VSL Sklep III Cp 1912/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje¹ zavrnilo predlog A. A. za izdajo delnega sklepa o dedovanju (I.) in zapuščinski postopek prekinilo (II.) za 30 dni od pravnomočnosti sklepa oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka (V.). B. B. je napotilo na pravdo, da zoper C. C. in D. D. vloži tožbo s tožbenim zahtevkom, da sta preklic oporoke z dne 21. 7. 2021 in pisna oporoka pred pričama z dne 24. 3. 2022, neveljavna (III.). Hkrati je določilo rok 30 dni za vložitev tožbe, z opozorilom o nadaljevanju zapuščinskega postopka (IV.).

2Zoper I. točko sklepa se iz pritožbenega razloga nepravilne in zmotne uporabe določb Zakona o dedovanju² pritožuje A. A. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega dela sklepa. Navaja, da ni ovir, da bi sodišče odločilo o njegovem nujnem deležu (do 1/2), saj je zapustnikov edini sin, ki priznava obe oporoki. Odločitev o tem katera oporoka bo pravno veljavna, nanj ne vpliva. Spor o veljavnosti oporoke (in njenega preklica) obstoji zgolj med oporočnimi dediči, ki niso hkrati tudi zakoniti dediči. Višina zapuščine ni sporna, prav tako je nesporno ugotovljeno, da zapustnik v času življenja s svojim premoženjem ni razpolagal v smeri zmanjšanja nujnega dednega deleža pritožnika. Sodišče je zavzelo napačno pravno naziranje, pri čemer je citiralo sklep VSL II Cp 81/2018, ki obravnava popolnoma drugačno dejansko stanje in kjer je obseg zapuščine sporen.

3Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče je v sklepu pravilno pojasnilo, da je zapuščinski postopek enoten in samostojen. Subsidiarna uporaba 314. člena Zakona o pravdnem postopku³ (o delni sodbi) namreč ne pride v poštev, dokler so med strankami zapuščinskega postopka sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.⁴ To pomeni, da mora sodišče pred izdajo končne (meritorne) odločbe⁵ ugotoviti in razrešiti vsa dejstva, ki v razmerju do končne odločbe predstavljajo predhodno vprašanje.

6V konkretni zadevi med strankami (potencialnimi oporočnimi dediči) obstoji spor o veljavnosti oporoke in preklica oporoke.⁶ V takšnem primeru je napotitev na pravdo obligatorna. Sodišče je ravnalo skladno s prvo točko drugega odstavka 210. člena ZD in oporočnega dediča, katerega pravico je presodilo za manj verjetno, napotilo na pravdo.

7V obrazložitvi se je tudi utemeljeno sklicevalo na citiran sklep pritožbenega sodišča. Ni namreč bistveno, da je v obravnavani zadevi obseg zapuščine nesporen (v nasprotju s citiranim sklepom) ter da pritožnik predstavlja edinega zakonitega dediča. Ključno je, da med strankami⁷ obstojijo še odprta in sporna dejstva, za rešitev katerih zapuščinsko sodišče ni pristojno in katera se bodo obravnavala šele pred pravdnim sodiščem.

8Pritožbeno sodišče glede na povedano ugotavlja, da je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo in izdajo delnega sklepa utemeljeno zavrnilo. Prav tako pri odločanju ni storilo uradno upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10Ker ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 174. člena ZD, pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 174. člena ZD).

¹ V nadaljevanju sodišče.
² Uradni list SRS, št. 15/76 z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju ZD.
³ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Tako tudi pravna teorija, glej V. Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 159.
⁵ V kateri bo ugotovilo dediče (oporočne in nujne), njihove dedne deleže in obseg zapustnikovega premoženja (z njegovo razdelitvijo).
⁶ Posledično je torej nerazrešeno vprašanje, kdo je oporočni dedič.
⁷ Pri tem prav tako ni pomembno, da opisana dejstva niso sporna za vse stranke (med drugim pritožnika).