z dne 15. 11. 2024) po zahtevi Vrhovnega sodišča presojalo ustavnost zakonske ureditve instituta preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja, ki ga po 79.a členu ZTuj-2 opravi sodišče po uradni dolžnosti, ter odločilo: 1. da je bila druga poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2, kot je veljala pred sedaj veljavno zakonsko ureditvijo (in v kateri je bilo navedeno, da ima tujec zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, pravico do pritožbe na Upravno sodišče) v neskladju z Ustavo; 2. da Vrhovno sodišče v postopkih, v katerih mora še vedno uporabiti omenjeno, ne več veljavno drugo poved petega odstavka ZTuj-2, ravna na način, kot je Ustavno sodišče določilo v 55. do 57. točki obrazložitve svoje odločbe; 3. da sta prva poved drugega odstavka in druga poved petega odstavka 79.a člena (sedaj veljavnega) ZTuj-2 v neskladju z Ustavo; 4. da mora Državni zbor ugotovljeno protiustavnost iz 3. točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS; 4. da se do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 3. točke izreka preizkus utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja pred Upravnim sodiščem in postopek s pritožbo opravlja na način, določen v 54. do 57. točki obrazložitve te odločbe; 5. da se zahteva za oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 zavrže. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila druga poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2, kot je veljala pred sedanjo zakonsko ureditvijo, v neskladju z ustavnim načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov; v neskladju s tem načelom pa sta tudi prva poved drugega odstavka 79.a člena in druga poved petega odstavka tega člena sedaj veljavnega ZTuj-2. Kot je obrazložilo, pa razveljavitev teh zakonskih določb ni mogoča, ker prva določba v izpodbijani obliki ne velja več, pri drugih dveh določbah pa gre za primer, ko zakonodajalec določenih vprašanj, ki bi jih moral urediti, ni ustrezno uredil. Ker bi zgolj ugotovitev protiustavnosti zakonske ureditve povzročila popolno nejasnost glede uporabe ustreznega postopka pri posegih v osebno svobodo, je Ustavno sodišče v 54. do 57. točki obrazložitve odločbe U-I-75/21-17 določilo, kako do zakonodajalčeve odprave ugotovljene protiustavnosti postopa Upravno sodišče v postopku preizkusa, ki ga po uradni dolžnosti opravi glede utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja po 79.a členu ZTuj-2, in Vrhovno sodišče v primeru pritožbe tujca zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim to v postopku takšnega preizkusa ugotovi, da je omejitev gibanja še utemeljena.

9Po prikazu relevantne pravne ureditve tukajšnje sodišče pojasnjuje, da iz predhodno citiranih določb ZTuj-2 izhaja, da Upravno sodišče opravi preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti na podlagi 79.a člena ZTuj-2 v primeru omejitve gibanja tujcu po prejšnjem, tj. 79. členu, ki je daljše od treh mesecev. Preizkus po uradni dolžnosti torej sodišče opravi v primeru, ko je bila tujcu na podlagi 79. člena ZTuj-2 podaljšana omejitev gibanja (za dalj kot tri mesece), in sicer se preizkus opravi pred iztekom treh mesecev od določitve podaljšanja omejitve gibanja. Pojasnjeno še drugače, po ZTuj-2 se tujcu najprej odredi omejitev gibanja (za največ šest mesecev) z odločbo, zoper katero lahko vloži tožbo v treh dneh, sodišče pa o njej odloči v šestih dneh. V obdobju prvih šest mesecev omejitve gibanja mora pred potekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja preizkus po uradni dolžnosti izvesti MNZ (tujec pa lahko odločitev MNZ, da je omejitev gibanja še utemeljena, izpodbija s tožbo v upravnem sporu). Če tujca iz objektivnih razlogov v šestih mesecih ni mogoče odstraniti iz države in se mu ob izpolnjenih pogojih po 79. členu ZTuj-2 omejitev gibanja podaljša (kar je možno za največ še šest mesecev), lahko tujec odločbo o podaljšanju omejitve gibanja izpodbija s tožbo v upravnem sporu, o kateri sodišče odloči v osmih dneh. V primeru podaljšanja omejitve gibanja (torej med šestim in dvanajstim mesecem omejitve gibanja) mora (če je bilo podaljšanje daljše od treh mesecev) pred potekom treh mesecev od podaljšanja omejitve gibanja (torej pred potekom devetih mesecev skupne omejitve gibanja) preizkus utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja po uradni dolžnosti opraviti Upravno sodišče. Stališče, da Upravno sodišče preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi (še)le v primeru, ko je bila tujcu omejitev gibanja podaljšana, in sicer pred potekom devetih mesecev skupne omejitve gibanja, je jasno razvidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-75/21-17 (glej zlasti 26. točko, pa tudi nadaljnje točke obrazložitve te odločbe), v kateri Ustavno sodišče nejasnosti in protiustavnosti zakonske ureditve s tega vidika ni izpostavilo. Opisana razlaga zakona je tudi sistemsko ustreznejša od dosedanje prakse (po kateri je Upravno sodišče preizkus omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravilo pred iztekom obdobja prvih šestih mesecev omejitve gibanja) ter omogoča periodični sodni nadzor nad tujcu izrečeno omejitvijo gibanja in podaljšanjem omejitve gibanja (na podlagi tožb tujca in sodnega preizkusa utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja po uradni dolžnosti) skozi celotno obdobje trajanja ukrepa.

10V konkretnem primeru je iz predložene dokumentacije razvidno, da je bil tujec v center nastanjen 6. 7. 2024, na podlagi odločbe o omejitvi gibanja, s katero mu je bila na podlagi ZTuj-2 odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru od 6. 7. 2024 od 20:00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. MNZ je nato z odločbo z dne 3. 10. 2024 ugotovilo, da je omejitev gibanja še utemeljena (dne 18. 11. 2024 pa je policija, center za tujce izdal še odločbo, da se prošnji tujca za milejši ukrep ne ugodi). Po sodišču predloženih podatkih tujcu pred 6. 7. 2024 v RS ni bilo omejeno gibanje na podlagi ZTuj-2 in mu še ni bila izdana odločba o podaljšanju omejitve gibanja. Ker se torej v tujčevem primeru ne izvaja podaljšanje omejitve gibanja, glede na predhodno obrazložitev v času izdaje tega sklepa niso izpolnjene zakonske predpostavke, da bi Upravno sodišče opravilo vsebinski preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti na podlagi 79.a člena ZTuj-2.

11Ob tem sodišče tujcu pojasnjuje, da lahko v primeru, da mu bo policija izdala odločbo o podaljšanju omejitve gibanja, zoper takšno odločbo vloži tožbo v upravnem sporu. Če mu bo omejitev gibanja podaljšana za dalj kot tri mesece, pa bo pred iztekom treh mesecev od podaljšanja omejitve gibanja, torej pred iztekom devetih mesecev skupne omejitve gibanja, preizkus tega ukrepa opravilo Upravno sodišče po uradni dolžnosti.

12Po vsem navedenem je sodišče sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V zvezi s tem še pojasnjuje, da je sklep izdalo z namenom, da tožniku zagotovi pritožbeno pravno varstvo, če se s sklepom ne strinja. Sodišče je ta sklep izdalo brez izvedbe glavne obravnave, ker v zadevi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob predhodnem preizkusu z vidika, ali so izpolnjene zakonske predpostavke za vsebinsko odločanje sodišča, izdalo sklep, ki je procesne narave. Pravni pouk glede pritožbe je oblikovalo ob smiselnem upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-75/21-17 (55. točka obrazložitve).